TFL Glasnik:
Ga. Brigita Lazar Lunder, ste ekonomistka, specialistka v marketingu, zadnja leta pa največja poznavalka, promotorka in svetovalka na področju LinkedIna. Na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?

Brigita Lazar Lunder:
Najbolj na to, da mi je kot Slovenki uspelo prebiti led na LinkedInu in postaviti en odstotek najbolj gledanih profilov na svetu. Seveda tudi na to, da me kot svetovalko in predavateljico vabijo tudi v tujino. Ne le na Hrvaško ali v Črno goro, temveč tudi v Nemčijo, Anglijo, kar kaže, da tudi v tako imenovanih bolj razvitih državah LinkedIn ni tako poznan.

TFL Glasnik:
Znano je, da je LinkedIn najbolj znano poslovno orodje med orodji na družbenih omrežjih. Nam zaupate, zakaj ga mora imeti vsak poslovnež?

Brigita Lazar Lunder:
Na žalost ali na veselje se v zadnjih letih vsaka komunikacija usmerja na družbena omrežja. Če hočeš biti v koraku s časom, moraš 'biti gor' – 71 odstotkov uporabnikov spleta uporablja tudi družbene medije. Ne govorim le o LinkedInu, ta pa je postal najmočnejše orodje za medpodjetniško poslovanje. Osemdeset odstotkov tistih, ki so na njem, je odločevalcev. Ne le menedžerji, temveč ljudje, ki imajo ključno vlogo v podjetju. Na LinkedInu je trenutno več kot 500 milijonov ljudi po svetu in več kot polovica vseh poslovnih ljudi.

Biti tam pomeni možnost, da ste najdeni, ker gresta LinkedIn in Google zelo dobro z roko v roki - prvi zadetki, ko kdo išče kaj podobnega vašemu podjetju ali vaše podjetje, bodo na LinkedInu. V osnovi je brezplačen in pomaga pri pridobivanju novih poslovnih kontaktov.

Na LinkedInu najdete vse panoge, zelo veliko je tujcev, torej je zelo pomembno, da gre za orodje poslovanja s tujino. Kajti bistvena razlika med spletno stranjo in LinkedInom je, da na spletni strani sicer dobimo vpogled v podjetje, ko pa želimo kontaktirati katerega od odločevalcev, dobimo na voljo informacije, 080, tajništvo, klicne centre … Na LinkedInu je komunikacija osebna, ena na ena z osebo, s katero želite komunicirati. Linkedin postaja vaša poslovna vizitka.

TFL Glasnik:
Kako smo Slovenci z LinkedInom?

Brigita Lazar Lunder:
Ne kritiziram Slovenije, vendar Slovenija, kar zadeva družbene medije, ne govorim le o LinkedInu, zaostaja za desetletje za razvitim svetom, sedem let za skandinavskimi državami in štiri leta za Nemčijo. Veliko je treba nadoknaditi, kar je po svoje tudi dobro. Na LinkedInu ni takšne množičnosti kot na Facebooku, kakšnih 380.000 ali polovica vseh aktivnih ljudi je na njem. Med njimi je praktično 25 odstotkov menedžerjev, kar nas uvršča v sam svetovni vrh. Žal se podjetja ne zavedajo pomembnosti in priložnosti LinkedIna, na njem jih je samo slabe tri odstotke ali 3400, kar pa je škoda.

TFL Glasnik:
Menedžerji se zavedajo, podjetja pa ne? Svojevrstna kontradikcija. Kaj lahko podjetje z dobrim profilom na LinkedInu dobi in kaj je za vas dober LinkedIn profil podjetja ali posameznika?

Brigita Lazar Lunder:
Tega dvojega ne moremo več ločiti, ker se avtomatično povezuje med seboj. Običajno dam prispodobo z evrom: na eni strani imamo glavo s sliko, na drugi pa številko. Tako je tudi tukaj. Na eni strani imamo ljudi, ki delajo v podjetju, na drugi strani je podjetje. V petih letih, odkar to delam, opažam nerazumevanje tega, kaj so osebni profili. Ljudje pravijo, to je moj osebni profil – ko bom iskal službo, ga bom imel. Ne ve se za stran podjetja na LinkedInu. Morda je tudi LinkedIn nekoliko kriv, velja pa ta dvojina na vseh družbenih omrežjih.

Dober osebni profil je v resnici poslovna vizitka zaposlenega, ki na tak način skozi osebni profil že izvaja marketinške dejavnosti. Kaj to pomeni? Če imamo 300 zaposlenih, imamo tristo marketingašev. To gre viralno skozi vso mrežo. Po drugi strani govori stran podjetja o tem, kakšni zaposlovalci so in kaj izvajajo, tudi oglaševanje na LinkedInu je mogoče samo skozi stran podjetja. Gre torej za dve funkciji, prva je prodajno-marketinška, druga pa dosledno blagovna znamka podjetja. Obe služita pridobivanju novih poslovnih priložnosti in prodaji, o čemer se ve zelo malo, ker vsi mislijo, da je LinkedIn oglaševalski portal.

TFL Glasnik:
Kako si lahko to predstavljamo in zamislimo?

Brigita Lazar Lunder:
Najprej gre omeniti ciljno iskanje bodisi podjetja bodisi kontaktno, drugo je oddajanje ponudbe, če pa imamo premium račun, lahko svojo ponudbo pošljemo komur koli na LinkedInu. Torej gre za odlično orodje in nadgradnjo. Sam LinkedIn ima posebno orodje za prodajo, za marketing, za zaposlovanje in za iskanje kadrov – kar je najbolj znano.

Z osebnim profilom praktično največ pridobimo, podjetje kot tako pa lahko LinkedIn uporablja za izvajanje marketinških kampanj, oglaševalskih kampanj. Primer iz prakse je znano slovensko podjetje, ki je naredilo odlično objavo na profilu podjetja in pridobilo štirinajst novih potencialnih strank na Škotskem. Z eno objavo.

TFL Glasnik:
Se vam ne zdi, da pri vsem manjka del ozaveščanja? Za LinkedIn se je vzpostavilo nekakšno nenapisano pravilo, da vsi komunicirajo kulturno, vsi vedo, zakaj so tam, in dejansko je posel v ozadju, vendar ne neposredno. To LinkedIn uvršča na najvišjo raven v poslovnem svetu.

Brigita Lazar Lunder:
Drži. Gre za omrežje poslovnih ljudi, povprečna starost je 43 let in več, poleg so tudi študentje, ki iščejo zaposlitev. Doslej imam osebno 26.000 kontaktov in morda dva nekoliko nespodobna kontakta. Vsi smo tam zaradi posla in se skušamo čim bolj predstaviti in povedati, kaj delamo. Komunikacija je sicer nekoliko bolj neformalna, vendar velja nekakšno pravilo, da so pomembni odnosi. Posel je drugi korak. Po nekih mednarodnih raziskavah se 64 odstotkov dobaviteljev ali povpraševalcev zamenja zaradi mehkih elementov. Če govorimo o identični ponudbi, so mehki elementi običajno ljudje.

TFL Glasnik:
Kakšne so smernice? Kako ocenjujete nadaljnji razvoj in umeščenost LinkedIna? Se splača z njim ukvarjati tudi tistim, ki se doslej niso?

Brigita Lazar Lunder:
To je, kot bi me vprašali, ali se splača dihati. Glede LinkedIna sem že malo poslovno deformirana, čeprav poznam tudi načela komuniciranja. LinkedIn postaja to, kar je bila včasih spletna stran ali elektronska pošta. Vključujemo ga v vse kanale komuniciranja in kaže napredno ter svetu odpro podjetje, zato je dobro, da so menedžerji prvi v njem. Lahko pridobimo ogromno novih kontaktov, mednarodnih kontaktov, znanstvo tudi s takšnimi ljudmi, ki si sicer ne moremo niti predstavljati, da bi jih lahko pocukali za rokav.

Trend? LinkedIn je kupil Microsoft. To je pomembno, ker ko v tujini nekaj ponudite, gredo najprej pogledat, kdo so strokovnjaki, ki podpirajo vašo stroko. Druga stvar je, da je LinkedIn zelo verodostojno orodje in je sedemkrat bolj verjetno, da bodo odprli vašo stran na LinkedInu. Vedno rada govorim o pristopu direktorice podjetja, ki išče dobavitelje tako, da najprej pogleda primerne kontakte na spletu, potem prek LinkedIna stopi v stik z njimi in pove, za kaj gre, ter ima 90-odstotni uspeh.

Nekatera podjetja so z uporabo LinkedIna dvignila prodajo za 40 odstotkov, večina prodajnikov na LinkedInu ima do 55 odstotkov več preseganja kvot, dobijo 46 odstotkov več vročih kontaktov, od 12 do 20 odstotkov vzpostavljenih kontaktov pa vodi v poslovni sestanek. Pri odločanju o nakupih že v 73 odstotkih odločajo družbeni mediji, ne le LinkedIn, 75 odstotkov potencialnih strank je na LinkedInu. Še pomembneje je, da imajo podjetja, ki so v družbenih medijih, večje proračune. To je priložnost za B2B (business to business, op.a.), a tudi za B2C (business to customer, op.a.).

TFL Glasnik:
Ponekod v podjetju, ko prideš na novo, srečaš določilo o tem, kako se boš obnašal na družbenih omrežjih, če boš potegnil blagovno znamko v svoj profil, drugo pa o kontaktih.

Brigita Lazar Lunder:
Mnogo tega pri nas ni urejeno, recimo to, ali so kontakti, ki jih pridobiš v podjetju, last podjetja. To moramo pri nas še urediti.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Brigita Lazar Lunder:
Čim prej pridite na LinkedIn. Zlasti vsi, ki želite več posla, ki želite pridobiti znanje, nove kandidate. Pa še nekaj je. Čisto vsi časopisi v tujini objavljajo tudi na LinkedInu, v Sloveniji skoraj nihče oziroma tega ne izkoriščajo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

pišeta: dr. Vlado Dimovski in mag. Simon Colnar, vir: revija HRM, številka 13/2017

Slovenija ima eno najnižjih stopenj delovne aktivnosti starejših od 55 do 64 let v EU-28, v letu 2015 je bila stopnja delovne aktivnosti starejših 36,6 %, kar je močno pod povprečjem EU-28, ki znaša 53,3 %. Predstavljeni trendi za delodajalce pomenijo nadaljevanje iskanja rešitev ravnanja z ljudmi pri delu oziroma specifično nadaljnji razvoj managementa starosti pri nas.

piše: dr. Sebastian Nerad, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

V Sloveniji je pozitivna normodajna funkcija ustavnega sodišča zelo poudarjena. Na državni ravni je ustavno sodišče poleg zakonodajalca poglavitni tvorec prava. Ni mogoče zanikati, da ustavno sodišče v postopku presoje ustavnosti zakonov izvaja tudi zakonodajno oblast. Z različnimi tehnikami odločanja posredno ali neposredno ustvarja splošne pravne norme, ki imajo enako pravno moč kot zakoni.

1 Uvod: od negativnega k pozitivnemu normodajalcu

Klasična teorija o negativnem zakonodajalcu se je razvila hkrati s pojavom posebnih ustavnih sodišč v sistemih centralizirane ustavnosodne kontrole. Njihova temeljna značilnost je bila, da drugače kot izvoljeno predstavniško telo (parlament), ki svobodno in po lastni presoji sprejema zakone ex novo (pozitivni zakonodajalec), protiustavne zakonske določbe razveljavljajo in jih s tem izločajo iz pravnega reda (negativni zakonodajalec). Z vidika načela delitve oblasti je tako shematično zoperstavljanje dveh organov ustrezno, vendar natančno preučevanje delovanja ustavnega sodišča, zlasti različnih vrst ustavnosodnih odločitev in njihovih pravnih učinkov, pokaže, da negativna zakonodajna dejavnost ustavnega sodišča ne pomeni samo izločanja pravnih norm, temveč tudi njihovo ustvarjanje.

Idejno očetovstvo koncepta ustavnega sodišča kot negativnega zakonodajalca se običajno pripisuje znamenitemu avstrijskemu pravniku Hansu Kelsnu. Vendar je bilo že njemu jasno, da ustavno sodišče ni samo negativni zakonodajalec, temveč aktivno sodeluje pri izvrševanju zakonodajne oblasti. Ob tem je treba upoštevati, da Kelsen ni imel pred očmi varuha človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sodobnem pomenu, temveč predvsem sodišče, ki odloča o institucionalnih vprašanjih državne ureditve. Ko so se po drugi svetovni vojni začele širiti pristojnosti ustavnih sodišč in je v ospredje ustavnosodne kontrole prihajalo varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je postajalo čedalje bolj očitno, da teorija o ustavnem sodišču kot negativnem zakonodajalcu ne odraža resnične vloge ustavnega sodstva v sistemu državne oblasti.

Ustavna sodišča v sodobni vlogi varuha temeljnih človekovih pravic so precej več kot samo negativni zakonodajalec. Njihove odločitve, tudi tiste, s katerimi se iz pravnega reda formalno izločajo protiustavne zakonske določbe, imajo nujno tudi pozitivne normativne učinke, saj učinkujejo na pravice in obveznosti posameznikov. Kolikšen je pozitivni normativni potencial posameznega ustavnega sodišča, je odvisno od njegovih pristojnosti in pooblastil ter njihovega razumevanja v sodni praksi. Pa vendar je mogoče na ravni skupnega imenovalca trditi, zlasti ko gre za varovanje človekovih pravic, da organ, ki iz pravnega reda izloča pravne norme, hkrati tudi ustvarja pravne norme, saj imajo njegove negativne (izločitvene) odločitve tudi pozitivne (neposredne ali posredne) pravne učinke na življenje ljudi. Negativno-pozitivna zakonodajna vloga ustavnega sodišča je položena v koncept ustavnega sodstva.

Glede na široke pristojnosti in pooblastila, ki jih ima po ustavi in zakonu, še zlasti pa njihovo aktivistično uporabo v ustavnosodni praksi, je mogoče reči, da ima slovensko ustavno sodišče poudarjeno pozitivno normodajno vlogo. S formalnega vidika sicer ni dvoma, da ustavno sodišče ne sprejema zakonov, saj 86. člen Ustave jasno določa, da je sprejemanje zakonov v pristojnosti državnega zbora, ustavno sodišče pa svoje odločitve sprejema v obliki odločb in sklepov. Če pa odmislimo oblikovne značilnosti zakonodajne funkcije (ime pravnega akta, organ in postopek) in dihotomijo pozitivni - negativni zakonodajalec opazujemo vsebinsko, z vidika pravnih norm, potem vidimo, da so rezultat delovanja ustavnega sodišča nove splošne pravne norme, ki imajo enako pravno moč kot zakon.

Razprava o tem, ali je ustavno sodišče (samo) negativni ali tudi pozitivni zakonodajalec, se običajno povezuje z vrstami odločitev, ki jih ustavno sodišče lahko sprejme glede protiustavnih zakonov. Gre za t. i. tehnike odločanja, s katerimi ustavno sodišče z različnimi pravnimi učinki sankcionira ugotovljene protiustavnosti. S tega vidika tudi slovenska strokovna javnost v veliki meri (čeprav posamezni avtorji v različnem obsegu) sprejema pozitivno normodajno dejavnost ustavnega sodišča kot normalno in pravzaprav neizogibno. Že na podlagi ustave (161. člen) ima ustavno sodišče pooblastilo, da protiustaven zakon v celoti ali delno razveljavi, pri čemer je učinek razveljavitve lahko takojšen ali odložen do največ enega leta. Nekatera druga pooblastila, na primer ugotovitveno odločbo, je uvedel zakon. Med temi je treba posebno pozornost nameniti t. i. določitvi načina izvršitve, pri kateri ustavno sodišče odkrito stopi na zakonodajno polje in začasno prevzame funkcijo državnega zbora.

V zvezi s tehnikami odločanja zato ni vprašanje, ali je ustavno sodišče – hočeš nočeš – (tudi) pozitivni zakonodajalec, temveč, kje je meja, ki je ne sme prestopiti, da ne bi nedopustno uzurpiralo (pozitivno) zakonodajno funkcijo. V tem smislu se ustavno sodišče označuje za pozitivnega zakonodajalca praviloma v kritičnih analizah in komentarjih, ki utemeljujejo, da je (aktivistično) prestopilo meje negativnega zakonodajalca in se nedopustno prelevilo v pozitivnega zakonodajalca. Taka negativna konotacija pojma »pozitivni zakonodajalec« je v nekaterih primerih upravičena, čeprav lahko zamegli dejstvo, da ustavno sodišče opravlja pozitivno normodajno dejavnost tudi, ko se giblje znotraj običajnih in nespornih okvirov. Ustavno sodišče ustvarja pravne norme tudi, ko ni prav nič aktivistično, ker je taka narava njegovega dela.

Ustavno sodišče se kot ustvarjalec prava ne uveljavlja samo skozi svoje formalne odločitve, ki se kažejo v izrekih ustavnih odločb, temveč je njegovo pozitivno normativno dejavnost mogoče razumeti tudi širše, z vidika razlage pravnih aktov, ki jih uporablja pri ustavnosodni presoji. Postopek ustavnosodne presoje zakona je mogoče shematsko razdeliti v štiri faze, v vsaki fazi pa je mogoče razpravljati o pravno- ustvarjalni vlogi ustavnega sodišča: (1) razlaga ustave kot zgornje premise, (2) razlaga zakona kot spodnje premise, (3) presoja dopustnosti posega, če gre za vprašanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter (4) odločitev v izreku. Poleg zadnje faze, ki se običajno povezuje z zakonodajno vlogo ustavnega sodišča, bo v nadaljevanju obravnavana tudi prva faza, saj glede ustave velja (še zlasti glede določb o človekovih pravicah), da zaradi njene splošnosti in pomenske odprtosti, razlaga pogosto pomeni hkrati ustvarjanje prava. Ker ustavno sodišče pri razlagi ustave ustvarja pravne norme (načela in pravila) ustavnega ranga, ga v tem pogledu ni mogoče opredeljevati kot pozitivnega zakonodajalca, temveč kot pozitivnega ustavodajalca. Ustavnosodna razlaga ustavnih določb je lahko ustvarjalna in razvojna, vendar aktivistično razumevanje ustave ni nujno povezano z razumevanjem ustavnega sodišča kot pozitivnega normodajalca. Beseda »pozitiven« se nanaša na dejstvo, da je ustavno sodišče ustvarjalec prava, in sama po sebi ne odraža nujno ustavnosodnega aktivizma, bodisi pri razlagi ustave bodisi pri izbiri načina odločanja. Seveda pa drži, da (neželeni) ustavnosodni aktivizem pogosto povzroči kritične odzive, v katerih pojem pozitivnega normodajalca pridobi negativen prizvok.

2 Pozitivni zakonodajalec: ustvarjanje prava s tehnikami ustavnosodnega odločanja

2.1 Razveljavitev zakona

Pooblastilo ustavnemu sodišču, da razveljavi protiustavne zakonske določbe, je določeno že v Ustavi (161. člen). Z razveljavitvijo so protiustavne določbe izločene iz pravnega reda in z začetkom učinkovanja razveljavitve prenehajo veljati. Odločba o razveljavitvi ima učinek splošnega pravnega akta (erga omnes), njena pravna moč pa je enaka pravni moči razveljavljenega predpisa. Pravne posledice razveljavitve zakona ureja ZUstS. V 43. členu tega zakona je predvideno, da razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe oziroma po poteku roka, ki ga je določilo ustavno sodišče (t. i. razveljavitev z odložnim rokom), 44. člen pa določa, da se razveljavljeni zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Zakonsko predvidena meja časovnega učinkovanja razveljavitve je torej pravnomočnost, vendar je ustavno sodišče z ustavnoskladno razlago zakona to mejo premaknilo čez pravnomočnost, vse do ustavne pritožbe. Stališče ustavnega sodišča je, da ne glede na zakonsko dikcijo časovna meja učinkovanja razveljavitve ni pravnomočnost, temveč neizpodbojnost. Zaradi instituta ustavnih pritožb, s katerimi je v skladu z ustavo in zakonom mogoče poseči v pravnomočne odločitve, je treba razveljavitev zakonske določbe upoštevati tudi v postopku z ustavno pritožbo in posledično – ker se za vložitev ustavne pritožbe zahteva formalno in materialno izčrpanje vseh (tudi izrednih) pravnih sredstev – tudi v postopkih z izrednimi sredstvi. Izredna pravna sredstva, vložena v skladu s pogoji iz procesnih zakonov, in ustavna pritožba, vložena v skladu s pogoji iz ZUstS, zagotavljajo, da se učinki razveljavitve raztezajo tudi na pravnomočne zadeve.

Prav »licenca« za razveljavljanje je tisto, zaradi česar ustavno sodišče običajno označujemo za negativnega zakonodajalca. Ta ugotovitev drži samo s formalnega vidika, z vsebinskega vidika pa je očitno, da ima lahko razveljavitev tudi pozitivne zakonodajne učinke. Pogosto je namreč »stranski učinek« razveljavitve ta, da se hkrati ustvarijo nove pravne norme – vsaj v smislu, da se vsebinski domet drugih pravnih določb raztegne tudi na pravna razmerja, ki jih je urejala razveljavljena ureditev.

Že na podlagi Ustave ima ustavno sodišče pooblastilo, da zakon razveljavi v celoti ali delno. Razveljavitve zakona v celoti so zelo redke, praviloma ustavno sodišče zakon razveljavi delno samo v izpodbijanem obsegu in kolikor je to nujno za rešitev konkretnega ustavnega spora. To pomeni, da lahko razveljavi del zakona (poglavje), več povezanih členov ali odstavkov, posamezni člen ali odstavek, del odstavka (stavek, alinejo) ali celo posamezne besede. Ena od prvih zadev, v kateri je ustavno sodišče razveljavilo samo posamezno besedo, je bila odločba U-I-25/92 z dne 4. marca 1993. Predmet presoje je bil Zakon o denacionalizaciji, ki je glede pravice do vračanja premoženja različno obravnaval fizične in pravne osebe, saj je to pravico priznaval samo fizičnim osebam. Ustavno sodišče je presodilo, da je tako razlikovanje protiustavno in je na več mestih v zakonu razveljavilo besedo »fizične«. Šlo je torej za zelo minimalistično delno razveljavitev zakona, pa vendar ne more biti dvoma, da ustavno sodišče tu ni bilo le negativni zakonodajalec. Z odstranitvijo »bolnega tkiva« je ustvarilo novo pravno normo, s katero je obseg pravice do vračanja premoženja razširilo tudi na pravne osebe.

V literaturi se razveljavitve posameznih besed obravnavajo kritično, saj naj bi ustavno sodišče tako »neposredno prevzelo vlogo pozitivnega zakonodajalca« (Pavčnik, 2000: 413). Kritika je lahko upravičena, če je razlog za razveljavitev neenaka obravnava posameznikov (splošno načelo enakosti), pri katerem je pogosto na voljo več ustavnoskladnih rešitev. V takem primeru je prav, da je ustavno sodišče zadržano in raje odloči z ugotovitveno odločbo, saj je v okvirih tistega, kar je ustavno dopustno, izbira posamezne rešitve politična in mora biti prepuščena zakonodajalcu. Če pa je na voljo samo ena ustavnoskladna rešitev, potem tehnika razveljavljanja posameznih besed ne more biti bolj sporna kot tehnika ugotovitvenih odločb, ki so sicer lahko alternativa razveljavitvi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar 479/2017

Pri izvrševanju sodnih sklepov o izvršbi zoper plačo delavca morajo delodajalci upoštevati številna pravila, da ne pride do oškodovanja upnikov ali samega delavca. Poznati je treba vrstni red sklepov, saj ima izvršba za preživnino absolutno prednost, sledi ji davčna izvršba, potem pa še vse ostale sodne izvršbe in upravne izplačilne prepovedi. Ker je treba delavcu zagotoviti eksistenčni minimum, se mu z izvršbo na plačo lahko poseže največ do 76 odstotkov minimalne plače. Če dokaže, da vzdržuje tudi družinske člane, mu mora ostati še temu primerno več. Znesek, od katerega se mora vršiti izvršba, ni samo neto plača, ampak vse, kar prejme od delodajalca v posameznem mesecu.

Delodajalec lahko za svoje zaposlene prejme sklep o izvršbi, s katerim sodišče določa, da mora delodajalec del plače zaposlenega po pravnomočnosti sklepa plačati oziroma plačevati upniku, za katerega je sodišče dovolilo izvršbo. Delodajalec se lahko znajde v zadregi, ker zaposlenemu že odteguje obrok za kredit in znesek za plačilo sindikalne članarine in malice, mogoče ima isti zaposleni hkrati tudi sklep o davčni izvršbi. Dejstvo je, da ima zaposleni pogosto prenizek dohodek, da bi z njim delodajalec lahko poplačal vse odtegljaje in izvršbe, zato je treba poznati pravila, kako pravilno izvršiti vse sklepe in morebitne druge odtegljaje, da delodajalec ne krši predpisov in hkrati ne dela v škodo zaposlenega.

Osnovni predpis, ki ureja to področje, je Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V 129. členu tega zakona je določeno, da je delodajalec dolžan izvršiti prejete sklepe sodišča o izvršbi v imenu svojih zaposlenih. Podoben zapis je tudi v 162. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki ureja davčno izvršbo.

Na katere vrste dohodkov se lahko poseže z izvršbo?

Delodajalec je dolžan delavcu odtegniti razpoložljivi del plače tako, da poseže na celoten znesek, ki ga lahko odtegne delavcu, vključno z morebitnimi povišanji plače. Pri tem ni pomembno, kakšna je narava dohodka, ki ga delodajalec izplača delavcu, v smislu regresa, božičnice, 13. plače, nadurno plačilo, nadomestilo za prevoz in prehrano, izplačilo dnevnic, jubilejnih nagrad, odpravnin, izplačila, vezana na prenehanje pogodbe o zaposlitvi itd. Vsi ti zneski imajo enako obravnavno in jih je delodajalec dolžan upoštevati pri določanju višine dohodka, ki mora delavcu kljub odtegljajem ostati za izplačilo. Rubež se torej vrši od vseh prejemkov, ki jih zaposleni prejme od delodajalca.

Če delodajalec ne odtegne in izplača zneskov skladno z zahtevo iz sklepa, zakon zanj vzpostavlja odgovornost. Upnik lahko do konca izvršilnega postopka predlaga, da sodišče (v izvršilnem postopku) s sklepom naloži delodajalcu, da to stori. Tak sklep ima učinek sklepa o izvršbi. Delodajalec in dolžnikov dolžnik sta tudi odgovorna za škodo, če ne ravnata po sklepu in pravilih ob prenehanju delovnega razmerja z delavcem. Poleg tega sklep o izvršbi učinkuje tudi proti delodajalcu, s katerim sklene dolžnik novo delovno razmerje od dneva, ko je novemu delodajalcu vročen sklep o izvršbi.

Nekdanji delodajalec je namreč dolžan takoj s priporočeno pošiljko poslati sklep o izvršbi novemu delodajalcu in o tem obvestiti sodišče. Če novega delodajalca ne pozna, mora o tem nemudoma obvestiti sodišče, ki ustrezno postopa z lastnim vpogledom v ustrezne evidence in morebitnim posredovanjem (vročitev sklepa novemu delodajalcu).

Ne gre spregledati, da mora delodajalec tudi v primeru davčne izvršbe o tem, da delavec ni več pri njem v delovnem razmerju, takoj obvestiti davčni organ. Tudi pri davčni izvršbi je odgovoren za opuščeno odtegnitev in izplačilo, davčni organ pa ima pravico, da davek izterja od delodajalca, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi.

Koliko mora ostati delavcu na računu?

Pri poplačilu izvršbe mora delodajalec paziti, da delavcu ne odtegne previsokega zneska. Izvršilni postopek ne glede na to, da ga v celoti vodi upnik, ki želi čimprejšnje poplačilo, varuje delavca in njegove družinske člane po določilih o prejemkih, ki so izvzeti iz izvršbe, in omejitev izvršbe, ki zapovedujejo delodajalcu, kakšen je minimalni znesek prejemkov iz delovnega razmerja, ki mora delavcu ostati po tem, ko mu bo delodajalec dejansko odtegnil razpoložljivi del plače.

Delavcu mora ostati tak znesek, da lahko preživi sebe in družinske člane, če jih ima. Gre za neke vrste eksistenčni socialni minimum. Tako ZIZ kot tudi ZDavP-2 določata, da je na delavčeve prejemke iz delovnega razmerja mogoče poseči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da delavcu ostane najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo (102. člen ZIZ in 160. člen ZDavP-2). Trenutno je ta znesek enak 611,76 evra. V primeru izvršbe zaradi neplačane preživnine je omejitev določena na 50 odstotkov bruto minimalne plače. Takrat mora dolžniku v primeru rubeža plače ostati 402,48 evra.

Dodatno ZIZ določa, da če delavec preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, mu mora ostati tudi znesek prejemka za vzdrževanje družinskega člana po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke za dodelitev denarne socialne pomoči. Konkretne zneske je mogoče najti na strani ministrstva za delo, dom in družino. Kot dokaz, da delavec resnično preživlja družinske člane, mora prinesti uraden dokument, ki to izkazuje. To je lahko odločba Centra za socialno delo, odločba sodišča ali nek drug verodostojen dokument.

Vrstni red plačil

Pravil glede upoštevanja pravilnega vrstnega reda plačil je dejansko kar precej. Najprej je pomembno vedeti, da ima izvršba za terjatve zakonite preživnine absolutno prednost pred vsemi drugimi izvršbami oziroma terjatvami. Med take privilegirane terjatve, ki so sicer redkejše, sodijo tudi odškodnine za škodo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine zaradi izgube delovne zmožnosti in odškodnine zaradi smrti preživljavca – pod pogojem, da se terjajo s sklepom o izvršbi.

Na drugem mestu po kakovosti, kot nekateri imenujejo prioriteto izvršb, sodi sklep o davčni izvršbi. Slednji ima prednost pred ostalimi sodnimi izvršbami in upravnimi izplačilnimi prepovedmi.

Tretje mesto si enakovredno delijo sodni sklepi o izvršbi in upravne izplačilne prepovedi. Znotraj teh ima prednost tista, ki jo delodajalec prejme prej. Če na primer prejme obe isti dan, se poplačujeta sorazmerno.

O upravni izplačilni prepovedi govorimo, ko dolžnik s prepovedjo izplačila plače dolžniku, ki jo je odobril sam dolžnik, dovoli, da se del njegove plače zarubi in izplačuje upniku, delodajalec pa to potrdi. Upravna izplačilna prepoved ima glede vrstnega reda pravni učinek sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo, ko jo potrdi dolžnikov delodajalec (prvi odstavek 135. člena ZIZ). Najpogosteje imajo delodajalci opravka z bančnimi upravnimi izplačilnimi prepovedmi. Delodajalec, če ni drugih ovir za izvrševanje upravne izplačilne prepovedi, od njenega izvrševanja ne more kar odstopiti ali prenehati plačevati upniku. Do tega lahko pride le, če je prišlo do dokončne izpolnitve obveznosti delavca, ali če je delavec sam preklical upravno izplačilno prepoved.

Kadar je delavec pri delodajalcu dovolil, da se del njegove plače zarubi in izplačuje upniku, delodajalec to izvršuje v vrstnem redu, kot je takšna prepoved bila dogovorjena, razen v primeru, če bi delodajalec kasneje na primer prejel sklep o izvršbi davčnega organa, ali sklep o izvršbi za izterjavo zakonite preživnine.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Mojca Bartol Lesar, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2017

Evropska Direktiva o DDV-ju ne vsebuje posebnih pravil o verižnih dobavah, v katerih so vključeni davčni zavezanci iz različnih držav članic, prevoz blaga znotraj EU-ja pa je le eden. Zato je treba uporabiti splošna pravila v zvezi z dobavami blaga v EU ter pridobitvami blaga iz EU-ja, kar je brez dvoma eden večjih izzivov v praksi DDV-ja. Poleg tega v različnih državah obstajajo različne pravne prakse, ki niso nujno enake kot v Sloveniji.

1. UVOD

Davčni zavezanec, ki proda blago drugemu davčnemu zavezancu v drugo državo članico EU-ja, pogosto blaga nima na zalogi, ampak ga naroči pri davčnem zavezancu iz tretje države članice. Da prihranijo čas in stroške prevoza, se stranke lahko dogovorijo, da se blago pošlje neposredno od prvega zavezanca k zadnjemu. V takem primeru v praksi govorimo o tristranskih poslih (angl: triangulation, nem: Dreieckgeschäft), katerih davčno obravnavo analiziram v predmetnem prispevku v luči najnovejše sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU).

Podobni dogovori so možni tudi v primeru, ko je v posel vključenih še več davčnih zavezancev, prevoz blaga pa je le eden. V tem primeru govorimo splošneje o t. i. verižnih poslih oz. transakcijah (angl: chain supplies, nem: Reihengeschäfte). V primeru tristranskih poslov gre torej za vrsto verižnih dobav, kjer so vključeni trije davčni zavezanci, blago pa potuje od prvega neposredno k zadnjemu.

Pojem verižnih dobav kot tak v Direktivi o DDV-ju (Direktiva 2006/112/EU, v nadaljevanju Direktiva) ni opredeljen. V 38. točki Preambule zasledimo le omembo "verižnih transakcij", za katere naj bi bilo treba sprejeti ukrepe za poenostavitev, ki zagotavljajo enako obravnavo v vseh državah članicah. Slovenska zakonodaja v 27. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV) navaja opredelitev tristranskih poslov, ki so "verižni posli, v katerih sodelujejo trije davčni zavezanci, identificirani za namene DDV, vsak v svoji državi članici. Davčni zavezanec – dobavitelj blaga iz ene države članice izda račun za dobavo blaga znotraj Unije davčnemu zavezancu – pridobitelju blaga v drugi državi članici za blago, ki se neposredno odpošlje oziroma odpelje davčnemu zavezancu – prejemniku blaga v tretjo državo članico."

Opredelitev iz PZDDV-ja je po mnenju avtorice sicer dobrodošla za prakso, ni pa povsem jasno, na kaj se nanaša oz. kakšno pravno jasnost želi posredovati, saj se ne navezuje neposredno na noben člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Poleg tega je določba po mojem mnenju v določenem delu vsebinsko neustrezna oz. zavajajoča.

Čeprav Direktiva oz. ZDDV-1 ne določata posebnih pravil o verižnih dobavah, pa vseeno vsebujeta mehanizem, ki omogoča poenostavljeno obravnavo DDV-ja v primeru, ko so vpleteni trije davčni zavezanci iz treh različnih držav članic. V tem primeru govorimo v praksi o t. i. pravem tristranskem poslu, ki ga bom v nadaljevanju prispevka imenovala trikotni posel. S poimenovanjem "trikotni posel" bodo zato v nadaljevanju zaradi lažjega razlikovanja poimenovani primeri tristranskih poslov, kjer se lahko uporabi navedena poenostavitev.

V prvem poglavju bodo najprej predstavljene osnovne značilnosti obravnave DDV-ja verižnih dobav na podlagi sodb SEU-ja, saj brez poznavanja teh osnovnih načel tudi ni mogoče razumeti koncepta tristranskih poslov, brez razumevanja tega pa tudi ni mogoče pravilno razumeti poenostavitve za trikotne posle. Sledila bo podrobna analiza določb Direktive v zvezi s poenostavitvijo za trikotne posle, ki je ključna za razumevanje in pravilno obravnavo DDV-ja in ki je po mnenju avtorice v številnih primerih v Sloveniji izvedena napačno ali preveč površno. Ker so določbe Direktive o trikotnih poslih na določenih mestih tudi nejasne, njihova uporaba ni enaka v vseh državah članicah, saj so se izoblikovale različne prakse. To je izredno pomembno, saj se običajno v praksi slovenski davčni zavezanci tega ne zavedajo, kar lahko morebiti privede do hudih finančnih posledic in tudi kazni v drugih državah članicah. Zato bodo v četrtem poglavju prikazane različne interpretacije, ki se uporabljajo v nekaterih izbranih državah članicah. V zadnjem poglavju predstavljam sodbo SEU-ja Toridas, C-386/16, ki je v davčno prakso prinesla nekaj novih napotkov, uporabljivih tudi za interpretacijo trikotnih poslov, po drugi strani pa tudi nekaj zmede in pušča odprta številna vprašanja. Omenjena bosta tudi primera, ki sta v zvezi s trikotnimi posli trenutno v obravnavi na SEU-ju in ki ju svetovalci, ki se ukvarjamo s področjem DDV-ja, že nestrpno pričakujemo.

2. VERIŽNI POSLI

Direktiva oz. ZDDV-1 ne vsebujeta opredelitve verižnih dobav, jo pa omenjajo npr. avstrijske smernice DDV-ja, in sicer: "Pri poslih, ki jih več davčnih zavezancev sklene o istem blagu, in pri katerih se blago pošlje oz. prevaža neposredno od prvega zavezanca do zadnjega odjemalca, je potrebno upoštevati, da se dobave (konceptualno) opravijo ena za drugo, da je potrebno kraj obdavčitve določiti za vsako od dobav posebej in da se lahko le za eno dobavo v verigi določi kraj obdavčitve v skladu s 3 odst. 8. člena Zakona o DDV [pravilo o kraju obdavčitve s prevozom]."

Opredelitev je bila v avstrijsko zakonodajo implementirana na podlagi izredno pomembne sodbe SEU-ja EMAG in vsebuje vse najpomembnejše napotke za obravnavo verižnih dobav (tudi tristranskih poslov) in ne zgolj opisa pojma kot takega, če primerjamo s slovensko opredelitvijo tristranskih poslov iz PZDDV-ja. Prav tako avstrijska opredelitev ne daje "recepta" za obravnavo verižnih dobav, saj je jasno, da je rešitev odvisna od vsakega posameznega primera. Po drugi strani slovenska opredelitev tristranskih poslov vsebuje tudi že nakazano rešitev oz. obravnavo DDV-ja, ki pa ni najbolj ustrezna oz. ne upošteva posebnosti posameznih primerov, kot bom pojasnila v nadaljevanju. Tudi v slovenski praksi bi bilo zato po mnenju avtorice ustrezneje, da bi PZDDV vseboval določbo po avstrijskem zgledu.

Nemška Uredba o izvajanju Zakona o DDV je še obsežnejša in v poglavju 3.14 – Verižni posli vsebuje kar 8 strani obrazložitev ter rešitev različnih primerov, ki temeljijo na sodbah SEU-ja ter nacionalnih sodbah.

V nadaljevanju bo najprej predstavljena omenjena sodba EMAG, ki predstavlja osnovo za razumevanje verižnih dobav v sistemu DDV-ja, nato pa glavne ugotovitve sodbe Euro Tyre, kjer je SEU podal dodatne napotke za primer, ko prevoz opravi drugi zavezanec v verigi posla.

2.1. Sodba EMAG, C-245/04

Družba EMAG je pridobivala kovine pri družbi K, obe imata sedež v Avstriji. K je zadevno blago pridobivala pri dobaviteljih s sedežem v Italiji ali na Nizozemskem, družba EMAG pa ni poznala dobaviteljev družbe K. Po sklenitvi vsake transakcije je dala družba K svojim dobaviteljem navodilo, naj to blago izročijo špediterju, ki ga je zadolžila za to, da blago s tovornjakom neposredno odpelje bodisi v prostore družbe EMAG v Avstriji bodisi v prostore njenih strank, prav tako v Avstriji, in sicer v skladu z navodili, ki jih je družba EMAG posredovala družbi K. Družba K je družbi EMAG zaračunala blago po ceni, za katero sta se dogovorili, povečano za 20 % iz naslova avstrijskega DDV-ja. Družba EMAG je nato vložila zahtevo za odbitek tega DDV-ja.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Anton Žmaucar, vir: revija Odvetnik, številka 5(83)/2017

Ekonomski položaj povprečnega odvetnika v Sloveniji je v zadnjih letih vsako leto slabši. Ali je navedena trditev resnična? Če je, kateri so razlogi za navedeno situacijo? Da bi pridobili odgovore na vprašanji in da bi si odvetniški ceh v Sloveniji nastavil ogledalo glede ekonomskega položaja odvetništva v Sloveniji, je upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) v letu 2016 imenoval komisijo, katere naloga je bila pripraviti izhodišča za izdelavo analize, ki naj osvetli ekonomski položaj odvetništva na Slovenskem.

Analiza »Odvetništvo in odvetniška tarifa v Sloveniji« avtorjev dr. Boštjana Brezovnika, dr. Žana Jana Oplotnika in dr. Franja Mlinariča s Pravne fakultete Univerze v Mariboru je tako izvedena. Komisija, katere član sem bil, je od novembra 2016 do septembra 2017 tvorno sodelovala z avtorji analize, z namenom, da se čim bolj nazorno prikaže, v kakšni ekonomski situaciji smo odvetniki trenutno v Sloveniji.

V svojem prispevku najprej z zornega kota odvetnikov prikažem nekatere praktične vsakodnevne situacije, v katerih se odvetniki mnogokrat znajdemo, v drugem delu prispevka pa osvetlim nekaj dejstev, ki jih je analiza izpostavila.

Malo denarja, malo muzike …

Naj začnem razmišljanje nekoliko provokativno in zapišem: »Malo denarja, malo muzike.«

Možnosti interpretacije te ljudske modrosti so zelo različne. V ospredje naj postavim menjalno komponento tega reka, torej če malo daš, malo dobiš. To lahko tudi obrnemo in rečemo, da če veliko daš, veliko dobiš. Ali lahko velja tudi pravilo: malo dam in veliko dobim? Verjetno dolgoročno zadnja trditev ni ustrezna, pa vendar je mnogo ljudi prepričanih, da tudi to drži.

Poglejmo zelo poenostavljen primer. Država v nekaterih primerih odvetniku za uro njegovega dela plača 22,95 evra. Če upoštevamo 176-urni mesečni delovnik in predpostavko, da odvetnik lahko strankam dejansko zaračuna polovico svojih delovnih ur, ker drugo polovico porabi za izobraževanje, pripravo spisov, službene poti, malico, dopust in podobno, dobimo izračun, po katerem bruto plača odvetnika znaša 2000 evrov, pri čemer je neto plača odvetnika približno 1000 evrov, plus malica in plus prevoz na delo.

Kako mora odvetnik opravljati svoje delo, za katerega ga država plača na primer 22,95 evra za uro njegovega dela? Če povzamemo, kar pravi 11. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike (kodeks), bomo verjetno dovolj natančno zadeli, kako naj odvetnik dela za svoje plačilo: »Odvetnik je dolžan spoštovati resnico in zakonitost. Ohrani naj brezpogojno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva, ko se odloča, kako bo najbolj pravilno odgovorno in uspešno zastopal stranko, v svojem ravnanju naj izkazuje iskrenost in državljanski pogum.«

Če primerjamo 1000 evrov neto plače z določili in obvezami, zapisanimi v 11. členu kodeksa, si lahko postavimo vprašanje, kakšno menjalno razmerje se vzpostavi med državo (ali drugim naročnikom, ki plača enako ceno kot država) in odvetnikom? Ali je to, kar dela odvetnik, veliko dela za malo denarja, ali je mogoče obratno: je to malo dela za veliko denarja?

Če spremljamo večinsko mnenje odvetnikov in mnoge članke, ki jih odvetniki pišejo v zadnjem času, bi lahko rekli, da je večinsko mnenje tako, da država za storitve, ki jih opravi odvetnik za naročnika – državo, plača zelo malo, dobi pa zelo veliko. Je to dolgoročno ustrezno, etično pravilno?

Primer iz vsakdanje prakse. Če najeti delavec ni dovolj plačan, se ustvari prepričanje, da ga delodajalec izkorišča. Takšen delavec se bo večini v družbi smilil. Delavec se lahko odloči, da za svojega delodajalca ne bo delal in da si bo našel drugo zaposlitev.

Ali lahko odvetnik reče, da ne bo delal za državo? Ali lahko odvetniški ceh kot celota reče, da ne bo delal za državo?

Če povprečnega Slovenca vprašate, ali se mu medicinske sestre smilijo oziroma ali sočustvuje z njimi, ker morajo delati veliko za malo denarja, in če ga vprašate, ali se mu smilijo rudarji, ker delajo v težkih razmerah, boste verjetno dobili pritrdilen odgovor. Če ga vprašate, ali se mu smili odvetnik, ki mesečno zasluži 1000 evrov neto, se mu bo vprašanje zdelo absurdno. Nikomur se ne smili; tisti, ki ga boste to vprašali, vas utegne nahruliti, češ kaj se vendar greste, ali ga imate mogoče za norca.

Povprečen odvetnik v Sloveniji se torej gotovo nikomur ne smili. In zakaj ne? Ker je javna podoba odvetnika v družbi zgrajena na stereotipu bogatega odvetnika iz velikega mesta (ali iz katere od ameriških televizijskih nadaljevank), ki je poln denarja, ki se vozi v dragih avtomobilih, stanuje v dragih stanovanjih ali hišah, živi razkošno življenje in je v večini primerov na meji morale, tako kot njegove bogate stranke, ki so prišle do premoženja na sumljiv način. Odvetnik je v bistvu (po splošnem ljudskem prepričanju) zelo šolana »baraba«. Če si močno zabredel, rabiš »dobrega« odvetnika, da te izvleče iz velikega »dreka«. Približno taka je javna podoba povprečnega odvetnika v Sloveniji. Kopa se v denarju, problemov pa tako in tako nima, ker ima »veze« in bo zase tako ali tako poskrbel. Tisti, ki poznajo zakone in podzakonske predpise, bodo mogoče rekli, da se lahko stranka in odvetnik sama dogovorita za ceno odvetniške storitve, da je to torej prepuščeno svobodni volji pogodbenih strank. Ali je tako ravnanje (dogovarjanje o višini cene odvetnikove storitve) v mnogih primerih mogoče in ali je etično? Oglejmo si dva primera iz vsakodnevne odvetnikove prakse.

Pri odvetniku se oglasi stranka: »Partner me je prevaral, odselil se je, ves mesec že jočem, vse skupno premoženje je napisano na njegovo ime. Sem v službi, a imam minimalno plačo. Ali me boste zastopali in mi pomagali v grozni situaciji, v kateri sem se znašla?« Odvetnik odgovori: »Seveda, ampak naj vam takoj povem, da vam bom računal 59 odstotkov več, kot znaša uradna Odvetniška tarifa, ker je realna vrednost moje ure po Odvetniški tarifi za toliko podcenjena.«

Celoten članek je dostopen za naročnike!