Številke nam dajo okvir in dimenzijo, da vemo o čem se pogovarjamo. Da lahko načrtujemo in ocenjujemo. Da lahko merimo uspešnost. Za svet javnih financ in prava bi morale biti nepogrešljivo orodje za komuniciranje. Pa velikokrat niso. V podjetništvu je seveda drugače. Tam je matematika zares kraljica.

Moj najljubši vic pove zelo veliko o tem. Inženirja, ekonomista in pravnika vprašajo koliko je 2 + 2? Inženir odgovori, da je natančno 4, ekonomist pravi, da rezultat znaša +/- 4, pravnik pa vpraša: koliko hočeš, da ti naredim, da je? V tej izmuzljivosti je bistvo vseh težav. Rešitev je zato preprosta: poslovanje na vseh nivojih mora biti eksaktno, številke, ki opredeljujejo plan, vedno primerjamo z doseženimi rezultati, s številkami.

Davki – najpomembnejši po obsegu je DDV – ukvarjajmo se z njim!

Davki so »leva« stran bilance in so, podjetniško gledano, prihodki države. Vsak podjetnik se stalno sprašuje, kako lahko prihodke še poveča, pregleduje njihovo strukturo, kateri prihodki so najpomembnejši in se njim posveča pomembnosti primerno. Država mora kot dober gospodar ravnati podobno, le pri cilju, da bi svoje prihodke morala stalno povečevati to ne drži, pač jih mora naravnati tako, da lahko z njimi upravlja državo, predvsem pa da z davčno politiko stimulira gospodarstvo, ki je ključen vir njenih prihodkov. Seveda pa je znotraj davčnih prihodkov pomembno od katerih davkov država dobi največ denarja. Od vseh davčnih prihodkov, ki znašajo okrog 7 milijard € na leto, je daleč najpomembnejši davek na dodano vrednost (DDV), ki predstavlja kar 35% vseh davčnih prihodkov. Sledijo trošarine (14%), dohodnina (12%), davek od dobička oz. dohodka pravnih oseb (8%), in drugi. Torej se ukvarjajmo z DDV-jem! Kako? Če vemo, da družbeni bruto proizvod (GDP) v Sloveniji znaša 40 milijard € in da velja ocena, da je v Sloveniji 25% GDP-ja predmet sive ekonomije to pomeni, da se za 10 milijard prometa ne izdajajo računi.ki so z previsokimi stroški obdavčitev plač V številkah to pomeni, da pri večinski stopnji 20% obdavčitve prometa z DDV-jem, država izgublja 2 milijardi svojih prihodkov na leto. To pa je skoraj 30% vseh prihodkov države.

Problem je rešljiv enostavno, saj bi z njegovo rešitvijo vzpostavili hkrati tudi tisto osnovno – enakopravnost in pravičnost vseh davčnih zavezancev in s tem delovanje pravne države. Rešitev je najprej v povečanju števila inšpektorjev. Pred dvema letoma sem na eni od okroglih miz o davkih predlagala, da se poveča število inšpektorjev vsaj še za enkrat toliko, kot jih je, torej za 200 (o tem je govoril tudi Ivan Simič v TFL Glasniku z dne 13.9.2011). V mislih sem imela prekvalificiranje obstoječih javnih uslužbencev in ocena stroškov prešolanja in dviga njihovih plač bi na letni ravni znašala največ do 2,3 milijona €, a na drugi strani bi od njih lahko pričakovali korist, in sicer realno gledano, ne vseh, ampak okrog polovice, tj. za 1 milijardo dodatno pobranega DDV-ja. Torej , namesto 7 milijard €, bi bilo 8 milijard € več proračunskih prihodkov. Predstavnica Ministrstva za finance mi je odgovorila, da država v tem trenutku ne more planirati novih stroškov (za usposabljanje in povečanje plač). Na žalost je ključni problem pomanjkanje celovitega gledanja in predvsem tega, kakšna je investicija za to da dosežem nek cilj in dosežemo sistemsko spremembo. Tako pa je popolnoma po nepotrebnem stalen pritisk na obdavčitev plač, ki v strukturi davčnih prihodkov ne pomeni popolnoma nič, a drugi strani prinaša izjemno veliko škodo vsaj trikrat: zaposlenim, ki dobivajo manjšo neto plačo, delodajalcem, ki so s previsokimi stroški obdavčitev plač nekonkurenčni v tujini in za tuje investitorje, ki jim previsok strošek dela v celotni kalkulaciji zmanjšuje predviden dobiček in zato iščejo možnosti investiranja v drugih državah.

Finance – skoraj pol proračuna obsegajo javna naročila

»Desno stran« državne bilance predstavljajo njeni odhodki. V Sloveniji znašajo 10 milijard €. To je za 3 milijarde € več od prihodkov, kar pomeni, da več potrošimo kot ustvarimo in se zato zadolžujemo. Znano je, da večina držav več troši kot ima prihodkov, kar se odraža v njihovem primanjkljaju. S tem samo po sebi ni nič narobe, če je denar porabljen za razvoj in napredek. Tudi če se v podjetju zadolžimo in najamemo kredit, da investiramo v novo proizvodno linijo ipd., vemo da smo se zadolžili zato, da bomo nekoč nekaj več imeli in proizvedli, vmes pa seveda pridno vračali kredit. Tudi doma razmišljamo podobno. Vzamem kredit za stanovanje, skrbim da so moji prihodki vedno tako veliki, da lahko sproti odplačujem kredit, in rezultat na koncu: sem lastnik stanovanja, sem dosegel cilj in povečal svojo blaginjo.

Če se vrnemo nazaj k odhodkom državne bilance in spet pogledamo njihovo strukturo, je najpomembnejše za katere stvari te odhodke trošimo. Od 10 milijard € odhodkov je skoraj polovica, natančno 4,7 milijard odhodkov namenjenih za javna naročila. Seveda so pomembni tudi ostali segmenti kot so plače zaposlenih v zdravstvu in šolstvu in pa seveda pokojnine. Vsi ti trije sistemi so že bili predmet reform in zagotovo so tu, zlasti pri pokojninskem sistemu vsaj zaradi podaljševanja življenjske dobe nujno potrebne spremembe podaljševanje delovne dobe, če ne se ta matematika ne bo izšla. Če se vrnemo nazaj, je mnogo manj obravnavana, a zagotovo ključnega pomena druga polovica proračuna, ki jo predstavlja denar za javna naročila. Struktura trošenja za javna naročila je naslednja: 50% tega zneska gre za investicije, 30% za medicinsko opremo (in zdravila) in 20% za ostale proizvode. To so izjemno velike številke. Vzpostavitev transparentnega javnega naročanja je ključen sistem za vsako državo, ki želi nadzorovati stroške države, zagotavljati transparentnost  ter vzpodbujati konkurenčnost, saj bo le-ta edina lahko zagotovila nižje stroške državi, ko bo z izbiro konkurenčnih ponudnikov marsikdaj pretrgala dolgoletne, ponavadi precej drage, naveze obstoječih ponudnikov. Kako? Najprej je potrebno vzpostaviti standarde kaj ta država potrebuje in določiti koliko si lahko privoščimo kot država glede na naše prihodke (pobrane davke), npr. določiti kako velika je lahko pisarna javnega uslužbenca in iz materialov do katerih vrednosti je lahko narejena, kakšna je poraba zdravil, itd. V Avstriji imajo Agencijo za javna naročila, ki organizira skupna javna naročila za posamezne vrste proizvodov in ona nastopa kot posrednik, vsi ponudniki se morajo predhodno kvalificirati, imajo portal kot borzo, končni rezultat: prihranek na letnem nivoju 8 % javnofinančnega denarja, vloženih revizijskih zahtevkov ni več, saj so ponudniki predhodno opravili kvalifikacije. Podobno je v Sloveniji, vendar smo še na začetku, obsegi še niso tako veliki. Tudi sistem skupnih javnih naročil ni optimalen, saj omejuje konkurenco. Skandinavske dežele, konkretno Danska so šle mnogo dlje. Vzpostavile so dinamični sistem javnega naročanja, podobno kot borza, kjer lahko vsi ponudniki nastopajo in konkurirajo in naročnik sam izbere najugodnejšega. Z vzpostavitvijo takega sistema v Sloveniji, bi lahko prihranki znašali najmanj 20% od obsega javnega naročanja (poleg tega bi bili zagotovljeni tudi konkurenčnost, transparentnost), kar pomeni skoraj 1 milijarda € prihranka.

Prvi korak je že narejen. To je odlično orodje Supervizor, ki ga je vzpostavila Komisija za preprečevanje korupcije. Vidijo se povezave posameznih podjetji z državno upravo, vidi se celoten promet po mesecih in nazivi storitev. Če bi bil v naslednjem koraku možen še v pogled v vsebino pogodb, bi bila to osnova za pripravo transparentnega modela javnega naročanja.

Pravo - nujna katarza in hkrati vzpostavitev novih vrednot

V Sloveniji danes velja skoraj 1.000 zakonov in skoraj 14.000 podzakonskih predpisov. Številke, ki ne povedo skoraj ničesar. Pomembna je vsebina teh predpisov in seveda predvsem njihovo izvajanje. Pravijo, da gre pravo študirat tisti, ki ne mara matematike. Tu ne gre za številke, gre bolj za logično povezovanje in tolmačenje. A če se vrnemo na to: »Koliko hočeš, da ti naredim, da je ?« gre pri pravu vendarle za vprašanje moralnih in etičnih norm, ki jih opredeljujejo predvsem družba in ljudje.

In zato gre. Ne pomaga nam noben plan in ocenjevanje realizacije, če lahko ta država zakone spreminja tudi za nazaj in sprejema ti. avtentično razlago posameznih delov zakona, ki ne pomeni nič drugega kot to, da so nam povedali, da smo nekaj kar je že napisano razumeli narobe in sedaj razlagajo na nov način isto (spet: Koliko hočeš, da ti naredim, da je?). Ali pa ne obsoja pravočasno kaznivih dejanj in se zgublja v dolgotrajnih postopkih. Vzpostavitev delovanja pravne države, ki bo vrnila vrednote kot so poštenost, trdo delo, podprla konkurenčnost in pravočasno kaznovala kršitve, je zagotovo največji izziv za bližnjo prihodnost. To bo katarza te družbe.

Gospodarstvo je kralj

Ključ uspeha je seveda v gospodarstvu. Še prej je potrebno zagotoviti ustrezne pogoje za gospodarsko rast, kar je dolžnost države, podjetja sama pa se bodo že znala postaviti v ta okvir in delovati. Na vseh področjih. In z zdravo kmečko pametjo (ZKP).

Prihaja čas čiščenja, katarza. Vsi veliki lastniki in podjetniki, ki so zrasli v nekaj letih, ne morejo biti uspešni, saj njihova rast ni temeljila na organski rasti. Razvoj je počasen, kot rast pridelkov na njivi. Vsak kmet ve, da ne more računati na 100% povečanje svojih pridelkov v enem letu. Je nemogoče. Če je že zelo uspešen, morda na 10% ali 15%. Nekje tu se gibljejo tudi normalne stopnje rasti gospodarstva. Država bi morala vsakemu, ki zaposluje vsaj enega več kot sebe nameniti posebno pozornost. Saj je tvegal. On razmišlja, kako bo pridobil posle in plačal stroške in plače, prevzel je ne le odgovornost zase, pač pa prispeva k razvoju te družbe. In to je to. Ključno. Vse ostalo je obvezni servis, podpora. Gospodarstvo je kralj. In matematika v gospodarstvu in tudi matematika v javnem sektorju, je kraljica.