TFL Glasnik:
Prof. dr. Aleksandra Lobnik, ste soustanoviteljica in raziskovalka na Inštitutu za okoljevarstvo in senzorje v Mariboru. Slovite kot strokovnjakinja s številnimi dosežki na področju varstva okolja, senzorjev in nanotehnologije. Ste tudi žena in mama – skratka uspešna ženska. Na kaj ste v vašem dozdajšnjem delovanju najbolj ponosni?

Aleksandra Lobnik:
To je izjemno težko vprašanje, ker vsako obdobje prinaša druge zmage. Kot deklici mi je bila zmaga že odlični uspeh na koncu šolskega leta, bila sem aktivna odbojkarica, vrhunska športnica, in odbojkarice smo bile državne prvakinje. Relativno mlada sem postala mamica in so mi bili otroci v tistem obdobju najpomembnejši, saj sem prepričana, da je ustvarjanje družine pomemben del poslanstva ženske, istočasno sem imela vedno izzive glede učenja in nadgrajevanja znanja. Bila sem precej radovedna in verjetno me je tudi zato pot pripeljala v študijske vode, kar pomeni, da sem se izobraževala do doktorata in vedno našla tiste izzive, ki so me zaposlovali in navduševali.

Vsako obdobje je prinašalo druge izzive in druge cilje in ne morem reči, da me opredeljuje ena sama zadeva, en sam cilj. Mislim, da je življenje tako kompleksno in smo zato lahko v življenju srečni le, če smo zelo kompleksni in če doživljamo neke uspehe na več področjih. Verjetno sem najbolj ponosna na to, da sem resnično s pomočjo in razumevanjem svoje družine uspela delati kariero. V karieri ženske je izjemno pomembno, da te podpira najožja in tudi širša družina: tudi babice in dedki, ki pomagajo pri vzgoji otrok, pri prevozih na številne popoldanske aktivnosti.

TFL Glasnik:
Vsekakor ste zelo uspešni – vendar tudi posebni. Mene ste očarali, ko sem vas poslušala na prireditvi Združenja Manager 185: Mislimo prihodnost (18. maj 2014, Cankarjev dom, Youtube posnetek), ko ste morali v desetih minutah povedati, kaj je nanotehnologija in kako funkcionira. Povejte še za naše bralce, kaj je to nanotehnologija.

Aleksandra Lobnik:
Moram reči, da je bil to velik izziv. Navajena sem predavati svojim študentom, na konferencah, vendar se tam ne ubadaš z nekimi osnovnimi pojmi. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem pripravila to desetminutno predstavitev. Izhajala sem iz tega, kar predpona 'nano' pomeni. Pomen se nanaša na dimenzije – to je deset na minus deveto, npr. metra; morda je zanimiva tudi primerjava med pomarančo in zemljo.

Kaj pomeni v našem okolju deset na minus deveto, si težko predstavljamo in se mi je zato zdelo, da bo primerjava med zemljo in pomarančo dala občutek, kako majhno je to. In te majhnosti nismo mogli odkriti, ker nismo imeli analiznih metod, s katerimi bi lahko sledili tako majhnim delcem. Šele razvoj analiznih metod je omogočil vpogled v nanosvet in od takrat govorimo o nanomaterialih, ki so sicer cela stoletja in tisočletja tukaj, vendar jih nismo zaznavali, ker tega nismo znali.

Pomembno je poudariti tudi, da materiali skozi zgodovino prinašajo nove iznajdbe, nov način življenja, nove tehnološke dosežke – omenila sem, da smo cela zgodovinska obdobja poimenovali: kamena doba, bronasta in tako dalje. Nanotehnologija in nanomateriali odpirajo čisto druge možnosti in neki napredek, ki si ga sploh še ne znamo predstavljati.

TFL Glasnik:
V čem je ta pomembnost – ali v tem, da so ti delčki tako majhni, da lahko nanje toliko bolj vplivamo, ali gre za kaj drugega?

Gre predvsem za to, da nanodelci prinašajo neko čisto novo lastnost. Za njih je značilno, da imajo veliko površino glede na volumen in se recimo nanodelec iz aluminijevega oksida lahko obnaša popolnoma drugače kot makrodelec iz aluminijevega oksida.

TFL Glasnik:
Katere prednosti prinaša ta razlika?

Aleksandra Lobnik:
Dve prednosti nanodelcev bi poudarila. Prva je majhnost, da že sama mala dimenzija prinaša nove tehnologije in možnosti v medicini, recimo kot nanoroboti in podobno. Druga lastnost ali lastnosti so tiste, ki izhajajo iz te majhnosti. Lahko dobite izboljšane lastnosti – mehanske, kemično obstojnost … Lahko pa dobite tudi slabše lastnosti. Vedno opozarjam, da je napredek pri nanodelcih odličen, vendar moramo biti istočasno pozorni na onesnaževanje v nanookolju. Moramo se zavedati, da bodo ob pričetku proizvodnje nanomaterialov odpadne vode obremenjene z nanoonesnaževalci, za katere nimamo analiznih metod, a tudi ne zakonodaje. Ta predpisuje, koliko je lahko pesticidov v vodi, koliko je lahko težkih kovin, ni pa predpisov o tem, koliko je lahko nanomaterialov.

TFL Glasnik:
To je cela revolucija. Zanimivo je bilo, ko ste opisovali, kako lahko nanosenzorji, ki jih pošljemo v človeško telo, registrirajo rakasto celico, ki jo lahko potem z nanorobotom uničimo.

Aleksandra Lobnik:
Mislim, da je medicina najbližje praktični uporabi in bo tudi človeku zelo koristila. Sem absolutni zagovornik nanotehnologij in nanomaterialov pri reševanju rakastih obolenj, ker lahko že magnetne delce pripeljete do rakaste celice in jih z zunanjim magnetnim poljem segrejete do določene temperature in uničite rakasto celico (to imenujemo hipertermija). Američani na Floridi že delajo preliminarne študije, opravljajo tudi že klinične analize, na teh materialih delajo prve klinične analize tudi že v Nemčiji. Zdi se mi, da je to zelo dobra dodatna metoda, saj bodo klasične metode, kot je recimo kemoterapija, še ostale, a zakaj ne bi v kritičnih trenutkih preizkušali nove in alternativne metode, ki lahko prispevajo k ozdravitvi ali k daljšanju življenja.

TFL Glasnik:
Na katerih področjih bomo nanomateriale najbolj uporabljali?

Moja ocena je, da je medicina najpomembnejša. Zadeva nas vse, prinaša neke revolucionarne rešitve, saj preliminarni rezultati kažejo, da je moč doseči veliko. Pa še nekaj je. Marsikdaj prepozno zvemo, kaj je z našim telesom narobe. Preventivno opazovanje telesa z nanosenzorji bi bilo odlično. Tudi zavarovalnice bi bile zainteresirane – vsi skupaj delujemo preventivno. Predstavljajte si, da bi torej nosili v sebi neke nanosenzorje, ki nas ne bi motili, bi pa ves čas sporočali, če je morda kaj narobe.

Druga prednost v primerjavi s klasičnimi operacijami je manjša invazivnost. Klasičnim operacijam sledi čas rehabilitacije – vsako odpiranje našega telesa, vsaka rana povzroča bolečine in daljše čase rehabilitacije. Medicina že zdaj dela manj invazivno, z nanoroboti pa bi bilo moč še marsikaj narediti. Razlagam zelo futuristično in pozitivno, marsikdo je tudi skeptičen. Verjamem v napredek, saj smo v zadnjem stoletju dokazovali, kam vse lahko 'letimo' in si pred 50 leti sploh nismo predstavljali, da bo možno. Danes pa je vse to normalno.

TFL Glasnik:
Očitno gre v to smer.

Aleksandra Lobnik:
Marsikdo je skeptičen in bi celo rekel, da zdaj mogoče malo sanjamo, a brez sanj ni napredka. Marsikaj moraš sanjati, da lahko kaj dosežeš.

TFL Glasnik:
Kakšen pomen pripisujejo nanotehnologiji v svetu, kako je na primer z denarjem za razvoj?

Največje vsote raziskovalnega denarja so podelili v EU v lanskem letu v okviru razpisa HORIZON 2020, in sicer raziskavam, ki so namenjene temeljnim in aplikativnim raziskavam na področju novega "čudežnega" materiala, grafena, in temeljnim in aplikativnim raziskavam človeških možganov. Oba projekta sta financirana v vrednosti 1 milijarde evrov za obdobje desetih let. Tudi Slovenci sodelujemo, partner projekta je Institut Jožefa Stefana.

TFL Glasnik:
Kaj pa vaš inštitut? Kako globoko ste vpeti v postopke raziskovanja nanotehnologije? Kje je vaše mesto v Sloveniji, ali vas najdejo tudi v svetovnem merilu, se posvetujete? In navsezadnje, kako sodelujete z gospodarstvom, kar je ključnega pomena?

Aleksandra Lobnik:
Zaposlena sem na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, kjer vodim center za senzorske tehnologije in vodim laboratorij za kemijo in okoljevarstvo. Razen tega sem soustanoviteljica in tudi delno zaposlena na Inštitutu za okoljevarstvo in senzorje, ki pa je gospodarska družba in je bila ustanovljena ravno z namenom, da bi približevala rezultate raziskav gospodarstvu. V tem trenutku zaposluje 28 strokovnjakov, od tega je 16 doktorjev znanosti, ki pokrivajo vsa področja, o katerih govoriva.

Trenutno razvijamo nanomateriale za aplikativne projekte, in sicer jih vključujemo v gradnjo senzorjev za izboljševanje senzorskih značilnosti. Na drugem področju, na katerem imamo projekt Nato in pridobivamo še druga evropska sredstva, gre za uporabo nanomaterialov za specifično odstranjevanje onesnaževalcev, predvsem težkih kovin. Zelo specifično jih odstranimo, potem pa jih je moč reciklirati. To delamo z magnetnimi nanodelci, ki so površinsko funkcionalizirani, da lahko dosegajo in vežejo posamezne ione.

Delamo tudi na magnetnih nanodelcih prav za hipertermijo. Problem trenutnih magnetnih materialov je v tem, da dosegajo previsoke temperature. Rakave celice se uničujejo pri temperaturah okrog 42 stopinj Celzija, če pa imaš magnetne nanodelce, ki dosegajo tudi nad 100 stopinj, potem uničuješ tudi okolje. Cilj je bil iskati materiale, ki bi dosegali točno te temperature, za katere vemo, da uničijo rakave celice, ne uničijo pa okolja.

Naše razmišljanje je, da s tako majhnimi nanodelci, ki jih pri rakastih obolenjih, ki so že zelo napredovala, vneseš v telo, ne boš povzročil škode. Več dobrega kot slabega lahko naredimo s tem. Je pa stvar razprave in razmišljanja, kdaj to omogočiti, kdaj pa ne; koliko smo lahko fleksibilni.

V letošnjem letu organiziramo že drugo mednarodno konferenco na temo nanomaterialov in njihovih aplikacij v gospodarstvu (NANOAPP). Na konferenci se združujejo najboljši mednarodni raziskovalci s področja nanomaterialov in raziskovalci, ki prihajajo iz realnega gospodarskega okolja. Pričakujemo okoli 150 znanstvenikov in raziskovalcev z vsega sveta.

TFL Glasnik:
Kako sodelujete z gospodarstvom?

Aleksandra Lobnik:
Z Gorenjem, BSH in Julonom zaključujemo pogovore za dolgoročnejše sodelovanje. Vedno je problem v tem, da gospodarstvo želi zelo hitro rezultate. Najsrečnejši bi bili, ko bi mi imeli zadeve že razvite, da jim prodamo kar izdelek. A nekdo ti mora plačati razvoj, ki je za gospodarstvo zelo specifičen. V Sloveniji še vedno mislimo, da so raziskave zastonj. Strokovnjaki in raziskave so premalo cenjeni. Upam, da se bo to spremenilo, da ne bo le denar vrednota, ampak bo vrednota človek, ki ima znanje. Marsikdo ima ogromno znanja, ne zna pa se prodati. Imamo izjemno dobre strokovnjake in menim, da bi moral zdravi del gospodarstva bodisi zaposlovati takšne strokovnjake ali pa sodelovati s takšnimi ustanovami, kot smo mi. Pri nas delajo mladi ljudje, ki so prišli z Jožefa Stefana, ki so prišli s Kemijskega inštituta, doktorirali in ostali brez službe.

TFL Glasnik:
Kako pa sodelujete s tujino? Tam je verjetno lažje.

Aleksandra Lobnik:
Za razvoj senzorjev imamo trenutno dveletno pogodbo z italijanskimi partnerji, za katere razvijamo senzorje za opazovanje vode. Razen tega sodelujemo z družbo Messer že vrsto let. Sodelujem pri vrsti projektov. Glede na to, da sem doktorirala v Gradcu, sem bila že v tistem obdobju povezana s tujino. Moj profesor je bil izjemno cenjen na področju senzorike in je ves čas imel mednarodno skupino študentov in strokovnjakov. Tako sem spoznala ogromno ljudi.

TFL Glasnik:
To je torej moč. Vaš institut ima strokovnjake in lahko sodelujete z gospodarstvom doma in na tujem. Kemija v Sloveniji je očitno nekaj posebnega – če le omeniva dosežke Kemijskega inštituta. Je kemija naša prihodnja Silicijeva dolina?

Aleksandra Lobnik:
Zakaj ne? Imamo izredno dobre študije kemije in naši študentje so izjemno cenjeni, saj daje naše šolstvo dobre osnove in mladi naj bodo kar samozavestni.

TFL Glasnik:
Zdaj morava le pozvati gospodarstvo, naj vas poiščejo in pozovejo tudi za svoje rezultate.

Aleksandra Lobnik:
Točno. Ne potrebujemo le tujega znanja in miselnosti, da je vse iz tujine boljše. Slovenci se premalo cenimo! Imamo znanje, smo dobri, smo pa malo bolj individualisti. Smo pridni, znamo delati, ne smemo pa biti nevoščljivi.

TFL Glasnik:
To je moje zadnje vprašanje in morda ste nanj celo že odgovorili. Pa vendar – kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Aleksandra Lobnik:
Moramo stopiti skupaj in se spodbujati. Moramo ceniti drug drugega in ceniti, kar znamo in zmoremo. Bodimo ponosni na vse naše uspehe. Do zdaj smo delali kratkoročno in egoistično. Želim si, da začnemo razmišljati dolgoročno in vizionarsko. Da ustvarimo okolje, kjer bodo mladi dobili svoje priložnosti, delovna mesta in pogoje za razvoj. Premalo se zavedamo, da je mladina naše bogastvo in prihodnost. Do nje se obnašamo popolnoma neodgovorno. Na nas je, da jim pomagamo ustvariti boljšo Slovenijo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya