Dr. Branko Mayr je pooblaščeni revizor, ocenjevalec vrednosti podjetij, davčni svetovalec, sodni izvedenec in profesor na visoki šoli za računovodstvo ter solastnik v revizijski hiši ABC Revizija.

TFL Glasnik:
Pri slušateljih ste izjemno priljubljeni saj ste eden redkih strokovnjakov, ki zmore zapletene računovodsko-finančne podatke razložiti tudi laikom. Zakaj se vam zdi to pomembno?

Branko Mayr:
Bilanca v bistvu prikazuje stanje podjetja in kot takšna naj bi prikazovala čim bolj resnično in pošteno sliko podjetja. Je pa tukaj vrsta pasti. Najprej imamo pasti, ki so vezane na sama pravila računovodenja, ker imamo različna načela računovodenja. Po konservativnem načelu lahko v bilanci prikazujemo skrite dobičke, skritih izgub nikoli, po načelu poštene vrednosti pa naj bi tudi ne prikazovali skritih dobičkov: naj bi bila bilanca čim bolj poštena in realna slika stanja in poslovanja nekega podjetja.

Tu pa so zanke, kajti takrat, ko naj bi prikazovali pošteno vrednost, smo vezani na različna ocenjevanja in ocenjujemo premoženjske postavke, kjer imamo nekaj metod, ki jih lahko uporabimo, samo vprašanje je, katera izmed metod ima manj slabosti. Kajti nobena metoda ni brez slabosti. Dobro bi bilo, če bi lahko uporabljali tržne metode, a se takoj vprašamo, kje je trg? Slovenija je tako majhna, da delujočega nepremičnega trga, na katerem bi našli primerljive transakcije, praktično nimamo. Potem se poslužujemo dohodkovnih metod, kar pa je dokaj mehko področje: tveganje na projekcijah in tveganje na oceni diskontnih stopenj. Tako da pogosto ugotovimo, da ocene vrednosti, tudi če so narejene z maksimalno skrbnostjo (kar pričakujemo), zelo redko prikazujejo tisto res pravo pošteno sliko vrednosti.

V tem sivem polju pa se pojavljajo želje in interesi, ki vplivajo na to, da bi nekaj ocenili tako, kot nekomu ustreza. Tu je tveganje, ki ga potem tudi že pokrivamo forenzične računovodje, to so tveganja vezana na napačna poročanja in seveda, nisva daleč tudi od kriminala.

TFL Glasnik:
Zdaj smo v času oddaje poslovnih izkazov gospodarskih družb in me zanima vaša ocena: na katerih področjih bo v teh časih prišlo najbolj do izraza kreativno računovodstvo?

Branko Mayr:
Morava najprej ločiti pojem kreativnega računovodstva – nekateri ga gledajo negativistično, v teoriji in praksi pa poznamo tudi pozitivni odnos. Namesto izraza kreativno imam raje izraz napake pri poročanju, kot ga uporabljamo v forenziki. Ali pa, da je največ slabosti računovodskih izkazov ravno pri sestavi računovodskih poročil, ker poročilo oblikujem tako, kot si želim, da me vidijo bralci, ne pa tako, kot je. Tu so tveganja.

Managment ima velik interes, da izkaže čim boljšo gospodarsko sliko, posebej v velikih gospodarskih družbah, ker so potem lastniki zadovoljni, dobimo boljši raiting v bankah in tako naprej. Revizorji se borimo proti takšnemu poročanju, vendar je to izjemno težko.

TFL Glasnik:
Ali lahko revizor odkrije dejansko prevaro?

Branko Mayr:
Poglejte, nekatera področja so slabo pokrita. Slovenki računovodski standardi ne urejajo celovito računovodenja tako, kot to urejajo mednarodni standardi računovodskega poročanja. Seveda mednarodnih standardov ne smemo neposredno uporabljati, razen če bi se podjetje odločilo, da vodi računovodstvo po mednarodnih standardih, kar se lahko. Če pa vodi računovodstvo po slovenskih standardih, lahko uporabljamo samo tiste mednarodne standarde, ki so v slovenskih posebej navedeni kot tisti, ki jih lahko uporabljamo.

V stroki ugotavljamo, da ni vse pokrito, da so praznine, posebej pri naložbenih nepremičninah je popolna zmeda.

TFL Glasnik:
Kaj predlagate?

Branko Mayr:
Razmisliti je treba o tem, da se standardi v tem delu dopolnijo in da se ta siva polja pokrijejo, da pridemo do jasnega zakonskega ali strokovnega okvirja in da to dosledno uporabljamo iz leta v leto.

TFL Glasnik:
Kaj pa menite o tem, da bi vsi uporabljali mednarodne računovodske standarde?

Branko Mayr:
Vedeti je potrebno, da so mednarodni računovodski standardi namenjeni predvsem velikim in njihova uporaba za srednja in majhna podjetja po moji oceni ni ustrezna. Imamo tudi mednarodne standarde za majhna podjetja, vendar je tudi vprašanje o smiselnosti uporabe le-teh. Imamo dobre slovenske standarde, samo dopolniti jih je treba v tistih sferah, kjer je morda sivo polje, kjer smo zbegani, kjer se ne znajdemo in se tudi računovodje ne znamo odločati.

Dovolj bi bilo že, če bi zakonodajalec dal avtentična mišljenja, denimo Slovenski inštitut za revizijo bi lahko dal določena mišljenja, saj je veliko vprašanj urejenih s stališči Inštituta. Tako bi poenotili prakso. Ne vidim pa potrebe, da takoj, kot denimo Srbi, gremo na mednarodne standarde. Ko smo namreč v reviziji v takšnih državah, vidimo, da ni tisto, kar si želimo.

TFL Glasnik:
Današnje potrebe vse bolj rinejo v ospredje forenzično računovodstvo. Kako bi ga vi opredelili?

Branko Mayr:
Forenzično računovodstvo je prva zadeva, pri kateri je izraz napačno preveden. Osebno sem tudi pridruženi član ameriškega združenja forenzičnih računovodij, ampak bi ga v slovenščino raje prevedel kot preiskovalna revizija ali nekaj podobnega.

Ta specialna znanja so nujna in je naivno pričakovanje, da boste z redno revizijo računovodskega izkaza ugotovili to, kar ugotavljamo forenziki. Imamo različne tehnike pristopa, različne pobude, različne cilje. S klasično revizijo računovodskega izkaza je možno kaj ugotoviti, vendar je to zgolj slučaj.

Tudi v ZDA, če gre za kriminalna ali podobna dejanja, tega ne ugotavljajo klasični revizorji ampak to počnejo forenziki. Je pa izjemno pogosta oblika teh napak ali nečednih ravnanj prevarantsko poročanje, kot ga forenziki imenujemo. Ko se zmotite v poročilu, je to napaka, ko pa zavestno poročate drugače, kot je resnično stanje, takrat lahko govorimo o prevarantskem poročanju. To je morda tudi področje, ki bi ga redni revizor skorajda moral najti. Mnenja sem, da so verjetno indici, da je v veliko naših zgodbah, Vegrad, Mariborsko cestno podjetje, da jih ne naštevam vseh posebej, verjetno prišlo do nekega poročanja, ki ni bilo najbolj korektno. Ali je bilo prevarantsko, tega ne smem reči, dokler ne pogledam v te bilance.

TFL Glasnik:
Najbolj zanimivo je to, da je preiskovanje gospodarskega kriminala, ki je zaradi svoje kompleksnosti in potrebe po znanjih, zares velik problem. Kako bi se v to lahko vključila stroka, da bi vendarle prišli do rezultatov?

Branko Mayr:
Velja, da mora biti veliko izkušenj in veliko znanja. Znanje je moč dobiti z izobraževanjem, ki ga tudi v Sloveniji morda skušamo počasi osvajati. Nimamo nekega posebnega specialističnega študija forenzičnega računovodstva in to vsebino delno pokrivamo na Visoki šoli za računovodstvo in sem prepričan, da bomo kmalu prišli do tega, da bomo vzgajali forenzične računovodje, vendar je treba vedeti, katero raven znanja pričakujemo.

Zgrešeno je pričakovati, da potrebujemo magistre in doktorje. Dovolj je visoka šola, ker ima človeka, ki ima željo, izkušnje in širino. Zelo pomemben je tudi njegov značaj – ni vsak za to. Razmišljanje, da so vsi faloti, ne drži, to ne gre. Profesionalni odnos pomeni imeti distanco do predmeta, ki ga obravnavaš. In ta distanca omogoča objektivnost.

Po medijih slišimo, da pri policiji morda manjka ravno te distance. Tudi sam včasih delam kot sodni izvedenec v preiskovalnih postopkih in to opažam. Distanca je tista, ki objektivizira in medijski linči, kakršnih so deležne nekatere zgodbe, zelo negativno vplivajo na sposobnost ugotavljanja pravilnega stanja. Ni rečeno, da je vse narobe, kar nekdo meni ali razmišlja, da je narobe. Dajmo stroki priložnost, da se izkaže. V stroki se prav smejimo, ko slišimo od politikov ali od posameznih gospodarstvenikov, da moramo pritegniti mednarodne revizorje. To je floskula!

Koga dobimo v te revizije? Nikakor ne prve lige. Sam sem kot izvedenec gledal kar nekaj revizijskih poročil, ki so prišla v sodne postopke in bil sem presenečen kako lahko takšno stroko nekdo zagovarja. Delali pa so tujci. Ne poznajo ne okolja pa tudi strokovno to ni bila raven, ki bi jo pričakovali. Seveda potem taki obtožni predlogi in obtožnice, ki temeljijo na takšnih poročilih, padejo.

Ponavljam: v Sloveniji je dovolj Slovencev, ki obvladajo preiskavo, to ni nič novega. Delali smo že v času »pra Jugoslavije«, v okvirju SDK – manj znanosti je bilo v celi zgodbi. To je obrt in kot tako jo je treba vzeti obrtno, profesionalno, narediti popolni izdelek in potem bodo rezultati. Mnenja sem, da imamo v Sloveniji danes okrog 100 ljudi, ki so sposobni izvesti preiskovalno revizijo. Včasih jih je bilo veliko več.

TFL Glasnik:
Je to dovolj?

Branko Mayr:
Zadosti. Imamo celotno sfero revidiranja, komercialno revidiranje, revidiranje računskega sodišča, preiskovalni organi nastopijo, ko obstajajo indici, ko govorimo o trikotniku priložnost, pritisk, akcija in tako naprej. Takrat pride preiskovalna revizija, ki dela z drugimi postopki. Zato pravimo, da je treba poznati pravo, postopek, psihologijo, to ni samo strogo računovodstvo. In ta interdisciplinarnost je dobra in menim, da imamo predvsem med sodnimi izvedenci veliko sposobnih kolegov.

TFL Glasnik:
Torej osnove in podlage imamo. Je tedaj problem v postopkih naprej, da ne pride do obsodb?

Branko Mayr:
Včasih mi kdo na policiji med preiskavo reče: 'veš, plačati te ne moremo, nimamo denarja.' To ni zastonj, preiskovalna revizija je draga. Ampak, vsaka preiskovalna revizija se povrne, za kar lahko vzameva primer stečajev. Oškodovanja v primeru v postopkih stečaja so pogosta, so skoraj pravilo in če imate preiskovalnega revizorja, ki bo to obdelal s forenzičnimi postopki, potem je zelo verjetno, da se bo v nadaljnjih pravdah to premoženje tudi zaseglo.

Hočem povedati, da bi se v postopkih stečaja v vsakem primeru morali vsaj v omejenem obsegu izvesti preizkusi, ali je prišlo do oškodovanja stečajne mase v obdobju pred uvedbo stečaja.

TFL Glasnik:
Pa delajo te preizkuse?

Branko Mayr:
Malo, imel sem nekaj primerov, vendar zelo redko.

TFL Glasnik:
Za upnike je to škoda. Ali zakonodaja tega ne ureja?

Branko Mayr:
Ne, sem pa prepričan, da če bi izvajali forenzično preiskavo takoj po uvedbi stečaja, da bi se marsikatera zgodba odvijala drugače, kot se danes. Poenostavljeno povedano, nemogoče je skriti, gre za vprašanje želje in iskanja. Treba je poiskati primerjalne podatke, ker so podatki v podjetju pogostokrat prirejeni, tudi ponarejeni, zato moramo najti primerljive podatke in po metodi triangulacije narediti križanje.

Sam sem bil v nekaterih izmed teh zgodb, ko so mi razlagali: računovodje kradejo. Saj ni res! Računovodja ne mora krasti, lahko pa krade nekdo, ki poleg drugih nalog opravlja še računovodske naloge. Računovodja ne sme in ne razpolaga z denarjem. To je nehigienično; ne morem danes nakazovati, jutri pa knjižiti. Če bi danes šli v temeljiti pregled dela teh »deklic ali fantov za vse«, bi ugotovili, da so v eni osebi računovodje, knjigovodje, finančniki, razpolagalci in tako naprej. To je priložnost, ni kriva stroka, kriv je management, ker je nekomu dal to priložnost. In tam, kjer je priložnost, se hitro spremeni v skušnjavo po načelu: saj me ne bodo dobili. In če bi danes pregledali nekaj zgodb, ko je bilo govora o tem, kako se je kradlo, bi jih bilo še več. Vendar ponavljam: to niso računovodje, to so ljudje, ki slučajno opravljajo še računovodske naloge.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar