Dnevi evropskega prava so konferenca z dolgoletno tradicijo in eden izmed bolj razgibanih ter akademsko dovršenih dogodkov v Sloveniji. Petnajsti »jubilejni« dnevi evropskega prava so potekali 29. novembra 2017 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Otvoril jih je vodja projekta mag. Saša Sever. Sledil je otvoritveni nagovor, v katerem je prof. dr. Milan Brglez izpostavil pomen vladavine prava v evropskem prostoru in tega tudi ponazoril na aktualnih problemih.

Prvi predavatelj v sekciji z naslovom Aktualna vprašanja migracij dr. Boštjan Zalar, sodnik svetnik na Upravnem sodišču, je izpostavil, da je sodna praksa Upravnega sodišča neločljivo povezana s prakso Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Poudaril je, da se sodišča premalo sklicujejo na sodno prakso Ustavnega sodišča, kar onemogoča izgrajevanje enotne sodne prakse. V nadaljevanju je predstavil odprta vprašanja na področju azilne politike. Poudaril je tudi dve spremembi, ki sta pozitivno vplivali na sodno prakso. Leta 2016 je bila Vrhovnemu sodišču z novim Zakonom o mednarodni zaščiti odvzeta pravica do odločanja o pritožbi, tako da je sedaj v veljavi enostopenjsko odločanje. Druga sprememba je postavljanje predhodnih vprašanj Sodišču EU s strani Vrhovnega sodišča. Predavatelj je zaključil svoje predavanje z besedami, da je potrebno odločbe Sodišča EU brati natančno.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon, višja znanstvena sodelavka in direktorica Mirovnega inštituta, je predstavila svojo analizo načela solidarnosti pri upravljanju z migracijami, nove članice in vlogo širitvenega procesa v Evropski uniji. Predstavila je potek celotne analize ter zaključila predavanje z ugotovitvami, da v pristopnih pogajanjih za včlanitev v Evropsko unijo solidarnost v zvezi z migranti skoraj nikoli ni bila omenjena. V zaključku je dodala, da so se kandidatke v pogajanjih osredotočale na največjo korist od članstva. Dodala je še, da gre za omejeno razumevanje solidarnosti, ker bi države članice raje sodelovale pri mejnem nadzoru kot pri relokaciji. Opozorila je, da članstvo v Evropski uniji prinaša ugodnosti in odgovornosti.

Eden izmed predavateljev je bil tudi Miha Nabergoj, predstavnik Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij in je predstavil zaščito beguncev v Republiki Sloveniji v kontekstu skupnega evropskega azilnega sistema. Sprva je predstavil podatke glede zaščite beguncev v Evropi. Nato je izpostavil problematiko skupnega evropskega azilnega sistema, pri čemer je izpostavil zlasti neharmoniziranost nacionalnih sistemov v povezavi z arbitrarnostjo dublinskega sistema. Za konec je izpostavil dva aktualna problema na slovenskem sistemu: azilne zaostanke in pomanjkanje predvidljivosti sodnega odločanja.

Mag. Urša Pondelek, svetovalka v Evropskem parlamentu, je predstavila dogajanje na zakonodajnem področju v organih EU. Opisala je način pogajanja med Svetom EU in Evropskim parlamentom ter povzela glavne sestavine obetajoče se nove zakonodaje. Gre za sklop osmih zakonskih predlogov, ki so v postopku obravnave v za to pristojnih telesih EU.

Dr. Janja Hojnik je predstavila trenja med sodiščem EU in nekaterimi najvišjimi nacionalnimi sodišči. V svojem predavanju je predstavila primere iz sodne prakse. Sodišče EU si namreč prizadeva za enotno razlaganje prava Evropske unije in od nacionalnih sodišč zahteva, da v primeru nejasnosti uporabe prava EU, nanj naslovi predhodno vprašanje. Poudarek njenega predavanja je bil torej na, po njenih besedah, »primerih ne uboganja najvišjih sodišč držav članic Sodišča Evropske unije.

Petra Weingerl je v svojem predavanju predstavila pomen prava Evropske unije za civilne sodnike. Osredotočila se je na pojav evropeizacije civilnega prava držav članic in to podrobno razložila tudi s primeri iz sodne prakse.

Predavateljica Suzana Pecin je svojo predstavitev začela s kratkim vpogledom v finančno krizo leta 2008. Predstavila in razložila je ukrep za reševanje bank »bail-in«, ki ga je pojasnila na zadevi Kotnik. Predavateljica je v nadaljevanju s pomočjo sodne prakse sodišča EU predstavila odškodninsko odgovornost držav članic za primer kršitve prava EU. V zaključku je predavateljica v zadevi Kotnik prišla do ugotovitve, da je potrebno ugotoviti, ali so zahtevani pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti Slovenije izpolnjeni in pri tem opredeliti tudi vlogo Komisije.

Predsednica Upravnega sodišča Jasna Šegan, je predstavila najnovejše odločbe Upravnega sodišča, v katerih je bilo uporabljeno pravo Evropske unije. Predstavila je odločbo, v kateri je sodišče odločalo, ali je Uredba vlade skladna z Uredbo Sveta. Nadaljevala je s primerom, v katerem je nacionalna uredba določala strožje pogoje kot Uredba Sveta, česar le ta ni predvidela, zato bi se morale uporabiti določbe Uredbe Sveta. V naslednjem primeru je sodišče postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU, ali je Slovenija z Uredbo PRP presegla diskrecijske pravice na podlagi Uredbe Sveta. Predstavila je tudi primere, v katerih se je sodišče sklicevalo na doktrino lojalne razlage Direktive Sveta, Listino EU o temeljnih pravicah in sodno prakso Sodišča EU. Sodnica je zaključila, da se Upravno sodišče nikakor ne more izogniti uporabi prava EU.

Dr. Ines Grah je predstavila pogled odvetnika na uporabo prava Evropske unije pred slovenskimi sodišči. Opozorila je na dejstvo, da se nekateri odvetniki bolj nekateri manj poslužujejo evropskega prava pri zastopanju svojih strank ter ponazorila s primeri iz sodne prakse, iz katere je bilo razvidno, da so se odvetniki sklicevali na pravo Evropske unije.

Mag. Saša Sever, pravnik na sodišču EU, je v svojem prispevku izpostavil postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem EU, glede katerega meni, da slovenska sodišča še niso izkoristila potenciala, ki jim ga nudi. Svoje stališče je podkrepil med drugim z dejstvom, da so slovenska sodišča v 13 letih postavila 20 vprašanj. Že postavljena vprašanja na drugi strani kažejo, da so ponekod prisotne tudi pomanjkljivosti. Poudaril je negativnost prenosa vsebinskih razhajanj med Vrhovnim in Ustavnim sodiščem glede razlage prava EU pred sodišče EU. Omenil je še bodoče izzive za slovenska sodišča - uporabo predpisov v zvezi z bančno unijo, kjer je EU v zadnjih letih sprejela vrsto novih predpisov.

V tretjem delu konferenca je potekala okrogla miza pod naslovom Ovadba in kazenski postopek. Na njej so sodelovali: izr. prof. dr. Zlatan Dežman, izr. prof. dr. Primož Gorkič, izr. prof. dr. Zvonko Fišer, moderiral pa jo je prof. dr. Ciril Ribičič.

Izr. prof. dr. Zlatan Dežman je ovadbo opredelil kot naznanitev, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Imamo torej razloge za sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje. Predkazenski stadij kazenskega postopka je zelo pomemben tudi z vidika ustavno pravne problematike. Tekom postopka moramo upoštevati standarde človekovih pravic in svoboščin, ki so zajeti v Ustavi in ne Zakonu o kazenskem postopku (ZKP).

Izr. prof. dr. Primož Gorkič je izpostavil funkcije kazenskega postopka. Delitev na varstveno in jamstveno funkcijo je naivna. To gledanje je preozko, saj se v kazenskem postopku kaže več prepletenih interesov. Gre za orodje, ki nam omogoča vpogled v pretekli dogodek, orodje, ki omogoča sankcije, orodje za doseganje nekih partikularnih interesov (npr. oškodovanca).

Izr. prof. dr. Zvonko Fišer je spregovoril o tem, da je ovadba glavni vir informacij za tožilca. Tožilci 60 % ovadb zavržejo, kar je velik odstotek. V zakonu imamo dikcijo, da lahko tožilec ovadbo zavrže, če ni utemeljenega suma. Fišer meni, da bi moral sodnik biti tisti, ki odloča o materialnih vprašanjih.

Debato je nadaljeval Dežman, ki je nadzor nad tožilcem označil kot bistveno vprašanje prava. Na vprašanje, ali so slabi sodniki ali zakoni, je Dežman odgovoril, da je slabo naše razumevanje prava kot sistema. Opozoril je tudi na zlorabo prava za izvajanje politične odgovornosti.

Poročilo o konferenci so pripravili: Emilija Stepan, Margareta Pakiž, Eva Gregorc, Anže Mediževec, Kaja Deutschbauer, študentje Pravne fakultete v Ljubljani

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar 479/2017

Ob izteku leta bomo še enkrat pregledali najpomembnejše dogajanje na področju mednarodnega obdavčevanja fizičnih oseb. Splošna ocena je, da je iztekajoče se leto prineslo več pozitivnih odločitev kot leto 2016, vendar obstaja še veliko rezerv. Vrhovno sodišče je s svojo odločitvijo razveselilo številne zavezance za davek, ki še niso imeli pravnomočnih odločb o odmeri dohodnine na podlagi samoprijave. Hkrati pa je Vlada Republike Slovenije odločno zavrnila možnost za povračilo neupravičeno pobranih davkov tistim, katerim finančna uprava ni priznala davčnih ugodnosti, če so vložili davčno napoved na podlagi samoprijave. Zavezanci za davek, ki napovedujejo dohodke, prejete v tujini, oziroma si formalno urejajo svoj rezidentski status, so še vedno nezadovoljni z zelo zamudnimi, a povsem enostavnimi davčnimi postopki.

piše: dr. Nana Weber

Dne 21. marca 2017 je Državni zbor RS sprejel nov DZ. Podlaga za pripravo DZ je bilo besedilo, sprejeto v Državnem zboru RS dne 16. junija 2011, pri čemer so bili v besedilo vneseni nekateri popravki in spremembe, vendar pa DZ ni uredil prej predvidenega področja skupnosti dveh partnerjev istega spola in prepovedi telesnega kaznovanja, ki bo predmet urejanja v drugem zakonu.

Pravna podlaga: Ustava RS: 35. člen, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976, 30/1986, 1/89, 14/89, Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 29/95, 26/99, 60/99, 70/00, 64/2001, 110/02, 42/03, 16/04, 101/07, 90/11, 84/12, 82/15): 25.-31. člen; Družinski zakonik (DZ, Uradni list RS, št. 15/2017): 30. - 41. člen; Pravilnik o sklepanju zakonske zveze (Uradni list RS, št. 67/2013, 32/2015, 11/2017): 1. člen, prvi odstavek 11. člena, prvi odstavek 12. člena, drugi odstavek 16. člena, prvi odstavek 17. člena, 17a. člen, 19. člen; Pravilnik o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze (Uradni list RS, št. 66/2017): prvi odstavek 8. člena, prvi odstavek 9. člena, drugi odstavek 10. člena, prvi in tretji odstavek 11. člena, prvi odstavek 12. člena, 13. člen, 19. člen.

Kje se lahko sklene zakonska zveza?

DZ prvenstveno spreminja nekatere določbe o obliki sklenitve zakonske zveze.

V skladu s svobodo sklenitve zakonske zveze, ki je izraz pravice do samoodločbe posameznika (35. člen Ustave), slavnostna in javna sklenitve zakonske zveze ni več dolžnost posameznika.

ZZZDR je določal, da se zakonska zveza sklepa javno in slovesno v posebej določenih uradnih prostorih, ki jih določi upravna enota po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za upravo, sklenila pa se je lahko tudi na drugem mestu, če sta to zahtevala bodoča zakonca in navedla za to pomembne razloge.

Od 1. januarja 2018 se zakonska zveza še vedno lahko sklene v uradnih prostorih, ki jih določi načelnik upravne enote v soglasju z ministrom, pristojnim za javno upravo, in še vedno se sredstva za uporabo prostorov za sklenitev zakonske zveze v uradnih prostorih zagotavljajo v proračunu Republike Slovenije, prav tako pa minister, pristojen za družino, v soglasju z ministrom, pristojnim za upravo, še vedno predpiše pogoje, ki jih mora izpolnjevati pooblaščena oseba za sklepanje zakonske zveze, minimalne standarde za uradne prostore in njihovo opremljenost, način in postopek sklepanja zakonske zveze, višino in način plačila oziroma povračila stroškov za osebe, ki sodelujejo pri sklepanju zakonske zveze, ter druga vprašanja v zvezi s sklenitvijo zakonske zveze. Razlika med besedilom ZZZDR in DZ je v tem, da DZ ne vsebuje več besedila »javnega in slovesnega sklepanja zakonske zveze«, namesto »pooblaščene osebe« pa uporablja besedilo »osebe, ki sodelujejo pri sklepanju zakonske zveze«.

Sklenitev zakonske zveze zunaj uradnih prostorov je po novem mogoča v primeru, ko tako želita bodoča zakonca in če sta pripravljena poravnati s tem nastale dodatne stroške, ne glede na to pa se lahko sredstva zagotovijo v proračunu Republike Slovenije, če bodoča zakonca skleneta zakonsko zvezo zunaj uradnih prostorov iz razlogov, ki onemogočajo njuno navzočnost v uradnih prostorih. Po ZZZDR so se sredstva iz proračuna zagotavljala tudi v primeru, če sta bodoča zakonca zahtevala sklenitev zunaj uradnih prostorov in sta za to navedla pomembne razloge.

Slednje pomeni, da se lahko zakonska zveza sklene zunaj uradnega časa v dveh primerih:

• če obstajajo razlogi, ki onemogočajo navzočnost bodočih zakoncev v uradnih prostorih (v teh primerih se sredstva za kritje stroškov zagotovijo v proračunu RS). Opozoriti velja, da Pravilnik o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze enako kot prejšnji Pravilnik o sklepanju zakonske zveze iz leta 2013 dodatno omejuje sklepanje zakonske zveze zunaj uradnih prostorov na »opravičljive razloge«, ki so definirani kot »tisti, ki onemogočajo prisotnost bodočih zakoncev v uradnih prostorih (na primer huda bolezen)«. Slednje praktično pomeni, da je sklenitev zakonske zveze zunaj uradnih prostorov na stroške države možna le izjemoma;
• na željo bodočih zakoncev in če sta pripravljena poravnati s tem nastale dodatne stroške, ki so določeni v enotnem znesku 170,00 EUR. Upravna enota po novem v skladu z DZ z odločbo zavrne vlogo za sklenitev zakonske zveze zunaj uradnih prostorov, če bi bila taka sklenitev zakonske zveze težko izvedljiva. O pritožbi zoper zavrnitev sklenitve zakonske zveze zunaj uradnih prostorov odloča ministrstvo, pristojno za družino. Dejansko tako odpadejo vse »nenavadne« želje bodočih zakoncev (na primer poroka v zraku, pod vodo ali zemljo). Verjetno bi bilo smiselno, če bi predpis vezal možnost sklenitev zakonske zveze zunaj uradnih prostorov na povračilo celotnih stroškov take sklenitve, saj bi se le tako de facto udejanila svobodna oblika sklepanja zakonske zveze.

Seveda pa je – tako kot prej – sklepanje zakonske zveze zunaj uradnih prostorov odvisno glede na možnosti posamezne upravne enote in torej ni bilo absolutno. Sicer pa si bodoča zakonca lahko upravno enoto izbereta sama, tako da bosta pač izbrala tako, ki to omogoča.

Kdaj se lahko sklene zakonska zveza?

Enako kot prej je v skladu s Pravilnikom o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze načelnik dolžan zagotoviti sklepanje zakonske zveze na sedežu upravne enote najmanj en dan v tednu v času uradnih ur upravne enote, ob sobotah pa v časovnem razponu najmanj pet ur, med 10.00 in 19.00 uro.

Enako kot prej je tudi sklepanje zakonske zveze zunaj uradnega časa iz drugih razlogov v skladu s Pravilnikom o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze odvisno glede na možnosti posamezne upravne enote. Sicer pa si bodoča zakonca lahko upravno enoto izbereta sama, tako da bosta pač izbrala tako, ki to omogoča.

Glede sklepanja zakonske zveze zunaj uradnega časa velja povsem enako kot pri sklepanju zakonske zveze zunaj uradnih prostorov. Država krije stroške, če obstajajo razlogi, ki onemogočajo navzočnost bodočih zakoncev v času uradnih ur. Zakonca lahko proti plačilu 170 EUR skleneta zakonsko zvezo izven uradnih ur pod pogojem, da taka sklenitev zakonske zveze ni »težko izvedljiva«. Dejansko bodoča zakonca verjetno ne bosta mogla skleniti zakonske zveze ob 3.00 zjutraj ali ob kakšnih drugih »nenavadnih« urah.

Po novem zakonske zveze ni več možno skleniti na praznike in dneve, ki so z zakonom določeni prosti dnevi. Prej je to bilo mogoče, če je bil praznik ali dela prost dan sobota.

Sklenitev zakonske zveze brez prič in pooblaščenca

Glede elementa obličnosti oziroma svečanosti DZ bodočima zakoncema daje na voljo več načinov sklepanja zakonske zveze, med katerimi so tudi načini sklenitve zakonske zveze, pri katerih so zahteve po obličnosti minimalne. Zakonsko zvezo je sicer še vedno možno skleniti ob navzočnosti dveh prič (še vedno se zahteva poslovna sposobnost priče), načelnika upravne enote ali od njega pooblaščene osebe in matičarja, novost je pa ta, da priče ne rabijo biti prisotne, če bodoča zakonca tako želita.

Po novem je možna tudi sklenitev zakonske zveze samo pred matičarjem brez prisotnosti prič in pooblaščenca. Postopek sklenitve zakonske zveze pred matičarjem je sledeč: matičar ugotovi, ali sta bodoča zakonca osebi, ki sta prijavili namen skleniti zakonsko zvezo, in vpraša vsakega bodočega zakonca posebej, ali želi skleniti zakonsko zvezo. Zakonska zveza je veljavno sklenjena, ko bodoča zakonca osebno in ob hkratni navzočnosti pritrdilno odgovorita na vprašanje, ali želita skleniti zakonsko zvezo. Po pritrdilnem odgovoru matičar razglasi, da je zakonska zveza sklenjena in jima izroči izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Milka Piljić, vir: revija Denar 478/2017

V Uradnem listu Republike Slovenije št. 50/17 z dne 15. 9. 2017 je bil objavljen Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju pravilnik). Pravilnik je začel veljati naslednji dan po objavi, to je 16. 9. 2017. Določbe, ki se nanašajo na pavšalno nadomestilo, ter novi Priloga XII in Priloga XIII se začnejo uporabljati 1. januarja 2018.

Nabavna oziroma lastna cena blaga za donirano hrano (38. člen)

Z novim drugim odstavkom 38. člena pravilnika je za donirano hrano lastna cena oziroma nabavna cena blaga iz drugega odstavka 36. člena ZDDV-1 enaka 0, če skupna vrednost donirane hrane davčnega zavezanca, ki donira hrano v tekočem letu, ne presega 2 odstotka prihodkov, ugotovljenih po računovodskih predpisih za zadnje poslovno leto, zaključeno pred tekočim letom. Lastna cena po drugem in četrtem odstavku 36. člena ZDDV-1 se določa v skladu z računovodskimi standardi oziroma v skladu s predpisi o vodenju poslovnih knjig zasebnikov.

Za obdobje, v katerem podatki o prihodkih za zadnje poslovno leto še niso na voljo, se začasno upoštevajo podatki o prihodkih, ugotovljeni po računovodskih predpisih za predzadnje poslovno leto. Ko so podatki o prihodkih za zadnje poslovno leto na voljo, se za izračun skupne vrednosti donirane hrane za celotno tekoče leto upoštevajo prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih za zadnje poslovno leto.

Če davčni zavezanec v obdobju (tekoče leto), v katerem podatki o prihodkih za zadnje poslovno leto še niso bili na voljo, s skupno vrednostjo donirane hrane že preseže 2 odstotka skupnih prihodkov za zadnje poslovno leto, mora od zneska, ki presega 2 odstotka skupnih prihodov za zadnje poslovno leto, obračunati DDV. Če davčni zavezanec v prej navedenem obdobju s skupno vrednostjo donirane hrane ne preseže 2 odstotka skupnih prihodkov za zadnje poslovno leto, v preostalem obdobju tekočega leta za donirano hrano upošteva, da je davčna osnova enaka 0, dokler s skupno vrednostjo donirane hrane v tekočem letu ne preseže 2 odstotkov prihodov, ugotovljenih po računovodskih predpisih za zadnje poslovno leto, zaključeno pred tekočim letom. Pri davčnem zavezancu, ki šele začne poslovati, ali davčnem zavezancu, ki v zadnjem poslovnem letu ni imel prihodkov, skupna vrednost donirane hrane tega davčnega zavezanca v tekočem letu ne sme presegati 2 odstotka prihodkov, ki jih izračuna v odvisnosti od obsega pričakovanih poslov v tekočem poslovnem letu.

Dovoljenje za vodenje davčnega skladišča (88. – 93. člen)

Davčni organ izda dovoljenje, če iz predloženih dokazil in okoliščin postopka izhaja, da bo lahko nadzoroval in spremljal postopek, ne da bi moral uvesti upravne postopke, ki bi bili nesorazmerni z gospodarskimi potrebami samega postopka. Stroški, ki jih ima davčni organ v zvezi z nadzorom in kontrolo postopka davčnega skladiščenja, ne smejo biti nesorazmerno visoki v primerjavi z gospodarskimi koristmi postopka davčnega skladiščenja. Pri ugotavljanju sorazmernosti teh stroškov davčni organ upošteva predvsem tip operacije, ki jih želi oseba, ki zaprosi za odobritev, izvajati v davčnem skladišču.

Dovoljenje za pravico do uveljavljanja pavšalnega nadomestila (162. – 164. in 166. člen)

Pri spremembi prvega odstavka 162. člena pravilnika gre za redakcijski popravek, in sicer je jasno določeno, da lahko davčni zavezanec uveljavlja pavšalno nadomestilo le, če take dobave opravi davčnemu zavezancu, identificiranemu za namene DDV.

Za pridelke in storitve iz posameznih skupin Priloge XII se s spremembo tretjega odstavka 162. člena pravilnika spreminjajo pogoji za uveljavljanje pavšalnega nadomestila tako, da pogoji za uveljavljanje pavšalnega nadomestila za pridelke in storitve iz posameznih skupin Priloge XII niso več vezani na velikost kmetijskih zemljišč oziroma število čebeljih panjev v uporabi. Ohranjajo se do zdaj določene skupine. Narejene so ustrezne dopolnitve pridelkov in storitev v okviru teh skupin, ki se lahko opravljajo v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti (v nadaljevanju OKGD), usklajeno s pridelki in storitvami iz posameznih skupin Priloge XII.

Izpostavljamo, da je za kmetijske storitve iz skupin 8, 9 in 10 določen pogoj, da jih člani kmečkega gospodinjstva opravljajo v okviru strojnega krožka. Gre za storitve, ki se po kmetijski zakonodaji lahko opravljajo v okviru OKGD le v okviru strojnega krožka.

S spremenjenim četrtim odstavkom 162. člena pravilnika se določa, da se kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev glede zemljišč in čebeljih panjev v uporabi članov kmečkega gospodinjstva upošteva podatek davčnega organa o površini zemljišč po posameznih vrstah dejanske rabe oziroma številu čebeljih panjev v uporabi članov kmečkega gospodinjstva, ki jih ima na voljo davčni organ za potrebe odmere dohodnine. S črtanjem tretjega odstavka 163. člena pravilnika vložnik ne more več dokazovati površine zemljišč v uporabi z veljavnimi pogodbami in drugo dokumentacijo. Navedeno pomeni, da davčni organ pri izdaji dovoljenja za pravico do uveljavljanja pavšalnega nadomestila upošteva podatke, ki jih ima na voljo za potrebe odmere dohodnine.

Po spremenjenem 164. členu pravilnika, ki ureja veljavnost dovoljenja, je dovoljenje veljavno od dneva izdaje do preklica davčnega organa. Davčni organ dovoljenje prekliče:

• če imetnik dovoljenja ne predloži obračuna pavšalnega nadomestila na način in v roku, ki sta določena v osmem odstavku 166. člena tega pravilnika;
• če imetnik dovoljenja uveljavi pavšalno nadomestilo za pridelek ali storitev, za katero ne izpolnjuje pogojev iz prvega in tretjega odstavka 162. člena tega pravilnika;
• če skupni dohodek kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti znaša manj kot 200 evrov;
• če davčni organ po uradni dolžnosti ugotovi, da katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva presega 7.500 evrov;
• če se kmečko gospodinjstvo prostovoljno identificira za namene DDV;
• če kmečko gospodinjstvo dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov;
• če imetnik dovoljenja obvesti davčni organ, da kmečko gospodinjstvo ne želi več uveljavljati pavšalnega nadomestila;
• če kateri koli član kmečkega gospodinjstva med veljavnostjo dovoljenja postane davčni zavezanec, ki je identificiran za namene DDV, in obračunava DDV od pridelkov in storitev, ki so rezultat osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za katero se plačuje dohodnina po katastrskem dohodku.

Imetnik dovoljenja, ki mu je bilo dovoljenje preklicano po prvi ali drugi alineji prejšnjega odstavka, lahko znova zaprosi za dovoljenje v letu, ki sledi letu, v katerem mu je bilo dovoljenje preklicano. Imetnik dovoljenja za ponovno pridobitev dovoljenja predloži tudi vse obračune pavšalnega nadomestila za vsa predhodna leta, ki jih ni predložil v roku za predložitev v skladu z osmim odstavkom 166. člena tega pravilnika. Če bo torej imetniku dovoljenja preklicano dovoljenje v letu 2018 zaradi nepredložitve obračuna pavšalnega nadomestila za leto 2017, ali ker je uveljavil pavšalno nadomestilo za pridelek ali storitev, za katero ne izpolnjuje pogojev iz prvega in tretjega odstavka 162. člena tega pravilnika, bo lahko znova zaprosil za dovoljenje v letu 2019.

Imetnik dovoljenja obvestilo, da ne želi več uveljavljati pavšalnega nadomestila, davčnemu organu predloži v elektronski obliki po sistemu e-davki na obrazcu DDV-PN1. Član kmečkega gospodinjstva iz osme alineje prvega odstavka tega člena z dnem registracije postane zavezanec, identificiran za namene DDV, za celotno dejavnost, za katero se plačuje dohodnina po katastrskem dohodku v okviru kmečkega gospodinjstva. Če želi predstavnik kmečkega gospodinjstva, na katerega se glasi dovoljenje, za predstavnika kmečkega gospodinjstva določiti drugo osebo ali če želi dopolniti ali spremeniti seznam blaga ali storitev, za katere ima pravico do pavšalnega nadomestila, lahko uveljavi spremembo pri pristojnem davčnem organu. Vloga se predloži davčnemu organu v elektronski obliki po sistemu e-davki na obrazcu DDV-PN. Davčni organ po preklicu dovoljenja izbriše imetnika dovoljenja s seznama upravičencev do pavšalnega nadomestila.

Kupec mora preveriti veljavnost dovoljenja ob vsaki dobavi, saj davčni organ lahko veljavno dovoljenje tudi prekliče (na zahtevo imetnika dovoljenja ali po uradni dolžnosti, če so za to izpolnjeni pogoji).

Priloga XII (Seznam pridelkov in storitev, za katere je mogoče uveljavljati pavšalno nadomestilo) se je spremenila in dopolnila s pridelki in storitvami, ki se lahko opravljajo v okviru OKGD.

Priloga XIII (Obrazec DDV-PN) se spreminja tako, da sta določeni dve izjavi glede uveljavljanja pavšalnega nadomestila, in sicer:

• izjava o uveljavljanju pavšalnega nadomestila le za pridelke, ki so rezultat OKGD kmečkega gospodinjstva;
• izjava o uveljavljanju pavšalnega nadomestila za storitve, opravljene po strojnem krožku.

V skladu s prehodno določbo predstavnikom kmečkega gospodinjstva, ki jim je bilo za leto 2017 izdano dovoljenje za uveljavljanje pravice do pavšalnega nadomestila, davčni organ s 1. januarjem 2018 po uradni dolžnosti podaljša veljavnost dovoljenja do preklica.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

pišeta: mag. Stanka Šarc Majdič in Marko Hojnik, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2017

Neodvisnost presoje in spremljave vrednosti zavarovanj ostaja ena izmed pomembnejših funkcij obvladovanja tveganj v bankah. Pri upravljanju nedonosnih terjatev pa je treba posebno pozornost nameniti likvidacijskim vrednostim nepremičnin, predvsem nepremičninam, ki ustvarjajo denarni tok, ter te oceniti kot del nedelujočega podjetja.

1. Uvod

Banka mora pri svojem delovanju posebno pozornost nameniti spremljavi tveganj, ki izhajajo iz premoženjskih oblik zavarovanja. Merjenje in spremljava vrednosti nista pomembna samo ob prevzemu sredstva v zavarovanje, temveč skozi celotno dobo trajanja posamezne naložbe banke. Po obsegu in vrednosti so za banke najpomembnejša nepremičninska zavarovanja, zato na tem področju vse pogosteje najemajo neodvisne strokovnjake, ki poleg preverjanja vrednosti premoženjskih oblik v zavarovanju skrbijo tudi za razvoj metodologij in spremljajo portfelj zavarovanj, ki ni povezan le z obvladovanjem kreditnega tveganja, temveč tudi z obvladovanjem tveganja koncentracije in tržnih tveganj, ki jim je banka izpostavljena.

Še posebej pomembno je upravljanje zavarovanj pri komitentih, pri katerih se povečuje kreditno tveganje, ki se izrazi v poslabšani bonitetni oceni in/ali poslabšani odplačilni sposobnosti ter pri nedonosnih naložbah. Banka na prehodu iz donosne v nedonosno terjatev ponovno oceni svoj upniški položaj ter prouči možne scenarije upravljanja svoje terjatve (na primer finančno prestrukturiranje, odprodaja terjatve, insolventni postopki idr.).

V tem prispevku se bomo podrobneje osredotočili na ocenjevanje vrednosti posameznih vrst nepremičnin za potrebe bank ter na posebnosti pri vrednotenju zavarovanj pri nedonosnih terjatvah bank. Zavarovanja z nepremičninami so v slovenskem bančnem prostoru še vedno najpogostejša in tudi vrednostno najpomembnejša vrsta zavarovanj, hkrati pa ob zagotavljanju potrebnih pogojev bankam omogočajo prihranke pri kapitalu. Ti pogoji so:

• vrednost nepremičnine ni odvisna od kreditne sposobnosti dolžnika,
• tveganost dolžnika ni odvisna od donosnosti zadevne nepremičnine,
• ustreznost cenitve (neodvisnost, starost),
• veljavnost stavbne pravice (poslovne nepremičnine),
• vpis zastavne pravice in neposredno izvršljiv notarski zapis,
• ažurno dokazilo o vpisu zastavne pravice,
• vinkulacija zavarovalne police.

Marca 2017 so začele veljati Smernice Evropske centralne banke v zvezi z nedonosnimi terjatvami, ki so neposredno in v celoti uporabne za vse sistemske banke, za ostale pa bo sorazmerna uporaba določil teh smernic veljala od leta 2018. Polega strategij upravljanja slabih posojil, postopkov prestrukturiranja in načinov merjenja oslabitev smernice celotno poglavje namenjajo vrednotenju zavarovanj v obliki nepremičnin, vključno z metodologijo ocenjevanja vrednosti.

2. Vrednotenje poslovnih nepremičnin

Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja (v nadaljevanju Uredba CRR) obravnava kreditna zavarovanja za izračun kapitalskih zahtev za banke. Za primerno zavarovanje nepremičnine morajo biti izpolnjene naslednje predpostavke:

1. Predpostavka pravne gotovosti:

1. hipoteka ali druga pravica do poplačila iz vrednosti nepremičnine je izvršljiva v vseh jurisdikcijah, ki jo zadevajo ob sklenitvi kreditne pogodbe, in je pravilno in pravočasno vknjižena;
2. izpolnjene so vse pravne zahteve za ustanovitev zaveze;
3. dogovor o zavarovanju in zadevni pravni postopki omogočajo instituciji unovčitev vrednosti zavarovanja v razumnem času.

2. Predpostavke spremljanja vrednosti nepremičnin in ocenjevanja vrednosti nepremičnin:

1. kreditne institucije redno spremljajo vrednost nepremičnine, najmanj pa enkrat letno poslovne nepremičnine in enkrat na tri leta stanovanjske nepremičnine. Institucije v primeru pomembnih sprememb pogojev na trgu vrednost nepremičnine spremljajo pogosteje;
2. vrednost nepremičnine se preveri vsakokrat, ko informacije, ki jih imajo kreditne institucije na voljo, kažejo, da bi se lahko vrednost nepremičnine bistveno zmanjšala glede na splošne tržne cene; navedeni pregled izvede cenilec, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve in je neodvisen od postopka odločanja o kreditih. Za kredite, ki presegajo 3 milijone evrov ali 5 % kapitala institucije, izdela neodvisni cenilec novo oceno vrednosti nepremičnin najmanj vsaka tri leta.

Kreditne institucije lahko za spremljanje vrednosti nepremičnin in za ugotavljanje, za katere nepremičnine je treba ponovno oceniti vrednost, uporabljajo tudi statistične metode.

3. Kreditne institucije jasno dokumentirajo vrste stanovanjskih in poslovnih nepremičnin, ki jih sprejemajo, ter svoje interne politike in pravilnike s tega področja, ki jih revidirajo najmanj enkrat letno.

4. Institucije imajo vzpostavljene postopke, s katerimi spremljajo, da je nepremičnina, ki je prejeta v zavarovanje, primerno škodno zavarovana.

Podobne zahteva izhajajo tudi iz Sklepa o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic Banke Slovenije. Ta sklep navaja, da mora banka pri izračunu oslabitev finančnega sredstva oziroma rezervacije za privzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah upoštevati le tisti del vrednosti zavarovanja z nepremičnino, ki ostane po odbitku zneskov vseh obveznosti, katerih izpolnitev je zavarovana z isto nepremičnino in so v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižene z boljšim vrstnim redom oziroma po odbitku sorazmernega dela zneskov tistih obveznosti, ki so v zemljiški knjigi pri tej nepremičnini vknjižene z istim vrstnim redom.

Kot vrednost zavarovanja z nepremičnino se upošteva zadnja ocena tržne vrednosti nepremičnine, ki jo izdela neodvisni cenilec v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti, in ki ni starejša od enega leta, oziroma kupoprodajna pogodba, ki ne sme biti starejša od enega leta. Pri stanovanjskih nepremičninah do 500.000 evrov se kot podlaga za oceno tržne vrednosti nepremičnine lahko uporabi posplošena tržna vrednost, določena z uporabo metod množičnega vrednotenja nepremičnin, ki jo neodvisni cenilec po potrebi popravi z uporabo ustreznega odbitka.

Banka mora imeti ob zavarovanju s hipoteko, in če zastavljena nepremičnina ni v njeni posesti, vsaj naslednjo dokumentacijo:

1. neposredno izvršljiv notarski zapis o zavarovanju z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini ali o zavarovanju z ustanovitvijo zemljiškega dolga z vpisom v zemljiško knjigo in izstavitvijo zemljiškega pisma ter po potrebi dokazilo, da je nepremičnina v upravičeni tuji posesti; pravnomočni sklep sodišča o dovolitvi vpisa hipoteke oziroma zemljiškega dolga na nepremičnini v zemljiško knjigo z notarskim zapisom o sklenitvi sporazuma o zastavi nepremičnin in po potrebi dokazilo, da je nepremičnina v upravičeni tuji posesti;
2. ažuren zemljiškoknjižni izpisek;
3. zavarovalno polico za nepremičnino, vinkulirano v korist banke;
4. dokumentirano vrednost nepremičnine, določeno v skladu z drugim odstavkom tega člena, ki jo mora banka pridobiti ob ustanovitvi zavarovanja z nepremičnino.

Med trajanjem razmerja zavarovanja z nepremičnino mora banka redno spremljati vrednost zastavljene nepremičnine in oceno te vrednosti za poslovne nepremičnine izdelati najmanj enkrat letno, za stanovanjske nepremičnine pa najmanj enkrat na tri leta. Ob morebitnih pomembnih spremembah pogojev na trgu je treba vrednost nepremičnine ocenjevati še pogosteje. Za spremljavo vrednosti in identifikacijo nepremičnin, pri katerih je treba opraviti prevrednotenje, lahko banka uporablja tudi statistične metode.

Ponovno oceno tržne vrednosti nepremičnine, ki jo mora izdelati neodvisni cenilec, mora banka pridobiti v naslednjih primerih:

• kadar pride do pomembnega padca cene nepremičnine v primerjavi s splošno ravnjo cen na trgu;
• kadar gre za nepremičnine, ki služijo zavarovanju finančnega sredstva oziroma prevzete obveznosti po zunajbilančnih postavkah, ki presegajo 3 milijone evrov ali 5 % kapitala banke, mora neodvisni cenilec vrednost takšne nepremičnine pregledati najmanj enkrat na tri leta.

Izraz neodvisni cenilec, kot je naveden v Uredbi CRR, podrobneje predstavi obvestilo Banke Slovenije, ki navaja, da je neodvisni cenilec oseba, ki ima potrebne kvalifikacije, znanje in izkušnje za izvajanje cenitve in je neodvisen od postopka odločanja o kreditih. Kot potrebna referenca v okviru zahteve po potrebnih kvalifikacijah in znanjih cenilca se upošteva poznavanje in uporaba MSOV-jev.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Gregor Gregorin, vir: revija Odvetnik, številka 5(83)/2017

Z Odvetniško tarifo se v Republiki Sloveniji določa način vrednotenja, obračunavanja in plačila odvetniških storitev, ki jih lahko odvetnik zaračuna stranki, če z njo ne sklene dogovora, po drugi strani pa določa višino odvetniških stroškov, ki jih mora stranka povrniti tisti stranki, ki je v sporu uspela. Sistem obračunavanja odvetniških storitev je ena izmed najstarejših pravnih ureditev na našem teritoriju, saj obstaja že od leta 1936, ko je bila sprejeta prva Odvetniška tarifa. Odvetniška tarifa tako že več kot 80 let predstavlja osnovo za obračunavanje odvetniških storitev.

Cena odvetniške storitve se določi na podlagi vsote točk za posamezno storitev, pomnožene z vrednostjo točke. V skladu z 19. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv) tarifo sprejema Odvetniška zbornica Slovenije (OZS), po predhodnem soglasju ministra za pravosodje, o spremembi vrednosti odvetniške točke pa odloča upravni odbor OZS s sklepom, h kateremu pa mora ravno tako dati soglasje pravosodni minister.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-II-1/09-9 z dne 5. maja 2009 zavzelo pomembna stališča, na podlagi katerih je mogoče definirati tovrsten sistem Odvetniške tarife, način njenega sprejemanja ter njeno umestitev v pojem samostojnosti odvetništva. Tak sistem je v skladu s 137. členom Ustave, saj po eni strani varuje samostojnost odvetništva, po drugi strani pa soglasje ministra za pravosodje – kot soglasje javne oblasti – varuje javni interes, ki se odraža z dostopnostjo odvetniških storitev.

Pojem samostojnosti odvetništva Ustavno sodišče razume v organizacijskem smislu kot samostojnost odvetniške službe v razmerju do državne oblasti. Gre za samostojnost poklica kot takega, organizacijo poklica v okviru samostojne poklicne organizacije OZS in s tem možnost avtonomnega odločanja odvetnikov v teh okvirih. Pri Odvetniški tarifi kot podzakonskem predpisu je tako treba po eni strani upoštevati avtonomijo odvetniškega poklica, po drugi strani pa omejitve, ki so utemeljene v javnem interesu, kar naj bi tako uravnotežen sistem tudi zagotavljal.

Bistvena težava, ki tako uravnoteženost sistema podira, nastane, ko pravosodni minister noče dati soglasja k tarifi ali spremembi vrednosti točke. Soglasje je tako prepuščeno popolni diskreciji pristojnega ministra, ki meni, da lahko prosto odloča o tem, ali bo soglasje dal ali ne, in da pri tem ni vezan na nikakršne obligatorne vsebinske kriterije.

Stanje, ko minister ni dal soglasja k Odvetniški tarifi, je trajalo od leta 2008 do leta 2015, torej kar sedem let. Leta 2008 je bil enostransko in brez soglasja OZS sprejet Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT), s katerim je bil v celoti porušen dotedanji sistem tarifiranja. Zbornica se je takrat odzvala z vložitvijo zahteve za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, odvetniki pa so bili, potisnjeni v kot, primorani začeti z aktivnostmi državne nepokorščine. Zakonodajalec je zato – še istega leta – ZOdvT razveljavil in vnovič vpeljal dotedanji sistem. ZOdvT je tako veljal zgolj slabega pol leta; neverjetno pa je to, da se je neveljavni zakon uporabljal še vse do leta 2015, torej kar sedem let. Leta 2014 je namreč takratni minister za pravosodje dr. Senko Pličanič vendarle spoznal, da tako stanje ne more trajati večno, in je končno dal soglasje k Odvetniški tarifi. S tem smo se leta 2015 končno vrnili k staremu sistemu Odvetniške tarife.

Ob podaji soglasja k Odvetniški tarifi pa minister žal ni imel zadosti politične volje in poguma, da bi vrednost točke tudi uskladil z inflacijo. Vrednost točke je bila 0,459 evra, kar pa je vrednost točke iz leta 2003, in ta vrednost je ostala izhodiščna za naslednjo uskladitev. Od leta 2003 je inflacija že krepko presegla 30 odstotkov, vrednost odvetniške točke pa še ni usklajena, saj tudi sedanji minister za pravosodje mag. Goran Klemenčič noče dati soglasja k uskladitvi, in tako se popolna ignoranca rešitve tega problema nadaljuje.

V Sloveniji smo tako odvetniki skorajda edini, ki smo – če s strankami seveda ne sklepamo posebnih dogovorov – primorani opravljati svoj poklic po cenah iz leta 2003, čeprav so se od takrat bistveno zvišale plače vsem deležnikom v pravosodju, plače v javnem sektorju in plače v realnem sektorju. Poleg vseh zvišanj plač in zvišanja cen življenjskih stroškov je država z nenehnim spreminjanjem cen sodnih taks tudi te enormno zvišala, v nekaterih delih celo za več kot 100 odstotkov, zato se pojavljajo situacije, ko so odvetniški stroški v nekaterih sporih celo nižji od sodnih taks. Vsi ti argumenti, izvedba ekonomske analize o položaju slovenskega odvetništva in jasna vsebinska določila, kdaj naj bi prišlo do uskladitve odvetniške točke, pa žal ne zadostujejo za to, da bi pravosodni minister vendarle postavil zadeve na svoje mesto, uskladil vrednost točke in s tem zagotovil realno vrednost odvetniških storitev.

Odvetniki zahtevamo zgolj realno uskladitev cene odvetniške storitve in s tem enako obravnavo kot preostali poklici ter upoštevanje inflacijskih gibanj, saj je jasno, da zdaj svoje storitve opravljamo za več kot 30 odstotkov nižje plačilo kot leta 2003. Takšno stanje je postalo popolnoma nesprejemljivo in tak odnos do našega poklica je tudi skrajno podcenjujoč.

Nedopustna in tudi nerazumna je zloraba oblasti, ki jo doživljamo od ministra za pravosodje. S popolno ignoranco dopušča tako stanje, ki je tudi v popolnem nasprotju z 2. členom Ustave, v skladu s katerim naj bi bila Republika Slovenija pravna država, in 137. členom Ustave, v skladu s katerim naj bi bilo odvetništvo »uravnoteženo« samostojno.

Vendar pa situacija za oblasti očitno še ni bila dovolj slaba, saj je Državni zbor na intervencijo pravosodnega ministra mag. Klemenčiča konec leta 2014 po nujnem postopku sprejel še dopolnitev ZOdv, s katero je zakonodajalec, vnovič brez sodelovanja OZS, posegel v Odvetniško tarifo tako, da je preprosto razpolovil tarifo za plačila storitev, katerih plačnik je država – tj. v postopkih brezplačne pravne pomoči, pri zastopanju po uradni dolžnosti. Že tako nizka odvetniška tarifa se je za te postopke kar počez znižala za 50 odstotkov, ne da bi imel predlagatelj kakšne razumne argumente. S tem se je ne le še dodatno poslabšal ekonomsko-finančni položaj odvetnikov, temveč se je hkrati stranke postavilo v neenakopraven položaj, saj zdaj tisti, ki si sam plačuje odvetnika, plača polno ceno, tisti, ki mu storitev plača država, pa ima storitev plačano polovično. V sodnem procesu tako na eni strani sodeluje polovično plačan odvetnik in na drugi strani polno plačani sodnik, pravobranilec ali tožilec. Razumi, kdor more…

Res je, da je odvetniško delo podvrženo zaupanju, spoštovanju odvetniške etike, sledenju koristim stranke in izpolnjevanju svojega ustavnega poslanstva ter da gre pri tem za temeljne postulate odvetništva. Vendar žal zgolj od časti in etike nihče v tem poklicu ne more preživeti. Za vsestransko in kakovostno izpolnjevanje odvetnikovega poslanstva je objektivno in neizogibno potrebno tudi ustrezno plačilo za delo. Plačilo, ki ga prejme odvetnik, ni njegov neto prihodek, temveč je to prihodek, s katerim mora zagotoviti delovanje celotne pisarne, tj. plačati zaposlene (pripravnike, kandidate, administrativne delavce…), materialne stroške, stroške poslovnih prostorov, stroške zavarovanj, članarine zbornici in seveda vse stroške predpisanih javnih dajatev. Odvetniki smo se zaradi zagotavljanja kakovosti naših storitev primorani izobraževati, odvetnikova – vsaj moralna – dolžnost je v okviru pravosodja zagotavljati tudi pripravništva. Vse to pa seveda zahteva finančna sredstva, ki jih odvetnik pridobiva na trgu. Če teh ni, tudi odvetništvo kot tako ne more normalno delovati. Sedanje stanje pa vodi zgolj k razgradnji odvetništva, saj finančna samostojnost odvetništva kot celote in finančna neodvisnost posameznega odvetnika spadata med bistvene elemente samostojnosti in neodvisnosti odvetništva, za katera si prizadeva ustavna ureditev.

Celoten članek je dostopen za naročnike!