TFL Glasnik:
G. Veselinovič, ste doktor ekonomskih znanosti, izredni prof. finančne ekonomije, bili ste ustanovitelj in dolgoletni direktor Ljubljanske borze, direktor banke DBS, kratek, a znameniti čas direktor Nove Ljubljanske banke, direktor Gea Collegea in zdaj že dve leti predsednik Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja (Slovenian Business and Research Association) v EU. V Bruslju delate predvsem to, da pomagate slovenskim podjetjem, inštitutom, občinam in drugim priti do evropskih sredstev, organizirate tudi pomembne dogodke in obiske ipd. Seveda najprej vprašanje: na kaj ste najbolj ponosni v vaši karieri?

Draško Veselinovič:
Težko vprašanje. Najraje ne bi odgovoril na to vprašanje. Nikoli nisem razmišljal tako. Res ne znam odgovoriti.

TFL Glasnik:
Kljub bleščeči karieri?

Draško Veselinovič:
Ves čas delam, ves čas sem v pogonu in mislim, da me še marsikaj čaka. Ne počivam na tem, kar sem dosegel, grem naprej. Če bi že moral izbrati, bi govoril o projektu Ljubljanske borze. Borzo sem vodil petnajst let. S somišljeniki, prijatelji in kolegi smo bili dober tim, ki je naredil ta projekt, ki ga je po mojem mnenju Slovenija premalo izkoristila. Napisal sem znanstveni članek, v katerem dokazujem, da smo ta projekt premalo izkoristili v času finančne krize. Vse naše financiranje v državi sloni na bankah, in ko se to zruši, usahne financiranje. Če bi imeli alternativo bančnemu sistemu v razvitem trgu finančnega kapitala, potem bi imeli možnost, da varčujemo ne le v banki, temveč tudi v papirjih, skladih, na drugi strani pa lahko podjetje izda delnice ali tudi obveznice, iz katerih lahko financira neki svoj projekt. Ob tem bi bile tudi banke manj obremenjene.

Res smo naredili odličen model borze za Slovenijo, ampak se mi zdi, da tega politika bodisi ni hotela razumeti bodisi je bilo zanjo to preveč transparentno. Na borzi se vse takoj vidi in morda zato ni bilo zanimanja, transparentnost je prvo načelo delovanja borze. Ne, ni ustrezalo slovenski mentaliteti, da je treba vse delati nad mizo in ne pod njo. Kljub odlični infrastrukturi je ostala borza neizkoriščena.

TFL Glasnik:
Morda sta vas vaš odnos do transparentnosti in osebna transparentnost pripeljala na položaje ali odpeljala z njih. Bo že čas pokazal, kaj je prav. Dejstvo je, da v Sloveniji ni ravno veliko dobrih finančnikov. Vrniva se raje k temu, kar počnete zdaj. Res lahko pomagate Sloveniji – kako deluje to združenje, v katerem ste zdaj dve leti? Govoriva o lobiranju, a da ne bo pomote, lobiranje je povsod popolnoma legitimna zadeva. Ali ga Slovenci dovolj izkoriščamo?

Draško Veselinovič:
Vprašanje res zadeva v srčiko. Po dosedanjih bolj izpostavljenih funkcijah sem šel v 'infrastrukturo', v pomoč institucijam, da bi lahko bila Slovenija prek pomoči na mikro ravni tudi kot makro celota uspešnejša. Fokusirani smo predvsem na pridobivanje EU-sredstev. Dobro se je začela tako imenovana evropska perspektiva 2014-2020, jaz ji rad rečem kar sedemletka. Torej je pravi čas za fokusiranje v to smer, lep del jo je še pred nami. Še zdaleč pa seveda ne počnemo samo tega.

TFL Glasnik:
Se tega zavedamo? Koliko nam je uspelo počrpati in kje je večja težava v zvezi s tem, v zasebnih podjetjih ali državi?

Draško Veselinovič:
Združenje je fokusirano na sleherno pomoč v Bruslju. Tudi na dogodke in promocije. Tudi če kdo potrebuje neki nujen visoki sestanek, to uredimo. Gre torej za zastopanje različnih koristnih interesov v najširšem smislu in v tem okviru predvsem za črpanje EU-sredstev. Glede vašega vprašanja so izkušnje zelo mešane. Imamo zasebna podjetja, ki se ne zmenijo za ta sredstva, ker menijo, da je preveč birokratsko, da je preveč dela in da bodo porabila preveč notranjih resursov za to delo, in imamo podjetja, ki so pri črpanju zelo uspešna. Enako velja tudi za javni sektor. Imate denimo slovenske znanstvene inštitute, ki so zelo uspešni, zelo profesionalni in za njih delaš s ponosom ter kaj urediš, in imate take, ki bi se res morali bolj zmigati, a ni prave zagnanosti.

Generalno je treba povedati, da Slovenija absolutno premalo izkorišča vse te možnosti, ki jih bistveno bolje vidiš, če si stalno v Bruslju, če tam živiš in delaš. V pisarni nas je pet zaposlenih in vse to spremljamo, vsak dan se tudi družimo z ljudmi iz evropskih institucij.

TFL Glasnik:
Kaj konkretno imate v mislih, ali premalo počrpamo ali se premalo odzivamo?

Draško Veselinovič:
V bistvu vse to. Premalo smo odzivni, prepočasni. Zvečer ob druženju recimo izveš, da nekdo dela neki projekt in ga zanima, ali imamo potencialnega partnerja, ki bi pristopil zraven. Seveda imamo, rečeš, potem pokličeš takšno institucijo – ja, no, pošljite. Pošljemo in potem en teden nobenega odziva in gre zadeva mimo.

V politiki pa je problem to, da pogosto nimamo stališča do cele vrste vprašanj. Recimo, da neka večja država potrebuje partnerje pri kakšnem zagonu, moja funkcija pa je, da to takoj sporočim in dobim neko stališče ali da se pogajamo: podprli vas bomo, vendar vi podprite nas pri neki drugi stvari. Meni pa se dogaja, da ne dobim stališč in tudi ne mnenja o tem, v čem bi nas ta druga stran podprla. Naj povem primer Avstrije, ko je prišel gospodarski minister v Bruselj in me je kolega iz podobnega avstrijskega združenja zvečer skupaj z ministrom povabil na pijačo. Menil sem, da me hoče spoznati, a je šlo za zelo zanimiv predlog v zvezi z gospodarsko pobudo. Ne bom imenoval konkretnih ljudi, vendar nisem dobil nobene povratne informacije na naši strani, čeprav je bila zadeva ekonomsko zelo zanimiva.

TFL Glasnik:
To je res škoda. Tako prideva do znane ugotovitve, da na koncu za to nihče ne odgovarja. Spomnim se nedavnega članka o sedanjem avstrijskem kanclerju, ko je šlo za denar za del železnice, ki je bil že v proračunu. Avstriji je uspelo pridobiti evropska sredstva, domači denar pa je ostal v proračunu. Vi ste tako neki most do evropskega denarja.

Draško Veselinovič:
Dejansko smo res most, ki zazna pomembne informacije, priložnosti, dejstva.

TFL Glasnik:
Osebno pri Slovencih opažam, da nas je na neki način sram, da bi tako pridobivali sredstva, kot da na pol krademo ali nekomu jemljemo. Bila sem na nekaj grških otokih in na zadnjem mostičku vidiš obvestilno tablo o deležu evropskih sredstev za njegovo gradnjo. Koliko tega ima Slovenija sploh izkoriščenega?

Ločiti je treba med sredstvi iz kohezije, ki jih dobimo iz EU (okoli 3,4 milijarde v obdobju 2014-2020) v proračun in ki se delijo z razpisi naše vlade skladno z lastno strategijo pametne specializacije in njenim operativnim načrtom, usklajenim s prioritetami EU. Ta denar je v glavnem dobro porabljen. Pri drugem denarju je stvar dokaj odprta; gre za tako imenovani centralizirani denar, ki ga deli Bruselj neposredno. Daleč največ, 80 milijard evrov, gre v obdobju 2014-2020 za raziskave in inovacije, za kulturo denimo okoli 2 milijardi, za program LIFE okoli 4,5 milijarde in tako naprej. Gledano po uspešnosti na prebivalca smo dokaj uspešni, če pa gledamo na evropsko povprečje glede uspešnosti po številu oddanih projektov, ki jih potem uspešno dobimo (evropsko povprečje 13 odstotkov, naše je 8 odstotkov), pa ne preveč. Gotovo bi bilo mogoče narediti precej več.

TFL Glasnik:
Kaj predlagate? Kako bi to pospešili?

Draško Veselinovič:
Naše združenje v Bruslju je zelo učinkovito, ko imamo opraviti z nekim podjetjem ali institucijo, ki ve, kaj hoče. Ni nujno, da gre za idejo, pomembno je, da je dejavnost zelo jasna, da natančno vemo, s katerega področja, projekta hočejo denar.

Denimo, da ima podjetje deset dejavnosti in je po konkurenčnosti pri treh dejavnosti v vrhu v Evropi, pri petih je povprečno, dve ali tri dejavnosti pa je bolje ne omenjati. Osredotočiti se je treba na tisti dve ali tri na vrhu. Pri večini razpisov je pomembno tudi, da so zraven referenčni tuji partnerji.

TFL Glasnik:
Vi pomagate najti tudi takšne partnerje?

Draško Veselinovič:
Seveda, tuji partnerji pa tudi morajo imeti ugled in položaj v tej dejavnosti.

TFL Glasnik:
Naslednja stvar je dobra priprava vloge.

Draško Veselinovič:
Seveda mora biti najprej dobra ideja z neko novostjo, inovacijo in projekt mora biti seveda perfektno (tehnično) napisan. Tudi tu pomagamo. Če ne uporabljaš jezika, kakršnega so vajeni, recimo mu bruseljski jezik, si že v velikem minusu. Prav tako potrebuješ 'šolo' oziroma določene izkušnje. Ne poznam nikogar, ki mu je uspelo že kar na prvem razpisu, in še zdaleč ne smeš obupati.

TFL Glasnik:
Tudi v Sloveniji prirejate srečanja, da bi ljudi seznanili z vašo dejavnostjo in možnostmi, ki jih imamo v EU. Tudi lobirate ob poudarku, da v tem ni nič slabega. To vsi počno v okviru dopustnega, seveda.

Draško Veselinovič:
Mi smo vpisani v register vseh teh podjetij v Bruslju, kar je komisija strožje vpeljala s prihodom Junckerja. Ko greš na sestanek na najvišji ravni na evropsko komisijo, poveš svojo registracijsko številko in poveš, zakaj si tam. Sistem je čedalje bolj strog, vse je transparentno, vse manj je zakulisnih zadev, kar naj bi bilo v prid manjšim. Na drugi strani se znamo torej tudi Slovenci ukvarjati s tovrstno dejavnostjo, da ne bomo hvalili samo drugih.

TFL Glasnik:
Ste edini iz Slovenije v Bruslju?

Draško Veselinovič:
Da. Slovenija ima samo eno pisarno. Hrvaška ima denimo šest takih pisarn, pa je pozneje prišla v EU. Pisarne so imeli že pred vstopom v EU. To dajem za primer, da se razume, zakaj je to pomembno. Španija ima okoli 30 takšnih združenj oziroma pisarn, prav tako Italija itd.

TFL Glasnik:
Čas je, da se nehamo sprenevedati, da se začnemo trdo bojevati za ta sredstva, saj ni v tem nič slabega. Kaj vas še čaka v vašem »mandatu«?

Draško Veselinovič:

Zgodovina našega združenja ni kratka, obstaja 17 let, moja vizija pa je, da vsak, ki pomisli na Bruselj in na to, da bi rad v Bruslju nekaj uredil, pomisli na nas. V Sloveniji je res veliko pisarn, ki se ukvarjajo z evropskimi sredstvi, vendar pa smo mi edini, ki smo locirani v Bruslju. V tem je naša dodana vrednost, da živimo in delamo tam, da lahko marsikaj uredimo na kraju samem, da tako rečem. Ti osebni stiki so dostikrat ključni, ko urejaš kaj pomembnega.

Naj povem primer sestanka z neko šefinjo na prvi vodstveni ravni v evropski komisiji. Prva stvar, ki jo je rekla, ko sva se usedla, je bila, da ne more ničesar povedati o tem, kar sem jo spraševal že po elektronski pošti. Po drugi strani je v enournem sestanku zelo veliko povedala med vrsticami. Po pošti in telefonu iz Slovenije to ne bi šlo tako.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Draško Veselinovič:
Stalna navzočnost v Bruslju je ključna. V prejšnji državi so vsi razumeli, da morajo biti tako ali drugače navzoči v njenem glavnem mestu Beogradu; enako ali pa še bolj velja to tudi za EU in Bruselj, čeprav tam težko dobite čevapčiče. Pomembno pa je tudi to, da vemo, kaj hočemo.

Pogovarjala se je Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: dr. Živko Bergant, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3/2016

Članek obravnava analiziranje bilance stanja z vidika kapitalske ustreznosti in vpliva njene spremembe na spremembo denarnih sredstev podjetja. To omogoča preiskovalcu prevar opredeliti možna področja neustreznega oziroma prevarantskega poročanja.

1 UVOD

Na prvi pogled si preiskovalec prevar z bilanco stanja (BS) ne more kaj dosti pomagati, saj mu deluje preveč statično in prikazuje preveč zgoščene podatke. Nadaljnje razmišljanje pa kaže bilanco stanja kot dokument z naslednjimi značilnostmi:

1. BS je najosnovnejši izkaz v računovodstvu (Arnold et al., 1985), saj kaže nekakšen "spomin" poslovanja podjetja (Cohen, 1990, 204) in lahko razloži tudi logiko razvoja finančnega položaja, zlasti če analiziramo zaporedne bilance;
2. zadnja BS pomeni določeno pogojenost in nujnost prihodnjega obnašanja združbe; s tega vidika vsebuje pomembne prvine, ne samo za analiziranje preteklosti, temveč tudi za predvidevanje prihodnosti;
3. BS vsebuje tudi številna tveganja, ki jih je treba upoštevati pri njenem analiziranju in pojasnjevanju;[1]
4. za potrebe analiziranja je treba postavke na aktivni strani bilance stanja razumeti kot denar v številnih pojavnih oblikah, na pasivni strani pa so postavke, ki kažejo izvore tega denarja;
5. zaporedne bilance stanja so temeljni vir bilance poslovnih tokov, ki vsebuje vse poslovne tokove združbe, ki jih spremlja računovodstvo;[2]
6. za analitika je najpomembnejši poslovni tok gibanje kapitalske ustreznosti;
7. za preiskovalca prevar pa je najpomembnejši denarni tok, saj je eno od temeljnih načel preiskovalca: sledi denarju;
8. denarni tok ima številne oblike in različice[3], ki pa za preiskovalca niso enako pomembne.

V nadaljevanju bomo obravnavali kapitalsko ustreznost in denarni tok združbe z vzročno-posledičnega vidika, ki v širši strokovni literaturi ni obravnavan, v praksi pa je razmeroma neznan, saj ga računovodski standardi ne predvidevajo.

2 ANALIZIRANJE KAPITALSKE USTREZNOSTI

Oglejmo si poenostavljen zgled podjetja, ki ga kaže tabela 1.

V tabeli 1 smo za oceno potrebnega obratnega kapitala uporabili najpreprostejšo in zato tudi najbolj grobo metodo izračuna. Ta predpostavlja, da so vse poslovne terjatve in zaloge pri danem obsegu prodaje v celoti tudi potrebne, prav tako pa so poslovne obveznosti v ustrezni višini brez zapadlih in neporavnanih dolgov. Na podlagi tega lahko ugotovimo zlasti naslednje značilnosti finančnega položaja podjetja:

1. Potreba po obratnem kapitalu (OBK) je rasla predvsem zaradi porasta zalog in poslovnih terjatev. Zadnje so rasle hitreje kot prihodki od prodaje. Obenem je podjetje hitreje plačevalo poslovne obveznosti.
2. Dejanski obratni kapital ni sledil gibanju potrebe, največji primanjkljaj je izkazan v letu 2004. V naslednjem letu se je primanjkljaj zmanjšal zaradi porasta obratnega kapitala ob istočasnem zmanjšanju zalog in poslovnih terjatev, kar pa je predvsem posledica zmanjšanja obsega prodaje in ne njihovega hitrejšega obračanja.
3. Primanjkljaj obratnega kapitala v letu 2005 je 7 krat večji od primanjkljaja v letu 2002.
4. Vezava poslovnih obveznosti znaša približno 60 dni. Če upoštevamo normalen plačilni rok 30 dni, je primanjkljaj obratnega kapitala večji za polovico poslovnih obveznosti, torej za približno 2.600 tisoč EUR in znaša skupaj približno 4.600 tisoč EUR.
5. Zmanjšanje primanjkljaja je v določeni meri le začasno, saj se bo tudi potreba po obratnem kapitalu povečala takoj ob morebitnem povečanem obsegu prodaje. (Povečanje prodaje pa je nujno, če hočemo izkoristiti poslovni vzvod zaradi prenizke dobičkonosnosti.).
6. Iz tabele vidimo, da je podjetje primanjkljaj dolgoročnih virov nadomeščalo s kratkoročnimi posojili, njihov trenutni presežek pa je plasiralo v kratkoročne finančne naložbe. V bilanci stanja izkazane kratkoročne likvidnostne rezerve so torej v vseh obdobjih financirane s kratkoročnimi posojili.
7. Primanjkljaj obratnega kapitala v letu 2005 pomeni 12,7 % trajnega kapitala podjetja oziroma 88 % kratkoročnih poslovnih obveznosti.
8. Če želimo nevtralizirati primanjkljaj obratnega kapitala, moramo poslovne obveznosti poravnavati v 90 dneh, soglasje upnikov za kaj takega pa je malo verjetno.
9. Podjetje je torej v finančnem neravnotežju, finančni položaj je bistveno slabši od leta 2002, saj je tveganje plačilne nesposobnosti večje. Nadaljnji ukrepi so odvisni od možnosti, ugotovljenih s poslovnim načrtom za naslednje leto. Če je zagotovljeno pozitivno poslovanje v prihodnosti, verjetno ni potrebe po formalnih ukrepih, ki jih ZFPPIPP zahteva v primeru kapitalske neustreznosti, vendar je podjetje v nevarnem finančnem položaju, ki zahteva skrbno načrtovano in vodeno poslovno in finančno politiko zlasti v pogledu obvladovanja tveganj v poslovanju in zmanjšanja primanjkljaja obratnega kapitala.
10. Priporočljiv je torej sanacijski program in skrbno spremljanje njegovega izvajanja. Tak program je hkrati tudi argument upnikom za zagotovitev potrebnega nadaljnjega obnavljanja kratkoročnih posojil.

piše: Jakob Demšar, univ. dipl. pravnik, predsednik Društva kriminalistov Slovenije, Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

V prispevku so prikazana resnična dejstva konkretne prometne nesreče, v kateri je izgubil življenje odličen državljan in pravnik ter skrben mož in oče. Sodni izvedenec prometne stroke je zaradi interesne povezave z odvetniki, zelo verjetno pa tudi ustrezne finančne nagrade, izdal pristrano izvedensko mnenje. Kljub prisegi in dostojanstvu svojega odgovornega dela, od katerega so odvisne usode ljudi. Zaradi njegovega ravnanja se je za žrtvino družino začela naporna in predvsem finančno draga pot iskanja pravičnosti skozi institucije sistema, ki ji še ni videti konca. Na anomalije je zato treba vedno znova opozarjati!

1 PROMETNA NESREČA

Sodnomedicinski zdravnik dr. Lobner kriminalistu Zimmermanu:

Že od nekdaj sovražim avtomobile. To so prava morilska orodja: vsaj nekaj tisoč potencialnih morilcev čepi za krmilom. (Hans Hellmut Kirst, 1974)

V soboto, 21. junija, se je D. K., uspešen poslovnež in pravnik, tik pred doktoratom znanosti, kot že mnogokrat doslej, usedel na svoje športno kolo, da odvozi ustaljeno turo od Bleda do Bohinjskega jezera in nazaj. Bil je v odlični fizični kondiciji. Od sina, hčerke in žene, ki mu je še pripravila lahek zajtrk, se je poslovil z nasmehom in obljubo, da bo še pred kosilom doma.

Na skoraj ravnem delu ceste je za D. K.-jem z osebnim avtom pripeljal voznik S. K., ki je bil na poti v službo v Bohinj. Voznik je iz blagega desnega ovinka pripeljal na ravnino, od koder je pregleden celotni potek ceste v dolžini najmanj 300 m. Kolesarja, ki je vozil pravilno ob desnem robu ceste (cesta je široka 6,70 m), ni videl. Sonce je vozniku sijalo v hrbet in ga ni moglo ovirati. Obstaja verjetnost, da je voznik med vožnjo telefoniral, vendar tega dejstva v postopku nihče ni preverjal. Kolesarja je zadel 40 cm od desnega roba vozišča. Prič, ki bi dogodek videle, ni bilo. Iz policijske kazenske ovadbe je razvidno, »da je s sprednjim delom vozila (poškodbe na vozilu med 30 in 40 cm od desnega roba) trčil v zadnje kolo kolesarja, ki je vozil pravilno ob desnem robu. Pred trčenjem voznik ni zaviral, saj na kraju ni bilo najdenih nobenih sledi. Hitrost vožnje je pričel zmanjševati šele po trčenju v kolesarja, vendar tudi to ni bilo nenadno, saj tudi po trčenju ni bilo vidnih nobenih sledi zaviranja«. Po trčenju je kolesarja vrglo na pokrov in streho vozila, nato pa je po 16 metrih od kraja trčenja padel nazaj na desno bankino, od tu pa »poletel« še 12,50 m na travnik in tam mrtev obležal. Kolo je vozilo stisnilo ob cesto in ga potiskalo pred seboj. Na vozišču so bile dobro vidne sledi potiskanja – vse od 40 do 110 cm od desnega roba vozišča. Voznik je takoj poklical na 112. Bil je trezen, imel je veljavno vozniško dovoljenje, vse kasnejše ugotovitve prometnih izvedencev ne kažejo, da bi prekoračil dovoljeno hitrost 90 km/h. Kraj nesreče sta si ogledali tudi dežurna tožilka in preiskovalna sodnica, ki je v zapisnik o ogledu med drugim zapisala: »Policisti so na desnem smernem vozišču, gledano iz smeri Bleda, s puščico že označili položaj kolesa ob trčenju. Simulirajo tudi položaj kolesa v trenutku, ko naj bi prišlo do trčenja. Ugotovim, da je to mesto približno 40 cm od desnega roba vozišča, kar se ujema tudi s širino poškodbe na os. avtu. Domnevno je kolesar vozil skrajno desno ob desnem robu vozišča…Na cesti tudi ni sledov zaviranja os. avta pred domnevnim mestom trčenja. Na kraju tudi ugotovim, da je voznik os. avta lahko videl pred seboj vozečega kolesarja na razdalji vsaj 200 m in da je imel zadostno preglednost. Pred domnevnim mestom trčenja ni nikakršnih sledov, da bi kolo vijugalo.« Voznik pri ogledu kraja prometne nesreče ni ugovarjal ugotovitvam prometnih policistov in preiskovalne sodnice. Le skrušeno je stokal, kaj je naredil.

Čez tri dni je bil voznik uradno zaslišan na policiji. Prišel je v spremstvu odvetnika, povedal pa le: »Zaradi šoka se spominjam le, da je kolesar pred mano nenadoma dvakrat spremenil smer, zaventilav je preko celotne ceste. Hotel sem se mu izogniti z umikanjem skrajno desno, vendar nisem uspel. Vozil sem precej pod omejitvijo. Zaenkrat lahko povem le-to.« Iz policijskega zapisnika ni razvidno, da bi mu policist postavljal še kakšna vprašanja. Precej hitro se je zadovoljil s popolnoma konfuzno izjavo. Zelo malo ljudi zares odgovori na zastavljeno vprašanje, še manj jih zna organizirati misli tako, da dodatnih informacij iz njih ni treba izvleči s podvprašanji. Zato mora usposobljen zasliševalec igrati arheologa med razvalinami sogovornikovih neprijetnih spominov. Pri policijskih zaslišanjih je treba spodbuditi neodločne in zvite ujeti na laži. Iz spoštovanja do strank v postopku in do sebe je treba pikolovsko izpraševati naprej, ne pa po treh nepovezanih stavkih zaključiti zapisnik.

2 KAZENSKI POSTOPEK

Na zahtevo državne tožilke je preiskovalna sodnica (PS) odločila, da se v tej zadevi opravi sodna preiskava, ker je bil podan utemeljen sum, da je voznik S. K. s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe. PS je postavila tudi izvedenca cestno prometne stroke J. P, ki že desetletja izdeluje izvedenska mnenja za sodišče. Zaslišala je tudi voznika, ki pa se je naenkrat začel spominjati vseh podrobnosti, kar lahko kaže na to, da si jih popolnoma izmislil (osumljenec pač lahko laže v postopku) in izpilil s pomočjo odvetnika. Steber obrambe pa je predstavljalo dejstvo, da naj bi imel pokojni kolesar mišično popuščanje in da je zato kar »zaventilav« po cesti. PS je odredila tudi izvedenstvo v tej smeri. Izvedenka je s pregledom zdravstvene dokumentacije ugotovila, da gre za miastenijo gravis – avtoimuno bolezen z motnjo živčno-mišičnega prenosa, zato se je D. K. ustrezno zdravil. Njen zaključek je bil: »Miastenija gravis je kronična bolezen. Z ustrezno terapijo je stanje stabilno. Ob stabilnem stanju ni gibalnih moten. Glede na izvide medicinske dokumentacije oškodovanec ni imel gibalnih motenj med vožnjo s kolesom. Njegova bolezen ni vplivala na gibanje na dan nezgode!«

Voznik je preiskovalni sodnici povedal: »Spomnim se samo, da sem videl kolesarja. Ko sem že zmanjševal hitrost in ga hotel prehiteti, je naenkrat nekontrolirano zapeljal na levo stran (ops, miastenija gravis). Jaz sem še potrobil, takrat sem bil jezen, ker kolesar ni pogledal nazaj. Mislil sem, da bo zavil v vas Log. Hotel sem se poravnati nazaj na desno polovico vozišča. Takrat pa je on zelo na hitro, kot bi ga zgrabil krč (ops, spet miastenija gravis), zavil na desno stran vozišča… Jaz sem bil naravnost in sem ga zadel. Na vprašanje, da sem prej povedal, da je bil kolesar takrat v krču in če je bilo kaj videti, da je kolo poganjal, povem, da ne. Videti je bilo, kot da je otrdel.«

Sodni izvedenec za promet in raziskave prometnih nesreč in promet na splošno J. P. (takšen je njegov uradni naziv, s katerim nastopa pred sodišči) je na zahtevo sodišča izdelal izvedensko mnenje, ki kaže na popolno odsotnost ne samo stroke temveč tudi preprostega logičnega sklepanja. Malo verjetno je, da bi dolgoletni izvedenec klecnil na osnovnih tehničnih problemih. Tako pristransko izvedensko mnenje nedvomno kaže na to, da sta se z njim povezala osumljeni voznik in njegov odvetnik. Odvetnik sodnega izvedenca pozna že dolga leta, zato njun stik ni bil nič nenavadnega. Voznik izvedenca do takrat ni poznal, tako da je malo verjetno, da bi sam prepričeval izvedenca o svoji nedolžnosti. Ali je bil za izdelavo lažnega izvedenskega mnenja izvedencu ponujen denar, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da se take pristranosti ne delajo zastonj. Izvedenec je svoje mnenje prikrojil tako, da je voznik naenkrat postal le tragični udeleženec prometne nesreče, ki je vozil po vseh predpisih, kolesar, ki je vozil pravilno ob desnem robu ceste, pa je postal sam sebi krvnik, ker je kar »ventilav« po cesti, malo na levo in malo na desno, pri čemur mu je »pomagala« tudi mistenia gravis. Na teh predpostavkah je izvedenec izdelal naročeno izvedeniško mnenje, ki vsebuje naslednje poudarke:

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Rosana Dražnik, vir: revija Denar (DIZI), št. 463/2016

Nova pravila za obravnavo kuponov - svet EU uvaja poenostavitve v poslovanju s kuponi z vidika DDV.
Poslovanje s kuponi, ki so v praksi običajno poimenovani kot darilni ali vrednostni boni, na področju DDV do zdaj ni bilo zakonsko normirano, 1. julija 2016 pa je bila v Uradnem listu EU objavljena Direktiva sveta (EU) 2016/1065, s katero se delno normira poslovanje s kuponi na področju DDV.

Ker izdaja, prodaja in nakup kuponov¹ do zdaj niso bili zakonsko urejeni, je bilo prepuščeno državam članicam, da same v okviru splošnih pravil DDV določajo, kako se bodo transakcije z darilnimi boni obravnavale. Posledično je prihajalo do različne prakse v državah članicah, predvsem v primerih, ko so bili kuponi predmet večkratne prodaje. Da bi se poenostavilo in poenotilo poslovanje s kuponi, je bila sprejeta Direktiva 2016/1065, ki spreminja Direktivo 2006/112/ES glede obravnave kuponov.

Trenutna ureditev v Sloveniji

Tako kot na ravni EU, tudi v slovenski DDV zakonodaji nimamo definicije kuponov ali podrobnejših pravil, kako bi morali zavezanci v tem primeru postopati. V praksi so se zato pogosto pojavljala vprašanja, kako ravnati v primeru izdaje in prodaje kupona. Glavna vprašanja, ki so se ob tem porajala, so bila predvsem, kdaj nastane obveznost za obračun DDV, kaj predstavlja davčno osnovo, predvsem kadar so bili kuponi kupljeni po ceni, nižji od njegove nominalne vrednosti in tudi, ali sama preprodaja takega kupona pomeni dobavo blaga ali storitev ali ne.

Skladno s splošnimi pravili DDV se je tako izoblikovalo stališče, da je potrebno v primeru prodaje vrednostnih bonov oziroma kuponov, pri katerih je že v trenutku prodaje le-tega mogoče nedvoumno določiti vrsto blaga ali storitev, za katere se bo kupon uporabil, obračunati DDV v trenutku prodaje kupona, saj šteje, da je izdajatelj s tem prejel predplačilo za opravljeno dobavo. Če na primer v masažnem salonu izdajo kupon za masažo, v tem primeru nastane obveznost za obračun DDV, ko je plačilo za ta kupon prejeto, ne glede na to, kdaj bo imetnik kupona potem to storitev dejansko koristil. Durs (danes Furs) je v zvezi s tem izdal pojasnilo št. 4230-620/2011, kjer je med drugim zapisano:

''Kadar se izda darilni bon, ki je namenjen nakupu določenega blaga ali storitve, je treba ob prejemu plačila za bon obračunati DDV. V tem primeru se šteje, da je kupec bona opravil plačilo pred opravljeno dobavo blaga ali storitve in nastane obveznost za obračun DDV na dan prejema plačila.''

Pri tem po mojem vedenju ni pojasnil, kako je potrebno v tem primeru ravnati, če je kupon potekel in ga imetnik več ne more unovčiti, torej z njim ne more plačati želene storitve ali blaga. Ali lahko v takem primeru izdajatelj kupona naredi popravek DDV-obveznosti. Menim, da bi moralo biti skladno s splošnimi pravili to mogoče, saj so predmet obdavčitve DDV dobave blaga in storitev. Če se ob poteku veljavnosti kupona izkaže, da za določeno prejeto predplačilo (nakup kupona) dobava blaga ali storitve nikoli ne bo opravljena, bi moral imeti dobavitelj pravico popraviti svojo DDV-obveznost, saj plačilo, ki ga je prejel, ne predstavlja plačila za opravljeno dobavo.²

Kadar pa ob izdaji kupona ni mogoče natančno določiti, kaj bo predmet dobave, pa ob prodaji takega kupona ne nastane obveznost za obračun DDV, temveč se plačilo kupona šteje kot transakcija menjave plačilnih sredstev. Obveznost za obračun DDV v teh primerih nastane šele, ko je kupon unovčen oziroma prinositelj z njim plača določeno blago in storitve. Drugačna rešitev tudi ni mogoča, saj pred trenutkom dejanskega nakupa blaga ali storitev ni mogoče definirati predmeta dobave in tudi ne določiti davčne osnove. Takšno stališče je potrdil tudi Furs v zgoraj omenjenem pojasnilu.

Dodatno je v istem pojasnilu Furs predstavljen tudi primer, ko spletni ponudniki prodajajo kupone za določeno blago ali storitve. Torej za primere, ki so se v zadnjih letih zelo razširili, ko si lahko potrošniki z nakupi kuponov, predvsem po spletu zagotovimo ugodnejše cene pri nabavi blaga in storitev. V teh primerih torej spletni ponudniki prodajajo kupone v imenu in za račun izdajatelja kupona oziroma dobavitelja blaga ali storitve. Spletni ponudnik kot posrednik prejeme plačilo v imenu in za račun dobavitelja, zato spletni ponudnik ni zavezanec za plačilo DDV od teh kuponov. Zavezanec za plačilo je dejanski dobavitelj blaga ali storitev, ki so deloma ali v celoti plačane z določenim kuponom. Kdaj nastane obveznost za obračun DDV, je ponovno odvisno od tega, ali je kupon izdan za točno določeno blago ali storitve ali ne. Vendar je v teh primerih običajno predmet dobave že dovolj natančno definiran, da nastane obveznost za obračun DDV, ko dobavitelj prejme plačilo. Storitev posrednika je predmet posebne DDV-obravnave. Posrednik mora torej za provizijo, ki jo prejme od dobavitelja, slednjemu izstaviti račun.

Furs je v predmetnem pojasnilu opozoril tudi na to, kdo je zavezanec za izdajo računa. Pri tem je pomembno opozoriti, da mora račun za prejeto predplačilo izdati zavezanec vedno, kadar je kupec pravna oseba oziroma davčni zavezanec in ne končni potrošnik. Ko je opravljena dobava, je potrebno izdati še račun za opravljeno dobavo, ne glede na to, kdo je koristnik storitve, davčni zavezanec ali končni potrošnik.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Maja Hmelak, revija SIR*IUS, št. 5/2016

Razumevanje vloge informacijskega okolja ima pomembno vlogo v revidiranju računovodskih izkazov. V pričujočem prispevku bomo predstavili vlogo spoznavanja informacijskega okolja revidiranih organizacij in razumevanja splošnih tveganj in kontrol v fazi ocenjevanja tveganj – revizijsko aktivnost, ki jo finančni revizorji pogosto prepustijo strokovnjakom za področje informacijskih tehnologij, na primer revizorjem informacijskih sistemov. V prihodnjem prispevku bomo predstavili vlogo razumevanja avtomatiziranih notranjih kontrol, ki jih revizorji računovodskih izkazov praviloma presojajo v okviru ocenjevanja tveganj na ravni organizacijskih procesov.

1. VLOGA RAZUMEVANJA INFORMACIJSKEGA OKOLJA V REVIZIJI RAČUNOVODSKIH IZKAZOV

Revidiranje računovodskih izkazov je v zadnjih desetletjih pod izjemnim pritiskom. Čeprav ta izvira predvsem iz zunanjih dejavnikov, kot so tržna koncentracija revizijskih podjetij in čedalje zahtevnejše regulativno okolje, pomembne spremembe izhajajo tudi iz notranjega okolja revidiranih organizacij, zlasti iz hitrega spreminjanja njihovih informacijskih okolij.V primerjavi s tveganji, ki jih pravilnosti računovodskega poročanja predstavljajo lepljivi prsti zaposlenih, čarobni izvedeni finančni instrumenti in goljufivo računovodsko poročanje, zvenijo tveganja informacijskega okolja pretežno neškodljivo. Tesna povezanost informacijskih tehnologij in poslovanja pravzaprav pomeni, da imajo skoraj vse poslovne goljufije in prevare tudi sestavino informacijskih tehnologij, z njimi povezana tveganja pa so vse prej kot nedolžna.

Primer 1: Računovodska prevara v družbi Satyam računalniške storitve

Podjetje Satyam računalniške storitve je dolgo veljalo za eno izmed indijskih zgodb o uspehu. Ustanovljeno je bilo leta 1987 in je do leta 2008 postalo eno izmed največjih indijskih podjetij. Kotiralo je na trgih vrednostnih papirjev v Republiki Indiji in v Združenih državah Amerike, decembra 2008 pa je njegova tržna kapitalizacija znašala 3,2 milijarde USD.

Podjetje je strankam po vsem svetu nudilo storitve računalništva v oblaku in druge storitve, povezane z informacijskimi tehnologijami, zaposlovalo je okoli 50.000 ljudi, za svoj izvirni podjetniški model pa je prejelo vrsto nagrad, med drugim tudi več nagrad za urejeno in etično poslovanje.

V obdobju med letoma 2003 in 2008 je podjetje izjemno hitro raslo - dobiček na delnico se je vsako leto kumulativno povečal za 40 %. Investitorji pa so velik šok doživeli v začetku leta 2009, ko je ustanovitelj in predsednik upravnega odbora podjetja, Ramalinga Raju, svoje kolege v upravnem odboru obvestil, da je vrsto let prirejal računovodske podatke. Med drugim so Raju in drugi pristojni za upravljanje v obdobju med letoma 2003 in 2008 ustvarili vsaj 6.603 lažne račune, ki so temeljili na lažnih zapisih o strankah, projektih in v nekaterih primerih celo na izmišljenih zaposlenih. Sredstva v bilanci stanja so bila tako izkazana 1,42 milijarde dolarjev previsoko, od tega 1,04 milijarde sredstev v gotovini in bančnih depozitih ni obstajalo. Samo leta 2008 je bilo od 2,1 milijarde USD izkazanih prihodkov podjetja lažnih 430 milijonov USD oziroma je bilo lažnih 2.438 računov.

Prevara je bila izvedena izjemno kompleksno in za vsako vrsto uradnih trditev nekoliko drugače. Zelo napredni so bili tudi postopki za zavajanje revizorjev. Kljub temu je mogoče lažje kot jedro prevare opredeliti previsoko izkazane prihodke, kar so Raju in njegovi sodelavci izvedli tako, da so v informacijsko rešitev, ki je bila namenjena upravljanju projektov in pripravi računov, sprogramirali dodatni administrativni dostop, ki jim je omogočil, da so v njej ustvarjali lažne račune. Zneski lažnih računov so ob prenosu podatkov o prihodkih v računovodsko informacijsko rešitev postali del računovodskih evidenc prihodkov. Informacijska rešitev za upravljanje projektov in pripravo računov je te dodatne račune prikrila vsem, ki niso imeli posebnih administrativnih dostopov. Tako zanje niso vedeli ne vodje projektov in drugi poslovodje, prav tako pa jih v svoja preizkušanja kontrol in podatkov niso zajeli revizorji podjetja Satyam, indijske podružnice revizijske družbe PwC, ki so preizkuse podrobnosti poslov in saldov izvajali na nepopolnih seznamih računov.

Viri: P. McDougall, 2009, Satyam Used Computers To Create 7,500 Fake Invoices; R. Verma & K. Nuthall, 2009, Satyam fraud methodology revealed, str.; Tožba Komisije za nadzor nad vrednostnimi papirji Združenih držav Amerike proti podjetju Satyam Computers Limited na okrožnem sodišču v okrožju Columbija (D.C) z dne 5. 4. 2011 št. 1: 11-cv-0062, 2011b; M.L. Bhasin, 2013, Corporate accounting fraud: A case study of Satyam Computers Limited, str. 26.

Revizor računovodskih izkazov mora informacijske tehnologije revidirane organizacije upoštevati od faze sprejema revizijskega posla, kjer bi moralo biti informacijsko okolje revidirane organizacije pomemben vidik pri oblikovanju cene posla, do faze poročanja, kjer je z dobro oblikovanim in relevantnim pismom poslovodstvu mogoče kljub uniformnosti revizijskih storitev doseči določeno stopnjo diferenciacije in povečati percepcijo revidirane organizacije o dodani vrednosti storitve. Predvsem pa je pomembno, da revizor vlogo informacijskih tehnologij upošteva v fazi prepoznavanja in ocenjevanja tveganj pomembno napačne navedbe s pomočjo poznavanja organizacije in njenega okolja, kjer je revizorjev cilj prepoznati in oceniti tveganja pomembno napačne navedbe na ravni računovodskih izkazov in uradnih trditev o vrstah poslov, saldih na kontih in razkritjih (v nadaljevanju uradnih trditev), in sicer zaradi prevare ali zaradi napake. K temu pristopa tako, da spozna organizacijo in njeno okolje, kar vključuje med drugim notranje kontroliranje (MSR 315, 2013, str. 5) in informacijsko okolje, pomembno za računovodsko poročanje (MSR 315, 2013, str. 9).

Del notranjih kontrol organizacije je vgrajen v informacijske rešitve (v nadaljevanju avtomatizirane notranje kontrole) in ima posebne lastnosti. Pri avtomatskem kontroliranju lahko namreč pričakujemo, da deluje dosledno (MSR 330, 2009, str. 19), pri čemer pa je zanesljivost avtomatiziranih notranjih kontrol odvisna od kontrol, ki so vzpostavljene za obvladovanje informacijskega okolja organizacije kot celote (v nadaljevanju splošne kontrole informacijskega okolja). Revizor mora spoznati vse pomembne notranje kontrole na obeh ravneh in oceniti tveganja, povezana z njihovim delovanjem.

Razumevanje splošnih kontrol informacijskega okolja in avtomatiziranih kontrol bo revizor uporabil v fazi odziva na tveganja pomembno napačne navedbe na ravni računovodskih izkazov in uradnih trditev, kjerbodoločil kombinacijo postopkov preizkušanja računovodskih podatkov in postopkov preizkušanja notranjih kontrol nad računovodskim poročanjem, na podlagi katerih bo dobil zadostne in ustrezne revizijske dokaze za oblikovanje mnenja. Pri tem lahko izbere zanašanje na učinkovito delovanje notranjih kontrol ali preizkušanje podrobnosti. Kjer revizor lahko uporabi zanašanje na učinkovito delovanje notranjih kontrol, je praviloma mogoče zmanjšati obseg dela, ki ga mora opraviti za pridobitev zagotovil, ki bodo podlaga za oblikovanje mnenja. Zanašanja na učinkovito delovanje notranjih kontrol pa revizor v večini sodobnih organizacij ne more uporabiti, če ne preizkusi delovanja avtomatiziranih notranjih kontrol ter delovanja splošnih kontrol informacijskega okolja, ki so predpogoj za učinkovito delovanje avtomatiziranih notranjih kontrol.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Primož Feguš, odvetnik v odvetniški pisarni Marjan Feguš, vir: revija HRM, številka 5/2016

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem invalidom veljajo določene posebnosti, ki sicer ne pridejo v poštev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugim delavcem. Delavci invalidi so varovana kategorija delavcev, pri katerih je potrebno upoštevati tudi pravila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) ter Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI).

V 1. in 2. odstavku 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je določeno, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga zgolj v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

V tem prispevku bi rad predstavil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu, saj v teh primerih veljajo določene posebnosti, ki sicer ne pridejo v poštev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugim delavcem. V 1. in 2. odstavku 116. člena ZDR-1 je določeno, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga zgolj v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Začetek postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi

Članek je nastal na podlagi konkretnega primera. Delavec (v nadaljevanju tudi tožnik) je pri večji delniški družbi (v nadaljevanju tudi delodajalki ali toženki) bil zaposlen več kot 30 let. V zadnjem obdobju (po spremembi lastništva pri delodajalki) se je začelo premeščanje določenih (po mnenju delodajalke manj produktivnih) delavcev na različna delovna mesta. V resnici je šlo bolj ali manj za formalno spreminjanje nazivov delovnih mest preko spremembe sistemizacije delovnih mest, dejansko pa je delavec vseskozi opravljal enako delo.

Delavec, ki je imel že dalj časa določene zdravstvene težave, je v določenem obdobju prejel odločbo Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod), s katero je bilo ugotovljeno, da je delavec invalid III. kategorije, opredeljene pa so bile tudi omejitve pri njegovem delu. V skladu z odločbo Zavoda je delodajalka z delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Delavec je svoje delo opravljal, kot je bilo dogovorjeno in v skladu s svojimi zmožnostmi. Vedno se je ravnal po navodilih delodajalca, izpolnjeval pogodbene obveznosti in vestno opravljal delo.

Delodajalka se je odločila, da je delavec invalid zanjo preveliko breme in je začela iskati načine, kako prekiniti delovno razmerje. Začetek postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi je predstavljalo obvestilo delodajalke o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem dokumentu je delodajalka zapisala, da se v družbi izvaja prestrukturiranje, da je bil v družbi sprejet sklep o zmanjšanju števila delavcev, da je posledično bila sprejeta odločitev, da se bo delavcu odpovedala pogodba o zaposlitvi, da pa bo družba predhodno preverila možnosti odpustitve pri Komisiji za ugotovitev podlage za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: Komisija), ter da bo v primeru njenega pozitivnega mnenja tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Postopek pri Komisiji kot obvezna formalna predpostavka

V skladu z določili ZPIZ-1 (ki se v tem delu še vedno uporablja, čeprav je v veljavo že stopil nov zakon ZPIZ-2) mora delodajalec, preden iz poslovnih razlogov ali razloga invalidnosti odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki ima status invalida, preveriti pri posebni Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija), ki deluje v okviru Ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, ali obstajajo pogoji oziroma podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Delovanje Komisije je urejeno z Zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, z Uredbo o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov ter s Pravilnikom o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalci morajo pri navedeni Komisiji začeti postopek za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi delovnim invalidom in invalidom, ki nimajo statusa delovnega invalida. Postopek pri Komisiji je obvezna formalna predpostavka za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu.

Delodajalec mora predlogu, ki ga pošlje na Komisijo, predložiti delovno dokumentacijo, s katero delodajalec dokazuje resnost in utemeljenost odpovednih razlogov oziroma podlag. Seznam dokumentacije je podan v 4. členu Pravilnika o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Komisija lahko tudi sama pridobi še dodatne ugotovitve, mnenje ali dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije ZPIZ-a, za razjasnitev dejanskega stanja pa lahko zahteva od delodajalca, zavarovanca, Zavoda, Inšpektorata Republike Slovenije za delo, centrov za socialno delo ter drugih državnih organov in organizacij tudi druge potrebne podatke, potrdila in dokazila. Komisija poda mnenje o ugotovitvi podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi pridobljene delovne dokumentacije z ugotovitvami in predlogom ZRSZ in ga posreduje delodajalcu in invalidu. Odločitev komisije je dokončna.

Komisija lahko ugotovi, da obstaja podlaga za izdajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu. V tem primeru mora delodajalec podati obrazloženo in utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pozitivno mnenje Komisije je nekakšen smerokaz delodajalcu, da ne obstaja možnost prezaposlitve delavca invalida ali pa poklicna rehabilitacija delavca, kar bi delavcu omogočilo, da ohrani zaposlitev in socialno varnost. Komisija pa lahko ugotovi tudi, da ne obstaja možnost za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tem primeru pa to ne pomeni, da delodajalec ne bi smel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je negativno mnenje Komisije delodajalcu resen pokazatelj, da določenih možnosti ni pregledal ali predvidel, zato je takšno mnenje hkrati neformalni predlog delodajalcu, naj presodi, ali je delavcu res nujno potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!