Dr. Jurij Žurej je direktor Urada RS za intelektualno lastnino.

TFL Glasnik:
Dve leti je, odkar ste prevzeli vodenje Urada za intelektualno lastnino. Rojeni ste v Švici, imate doktorat iz prava, delali ste v gospodarstvu, bili ste svetovalec Državne revizijske komisije, opravljali ste naloge svetovalca informacijskega pooblaščenca, svetovali ste številnim institucijam. Predvsem ste znani kot pisec zakona o medijih in o RTV. S čem bi se sami pohvalili po dveh letih dela na uradu, kaj se vam zdi pomembno?

Jurij Žurej:
Kot rezultat predvsem štejem to, da smo naredili pregled stanja, kje sploh smo, da smo odprli številne zadeve, ki jih leta nihče ni odpiral. Ne da niso znali, niso jih hoteli odpirat. Mi smo jih začeli reševat. Na koncu bi bil zadovoljen, ko bi bile rešene, vendar in zelo realno: v tem sistemu, v tej politični klimi in v tem razumevanju pravne države ni moč pričakovati razrešitve nekaterih zadev.

TFL Glasnik:
Katere zadeve konkretno imate v mislih?

Jurij Žurej:
Kolektivno organizacijo. Poglejva konkretno po primerih. Na patentih so zadeve potekale relativno v redu. Tam sta sicer dve vprašanji. Prvo je smiselnost slovenskega sistema, saj podeljujemo patent, ki ni pravi patent. Lani smo, recimo, imeli 469 prijav patentov, od tega jih po nekaj letih preživi 25 do 30. To pomeni, da so patenti v Sloveniji v tem trenutku in takšni kot so, namenjeni sami sebi. To spet pomeni, da smo na vsakem patentu porabili toliko in toliko dni dela na primeru, vemo pa, da čez nekaj let ne bo nikakršnega interesa, da se patent podaljša. To ni toliko problem urada, temveč pomeni, da podporne inštitucije ne zagotavljajo dvojega.

Prvič naj ne bi odkrivali tople vode in investirali v stvari, ki so že odkrite, torej država v mnogi primerih neustrezno vlaga sredstva v raziskave in razvoj. Drugo vprašanje pa je, da se ne ukvarjamo z materializacijo. Torej imamo odlične ideje, ki jih celo zaščitimo; nihče pa se potem ne ukvarja s tem, komu bi to lahko prodali in je zadeva namenjena sama sebi. Vrednost patenta, in to večkrat glasno povem, nima nobene vrednosti in je samo kos papirja, s katerim se lahko kateri profesor hvali in dobi habilitacijsloke točke. Torej gre za strošek, od katerega ni nobene koristi.

Drugo torišče našega dela so znamke in modeli. In spet imamo dve ločeni zgodbi. Na eni strani je relativno veliko število prijav in pri znamkah ugotavljamo predvsem dvoje. Relativno veliko število nacionalnih in manjše število evropski prijav. Ugotovili smo, da bi med 500 največjimi slovenski podjetji samo 13 odstotkov imelo zavarovano evropsko blagovno znamko. To je po mojem osebnem mnenju katastrofalen rezultat, ker številke povedo, da ostali niti ne razmišljajo, da bi šli na evropski trg. Če ne nameravajo vstopiti na evropski trg in če so to storitvena ali proizvodna podjetja, ki bi prodajala, sploh ne vem, kje je njihov trg. A je potem čudno, da je gospodarska situacija taka kot je? Če posluješ in tekmuješ samo na trgu, kjer lahko zaradi slabšega povpraševanja prideš s slabšimi izdelki, potem to ni najboljše.

Zdi se mi, da je šel pri tem razvoj v boljšo smer, pospešujemo postopke obravnave znamk in kako to postoriti hitreje – za razliko od patenta, kjer so časovni okvirji določeni. Ne morem pa reči, da sem ponosen, ker je to sramota za urad, sem pa vesel, da rešujemo primere, katerih začetek reševanja sega v leto 1994, ki jih leta nihče ni reševal in so ležali zaprti po omarah. Upam trdi, da bodo letos vsi ti primeri rešeni.

Ostaja pa odprto vprašanje za vso politiko in ministre. Kaj so ti ljudje delali doslej, da lahko pride neki direktor v urad in ugotavlja, da obstajajo primeri, ki niso bili rešeni 16 ali 18 let in da ni nikakršne evidence o teh primerih. To dokazuje, da politika sploh ne ve, kaj dela državna uprava, kar je moč dokazati s podatki – ne samo pri sebi, temveč tudi pri mojih kolegih.

Tretji primer so avtorske pravice in to je področje, na katerem ni bilo narejenega ničesar. Povedano drugače: uradniki so sicer delali, vendar brez strategije in vizije. Osnovni problem, ki ga vidim, je da v zadnjih desetih letih ni bilo nikakršnega finančnega nadzora nad delom kolektivnih organizacij in bo zaradi tega celo državo bolela glava. Pričakujem namreč odškodninske pa tudi druge oblike odgovornosti, ker so številni avtorji zaradi nedelovanja države in kljub njihovim opozorilom, ostali brez denarja in poštenih plačil.

Zato trenutno skušamo reševati nekatere teh primerov. Ob tem upam, da bo kateri izmed ministrov končno naredil dve stvari. Da bo dal ustrezno število ustrezno usposobljenih ljudi, ki se bodo ukvarjali z avtorskimi pravicami, ker jih trenutno nimamo (nimamo niti enega, ki bi se spoznal na finance) in da bo kdo odgovarjal zaradi nedelovanja urada v preteklosti in zaradi sodelovanja nekaterih uradnikov z različnih ministrstev z različnimi kolektivnimi organizacijami pri stvareh, za katere smo ugotovili, da so nezakonite.

Konkretno. Za kabelsko retransmisijo imamo uradnika z urada z imenom in priimkom, ki je pomagal, da so se sredstva nakazovala neposredno v tujino. Ministri so bili opozorjeni, a ni bil speljan niti en postopek, kljub temu, da je šlo za več milijonov evrov, ki so bili nakazani v tujino.

Smo pa zelo zadovoljni, da končno imamo sektor za svetovanje in promocijo in je takšen, kot bi moral biti. Ustvarili smo vrhunsko moštvo in sodelavci, ki so prišli, imajo vrhunsko izobrazbo in izkušnje. Na drugem polu pa so še zaposleni, ki jih moramo dodatno izobraževati in pri tem nas čaka veliko dela.

To je prvi del, drugi del pa je organizacija procesov. Glede na to, kako država deluje, je določene stvari moč urediti, določene pa ne, ker je država povsem rigidna, delovna zakonodaja pa podpira lenobo in tiste, ki izkoriščajo sistem. Hkrati pa ni moč nagraditi tistih, ki so pridni in hočejo delati.

TFL Glasnik:
Človek bi ovrednotil tole vaše delo kot remek delo v javnem sektorju. Drugo področje, ki bi ga odprli, se kaže kot minorno ob vaših prej opisanih prizadevanjih, a je v medijih zelo odmevalo. Govorim o Sazasu. Toliko bolj po nedavni odločbi vrhovnega sodišča, da se uporablja tarifiranje iz leta 1998 in ne iz leta 2006. Koliko je ta določba povezana s siceršnjimi vašimi stališči?

Jurij Žurej:
Naše mnenje je bilo izrecno takšno, kot ga je ugotovilo sodišče, da se uporablja tarifa iz leta 1998. Urad je opozarjal in z vso odgovornostjo trdim, da je imela država vse podatke in da bi morala ukrepati že od leta 2001 dalje. A urejanja ni bilo zaradi zavestne odločitve. Še več: vmešana je bila politika, kar je moč dokazati z dokumenti. In zaradi tega nas bo še zelo bolela glava. Imamo dve možnosti: da zakopljemo glavo v pesek ali gremo v reševanje. Opraviti je treba pregled vseh kolektivnih organizacij. Vendar moramo biti zelo pošteni. Niso vse kolektivne organizacije enake. Pri vseh sicer prihaja do napak, vendar se ponekod vsedeš in pogovoriš in se lotijo odpravljanja napak ali pa ne.

Glede združenja Sazas imam osebno mnenje in vas moram spomniti, da je Urad za varstvo konkurence izdal odločbo, mi smo izdali številne sklepe… Že na podlagi naših prijav bi policija morala opraviti temeljit pregled in preveriti, ali naše navedbe držijo in ali obstajajo sumi kaznivih dejanj. Ko pa bodo pregledane finance, se bo moral urad odločiti, ali ima lahko to združenje še naprej dovoljenje za opravljanje kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic. Problem pa je, da imamo na eni strani sistem, v katerem morajo isti ljudje, ki deset let niso naredili ničesar, zdaj odločati o teh stvareh, na drugi strani pa ministre, ki so gluhi na obe ušesi. Upam, da bodo zdaj, ko je konec volitev in konec zabav, na katerih so morali nastopati člani te organizacije, politiki ugotovili, da potrebujemo red.

Slovenija se mora odločiti. Ali želimo imeti red in delujoči sistem ali pa želimo imeti elite, ki jim vedno znova popuščamo na račun drugih. Ko se bomo glede tega odločili, bo rešitev relativno zelo lahka. Do takrat pa bomo vsakokrat, ko se bomo na uradu glede kakšne zadeve odločili, dobili bodisi kakšno kazensko ovadbo bodisi inšpekcijo. Urad je bil lani deležen pregleda proračunske inšpekcije, upravne inšpekcije, komisije za preprečevanje korupcije, notranjega nadzora ministrstva za gospodarstvo, večkrat smo morali kaj pojasnjevati ministrom, sledila so številna dobronamerna elektronska sporočila z ministrstva za gospodarstvo, iz kabineta predsednika vlade. In vsakokrat v povezavi z združenjem Sazas. Moram povedati, da če bi se vsi ti ljudje toliko ukvarjali z gospodarstvom ali z ljudmi, ki prijavljajo patente, bi nam vsem šlo bolje.

TFL Glasnik:
Pred vami je še polovica mandata. Kakšne načrte ste si zastavili? V EU so sprejeli dogovor o vzpostavitvi enotnega patenta – kaj v tej smeri?

Jurij Žurej:
Povedal sem, pri patentih se moramo odločiti o spremembi zakonodaje vendar šele na podlagi tega, ko bomo ugotovili, kaj so dejanske potrebe gospodarstva. Moramo se znebiti prakse, da sprejemamo zakone zato, ker imamo neko ozko interesno skupino, ki hoče uveljaviti svoje interese in ne gledamo na to, kaj to sistemsko pomeni. Zakon tak kot je, ni slab, so sicer možne tudi večje spremembe, vendar se mora država odločiti.

Urad seveda pozdravlja evropski patent, vendar mora država ob tem vedeti, da s tem izgubi del samostojnosti in da se bodo vloge uradov spremenile, kot je primer pri znamkah. Za slovensko gospodarstvo je to primerno, ker bi se relativno znižali stroški patentne zaščite, ocene govorijo o kar veliki razliki. Predvsem pa je pomembno, da če hočeš nastopati na enotnem evropskem trgu, da vse urediš na enem mestu – zdaj pa moraš to storiti v 27 državah, v vsaki posebej.

Na področju znamk ni pričakovati velikih sprememb, je pa slovenski urad zaspal na področju IT podpore. Država od leta 2001 ni dala uradu niti evra za IT. Vse kar imamo, je iz sredstev mednarodnih organizacij. Zdaj, ko so standardi v svetu takšni, da prijavo vlagate s svojega kavča, mi o tem – leta 2012 - šele začenjamo razmišljati, kako bomo to začeli delati. Pa čeprav v naslovu urada piše »Urad za intelektualno lastnino«. Vse politike in ministrstvo je lahko zelo sram, saj dokazujejo, da ne razumejo, kaj dejansko naše stranke potrebujejo. In morali bi se zavedati, da smo mi tukaj zaradi naših strank. Glede teh strank je treba vedeti, da je urad lani zaslužil 2,9 milijona €, od 600 tisoč do 800 tisoč € pa dobimo še iz mednarodnih projektov – in ničesar iz proračuna. In če gospodarstvo poleg vseh davkov plača še to, mi pa še spletnih strani nismo sposobni narediti, pridemo do odgovora, kje je treba še kaj narediti.

Pri avtorskih pravicah pa se bo zgodilo dvoje. Na eni strani bomo v Sloveniji opazovali zelo veliko poudarjanje nacionalnega interesa, pri čemer bodo nekateri, ki so v zadnjih letih od kolektivnih organizacij prejemali najvišje zneske, trdili da razprodajamo slovensko kulturo. Na drugi strani pa ministrstva ne bodo znala locirati tistih mladih in novih ustvarjalcev, v katere bi bilo pametno vlagati, ker trdim, da se dobra dela poslušajo povsod po svetu. Če bomo zasledovali samo nacionalni interes, se bomo Slovenci toliko časa kregali, da bomo na koncu nekonkurenčni in se bo velika večina domačih avtorjev in ne glede na nacionalni interes preklopila na katero izmed večjih kolektivnih organizacij iz Evrope, ker bodo stroški vzdrževanja toliko nižji. Zato je danes še čas, da uredimo pravno situacijo in pregledamo kolektivne organizacije ter le-tem predlagamo, da ustanovijo skupno administrativno službo in da tako znižajo stroške pobiranja vseh prispevkov. Na drugi strani pa moramo od vseh uporabnikov tudi pobirati prispevke, ker avtorska pravica mora biti plačana ter da se združijo na regionalni ravni in ustanovijo 'peti blok' proti štirim velikim državam na tem področju. Tak blok malih držav bi potem res ščitil nacionalne identitete. Če tega ne bo, bodo avtorske pravice naših ustvarjalcev zastopali Nemci, Angleži, Francozi ali Španci.

TFL Glasnik:
Kako gledate na zaščito intelektualne lastnine v prihodnje – globalno. Smo v dobi krize, ko podjetja ne bodo izbirala sredstev. Poglejva na primer Kitajsko in druge agresivne prihode na trg.

Jurij Žurej:
Imamo dva modela in za začetek bi dejal, da se moramo znebiti predsodkov pred Kitajsko. Če je bila Kitajska pred časom kršitelj določil varstva intelektualne lastnine, temu danes ni več nujno tako. Še več, menim da bo za mnoge šok, ko bo Kitajska čez leta postavljala pravne standarde, ker imajo sami toliko intelektualne lastnine, da jim je v vitalnem interesu kvalitetna zaščita te lastnine. To danes vidimo na kar nekaj primerih, ko Kitajska postavlja pravne smernice, oziroma je vodilna.

Na sploh pa bo postala intelektualna lastnina še bolj pomembna, kot je danes. Za učinkovito intelektualno lastnino pa bodo morali biti sistemi zaščite le-te dostopni. Da bo vsak, ki bo prijavil intelektualno lastnino, imel priložnost zagovarjati jo na sodišču. Poglejva primer. Ta hip imamo v Evropi enormne razlike. V nekaterih državah je sodni spor, recimo, 25 tisoč evrov in ga razrešijo v treh ali štirih mesecih in imate države v svetu, v katerih je vstopni strošek za reševanje spora na patentih od enega do štirih milijonov evrov, reševanje pa lahko traja nekaj let in je treba prišteti še odvetniške stroške.

Največji problem v prihodnosti bo, kot jaz vidim, izoblikovanje ustreznega sodnega sistema, ki bo ustrezno, hitro in poceni reševal zadeve. Da se vam ne bo zgodilo, da boste imeli v rokah papir za patent, ne boste pa imeli denarja za sodišče in odvetnike. Bojim se, da bodo prišle multinacionalke in različni skladi, ki bodo iskali take stranke, ki bodo v stiski, od njih bodo kupovale intelektualno lastnino in se bo le-ta zbirala v nekaj najmočnejših državah. Seveda se bodo tam odpirala delovna mesta, lohn-posle pa bodo izvajale manjše države, ki bodo izgubljale dobičke. In ta hip se to že dogaja. Slovenija je še zmožna biti nosilka, v katero bi se lahko stekala intelektualna lastnina, vendar bodo morali odgovorni razumeti, kaj je vizija države. In najmanj, kar bodo morali storiti je to, da se bodo morali nehat hecati okrog tega, a tej državi hočemo kaj dobrega.

Povedal bom zelo naravnost. Način, kako čim bolj prevarati državo, je sicer zelo privlačen, ni pa vzdržen na dolgi rok. In veliko nas je, ki smo še bolj inteligentni, kot ti, ki trenutno vodijo državo in znamo to še bolje narediti, vendar smo prepričani, da to ni pravi način. In če drugačnega načina ne bo, se utegne v Evropi zgoditi, da bo čedalje več ljudi razmišljalo tako in bo prišlo do anarhije sistema. Danes je Evropa še zmožna stvari spreminjati, če ne, bomo pa imeli probleme, ker nas bodo tisti, o katerih govorimo s predsodki, Kitajska, Indija in nekatere afriške države, prehitele z znanjem in delom, ne s čim drugim.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar