Svoboda izražanja je človekova pravica, politična svoboščina in ključna varovalka demokracije. Brez prostega pretoka idej in informacij v družbi ni svobode, ni napredka in ni učinkovitega nadzora nad ravnanjem organov oblasti. Zato je v skladu z ustaljeno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice pravico (ESČP) do svobode izražanja dopustno omejevati le izjemoma.¹

Po drugi strani pa tudi pravica do svobode izražanja ni neomejena. Gre za edino človekovo pravico, za katero je v Evropski konvencijo o varstvu človekovih pravic (EKČP) izrecno navedeno, da jo je treba uveljavljati odgovorno. V zvezi z opredeljevanjem meja svobode izražanja velja posebej opozoriti na 17. člen EKČP, ki prepoveduje zlorabo katerekoli konvencijske določbe za kršenje drugih človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. To je v kontekstu razprave o sovražnem govoru v Sloveniji zelo pomembno. Veliko govorimo o pravicah in svoboščinah tistih, ki sovražijo, malo pa o človekovih pravicah tistih, ki so osovraženi.

V evropskem pravnem prostoru ni dvoma o tem, da sovražni govor oziroma spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti proti posameznim družbenim skupinam pomeni zlorabo svobode izražanja v smislu zgoraj navedenega 17. člena EKČP. Na podlagi zgodovinskih izkušenj s holokavstom in drugimi primeri množičnega kršenja človekovih pravic v nacizmu ter kasneje v Stalinovi Sovjetski zvezi so evropski pravniki prišli do spoznanja, da je sovražni govor nevaren za demokratično družbo in da ga je treba preprečevati tudi s cenzuro in kaznovanjem, če je to potrebno. Nobeden od navedenih režimov namreč ne bi bil sposoben narediti toliko zla, če ne bi za njim stal močan propagandni aparat, ki je množice pozival k sovraštvu in nasilju proti Judom, »razrednim sovražnikom« in drugim skupinam ljudi. Zato ESČP v svoji sodni praksi in tudi drugi organi Sveta Evrope ter Evropske unije v svoji normativni dejavnosti poudarjajo, da so državni organi evropskih držav sovražni govor dolžni aktivno preganjati.

Predsedniki držav in vlad Sveta Evrope so tako na prvem vrhunskem srečanju po padcu berlinskega zidu oktobra 1993 v posebni deklaraciji opozorili, da je treba demokratični družbeni red v Evropi zaščititi pred naraščajočo grožnjo »nestrpnosti, napadalnega nacionalizma in totalitarnih ideologij«, Svet ministrov Sveta Evrope pa je v svojem Priporočilu o sovražnem govoru članice Sveta Evrope pozval, naj aktivno preprečujejo vse oblike sovražnega govora. Novembra 2008 je tudi Svet Evropske unije članicam EU podal smernice za sprejem kazenske zakonodaje za učinkovit boj proti rasizmu in ksenofobiji.

Enak odnos do sovražnega govora ima tudi ESČP v svoji sodni praksi. Sovražni govor je obsodilo v številnih primerih širjenja idej nacizma, fašizma, rasizma, islamskega fundamentalizma in kurdskega nacionalizma. Naj na kratko spomniva na nekatere od teh sodb. V zadevi Norwood proti Združenemu kraljestvu je ESČP pritrdilo angleškim sodiščem, ki so skrajnega desničarja Antonyja Norwooda obsodila zaradi sovražnega govora, ker je pozival k izgonu muslimanov iz države. V zadevi Le Pen proti Franciji je soglašalo z obsodbo Jeana-Marie Le Pena, ki je v intervjuju za Le Monde izjavil, da je vse večje število muslimanov v Franciji nevarno za interese Francozov. V novejši zadevi Vejdeland proti Švedski pa je ESČP pritrdilo švedskim sodiščem, ki so presodila, da žaljenje in smešenje homoseksualcev pomeni sovražni govor in nedopustno zlorabo svobode izražanja.

Iz navedenih primerov izhaja, da ne le ESČP, ampak tudi nacionalna sodišča različnih evropskih držav sovražni govor štejejo za zlorabo svobode izražanja, ki jo je treba sankcionirati. Kakšen odnos do sovražnega govora pa imajo slovenski pravosodni organi?

Svet Evrope je v svojem letos objavljenem poročilu ugotovil, da je kazenski pregon sovražnega govora v slovenskem pravnem prostoru neučinkovit, ker slovensko tožilstvo kazensko zakonodajo razlaga pretirano rigidno. Po ugotovitvah posebnega odposlanca OZN za varstvo pravic manjšin zaradi opisane neučinkovite kaznovalne politike žrtve sovražnega govora v Sloveniji ne verjamejo, da bi morebitne ovadbe sploh pripeljale do sprožitve kazenskega postopka, zato jih ne vlagajo. Smiselno lahko sklepamo, da se tudi avtorji sovražnega govora zavedajo, da lahko povsem nekaznovano vzbujajo sovraštvo proti določenim skupinam ljudi. V takem vzdušju tolerantnosti organov pregona do avtorjev sovražnega govora je porast sovražnega govora pri nas razumljiv.

Bolj kot odnos tožilstva do sovražnega govora pa je težko razumljivo to, da nekateri slovenski intelektualci in druge osebe, ki imajo vpliv na javno mnenje, ne zmorejo obsoditi niti najbolj nevarnih oblik sovražnega govora, pri čemer zatrjujejo, da je svobodo izražanja dopustno omejevati le zadržano, »s tresočo roko«.

Pri tem pa ne upoštevajo, da pri sovražnem govoru ne gre le za uveljavljanje svobode izražanja, ampak tudi za kolizijo oziroma nasprotje med svobodo izražanja in pravico do osebnega dostojanstva in varnosti oseb, ki so s sovražnim govorom napadene. V koliziji dveh pravic je treba vzpostaviti ravnotežje med njima, ne pa dopustiti, da ena pravica popolnoma prevlada nad drugo. Z drugimi besedami: odziv na sovražni govor s tresočo roko pomeni, da z enako tresočo roko varujemo človekove pravice deprivilegiranih družbenih skupin.

Eden od razlogov za tak nekritičen odnos do sovražnega govora v slovenski javnosti je verjetno v tem, da se nam v Sloveniji ne uspe upreti političnemu polariziranju pri nekaterih osnovnih človeških, demokratičnih in civilizacijskih standardih, vrednotah in načelih, na katerih temelji evropsko povezovanje. Na opredeljevanje glede nekaterih osnovnih civilizacijskih standardov napačno gledamo kot na delitev na levo ali desno. Pozabljamo, da gre pri človekovih pravicah in spoštovanju človeškega dostojanstva za načela in vrednote, ki so jih po drugi svetovni vojni, kot obrambo pred ponovitvijo zgodovine, utemeljili in v evropske institucije ter pravne mehanizme prelili predvsem krščanski demokrati iz Francije, Nemčije in Italije, med njimi Schumann, De Gasperi in Adenauer. Paradoksalno je, da so tisti, ki ta načela in vrednote zagovarjajo, v Sloveniji pogosto označeni za ekstremne levičarje.

Tisti, ki se zavzemajo za toleranten odnos do sovražnega govora, so pogosto nekonsistentni in »selektivni« pri sklicevanju na zgodovinske reference. V Sloveniji se pogosto omenja zloglasni 133. člen kazenskega zakona v nekdanji državi, takoimenovani »verbalni delikt«, ki je gotovo relevanten. Popolnoma razumljivo je oklevanje, ki ga ta izkušnja povzroča glede posegov v svobodo govora, vendar pa 133. člen ni edina relevantna referenca v tem kontekstu. Za današnjo razpravo so pomembne tudi druge zgodovinske izkušnje, pri katerih ni šlo toliko za konflikt med oblastjo in njenimi kritiki, temveč predvsem za širjenje laži in sovraštva ter ščuvanje proti določenim skupinam v družbi, pogosto z zelo tragičnimi posledicami. Tukaj bi gotovo veljalo omeniti medijsko podprto razpihovanje medetničnega sovraštva v krvavih vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije, vlogo medijev v genocidu nad Tutsiji v Ruandi in seveda trideseta leta prejšnjega stoletja v nacistični Nemčiji, ki so šolski primer dehumanizacije določenih skupin kot priprave na zločine proti človeštvu, ki so ji sledili.

Odločnejši odziv politike in družbe

Ne glede na prej opisano stališče evropskih institucij, da je treba najbolj nevarne primere sovražnega govora kazenskopravno preganjati, pa je treba pri tem ostati previden. Nihče si ne želi demokracije, katere preživetje bi bilo odvisno samo od tožilcev. V delujoči demokraciji zato potrebujemo tudi jasen in odločen družbeni odgovor ter obsodbo sovraštva in nestrpnosti. Potrebujemo jasna stališča ljudi na izvoljenih javnih funkcijah, v katerih se izrečejo za obrambo načel in vrednot, ki smo jih zapisali in zaščitili z Ustavo.

Žal je treba ugotoviti, da imamo po mnenju pristojnih teles Sveta Evrope v Sloveniji težave tako z razumevanjem kompleksne pravne tematike, ki se nanaša na zakonske posege v svobodo govora, kot z ustreznim družbenim in političnim odzivom na širjenje sovraštva.

Glede prvega Svetovalni odbor Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin zato predlaga dodatno usposabljanje policije, tožilstva in sodstva. Glede družbenega in političnega odgovora pa Svet Evrope priporoča, da oblast in osebe z javnim ter družbenim vplivom jasneje in odločneje obsodijo sovraštvo.

V luči tega je treba pozdraviti nedavni posvet o sovražnem govoru, ki ga je organiziral predsednik republike.² Avtorja verjameva, da je organizacija posveta plod predsednikovega razmišljanja, ali bi lahko na tem področju tudi sam naredil več, in v tem razmišljanju ga podpirava. Predsednik se gotovo strinja, da v soočenju s sovraštvom, nestrpnostjo, rasizmom, homobijo, antisemitizmom, žaljenjem in zanikanjem človeškega dostojanstva posameznikov ali skupin tišina in neodzivnost svobode ne branita, temveč jo ogrožata. Za obrambo demokracije v odzivu na sovraštvo v slovenski družbi potrebujemo odločnejši, jasnejši in konkretnejši odziv politike ter družbe.

Človekove pravice se ne kršijo na abstrakten način, zato se zgolj na abstrakten način tudi ne morejo braniti.

Za dolgoročno učinkovit odgovor na grožnje, ki jih za demokracijo pomeni nebrzdano sovraštvo do drugih in drugačnih, pa je pomembna predvsem vzgoja, zato je Svet Evrope pripravil vrsto zelo konkretnih pobud in učnih priročnikov. Predsednik republike se je pozitivno odzval na vabilo, da podpre kampanjo Sveta Evrope Varni v izražanju, svobodni v učenju, ki je namenjena promociji tako demokracije v izobraževanju kot izobraževanju za demokracijo. V njej najdemo marsikatero sporočilo, ki bi bilo koristno tudi za politike, ne zgolj za otroke.

Na koncu sva dolžna še odgovor na vprašanje iz naslova tega prispevka. Besede lahko povzročijo dejanja. Ko je posledica besed smrt, takrat besede ubijajo. To je bilo nedvoumno stališče nürnberškega sodišča za vojne zločine, ki je 15. oktobra 1946 za zločine proti človeštvu obsodila tudi Juliusa Streicherja. Ta v svoji karieri ni podpisal nobenega ukaza in izstrelil nobenega strela, bil pa je urednik nacističnega časopisa Der Stürmer. V tem časopisu je objavil na tisoče člankov, v katerih je Nemce pozival k nestrpnosti in nasilju nad Judi. Nürnberško sodišče je Streicherja zaradi protijudovske propagande obsodilo zaradi zločinov proti človečnosti. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je Streicher teden za tednom in mesec za mesecem tisočem Nemcev zastrupljal um ter ga okužil z virusom antisemitizma. Po mnenju nürnberškega tribunala je bil za množične umore Judov enako odgovoren kot tisti, ki so jih zagrešili. V tej sodbi je nürnberški tribunal zapisal pomembno ugotovitev o človekovi naravi. Z ustrezno indoktrinacijo je mogoče človeški um zastrupiti s sovraštvom do drugih ljudi in na ta način tudi običajne, povprečne ljudi pripraviti do tega, da počnejo nepredstavljive zločine.

Ena od največjih groženj v današnjem svetu je vse bolj očitno dejstvo, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili.

¹ Članek je bil 5. januarja 2019 objavljen v Sobotni prilogi Dela (www.delo.si/sobotna-priloga/ali-besede-lahko-ubijajo-133786.html).

² Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je 13. decembra 2018 v Predsedniški palači priredil posvet »o svobodi govora in sovražnem govoru«.

piše: mag. Aleksandra Heinzer, DDV asistenca, davčna svetovalka

Pri storitvah, ki so kakorkoli povezane z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine, velikokrat pride do dileme, ali bi takšna transakcija morala biti oproščena plačila DDV, in to v primeru, ko se ugotovi, da gre za oddajanje nepremičnine v najem. Ohlapna DDV zakonodaja natančnih kriterijev razmejitve žal ne nudi, zato je treba v praksi kot na več drugih DDV področjih slediti razsodilom Sodišča EU.

Skladno z 2. točko 44. člena ZDDV-1 je najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z leasingom), razen:

• nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju;
• dajanja v najem garaž in površin za parkiranje vozil;
• dajanja v najem trajno instalirane opreme in strojev;
• najema sefov

oproščen plačila DDV.

Kot navaja Sodišče EU, je treba storitev oddajanja nepremičnin v najem dejavnost razlikovati od drugih dejavnosti, ki so bodisi industrijske in komercialne, kot so tiste, za katere veljajo izključitve, določene v zgoraj navedenih alinejah, bodisi je njihov predmet bolj opravljanje storitve kot preprosto dajanje stvari na voljo[1]. Na podlagi tega bi torej lahko zaključili, da je storitev oddajanja v najem nepremičnin načeloma le oproščena plačila DDV[2]. Iz evropske sodne prakse pa izhaja, da so oprostitve plačila DDV izjema od splošnega načela, v okviru katerega je vsaka obdavčljiva storitev obdavčena, zato je treba pojem najema nepremičnin razlagati ozko[3]. Nasprotno pa so, po prepričanju generalne pravobranilke Juliane Kokott, navedene izjeme, ki so obdavčene, ponovno predmet splošne ureditve te direktive, zato se te določbe ne smejo razlagati ozko[4].

Sodišče EU je v številnih sodbah opredelilo dajanje v najem nepremičnin kot pravico, ki jo najemodajalec da najemniku za dogovorjeno obdobje in proti plačilu, da uporablja nepremičnino, kot da bi bil njen lastnik, in od te pravice izključi vse druge osebe[5]. To definicijo najema nepremičnine povzema tudi 73. člen PZDDV, pri tem pa določa še, da če storitev nima značilnosti najema oziroma zakupa nepremičnin, je pa povezana z uporabo oziroma koriščenjem nepremičnine, pri čemer to predstavlja njen postranski oziroma spremljajoči del (na primer: uporaba športnih objektov, rezervacija mize v restavraciji, postavitev prodajnega avtomata znotraj nepremičnine, uporaba WC ...), je obdavčitev take storitve odvisna od vsebine storitve.

Na podlagi navedenega je torej v posameznem primeru bistveno ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi elementi zgoraj navedene definicije dajanja nepremičnine v najem, nadalje pa v vsakem primeru posebej še, ali obstajajo vsi pogoji, da bi bila ta storitev opredeljena kot oproščeno oddajanje nepremičnine v najem.

Pred ugotavljanjem, ali gre v posameznem primeru za oddajanje nepremičnine v najem ali ne, pa je vsekakor treba ugotoviti, ali je predmet najema sploh nepremičnina kot taka v smislu evropskih DDV pravil, pri tem pa se upošteva kriterije Izvedbene uredba Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. V kolikor se v posameznem primeru na podlagi pravil omenjene Izvedbene uredbe o DDV ugotovi, da je predmet najema nepremičnina, je nadalje treba preizkusiti obstoj več elementov, ki jih je v svojih sodbah izpostavilo Sodišče EU.

Glede na opozorila Sodišča EU trajanje najema ni odločujoči element, na podlagi katerega bi bilo pogodbo o najemu nepremičnine mogoče opredeliti v smislu prava Unije. Prav tako ni nujno, da se to trajanje določi ob sklenitvi pogodbe, pač pa je treba upoštevati dejanske pogodbene odnose[6].

Nasprotno pa ima pri tej presoji element pasivnosti močan vpliv. Po pojasnilu Sodišče EU najem nepremičnine običajno zajema relativno pasivno dejavnost, povezano le s potekom časa, in ne vsebuje znatne dodane vrednosti[7]. Gre torej le za zagotavljanje stvari, kar pa najem nepremičnin ločuje od ostalih storitev (npr. pravica do uporabe zemljišča za golf[8], pravica uporabe mostu proti plačilu cestnine[9], pravica postavitve avtomatov za cigarete v gospodarske prostore[10], odplačno dajanje nogometnega stadiona[11]). Na odločitev Sodišča EU je v primerih pravice do uporabe zemljišča in odplačno dajanje nogometnega stadiona za golf in vplivalo tudi dejstvo, da je bilo trajanje najema omejeno na določene dneve, oziroma občasno in začasno. Ob tem velja omeniti, da je na podlagi slednjih kriterijev tudi slovenski davčni organ v pojasnilu št. 4230-120/2007-2, z dne 5. 12. 2007 zavzel stališče, da se najem dvorane s spremljajočo infrastrukturo za izvajanje predavanja, ne obravnava kot oproščena storitev oddajanja nepremičnine v najem.

V zvezi s pravico, ki jo najemodajalec da najemniku za dogovorjeno obdobje in proti plačilu, da uporablja nepremičnino, kot da bi bil njen lastnik, je Sodišče EU pojasnilo, da se s temi transakcijami na najemnika ne prenesejo vse pravice lastnika te nepremičnine[12].

Sodišče EU je v zvezi s pravico najemnika do izključne uporabe nepremičnine poudarilo, da jo je mogoče omejiti v pogodbi, ki je sklenjena z najemodajalcem in se nanaša le na nepremičnino, kot je opredeljena v pogodbi. Najemodajalec si lahko torej pridrži pravico do rednega obiska najete nepremičnine. Poleg tega se lahko najemna pogodba nanaša na določene dele nepremičnine, ki se lahko uporabljajo skupaj z drugimi uporabniki. Omejitve pravic (kot so hišni red, ki določa pravila glede dostopa do zgradbe, čiščenja, možnosti postavitve oglasnih panojev, pravice do neomejenega dostopa oseb, ki jih pooblasti najemodajalec, obveznosti najemnika glede zagotavljanja telefonski priključek, vodo, plin, elektriko, ogrevanje v skladu z dogovorom z drugimi uporabniki, dostop vseh uporabnikov do avtomatov za pijačo, jedilnih prostorov, tušev, dostop do dovoznih poti in parkirišč, odgovorno skladiščenje in uporabo kanalizacije) ne izključujejo, da gre za izključno pravico do uporabe v razmerju do vseh drugih oseb[13].

Po pojasnilu Sodišča EU tudi dejstvo, da v primeru najemanja priveza za plovilo tak privez začasno lahko uporablja drugo plovilo, ki ni plovilo najemnika priveza, če ga ta ne uporablja za svoje plovilo, taka občasna uporaba ne ovira najemnika in dejansko ni takšne narave, da bi bilo mogoče šteti, da posega v bistvo razmerja med najemnikom in upravljavcem pristanišča[14]. Nasprotno pa je Sodišče EU odločilo pri dodeljevanju pravice do ribolova proti plačilu. Dejstvo, da si lastnik pridržuje pravico do ribolova na teh vodnih površinah in pravico, da dovoli enemu gostu na dan tam ribariti, namreč pomeni, da prejemnik nima pravice do izključitve vseh drugih oseb od pravice do uporabe najetih površin[15].

Na podlagi vsega navedenega torej lahko zaključimo, da je presoja, ali gre v posameznem primeru za oproščeno storitev oddajanja v najem nepremičnine ali ne, odvisna od več dejavnikov in tako precej kompleksna. Raznolikost situacij v praksi znotraj različnih dejavnosti tako zahteva, da ugotovitev temelji na preučitvi dejanskega stanja posameznih primerov.

[1] Sodba z dne z dne 28. februarja 2019, Sequeira Mesquita, C-278/18, EU:C:2019:160, točka 19.

[2] Treba je poudariti, da je tudi sicer oproščeno oddajanje v najem nepremičnine v Sloveniji lahko opcijsko obdavčeno, vendar le na podlagi predhodno izpolnjenih pogojev iz 45. člena ZDDV-1.

[3] Sodba z dne 12. septembra 2000, Komisija proti Irski, C-358/97, EU:C:2000:425, točka 25.

[4] Sklepni predlogi generalne pravobranilke Juliane Kokott z dne 14. oktobra 2014, točka 16.

[5] Glej na primer sodbo z dne 9. oktobra 2001, Mirror Group, C-409/98, EU:C:2001:524, točka 31.

[6] Čeprav Sodišče EU opozarja, da lahko kratko trajanje nastanitve pomeni ustrezno merilo za ločevanje med nastanitvijo v hotelu in najemom stanovanja (sodba z dne 12. februarja 1998, Blasi, C-346/95, EU:C:1998:51, točke 23, 24 in 26).

[7] Sodba z dne 4. oktobra 2001, Goed Wonen, C-326/99, EU:C:2001:506, točka 44.

[8] Sodba z dne 18. januarja 2001, Stockholm Lindöpark, C-150/99, EU:C:2001:34.

[9] Sodba z dne 12. septembra 2000, Komisija proti Irski, C-358/97, EU:C:2000:425.

[10] Sodba z dne 12. junija 2003, Sinclair Collins, C-275/01, EU:C:2003:341.

[11] Sodba z dne 22. januarja 2015, Régie communale autonome du stade Luc Varenne, C-55/14, EU:C:2015:29.

[12] Sodba z dne z dne 28. februarja 2019, Sequeira Mesquita, C-278/18, EU:C:2019:160, točka 27.

[13] Sodba z dne 18. novembra 2004, Belgijska država proti Temco Europe SA, C-284/03, EU:C:2004:730, točki 24 in 25.

[14] Sodba z dne 3. marca 2005, Fonden Marselisborg Lystbadehavn, C-428/02, EU:C:2005:126.

[15] Sodba z dne z dne 6. decembra 2007, Walderdorff, C-451/06, EU:C:2007:761.

piše: Sebastijan Valentan, magister kanonskopravnih znanosti, doktorand kanonskega prava na Pravni fakulteti Papeške univerze Santa Croce v Rimu, sodelavec Inštituta za kanonskopravne vede pri Katedri za cerkveno pravo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani

Na spletu je zaokrožilo delovno gradivo Ministrstva za finance (Dokument MF), ki ga je oktobra 2018 pripravil Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, vsebuje pa strokovne predloge za prenovo sistema obdavčitve nepremičnin v Republiki Sloveniji. Gre torej za pripravo novega zakona o davku na nepremičnine, ki bi zajel tudi nepremičnine v lasti Katoliške cerkve in drugih verskih skupnosti.

1. Davčna obravnava verskih skupnosti po mnenju MOP in MF

Dokument MF omenja oprostitve za sakralne objekte in izpostavlja, da »je potrebno upoštevati, da iz ustavnopravnega položaja verskih skupnosti v ničemer ne izhaja dolžnost države, da bi pri svoji ustavno določeni nalogi predpisovanja davkov (146. in 147. člen Ustave RS) morala iz obdavčitve izvzeti premoženje združenj, ki zasledujejo teistična prepričanja, torej verskih skupnosti, [prav] tako pa pravica do ugodnejšega davčnega položaja verskih skupnosti ne izhaja iz 9. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah«. Dokument MF dopušča možnost države, da ta predpiše posebno ureditev davčne obravnave verskih skupnosti, vendar pa morajo biti vse rešitve v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, zlasti z načelom enake obravnave zavezancev v enakem položaju iz 14. člena Ustave RS. Ministrstvo, ki je bilo leta 1991 pristojno za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) (danes je to Ministrstvo za okolje in prostor), je pojasnilo, da se med stavbe za opravljanje verske dejavnosti, ki so oproščene NUSZ, štejejo: cerkve, kapele, župnišča, kaplanije, škofijski prostori, semenišča, verske šole, samostani, pa tudi stanovanjski prostori v teh stavbah, razen če se oddajajo v najem. MF v omenjenem dokumentu opozarja, da je treba pri sakralnih objektih »ločiti tiste, ki so dejansko v splošni (javni) rabi, od tistih, ki to niso. Poleg tega je treba ločiti objekte, ki so namenjeni verskim obredom, od vse[h] [pre]ostalih »spremljajočih« stavb, ki jih uporabljajo verske skupnosti za druge aktivnosti«.

2. Odziv Slovenske škofovske konference

Na nameravano uvedbo novega davka na nepremičnine v lasti Katoliške cerkve se je odzvala Slovenska škofovska konferenca (SŠK), ki je izrazila pričakovanje, da bodo cerkvene nepremičnine, v katerih se opravlja verska dejavnost, ostale neobdavčene, že sedaj pa Cerkev plačuje NUSZ za tiste objekte, v katerih se opravljajo druge dejavnosti. Ker gre v Sloveniji za prostovoljen in nedržavni sistem financiranja cerkva in drugih verskih skupnosti, je po stališču SŠK »vsakršna ukinitev davčnih oprostitev in olajšav oziroma naložitev davčnega bremena hud poseg v kolektivni vidik svobode veroizpovedi.« SŠK je sporočila tudi, da bo v primeru nove obdavčitve o tem seznanila Sveti sedež.[1]

Celoten članek je dostopen za naročnike!

pišeta: mag. Darinka Kamenšek in mag. Darinka Meško, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 3-4/2018

Prilagajanje računovodskih izkazov za doseganje načrtovanih rezultatov je zelo pogosto. V prispevku prikazujemo dveh različni obliki preiskovanja, revizijo računovodskih izkazov in forenzično revizijo, kot metodi za ugotavljanje resničnosti prikazanega finančnega položaja podjetja. Revizija računovodskih izkazov je zakonsko predpisana za vse srednje in velike gospodarske družbe in je najpogostejša oblika preiskovanja. Njen osnovni namen je poročanje lastnikom, ali so računovodski izkazi v bistvenih pogledih resnična in poštena slika poslovanja. Njena ključna naloga ni odkrivanje prevar, kot je to pri drugi obliki preiskovanja, forenzičnem pregledu.

1 Uvod

Prilagajanja računovodskih informacij za doseganje načrtovanega rezultata podjetja so zelo pogosta, kljub izpopolnjevanju zakonov in prepisov. Da bi se lahko prepričali o resničnosti računovodskih informacij, si različne interesne skupine najamejo strokovnjake (revizorje), ki opravijo postopke preiskovanja, v katerih podajo sodbo o računovodskih informacijah. Naloga revizorjev je, da nepristransko išče in ocenjuje dokaze, ki so potrebni za oblikovanje neodvisnega mnenja o resničnosti in poštenosti informacij v računovodskih poročilih, in da ugotovijo, ali so predstavitve podjetja v skladu z zakonodajo ter pravili.

V praksi se dogaja, da je pojem revizije razumljen zelo široko in velikokrat slišimo: »Kako pa tega revizija ni ugotovila?«

Namen prispevka je na kratko predstaviti različne oblike preiskovanja, ki jih opravljajo revizorji ter se osredotočiti na dva izmed njih, revizijo računovodskih izkazov in forenzični pregled, ki ga opravi forenzični računovodja. Gre za dva različna postopka, ki se lahko izvedeta v različnih vsebinah. Temu primerni so rezultati in tudi oblike poročil, ki jih strokovnjaki (revizorji) pripravijo. Predvsem se bova osredotočili na razlike med revizijo in forenzičnim pregledom, saj je v praksi zaznati veliko napačnih interpretacij izvedenih revizijskih pregledov. Pričakuje se, da so podatki iz računovodskih poročil resnični in pošteni, kakor hitro so pregledani s strani revizorja računovodskih izkazov in da je osnovni cilj revizije odkrivanje prevar.

2 Vrste preiskovalnih postopkov

Kot smo predstavili v uvodu, bomo v tem poglavju na kratko predstavili vrste preiskovalnih postopkov, ki jih v slovenskem okviru poznamo.

Preiskovalni postopki se nam pojavljajo v obliki revizije, kontroliranja, inšpiciranja, skrbnih in forenzičnih pregledov. Vse te oblike preiskovalnih postopkov lahko opredelimo kot vrste nadzora.

Kontroliranje je pretežno preprečevalno, na strokovnem ugotavljanju dejstev zasnovano vzporedno nadziranje, ki ga opravljajo v nadzirano delovanje organizacijsko vključeni organi, delujoči po načelu stalnosti.

Inšpekcija je pretežno popravljalno, na strokovnem ugotavljanju dejstev zasnovano poznejše nadziranje, ki ga opravljajo organi, ki niso vključeni v nadzirano delovanje in ne delujejo po načelu stalnosti.

Revidiranje je pretežno popravljalno, na izvedenskem obnavljanju zasnovano poznejše nadziranje, ki ga opravljajo organi, ki niso organizacijsko vključeni v nadzirano delovanje in ne delujejo po načelu stalnosti. Obsega oblikovanje in vrednotenje dokazov o trditvah v zvezi s predmetom nadziranja ter poročanje o ugotovitvah uporabnikom, ki jih takšne informacije zanimajo, da bi na tej podlagi lahko ustrezno ukrepali. Med postopke revidiranja sodijo tudi skrbni in forenzični pregledi (Odar, 2009, 27).

Vrst preiskovalnih postopkov lahko razdelimo v tri osnovne skupine:

• preiskovalni postopki po Zakonu o gospodarskih družbah,

• preiskovalni postopki po Zakonu o revidiranju,

• preiskovalni postopki po lastni izbiri.

V nadaljevanju bomo preiskovalne postopke imenovali revizija, pod katero bomo razumeli revizijo v ožjem smislu (revizija računovodskih izkazov) in revizija v širšem smislu (kamor sodijo vsi ostali preiskovalni postopki, kot jih pozna zakon o revidiranju).

2.1 Revizije po Zakon o gospodarskih družbah

Zakon o gospodarskih družbah zahteva izvedbo revizije v več primerih.

V glavnem jih lahko razdelimo v dve temeljni skupini, in sicer:

• revizija računovodskih izkazov in

• druge revizije.

2.1.1 Revizija računovodskih izkazov

Letna poročila velikih in srednjih kapitalskih družb, dvojnih družb in tistih majhnih kapitalskih družb, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na organiziranem trgu, mora pregledati revizor na način in pod pogoji, določenimi z zakonom, ki ureja revidiranje.

Revizorja imenuje skupščina družbe (ali drug pristojen organ).

2.1.2 Druge revizije po ZGD

Najpogosteje se revidira v naslednjih primerih:

• izredne revizije,

• posebne revizije in

• revizije v postopkih sprememb v kapitalu.

Več o vsebini posameznih revizij pišemo v poglavju 3.2 tega gradiva.

2.2 Revizije po Zakon o revidiranju

Zakon o revidiranju ureja revidiranje in strokovna področja, povezana z revidiranjem. Za nadaljnje razumevanje in povezovanje izrazoslovja iz ZGD-ja povzemamo nekaj ključnih pojmov iz Zakona o revidiranju:

Revidiranje pomeni revidiranje računovodskih izkazov, druge posle dajanja zagotovil in posle opravljanje dogovorjenih postopkov, ki se izvajajo na podlagi pravil Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov s področja revidiranja, dajanja zagotovil in etike.

Revidiranje računovodskih izkazov je preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod, uporabljenih pri njihovem sestavljanju, in na podlagi tega dajanje neodvisnega strokovnega mnenja o tem, ali računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih podajajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovni izid pravne osebe v skladu s primernim okvirom računovodskega poročanja.

Drugi posli dajanja zagotovil so revidiranje razen revidiranja računovodskih izkazov, posli preiskovanja in drugi posli dajanja zagotovil, kot so opredeljeni v pravilih mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov.

Posli opravljanja dogovorjenih postopkov so storitve revizijske narave, opravljene na podlagi dogovora med revizijsko družbo in organizacijo ali kako tretjo stranko, ki so opredeljene v pravilih mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!