Njeno navdušenje je nalezljivo. Pa naj pripoveduje o svojih načrtih, saj so njene misli vedno nekje v prihodnosti, ki jo namerava aktivno sooblikovati, ali o katerem od svojih vzornikov, pri katerih črpa navdih za delo. Družbena odgovornost, socialna vključenost, sodelovanje v Jazonu, podjetju, ki ga je Lenka Puh ustanovila pred četrt stoletja, in v zadrugi eTRI, ki je sedaj njena glavna okupacija, niso le besede. Živijo jih vsak dan, ne da bi za to iskali posebna priznanja za zasluge. Nekateri Jazonovi poslovni partnerji še danes ne vedo, da jih oskrbuje invalidsko podjetje. Ker cilj ni iskati sočutje ampak zagotavljati konkurenčno storitev. V svojem bistvu je Lenka Puh podjetnica. Uspeha res ne meri izključno z dobičkom, a obenem skoraj vedno poudari, da je pozitivno poslovanje na podlagi opravljenega dela bistveno tudi v podjetju, ki je opremljeno s pridevnikom socialno. Kot tudi, da je podjetništvo v svojem bistvu družbeno odgovorno, čeprav smo v zadnjih letih na račun številnih anomalij v gospodarstvu to izgubili.

TFL Glasnik:
Začeli ste kot klasična podjetnica, sedaj ste se preusmerili v zadružništvo. Zakaj?

Lenka Puh:
Raje bi rekla, da sem začela kot tabornica. Ves čas sem ista podjetnica. Skupnost, skupno delo, prevzemanje odgovornosti in skupinsko vodenje je nekaj, kar predstavlja velik del mene že vseh 24 let. Lahko rečem, da je zakonodaja sledila »mojemu« razvoju in ne jaz zakonodaji. (smeh) Podjetje Jazon je bilo namreč ustanovljeno po jugoslovanskem zakonu v prvem letu, ko se je lahko ustanovilo zasebno podjetje. Zadružništvo pa je nekaj, kar me spremlja čisto od prvih spominov poslušanja modrih ljudi – mojega starega očeta in njegovih bratov ter mojega očeta skozi vso njegovo kariero.

Nič se ne preusmerjam. Pravna oblika ali status nimata dosti s poslanstvom, ki si ga posameznik zada. Dejstvo, da iz d.o.o. -ja ni bilo mogoče ustvarjati sopodjetništva, je v določenem obdobju predstavljalo kar veliko razočaranje, sedaj, ko se o zadružništvu bistveno bolj govori, je moje delo veliko bolj razumljivo tudi širši okolici.

TFL Glasnik:
Kakšni so dosedanji uspehi?

Lenka Puh:
Uspehi so veliki. Ko pomislim na določene premike, ki jih vidim, mi zaigra srce, prej pa sem si jih zgolj predstavljala. Če sem jih kdaj povedala na glas, kar seveda sem jih, sem bila leta slišana bolj na način: naj dela, če se ji to splača. Ali pa, da sem v oblakih. Zato sem bila vesela, da se je računalništvo preselilo med oblake in to sem velikokrat izkoristila kot neke vrste razlago, da obstaja tudi podjetništvo, ki je v oblakih, prinaša učinkovito poslovanje in velike koristi.

Ključen je namen, zakaj nekaj počneš in kaj želiš spremeniti. To pa je podjetništvo. In če je tako, je tudi uspeh bistveno širši, kot samo tisto, kar pri nas zajemajo bilance. Zgradili smo 3R iniciativo, v katero se je priključilo že več kot 120 podjetij. Skupaj smo od leta 2011 ustvarili 38 novih delovnih mest na področjih, ki po eni strani niso nič novega, po drugi strani pa je to nov poslovni model z možno vgrajeno obliko karierne rehabilitacije in s tem najcenejši način vključevanja vseh – tudi tistih, ki ne zmorejo več biti polno učinkoviti. V kratkem času smo v mnogih kolektivih, ki so prišli v stik z nami, dosegli razširitev razmišljanja o humanizaciji delovnih mest, o medsebojnih odnosih, o komunikaciji , o različnosti, o sprejemanju. Smo neke vrste živ in vesel laboratorij.

TFL Glasnik:
Zakaj je socialna vključenost vseh pripadnikov družbe pomembna?

Lenka Puh:
To je pomembno za preživetje. Človek sam ne more preživeti. In ne vem, zakaj bi dovolili, da v gospodarstvu nismo sposobni za to poskrbeti sami znotraj kolektivov. Moj osebni izziv kot izziv procesne ergonomke je, da organiziramo delovne procese tako, da v delo vključimo prav vse ljudi. Pri tem je treba vedeti, da pravne oblike dela ne smejo omejevati. Na tem mestu moramo biti bolj zahtevni do zakonodajalcev in vsak pri sebi razširiti razmišljanje, kaj delo je. Ne smemo se ustaviti samo pri zaposlovanju in delovnih mestih.

TFL Glasnik:
Poudarjate, da je bistveno družbeno odgovorno ravnanje, medtem ko je dobiček drugotnega pomena. To zelo diši po dobrodelnosti. Kje je razlika med zadružništvom in dobrodelnostjo?

Lenka Puh:
No, to niso moje besede. Jaz pravim, da je dobiček na prvem mestu vsake kalkulacije. Če to ni res, je izguba, ni denarja za razvoj in prej ali slej ni denarja za plače. Nisem iz skupine socialnih podjetnikov, ki bi razlagali, da dobiček ni naš pomemben cilj. Res je, da imam toliko idej in da sem neučakana, da te ideje spravim v življenje, sem pa seveda vedno vse vračala v podjetje, v razvoj in gradnjo ekipe. Vse to je omogočilo, da je Jazon podjetje, ki je ustvarilo večino vseh delovnih mest med zadružniki v Razvojni zadrugi eTRI, kar omogoča stabilnost in to, da smo na pravi poti. Ta prehod je bil načrtovan veliko prej, ko zakona o socialnem podjetništvu in tega premika v družbi v smeri popularnosti socialnega podjetništva še ni bilo na vidiku.

Podjetništvo na naših tleh je bilo vedno družbeno odgovorno. To potrjuje zgodovina. Res pa je, da je podjetniška kultura na psu. Tudi sama sem dolga leta iskala vzroke za to. Zakaj smo tisti, ki vzamemo usodo v svoje roke, drugorazredni državljani? Žal še ne vidim možnosti, da se bo to v družbi spremenilo. Redko slišim koga, ki bi o podjetništvu v naši državi govoril tako, da me ne bi bolelo srce. Prav fizično. Razen seveda, če govori podjetnik. Takrat dobim običajno solzne oči od veselja. Ko se osebno z mnogimi od njih – pravimi podjetniki – srečam prvič, takoj ugotovim, da uporabljamo iste stavčne zveze. Pri svojem delu imamo v naši državi podobne težave in to ne glede na dejavnost, na »branžo«. Takoj čez mejo pa teh težav ni več.

TFL Glasnik:
V katerih primerih je zadružništvo primerna oblika organizacije dela?

Lenka Puh:
Če je to združevanje med seboj enakovrednih posameznikov ali pravnih oseb, ki vedo, kaj želijo doseči in to na učinkovit način. Če to nekdo sprejema samo kot pravno obliko, v katero ni treba vložiti svojega kapitala in svojega dela, da je manj ali nič tveganja in da bo imel vsak besedo, je to napačno tolmačenje zadružništva. Preveč politično, premalo gospodarsko. Zadružništvo je primerna oblika, če izhaja iz kulture delovanja in ne iz pravne oblike. To pa je dosti težje doseči. Razlage, povezane z delavskim lastništvom v socializmu, so napačne. Zadružništvo namreč prinaša upravljanje in ne samoupravljanje, če se igramo z besedami. Nič se ne naredi samo od sebe.

Pri nas imamo zelo dober primer industrijskega podjetja Domel, ki je nastalo na zadružni način, je v delavski lasti in izredno uspešno. Nastalo je ravno iz načel o preživetju, o kakovosti življenja, ki jih je področje okoli Škofje Loke ohranilo in ima zato sedaj nizko brezposelnost, socialnega managerja za župana in največje število mladih z mednarodnimi priznanji. Pri nas imamo več lokalnih skupnosti, ki delujejo trajnostno. Imamo domače zglede in res velik potencial, da postanemo prva država v EU, ki bo kot celota delovala po načelih integralne oziroma krožne ekonomije ali trajnostnega delovanja. Ne smemo dovoliti, da se dobiček »izvaža« iz države. Kot potrošniki moramo podpreti domačo podjetnost, ki bo osvajala cel svet.

TFL Glasnik:
Kar počnete, opisujete kot hibrid med Mondragonom in Pedrom Opeko. Zakaj sta vam v navdih?

Lenka Puh:
Ja, mogoče je hibrid res zanimiv opis. Prepričana sem, da ni možno od drugje zgolj prekopirati, da bi bil to recept za našo situacijo. To, kar delajo drugi, moramo analizirati in najti rešitve za naše probleme.

Mondragon mi je pravni in organizacijski vzor, ker niso čakali, da bi jim zakonodaja dovoljevala tak način delovanja, ampak so s svojim delom vplivali na zakonodajo. Zgradili so sistem, ki nadgrajuje državnega. Temu lahko sledim. Pri njih iščemo jasna navodila - ne samo jaz, da ne bo pomote, nas je kar nekaj. Posnetek obiska Mondragona in pravega managerja Mikela Lezamiza si vsakič, ko se mi postavi novo vprašanje na tem področju, znova z veseljem ogledam.

Pedro Opeka pa mi je navdih že leta, od prvega srečanja, ker mi je bil stik z delom družine, ki je nisem poznala. To je bil stik s svetom, ki ni bil tako ekonomsko in družbeno stabilen kot svet, v katerem sem odraščala. Pripovedovanj starejših ljudi, dolga leta šepetanja, kaj je dobro in kaj ni. Od Opeke se učim neverjetnega pozitivnega odnosa do življenja, sreče, ki jo izžareva. Mnogo ljudi to pripisuje njegovemu duhovniškemu poklicu, jaz pa se ne strinjam s tem. Srečala sem veliko ljudi, ki niso duhovniki in ravno tako izžarevajo podobno energijo, in mnogo duhovnikov, ki tega še zdaleč ne izžarevajo. Gre za osebno poslanstvo, ki si ga človek zastavi, in ko ga uresničuje, je srečen.

Prav tako me pri njem navdušuje njegova podjetnost. Je največji slovenski socialni podjetnik. Njegovo glavno sporočilo pa je, da ima človek, ki dela, dostojanstvo. Človek, ki lahko sebe in svojo družino preživi, ima dostojanstvo. Temu se pridružujem in globoko spoštujem navodilo, da je najbolj bazični način dobrodelnosti ustvarjanje pogojev za preživetje, kakovost življenja s pomočjo dela in ne z dobrodelnostjo, ki je pri nas razširjena.

Moji drugi vzorniki ali skupine, ki so obiskali Slovenijo v zadnjih dveh letih, so Sekem in dr. Ibrahim Abouleish iz Egipta, s katerim je naša ekipa preživela kar nekaj časa. Pa gibanje Sarvodaya, ki ga je začel dr. A. T. Ariyaratne, in Lars Kolid z Danske, ki ga je gostila Zveza tabornikov Slovenije. Imam pa še svojega asa v rokavu, za katerega se moram potruditi, da ga srečam v tem letu.

TFL Glasnik:
Poslovni model eTRI ima v svojem bistvu sodelovanje - zakaj?

Lenka Puh:
Sodelovanje in zaupanje sta bila edina možna pot že od nekdaj in še vedno bosta. Poslovni model eTRI, ki smo ga zapisali leta 2011, je to bolj konkretiziral v sodelovanje zrelih posameznikov, zrelih podjetij z vključevanjem naslednje generacije in humanizacijo delovnih mest. Iskanje novih storitev in produktov in s tem ustvarjanje novih delovnih mest s pomočjo znanja in spreminjanja navad, kar je glavni vir ustvarjanja dodane vrednosti in prihrankov.

http://www.bc-naklo.si/fileadmin/visja_sola/Integral_Green_Economy/IGE_Conference_2013_Sept/Predstavitve/eTRI_poslovni_model_slo-porocilo.pdf

TFL Glasnik:
Vedno znova poudarjate, da mora tudi socialno podjetje poslovati tako, da živi od svojega dela, da ni odvisno od razpisov, javnega denarja, donacij ... Zakaj?

Lenka Puh:
Čisto preprosto. Jedro socialnega podjetništva je podjetništvo in iz tega izhajajo pravila, ne iz pridevnika. Je pa pri tem treba vedeti, da to ne pomeni, da to podjetništvo ne potrebuje investicijskih sredstev in da je treba določena merila v razpisih vseeno prilagoditi, ker se v tem podjetništvu vlaga bolj v ljudi in ne toliko v tehnologijo. Kar pa ne pomeni, da se tehnologije ne potrebuje.

Logično je, da je del socialnega podjetništva povezan s tem, da se v ta sektor prestavi del tiste vloge v družbi, v skupnosti, ki jo je država organizirala v državnih podjetjih, in to na tistem področju, kjer je to lahko bolj učinkovito, bolj kakovostno in dopušča več svobode izbire in odločanja naročnika – uporabnika. To so področja storitev za starejše, pomoč na domu in še mnoga področja, ki so ta trenutek organizirana v javnih službah ali koncesijah. Seveda to ni tako enostavno in zahteva previdnost in zrelost. In če je to mišljeno kot javni denar, je to logično, da ga bomo kot lokalna skupnost ali država vedno vlagali tudi za kritje določenih stroškov delovne sile, ker bomo s tem storitve približali vsem – tudi tistim, ki si jih drugače ne bi mogli privoščiti. Kot družba pa bomo s kakovostjo življenja teh skupin vseeno prišli skozi ceneje. Ti ljudje bodo namreč bolj kakovostno živeli in to pomeni velik prihranek za družbo.

Od razpisov je lahko odvisna samo hitrost razvoja. Če nekdo želi, da se nekaj hitreje razvije, bo v to vlagal denar. In njegova odgovornost je, da bo to prineslo trajne rezultate. Napaka je, da nekdo dobi denar za razvoj svojega socialnega podjetja, in to ne malo, na koncu pa reče, da sedaj pa ne bo šlo več, ker ni več denarja. To potem ni bilo podjetje, ampak javna služba. Donacije pa niso za podjetništvo, ne glede na pridevnik. Zame je glavna donacija, ki jo lahko dobi socialno podjetje, plačano delo in znanje ter mogoče bolj tesna vključenost v večje gospodarske sisteme, ki omogočajo neke vrste zaščito pred viharjem oziroma senco pred prehudo pripeko.

Napaka, ki jo vidimo v nekaterih sosednjih državah, je, da socialno podjetništvo postane financirano z državnim denarjem in s tem v rokah določenih lobijev ter ne prinaša rezultatov. Če ga podpira lokalna skupnost, se zlorabe težje zgodijo.

TFL Glasnik:
Kaj je bistvo družbeno odgovornega podjetništva? Je/bi moralo biti vse podjetništvo družbeno odgovorno?

Lenka Puh:
Trdim, da je vsako pošteno podjetništvo družbeno odgovorno. V naši državi imamo preveč problemov s tem, da ni jasnih odgovorov, kaj je kriminalno dejanje. Pri tem dovoljujemo, da so zlorabe zelo pogoste in da imamo celo veliko skupino ljudi, ki še vedno ne ve, da prodaja svoje delo delodajalcu in da s tem prevzema določene odgovornosti. Seveda ima tudi delodajalec določene odgovornosti, ki jih ureja zakonodaja. Če eden ali drugi ne izpolnjujeta teh stvari ne glede na vzrok, gresta narazen, kar je del življenja. Ravno tukaj se najbolj občuti tranzicija in to, da še nismo v tržnem gospodarstvu in da vse negativne stvari pripisujemo kapitalu, ki sam od sebe ne dela nič. To je vendar samo papir ali neka cifra v enem programu. (smeh)

TFL Glasnik:
Kateri bi bil prvi korak k takšnemu družbeno odgovornemu podjetništvu?

Lenka Puh:
Sprememba oziroma dvig podjetniške kulture v naši družbi. To je nujen korak na poti k bolj podjetni družbi. Potrebujemo pregled celotne zakonodaje, da bo podjetnik bolj spoštovan, da bo bolj spoštovano vlaganje kapitala v razvoj delovnih mest in ne v osebni prestiž. Da se bo cenilo ljudi, ki so bogati in s svojim bogastvom prispevajo k razvoju družbe. Nekaj dni nazaj sem bila na srečanju z Evropsko komisijo in civilno družbo na Ministrstvu za gospodarstvo in moram reči, da odnos nekaterih funkcionarjev nevladnega sektorja do podjetništva kaže na pomanjkanje poznavanja, kaj je njihova vloga. Mogoče je pri nas nevladni sektor preveč politično razdeljen oziroma je način delovanja podoben političnem delovanju. Če je to moje opažanje pravilno, lahko to negativno vpliva tudi na razvoj socialnega podjetništva pri nas. Osebno sem vedno odprta za debato na tem področju. Sem tudi zelo direktna, kar mnoge moti. Se pa bo to dokaj hitro videlo pri naslednjih razpisih, saj bo treba prestopiti mejo, ki je pri nas tako zakoreninjena, da so razpisi namenjeni samo delitvi denarja iz skladov in ne naši skupni odločitvi, kaj moramo narediti, da bomo kot družba naredili pomembne korake naprej.

Ta hip mi je padlo na pamet, da bi bil pri nas možen model – dobiš 1 evro iz EU skladov, daš enega svojega in 1 evro daš v bančno luknjo, če želiš še kdaj dobiti kakšen EU denar. Lahko se dogovorimo tudi za 0,5 evra prispevka v bančno luknjo. Pa ne bi govorili, da bomo to prepustili naslednjim rodovom, ampak razmislili, kako moramo to luknjo pokriti.

Je pa pomembno, da se pregleda zakonodaja na področju organiziranja skupin posameznikov, ki bodo prevzeli odgovornost zase in takemu načinu organizacije dali dovolj opore, da se malo hitreje razvije. V mislih imam delavske odkupe, delavske zadruge. Zadružništvo se mi zdi pomembno za prestrukturiranje gospodarstva, kar potrebujemo za povečanje odstotka zaposlenih ljudi. Torej za tiste dejavnosti, ki zaradi določenih razlogov ne bodo obstale oziroma ne bodo zaposlovale večjega števila ljudi, če bo o tem odločal kapital.

Pogovarjala se je: Martina Budal
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si