Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 8. november 2016 / številka 30

Na krilih dobrega vzdušja in gospodarske rasti ostaja precej v ozadju delovanje vseh tistih ključnih in podpornih funkcij države, o katerih ne slišimo skorajda ničesar. »Včasih se mi zdi, kot da ni novic. Se res nič ne dogaja ali pa ne znamo oziroma ne želimo poročati o dosežkih države in javne uprave? Te novice so za državljane zagotovo zanimive,« nam svoja razmišljanja pojasnjuje Zlata Tavčar, direktorica družbe Tax-Fin-Lex.

V tokratni Temi tedna predstavljamo članek Aleša Budje z naslovom Pred davčnimi svetovalci novi pomembni izzivi. Evropska komisija in OECD pripravljata nove ukrepe za boj proti davčnim utajam. Kot kaže, bodo ti ukrepi zahtevali novo ureditev poklica davčnega svetovanja. O obeh temah bodo na mednarodni davčni konferenci 18. novembra v Ljubljani spregovorili najbolj ugledni davčni strokovnjaki iz Evrope.

S pravnega področja izpostavljamo vedno aktualen članek Ali se je mogoče izogniti vročanju v tujino ali vsaj obveznosti prevoda?, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Novela ZKP-N(e), da raje drugače?. Z davčnega področja objavljamo članek Dohodki iz delovnega razmerja po določbah Zakona o dohodnini, s finančnega področja pa članek z naslovom Nigerijske prevare v podjetništvu - zaznavanje in preprečevanje.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Zlata Tavčar: Novice, ki jih ni

Zlata Tavčar

Zelo me veseli, da je zaznati pozitivne vibracije tako v tem, da postajamo ponosni, da je podjetništvo cenjeno, da nam je Slovenija nekako le zlezla pod kožo, kot tudi v tem, da postajamo na to ponosni. Da se po teh dobrih dvajsetih letih zavedamo, da bomo morali sami poskrbeti zase, in da je odgovornost tisto, kar je ključno za vsak napredek, poslovni ali osebni. In da so podjetja tisto, kar je ključno za preživetje vseh. Fino.

Bolj me skrbi nekaj drugega. Na krilih dobrega vzdušja in gospodarske rasti ostaja precej v ozadju delovanje vseh tistih ključnih in podpornih funkcij države, o katerih ne slišimo skorajda ničesar. Včasih se mi zdi, kot da ni novic. Se res nič ne dogaja ali pa ne znamo oziroma ne želimo poročati o dosežkih države in javne uprave? Te novice so za državljane zagotovo zanimive. Za davkoplačevalce.

Denimo o tem, kakšna je strategija te države in kako jo uresničujemo po posameznih ministrskih resorjih. Kaj delajo tam? Zakaj ni poročil o tem oziroma so zelo redka in ponavadi zreducirana na kakšen problem, interpelacijo ali kaj podobno obskurnega? Zakaj nam ne povedo, kakšen načrt so si zastavili in kako se uresničuje? Koliko zaposlenih imajo in kaj delajo? Kaj so dosegli in koliko napak se jim je zgodilo? Kaj je z uradi, zavodi, kako narašča njihovo število, ali je to upravičeno? Kako črpamo sredstva evropskih skladov in koliko smo uspešni pri tem?

Pa pustimo ob strani zdravstveni in šolski sistem. Tu sicer novice so, vendar zagotovo ne take, kot bi jih pričakovali: o njuni učinkovitosti, ki se jo nedvomno da izmeriti s številkami. Ne le s številom zaposlenih, predvsem s procesi dela, ki bistveno pocenijo delovanje.

Pri vsem manjka ekonomsko razmišljanje v javnem sektorju in seveda dobri menedžerji. Če v podjetjih ne le da so, ampak morajo nujno biti, da so podjetja uspešna, je to v javnem sektorju tako, kot da bi klicali hudiča. Prvič, dober menedžer ne bo prišel delat za dva tisoč evrov plače in nosil odgovornosti za institucijo. Drugič, komu odgovarja, kakšen načrt mora izpolniti, kateri viziji sledi in kakšna je strategija? To je bistveno večja težava kot plača. Tretjič, kakšne podporne mehanizme ima, da lahko kaj spremeni? Odpuščanje zaposlenih v javnem sektorju je še vedno tabu tema. To je nezaslišano! V podjetjih delamo to tako rekoč dan za dnem, saj če izgubimo posel, moramo ljudi odpustiti, če ne želimo podjetja spraviti v stečaj. Zakaj v javnem sektorju to ne deluje? Kje je logika?

Takšno stanje vodi samo v eno smer: vsi dobri zapuščajo javni sektor in odhajajo v podjetništvo. Tega si ne želimo. Podjetniki potrebujemo dobre sogovornike v javnem sektorju, če želimo sodelovati. Ta težava je navzoča na vseh ravneh, do najvišjih, in to je res skrb vzbujajoče. Mislim, da je glavni izziv politike, ki ga mora nedvomno rešiti, kako v javni sektor pritegniti dobre kadre. Pred tem pa, kot rečeno, jasna vizija, strategija in načrt. Seveda dobre plače niso vse, so pa pomembne, vendar vedno s pogojem doseganja rezultata. In pogum. Da se ne bo dogajalo, da morajo najboljši oditi zaradi delovanja ozadij, ki na videz nevidno delujejo, a imajo po zdaj že znanem mehanizmu ključno moč odločanja.

Paleta izzivov v javnem sektorju je široka, vse skupaj izpade že skoraj kot napoved volitev. Seveda ne gre za to. Mi, ki delamo v podjetništvu in se trudimo za vsakodnevne uspehe ter znamo še kako ceniti vsak prislužen evro in se zavedamo, da se lahko situacija na trgu zelo hitro spremeni, si želimo, da bi se vsega tega zavedal tudi vsak v javnem sektorju, predvsem pa vodstva. Da se ne bi dogajalo, da zamujamo s prijavami na EU-razpise več kot pol leta, da čakamo na podpise pogodb po več mesecev, da so razpisni pogoji v javnem naročilu prirejeni favoriziranemu ponudniku in da ne bo branjevka, ki je prodala za evro in pol zelenjave brez računa, kaznovana s 3000 evri, da osnovna šola ne bo v prekršku, češ da se ukvarja s turistično dejavnostjo, če otroke pelje na izlet.

Tako bi bila rada ponosna na to, da se poleg zelene prestolnice Ljubljane, ki je ponesla v svet dober glas o vsej Sloveniji, ki je zdaj zelo zaželena turistična točka, ta premik zgodi tudi v Sloveniji. Da bomo z državniško širino in jasnimi pravili delovanja ter poenostavitvami in jasnimi roki državljanom in podjetnikom ponudili učinkovito javno upravo in druge sisteme, ki bodo sledili istim ciljem vseh.


Foto: Barbara Reya

Tema tedna
Pred davčnimi svetovalci novi pomembni izzivi

Aleš Budja

piše: Aleš Budja, sekretar Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije

Evropska komisija in OECD pripravljata nove ukrepe za boj proti davčnim utajam. Kot kaže, bodo ti ukrepi zahtevali novo ureditev poklica davčnega svetovanja. O obeh temah bodo na mednarodni davčni konferenci 18. novembra v Ljubljani spregovorili najbolj ugledni davčni strokovnjaki iz Evrope.

Erozija davčne osnove in prelivanje davčnih dobičkov - BEPS

Erozija davčne osnove in prelivanje davčnih dobičkov v davčno bolj ugodna območja (angleško: BEPS – base erosion and profit shifting) je ena najbolj aktualnih davčnih problematik na globalni ravni. Po nekaterih podatkih naj bi na ta način države na letni ravni izgubile okoli 200 milijard dolarjev. Z namenom preprečevanja tega pojava OECD, Evropska komisija in Evropski parlament pripravljajo nove ukrepe.

Predlagani ukrepi za boj proti davčnim utajam

OECD razmišlja o uvedbi pravil obveznega razkritja za izvajalce specifičnih davčno-načrtovalnih shem kot protiukrep za erozijo davčne osnove in prelivanje dobičkov v davčno bolj ugodna območja. Enak ukrep predlaga tudi Evropska komisija, ki gre še korak dalje od OECD, s tem ko predlaga enotna pravila na ravni EU ter bolj podrobno opiše, o katerih podatkih bi bilo potrebno poročati. Evropski parlament predlaga uvedbo Evropskega kodeksa ravnanja za vse svetovalce ter obvezna pravila razkrivanja za svetovalce iz specifičnih jurisdikcij. Prav tako predlaga strože sankcije za svetovalce, ki sodelujejo pri nezakonitih davčnih evazijah. Še korak dlje je šel davčni organ Velike Britanije, ki predlaga celo, da bi morali tisti svetovalci, ki so svetovali nezakonito davčno evazijo, plačati za izgubljeni davčni prihodek kot posledico takšnega svetovanja.

Davčni svetovalci in njihova nova ureditev

Kot je razvidno iz ukrepov, naštetih zgoraj, bodo vsi v veliki meri zadevali davčne svetovalce, ki svojim strankam svetujejo davčno optimizacijo poslovanja. Svetovalci bodo morali biti odslej še bolj previdni, da bodo svetovali zgolj glede zakonitega načina davčnega izogibanja, ne pa tudi glede nezakonitih načinov davčne evazije. Vprašanje, ki se pojavlja, je, ali je s tem namenom potrebno na novo urediti poklic davčnega svetovanja. V zvezi s tem sta v Evropi oblikovani dve temeljni struji, in sicer ena, ki zagovarja ureditev davčnega svetovanja z zakonom. Gre za germanski pristop, katerega glavne predstavnice so Avstrija, Nemčija in Češka. Na drugi strani glavna predstavnika druge struje, Velika Britanija in Nizozemska kot glavni predstavnici anglosaksonskega pristopa, zagovarjata močno vlogo osrednje institucije v državi, ki združuje davčne svetovalce. V vsakem primeru pa je potrebno v državah, kjer to še ni urejeno, ta poklic urediti na način, da bo v čim višji meri zagotovljena pravna varnost davčnih zavezancev.

V Ljubljani 18. novembra zbrani najbolj ugledni davčni strokovnjaki

O predlaganih ukrepih bodo na mednarodni davčni konferenci 18. novembra v Ljubljani spregovorili predstavniki OECD, Evropske komisije, Evropskega parlamenta in britanskega združenja davčnih svetovalcev. O potrebi po novi ureditvi poklica davčnega svetovanja bodo spregovorili predstavnika Ministrstva za finance Slovenije in Avstrije, predstavnik davčnih svetovalcev v Sloveniji ter predstavnik združenja davčnih svetovalcev na Češkem. Gre za izjemno priložnost, da na enem mestu srečate najbolj ugledne davčne svetovalcev iz vse Evrope.

Celoten program dogodka in elektronske prijave do 11. novembra na spletni strani Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije.

Strokovni članki
Ali se je mogoče izogniti vročanju v tujino ali vsaj obveznosti prevoda?

Aleš Galič

piše: Aleš Galič, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo.

1. UVOD

Uredba št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah določa več mogočih načinov vročanja. Praktično najpomembnejša (v Sloveniji) sta: (1) vročitev prek organov za pošiljatev in organov za sprejem ter (2) neposredno poštno vročanje.

Pomembna konceptualna sprememba velja glede jezika pisanja, ki se vroča: dovolj je, da naslovnik jezik razume (torej tudi če je to zanj tuji jezik), ali pa gre za uradni jezik zaprošene države članice, ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, za uradni jezik ali eden od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev.

V nasprotnem primeru lahko pisanje odkloni (v roku od sedmih dni do dejanskega prejema; glej spodaj). V praksi sodišč v različnih državah EU se trdovratno ponavlja napaka, da sodišče odkloni pošiljatev, če »je očitno, da naslovnik jezika pisanja ne razume in ga ima zato pravico odkloniti«. Poudariti je treba, da gre za kršitev evropskega prava, če sodišče od (na primer tožnika) zahteva, da priloži prevod (na primer tožbe, ki jo je treba vročiti tožencu v tujino). Prevod pisanja ni nujen (ne pri poštnem, ne pri vročanju prek organa za pošiljanje in organa za sprejem). Vendar naslovnik lahko odkloni sprejem, če jezika ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. To je prepuščeno odločitvi naslovnika in sodišče v državi sodnega postopka te odločitve ne sme opraviti kar samo namesto njega.

Ureditev glede jezika pisanja, ki velja za vročanje prek organov za pošiljanje in organov za sprejem, velja tudi za vročanje po pošti (in neposredno vročanje).

Ureditev po eni strani povečuje jamstva glede jezika – predvsem glede tega, da je nedvoumno, da ta jamstva veljajo tudi pri neposrednem poštnem vročanju in je pri tem zagotovljeno, da lahko naslovnik svojo pravico do odklonitve sprejema tudi učinkovito uveljavi. Po drugi strani pa Uredba št. 1393/2007 tudi znižuje določen standard, ki sicer tradicionalno velja v ureditvah čezmejnega vročanja. Tradicionalna ureditev (na primer v Haaški konvenciji) je, da naslovnik sprejem pisanja lahko odkloni, če to ni sestavljeno v jeziku države, v kateri se opravi vročitev (jezik države sodišča pa pogosto zadošča le, če gre za vročitev državljanu te države). Merilo v Uredbi št. 1393/2007 pa je drugačno: naslovnik pisanja ne sme odkloniti, če je napisano v jeziku, ki ga naslovnik razume. Logika ureditve je jasna. Vendarle pa v praksi povzroča številne težave in vprašanja, na katera še ni zanesljivih odgovorov, je veliko – na primer vprašanje razumevanje jezika pri fizičnih osebah (dokazovanje, raven znanja, objektivni ali subjektivni kriterij) in pri pravnih osebah (kdo naj razume jezik), vprašanje kakovosti prevodov, vprašanje dokaznega bremena in ugotavljanja upravičenosti odklonitve, vprašanje posledic neupravičene odklonitve in vprašanje prevoda prilog.

2. ALI JE VROČITEV V TUJINO SPLOH POTREBNA?

2.1. Fiktivna domača vročitev namesto vročitve v tujino

Uredba št. 1393/2007 v prvem členu določa:

»Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici.« (Poudaril A. G.).
Ni pa s tem rešeno oziroma urejeno vprašanje, ali je dokument sploh treba vročati v tujino. Sklepali bi sicer, da je treba vročitev v tujino opraviti tedaj, ko je naslovnik v tujini. Vendar to ni nujno tako. Države namreč pogosto uredijo vročanje tako, da se obveznosti vročanja v tujino čim bolj izognejo. Značilen primer je Francija (remise au parquet). Tradicionalno se je v Franciji vročitev tožbe tožencu, ki je v tujini, opravila tako, da je zasebni vročevalec in izvršitelj (fr. huissier de justice) tožbo formalno vročil francoskemu državnemu tožilcu (!) in s tem je bila vročitev opravljena. Obstajala je sicer obveznost, da huissier tožbo nato neformalno po pošti pošlje še na naslov toženca v tujino. Vendar to ni bila vročitev, temveč le obvestilo (fr. notification) o vročitvi, ki je že bila opravljena v Franciji (z vročitvijo državnemu tožilcu). V ZDA do izogiba obveznosti vročanja v tujino pride pri povezanih pravnih osebah. Če ima tuja tožena družba v ZDA podružnico (tudi če je samostojna pravna oseba) ali hčerinsko družbo, je vročitev mogoče (pod določenimi pogoji – opravljanje poslov za družbo mati in kontrola, ki jo ima slednja nad podružnico) opraviti tako, da se pisanje za tujega toženca preda podružnici ali hčerinski družbi v ZDA. V Nemčiji je tožbo tožencu sicer vedno nujno vročiti v tujino, sodišče pa lahko nato odloči (razen če je dopustna neposredna vročitev po pošti v tujino), da mora toženec (enako velja tudi za tožnika) v Nemčiji imenovati pooblaščenca za sprejem pisanj. Če tega ne stori, se vročitev stranki, ki je v tujini, lahko opravi tako, da se pisanje na tuji naslov neformalno pošlje po pošti (184. Člen Zivilprozessordnung – ZPO). Vendar – to je bistveno – se kot akt vročitve šteje oddaja pisanja na pošto (in ne nato dejanski prejem v tujini; šteje se, da je pisanje vročeno v roku 15 dni od oddaje na pošto). V Švici mora tuja stranka imenovati (švicarski) naslov za vročitve, sicer se mu bodo vsa pisanja vročala fiktivno – z javno objavo. V več državah pa se stranki, če ne imenuje pooblaščenca za sprejem pisanj, postavi začasnega zastopnika (na primer v Sloveniji, podobno v Avstriji) ali pa pride do kakšne različice fiktivne vročitve (Poljska).

Tudi 1. člen Haaške konvencije iz leta 1965 vsebuje vsebinsko enako določbo; konvencija se uporablja, »where there is occasion to transmit a judicial or extrajudicial document for service abroad«. Splošno priznano je, da je državam članicam prepuščena suverena odločitev, kdaj je vročitev v tujino sploh potrebna. Za Haaško konvencijo iz leta 1965 se šteje, da ni obvezna, saj se uporablja le, če je na podlagi internega zakona države, v kateri je pristojno sodišče, odločeno, da je treba pisanje poslati v tujino zaradi vročitve. Zgoraj opisane metode »izogibanja vročitvi v tujino« so torej po Haaški konvenciji dopustne.


2.2. Sodba Sodišča EU v zadevi Alder

Ker je določba prvega člena Uredbe št. 1393/2007 vsebinsko enaka določbi 1. člena Haaške konvencije, se je postavilo vprašanje, ali zgoraj omenjena rešitev velja tudi za Uredbo. Je torej državam članicam EU prepuščeno, da določijo, kdaj je vročitev v tujino sploh potrebna in so torej zgoraj opisane metode izogibanja vročanju v tujino skladne s 1. členom Uredbe. Ali pa nasprotno Uredba nadomešča pravila domačega prava in določa obveznost vročanja v tujino? Poleg tega se postavlja vprašanje, ali so omenjene metode domačih vročitev namesto vročanja v tujino oblika prikrite diskriminacije na temelju državljanstva, saj vzpostavljajo dodatna bremena za stranke iz tujine (na primer postavitev pooblaščenca za sprejem pisanj) – stranke v tujini pa bodo praviloma tuji državljani. Sodišče EU (SEU) je pred kratkim imelo priložnost odgovoriti na ta vprašanja v zadevi Alder. Primer se je nanašal na postopek pred poljskim sodiščem, ki je naložilo tožnikom (s prebivališčem v Nemčiji), da na Poljskem imenujejo pooblaščenca za sprejem pisanj skladno s členom 11-35 poljskega zakona o pravdnem postopku (pl. Kodeks postepowania cywilnego). Ker tožniki niso ravnali s to zahtevo, so se vsa nadaljnja pisanja preprosto pustila v sodnem spisu, vročitev pa se je – skladno z zakonom – s tem štela za opravljeno. Ker se tožnika tako nista dejansko seznanila z datumi narokov, je prišlo do zanju neugodne odločitve.

SEU je odstopilo od pravil razlage, sprejetih v okviru Haaške konvencije. Sledilo je stališču generalnega pravobranilca Bota, ki je ocenil, da je v novejšem času:

»treba zaradi korenitih poznejših sprememb na tem področju in zlasti njegovega prenosa na raven Skupnosti na novo opredeliti odnose med predpisi, ki odslej izhajajo iz Uredbe št. 1393/2007, in procesnim pravom posameznih držav.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Dohodki iz delovnega razmerja po določbah Zakona o dohodnini

Petra Mlakar

piše: Petra Mlakar, vir: revija HRM, številka 5/2016

Opredelitev dohodkov iz delovnega razmerja je po Zakonu o dohodnini širša, kot v samem Zakonu o delovnih razmerjih. Poleg dohodkov za plačilo je posameznik upravičen tudi do povračila stroškov in drugih dohodkov, ki so določeni v delovno-pravni zakonodaji. ZDoh-2 te dohodke davčno obravnava in jih v primeru neizpolnjevanja pogojev tudi delno ali v celoti obdavči. V članku prikazujemo širino opredelitve dohodkov iz delovnega razmerja po ZDoh-2 in pripadajoče davčne posledice.

Uvod

Pri urejanju delovnih razmerij v praksi je potrebno upoštevati Zakon o delovnih razmerjih, pri obremenitvi oz. obdavčitvi pa Zakon o dohodnini. Pri tem se je potrebno zavedati, da Zakon o dohodnini (izključno) za davčne namene širi pojem dohodek iz delovnega razmerja.

Po določilu ZDR-1 je dohodek iz delovnega razmerja plača, nadomestilo plače, regres in povračila stroškov. Zakon o dohodnini pa dohodek iz delovnega razmerja opredeljuje zelo široko, in sicer poleg dohodkov iz ZDR-1 navaja še vrsto drugih dohodkov, ki zaradi te opredelitve v ZDoh-2 zapadejo v obdavčitev z dohodnino in posledično so obremenjeni tudi s prispevki za socialno varnost.

V prispevku si bomo pogledali »širokost« Zakona o dohodnini.

Dohodki iz delovnega razmerja po ZDOH-2 v povezavi z ZDR-1

Dohodki iz delovnega razmerja, kot jih davčno opredeljuje ZDoh-2, so davčno opredeljeni kot del dohodkov iz zaposlitve. Dohodek iz zaposlitve je vsak dohodek, ki ga posameznik prejme na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve. Zaposlitev je vsako odvisno pogodbeno razmerje, v katerega vstopa fizična oseba pri opravljanju fizičnega ali intelektualnega dela, ne glede na rok trajanja dela.

ZDoh-2 v dohodke iz zaposlitve všteva vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Tako je dohodek iz zaposlitve opredeljen kot:

- dohodek iz delovnega razmerja in

- dohodek iz drugega pogodbenega razmerja ali razmerja na drugi podlagi.

ZDR-1 praviloma določa dohodke iz delovnega razmerja, kjer je delovno razmerje opredeljeno kot »razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca«. (4. člen ZDR-1)

Dohodki iz delovnega razmerja po ZDOH-2

Dohodki iz delovnega razmerja so taksativno našteti v 1. odst. 37. člena ZDoh-2.

(1) Dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti:

1. plačo, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije,

2. regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino, solidarnostno pomoč,

3. povračilo stroškov v zvezi z delom,

4. boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana,

5. nadomestilo, ki ga zagotovi delodajalec na podlagi dogovora z delojemalcem zaradi kateregakoli pogoja v zvezi z zaposlitvijo ali zaradi spremembe v pogojih v zvezi z zaposlitvijo, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki,

6. prejemke, prejete zaradi začasnega neizplačila dohodka iz zaposlitve,

7. nadomestila in druge prejemke, ki so prejeti od delodajalca ali druge osebe, skladno z drugimi predpisi, kot posledica zaposlitve oziroma obveznega zavarovanja za socialno varnost,

8. dohodek na podlagi udeležbe v dobičku, prejet iz delovnega razmerja.

Zakon uporablja določbo »zlasti«, kar pomeni, da dohodki, ki so našteti zgoraj, niso nujno tudi vsi dohodki, ki jih lahko zaposleni prejme od svojega delodajalca. Glede na davčno prakso lahko v tem delu zaključimo, da se med dohodke iz delovnega razmerja po določilu ZDoh-2 šteje vsak dohodek, ki ima za podlago pogodbo o zaposlitvi – pogodbo o delovnem razmerju. Za obdavčitev ni pomembno, kako se posamezen dohodek imenuje (odškodnina, nadomestilo, nagrada ...), temveč je pomembna podlaga, to pa je pogodba o zaposlitvi in delovno-pravna zakonodaja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Nigerijske prevare v podjetništvu – zaznavanje in preprečevanje

Revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Igor Lamberger, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3/2016

V današnjem globalnem finančnem in poslovnem svetu za komunikacije praktično ni več omejitev. Poleg koristne in zaželene pošte smo skoraj vsak dan bombardirani tudi z reklamno (spam) pošto, preko katere nam poizkušajo prodati različne pripravke za izboljšanje zdravstvenega stanja, ponujajo nam zdravila, ki so večinoma ponarejena, in različne druge dobrine. Poleg te pošte pa se pojavlja tudi pošta, katere vsebina so različne poslovne priložnosti. Nekatere izmed njih so dejansko poslovne narave, nekaj pa je tudi prevar, s katerimi želijo pošiljatelji predvsem od podjetnikov izvabiti denar na znan, razmeroma star in relativno enostaven način. V prispevku bomo obdelali področje finančnih prevar, predvsem prevar, ki se jih je prijelo ime Nigerijska pisma oziroma Nigerijske goljufije, ki so se v Sloveniji začele pojavljati v večjem številu po letu 1990, v svetu pa jih poznajo že zelo dolgo.

1 UVOD

V današnjem času se ob podiranju meja, združevanju držav, procesih globalizacije in informatizacije družbe žal na področju gospodarske kriminalitete pojavlja vedno več kriminalcev, ki na različne načine poizkušajo od večinoma naivnih ali vsaj neukih državljanov izvabiti denar ali kakšno drugo premoženje. Vsi prej našteti dejavniki bistveno olajšujejo storilcem njihova početja. Ti lahko delujejo iz države, ki je na drugem koncu zemeljske poloble od države, v kateri nastane škodljiva posledica njihovega početja; skrivajo se pod drugimi, izmišljenimi imeni, priimki, vzdevki, uporabljajo prikrite naslove, neizsledljive telefonske številke, preko katerih komunicirajo in izkoriščajo slabosti pravnih, finančnih in drugih sistemov.

Končni cilj legalnega gospodarskega posla in goljufije je vedno isti, doseči čim večji učinek oziroma prihodek, s čim manj vloženimi sredstvi. Ravno zaradi tega je velikokrat zelo težko ločiti finančno goljufijo od običajnega gospodarskega posla. Odgovor na to, ali gre za goljufijo ali ne, najdemo največkrat v samem finančnem ozadju obljubljenega posla, ki nima ekonomske logike. Bistvo finančnih goljufij je v tem, da goljufi pri potencialnih oškodovancih želijo ustvariti vtis, da je sam posel povsem legalen in da gre za izredno priložnost za velik zaslužek z relativno zelo majhnim potrebnim finančnim vložkom za posel oziroma celo brez njega. Prav nerealno visoki obljubljeni dobički takšnih ponudb so eden izmed indicev, po katerih lahko ločimo legalen posel od finančne goljufije. Žal se ljudje malokrat zavedajo zakonitosti ekonomije, ki pravi, da večji donos nujno pomeni tudi večje tveganje za naložena sredstva oziroma nižjo varnost naložbe.

Tako v tujini kot tudi pri nas je prijavljen nizek odstotek finančnih goljufij. Največji del goljufij ostane neprijavljenih in spada v tako imenovano sivo polje gospodarske kriminalitete. Razlogov za tako nizko stopnjo prijavljanja goljufij je več. Mednje spadajo sramovanje oškodovancev, strah zaradi vprašljivega porekla denarja, ki so ga izgubili ali bi ga morali dobiti s poslom, tudi mišljenje, da je bolje, če goljuf ni v zaporu, saj imajo s tem več možnosti, da bodo dobili obljubljen zaslužek ali vsaj vrnjena lastna vložena sredstva.

Goljufije so zelo obsežen in po frekventnosti zelo pogost pojav, zato prav obsežnost kategorije goljufije (ponekod jih imenujejo tudi prevare) onemogoča natančen opis stanja za posamezne podtipe. To traja vse dotlej, dokler ni neki specifičen tip goljufij tako pereč in razmahnjen, da si prisluži ''privilegij'' lastnega poimenovanja oziroma kategorizacije. Velikokrat temu sledi tudi pravna kvalifikacija, največkrat zaradi tega, ker ta tip kriminalitete povzroča precejšnjo škodo. V takšen tip goljufij uvrščamo množico različnih dejanj, s katerimi skušajo posamezniki pridobiti protipravne premoženjske koristi. Poimenujemo jih nigerijske prevare, v tujini znane predvsem pod označbami Nigerian scams oziroma 419's, zadnje čase pa kot Advance fee fraud. Prav ta termin Dvoršek (2003, 383) prevaja kot goljufije s predplačili.

2 ZGODOVINA NIGERIJSKIH PREVAR

Zametki nigerijskih pisem oziroma prva omemba goljufij tega tipa (prevare s predplačili) so omenjena že v 16. stoletju. Iz tistega časa so poznana 'pisma španskih zapornikov', aristokratov Angležev, ki naj bi bili zaprti v Španiji. Pisma so pisali pod lažno identiteto, saj si prave zaradi svoje varnosti niso upali razkriti, prav tako pa niso mogli dostopati do svojega bogastva, ki so ga imeli v Angliji. Pisma so naslavljali predvsem na aristokratske sonarodnjake in prosili pomoč v denarju, da bi lahko pobegnili iz zapora v Španiji. Za takšno pomoč so obljubljali bogate nagrade, visoke obresti za posojen denar in zanimivo, tudi svoje lepe hčere so obljubljali za poroko s tistim, ki bi jim bil pripravljen pomagati. Pri pismih španskih zapornikov je poudarek na finančnem in čustvenem motivu, prav tako pa je poudarek na trajnosti in zaupanju, da potencialna žrtev prevare ne bo razkrila identitete prevaranta.

Nigerija je afriška država z najštevilčnejšo populacijo v regiji (okoli 177 mio. prebivalcev). Največji trgovski partner so Združene države Amerike, predvsem iz naslova proizvodnje in prodaje nafte. V 80. letih prejšnjega stoletja je Nigerija utrpela naftno in tudi ekonomsko-socialno krizo. Prebivalci so vzrok videli v velikih tujih, predvsem ameriških korporacijah, ki so pokupile njihova naftna podjetja. Ni podatka, kako in komu se je prvemu porodila ideja o obuditvi prevar tipa pisma španskih zapornikov, a podjetniki in premožnejši posamezniki predvsem iz Združenih držav ter kasneje tudi širša populacija so začeli prejemati pisma, poslana iz Nigerije. Pisma so se postopoma razširila po vsem (razvitem) svetu.

Nigerijska pisma oziroma goljufije sodijo brez dvoma med najbolj poznane oblike mednarodnih finančnih goljufij. Pisma so se v klasični obliki poštnega pisma začela pojavljati pri nas že kmalu po letu 1990. (Lamberger I., 2005)

3 INFORMATIZACIJA NIGERIJSKIH GOLJUFIJ

Z razmahom informacijske tehnologije in svetovnega spleta so pošiljatelji nigerijskih pisem prešli na novo tehnologijo, ki je omogočila preprostejše pošiljanje ponudb po vsem svetu in tudi znižala stroške pošiljanja oziroma vložek v kriminalno dejanje. Prva pisma so goljufi dejansko začeli pošiljati iz Nigerije, zato se je za ta način goljufij udomačilo ime Nigerijske goljufije. Sledile so pisemske pošiljke s podobnimi vsebinami iz drugih držav (Južnoafriška republika, Zimbabve, Južna Koreja, Sierra Leone, Kongo, Senegal), seveda pa je izvor pisem, ki danes v elektronski obliki potujejo po vsem razvitem svetu, zelo težko določiti. Pisma dajejo naslovniku vtis, da so namenjena samo njemu, dejansko pa ima lahko ista vsebina pisma na tisoče naslovnikov po vsem svetu. Vsa pisma imajo nekatere skupne značilnosti, po katerih jih je mogoče prepoznati in se izogniti finančni goljufiji:

- predmet ponudbe je prošnja za transakcijo denarja, za katerega velikokrat sami priznajo, da je proizvod kriminalne dejavnosti ali vsaj sumljivega porekla, ki ga poizkušajo spraviti iz države;

- v pismih dajo ponudbo za pranje denarja;

- pošiljatelji se mnogokrat predstavljajo z nazivi doktorjev, upravljavcev oziroma skrbnikov različnih skladov, predsednikov organizacijskih komitejev raznih športnih prireditev, odvetnikov in drugih;

- napisana so v angleškem jeziku oziroma so slab prevod v slovenščino, domnevno s strojnimi prevajalniki (zamenjave spolov, sklonov, števil);

- zneski ponudb v pismih so od nekaj deset do sto milijonov ameriških dolarjev;

- provizije, ki naj bi jih dobil, kdor bo sodeloval pri transakciji, so približno desetodstotne, kar glede na zneske transakcij znaša od milijona do deset milijonov ameriških dolarjev;

- za podkrepitev namenov si pošiljatelji izmišljajo vedno nove razloge, s katerimi opravičujejo transakcijo tako velikih vsot denarja;

- izkoriščajo politične, športne, gospodarske, borzne in druge okoliščine;

- napišejo nekaj kontaktnih naslovov in telefonskih številk in prejemnika vljudno pozovejo, naj se jim javi;

- delujejo skrajno resno in vljudno, ažurno se odzivajo na povratna pisma naslovnikov.

Ponudba v pismih je seveda na prvi pogled za vsakega prejemnika takšnega pisma finančno zelo ugodna. Brez vsakega vložka lastnih sredstev lahko samo za to, da posodi svoj bančni račun, pridobi do deset milijonov ameriških dolarjev. Takšen znesek je zelo mamljiv tudi za tiste, ki vedo, da pri nas obstaja kaznivo dejanje pranje denarja. (Lamberger I., 2009)

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novela ZKP-N(e), da raje drugače?

prof.dr.Primož Gorkič

piše: prof. dr. Primož Gorkič, vir: revija Pamfil, št. 1/2016

V kazenskem procesnem pravu je edina stalnica reforma. V slovenskem prostoru so mnenja o pomenu nenehnega spreminjanja osrednjega formalnega pravnega vira kazenskega procesnega prava, Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), deljena. Na eni strani imamo stališča, ki v nenehnem spreminjanju in dopolnjevanju ZKP vidijo evolucijo kazenskega procesa, na drugi strani pa s(m)o tisti, ki v nenehni reformi prepoznavamo strukturne pomanjkljivosti kazenskega postopka. Za tiste, ki v kazenskih postopkih tudi neposredno sodelujejo, je takšna razprava najbrž brezplodna; ob nenehnih spremembah jih (verjetno) prevevajo občutki negotovosti in nelagodja, ki so toliko močnejši, kolikor se spreminja pravna ureditev njihovega procesnega položaja.

I

V kazenskem procesnem pravu je edina stalnica reforma. V slovenskem prostoru so mnenja o pomenu nenehnega spreminjanja osrednjega formalnega pravnega vira kazenskega procesnega prava, Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), deljena. Na eni strani imamo stališča, ki v nenehnem spreminjanju in dopolnjevanju ZKP vidijo evolucijo kazenskega procesa, na drugi strani pa s(m)o tisti, ki v nenehni reformi prepoznavamo strukturne pomanjkljivosti kazenskega postopka. Za tiste, ki v kazenskih postopkih tudi neposredno sodelujejo, je takšna razprava najbrž brezplodna; ob nenehnih spremembah jih (verjetno) prevevajo občutki negotovosti in nelagodja, ki so toliko močnejši, kolikor se spreminja pravna ureditev njihovega procesnega položaja.

Slovenski ZKP in njegova nenehna reforma nista osamljen pojav. Tudi tuji kazenskoprocesni zakoni so predmet nenehnega spreminjanja in dopolnjevanja. Takšna je usoda na primer nemškega, avstrijskega, italijanskega, hrvaškega ter srbskega zakona. Razlika, ki jo je mogoče zaznati, je v tem, kako procese "stalne reforme", sprejemamo. Za znanega nemškega teoretika Clausa Roxina je nenehno spreminjanje nemškega procesnega zakona povsem razumljivo, ker je tako tesno vpeto v tokove ustavnega prava in v iskanje ravnotežja med jamstveno in varstveno funkcijo postopka.

To "vpetost" (dodamo lahko tudi pravo EU) je seveda mogoče zaznati tudi v slovenskem prostoru. Novele ZKP, zlasti tiste, ki so koreniteje posegle v strukturna vprašanja kazenskega postopka (npr. ZKP-A, ZKP-E, F, ZKP-K in L), so v pretežni meri sledile stališčem Ustavnega sodišča RS (ureditev omejevalnih ukrepov in prikritih preiskovalnih ukrepov) in vključevale rešitve, ki izhajajo iz prava Evropske unije (implementacija relevantnih direktiv). Tem so se praviloma priključile tudi rešitve, ki so spreminjale (morda celo olajševale) delo organov kazenskega postopka (npr. postopek s kaznovalnim nalogom, predobravnavni narok, sporazum o priznanju krivde), iskale še sprejemljive meje posegov v temeljna procesna in druga ustavna jamstva (na področju preiskovalnih dejanj in ukrepov ter omejevalnih ukrepov), na abstraktni ravni reševale spremembe v razmerjih med organi kazenskega postopka (zlasti policije in državnega tožilstva) itd. Podobno bo tudi z novelo ZKP-N, ki bo, med drugim, (delno) implementirala Direktivo EU o varstvu pravice žrtev, uresničila odločbo US RS o varstvu odvetniške zasebnosti, hkrati pa še preoblikovala in dodala nekatere prikrite preiskovalne ukrepe.

Kazensko pravo, zlasti procesno, torej (p)ostaja področje, v katerem se zliva množica vrednot, pravno-političnih interesov in kriminalitetnopolitičnih izhodišč. Zato podoba sodnika, državnega tožilca ali odvetnika, ki v rokah drži dve knjižici, kazenski materialni in procesni zakon, ne bi mogla bolj zavajati. Podobno »zavaja« tudi učni načrt predmetov za kazensko procesno pravo. Čeprav je predmet, vsaj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, obsežen, imamo tisti, ki ga učimo, nehvaležno nalogo nenehno odločati, kako poglobljeno in raznoliko znanje zahtevati od študentov. Hkrati se zavedamo, da se od diplomiranih pravnikov takoj po koncu študija pričakuje malodane čudežno obvladovanje spretnosti, ki jih terja njihov poklic, sploh ko zaidejo v pravosodne vode. "Uporabljati" naj bi znali zakon je pogosto slišati. Tako je tudi preučevanje in poučevanje kazenskega procesnega prava razpeto med vsebinsko razvejanostjo, omejitvami pedagoškega procesa, zahtevami "prakse" in - seveda - pričakovanji, ki jih študenti kot del univerzitetne skupnosti gojijo do profesorjev.

Ta vpetost kazenskega procesa v širše okolje torej pomeni, da se bo ZKP nenehno spreminjal. Nenehno reformo lahko pospremimo le z upanjem, da bomo k spremembam pristopali previdno, zavedajoč se večrazsežnosti želenih ali načrtovanih sprememb. Prizadevati si moramo, da pozorno spremljamo učinke sprememb, da se ob njih učimo ter da učinke ob snovanju sprememb tudi poskušamo predvideti.

II

Preden sem se lotil pisanja tega članka, sem ponovno prebral besedilo, ki sem ga leta 2008 spisal za Pamfil. V letih 2007 in 2008 je delovna skupina na Ministrstvu za pravosodje predstavila dva osnutka delno prenovljenega ZKP. V izdelavo teh osnutkov je bilo vloženega veliko dela, sledila je obsežna strokovna in javna razprava. Udeleženci te razprave smo bili so osnutka razmeroma kritični in del teh kritičnih misli je bil predstavljen tudi v prispevku iz 2008. Del strokovne razprave je opozoril na spornost prenosa težišča zbiranja dokaznega gradiva v preiskovalni postopek, ki naj bi ga po osnutkih ZKP-1 vodila policija in/ali državni tožilec, zaradi česar bi imel obdolženec možnost zbirati gradivo sebi v obrambo le na glavni obravnavi. Takšna rešitev je problematična tako z vidika enakosti orožij kot s strukturnega vidika, ker šibi položaj sodečega sodnika in obdolženca. Osnutka ZKP-1 iz leta 2007 in 2008 tudi zaradi kritičnega odziva nista nikoli zaživela v celoti.

Vendar pa to ne pomeni, da so rešitve iz obeh osnutkov odšle na smetišče (pravne) zgodovine. Kasnejše novele ZKP so nekatere delne rešitve, ki so se (prvič) oblikovale v osnutkih ZKP-1, vendarle vključile in so danes del veljavne ureditve. Tako je uveljavitev novele ZKP-K leta 2012 prinesla predobravnavni narok, narok za izrek kazenske sankcije in sporazum o priznanju krivde. Predlog novele ZKP-M iz 2013, ki kasneje ni bila sprejeta, je vključevala na primer ureditev novega prikritega preiskovalnega ukrepa, ti. lovilca IMSI številk, ki je temeljila na osnutkih iz 2007/2008. Enako velja tudi za novelo ZKP-N, katere osnutek je trenutno v javni razpravi, pri čemer je novela ZKP-N pomembnejša s strukturnega vidika, ker kaže ambicije po dokončni odpravi sodne preiskave, s tem pa udejanjenje tožilsko-policijskega koncepta preiskovalnega postopka, na katerem sta temeljila osnutka ZKP-1.

S »postopnostjo« vključevanja rešitev iz ZKP-1 se seveda njihova problematičnost ni nič zmanjšala. Kaže le, da so opozorila iz javne razprave 2007/8 izzvenela v prazno. "Evolucija" našega zakona o kazenskem postopku tako spominja na znano anekdoto o žabi, ki se domnevno pusti skuhati, če jo postopoma segrevamo v loncu vode. Zakonodajalec oziroma pripravljalci novel ZKP postopoma vnašajo v veljavno besedilo prav tiste prvine, ki so bile kot celota zavrnjene v razpravi o osnutkih ZKP-1 2007/8. Seveda je zaskrbljujoče, ko ugotovimo, da se izvajalci kriminalitetne politike na pomisleke in skrbi, izražene s strani velikega deleža strokovne javnosti, požvižgajo. Še bolj pa je zaskrbljujoče, ko ugotovimo, da se pri tem niso pripravljeni učiti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.