Vstop v drugo polovico leta, ki ga zaznamuje začetek šole na eni strani in na drugi vsi načrti, ki jih želimo izpolniti do konca leta, je vedno poln energije, ki so jo prispevali toplina sonca, prosti dnevi in miselni prebliski, ki nastanejo v takih razmerah.

Lepo je vstopati v nadaljevanje gospodarske pravljice države, kjer živimo in kjer so v vsem letošnjem letu številke pozitivne. Odlično gospodarstvo z izjemnimi stopnjami gospodarske rasti, ki zagotavlja vse: stabilne prihodke, dobiček, zaposlenost, davke, ki jih je vedno več in polnijo proračun, tako da lahko deluje tudi država. Skupaj z njo pa vse njene dejavnosti od zdravstva, šolstva, infrastrukture do upokojencev, ki se jim obetajo lepši časi.

Rezultati gospodarstva za leto 2017 so pokazali, da so podjetja zelo stabilna, v tem času so »počistila bilance«, kar pomeni, da so odpisala dolgove in poplačala posojila ter da velika večina svoje poslovanje financira z lastnimi viri. Povedano enostavno, podjetja niso več zadolžena, in tudi če pride do krize ter s tem manjše gospodarske rasti, jih to ne bo toliko prizadelo kot leta 2008. Vse to pomeni veliko stabilnost.

Stabilnost gospodarstva je nastala iz množice odličnih slovenskih lastnosti, ki jih imamo: pridnih in delovnih ljudi, ki želijo uspeti, zaslužiti in ustvariti. V petindvajsetih letih je zrasla vrsta zasebnih podjetij, ki so izjemno uspešna in katerih lastniki menedžerji bodo, verjamem, čez približno deset let želeli dati svoj prispevek tudi na državni ravni in s svojim vstopom povečati njeno uspešnost.

Temelji so dobro zgrajeni, bi lahko rekli. Marljivost v gospodarstvu je odlična, ampak ne smemo ostati na tej podjetniški ravni. Z dolžnim spoštovanjem do vseh, ki izjemno uspešno kreirajo izdelke in rezultate, bi želela poudariti naslednje.

V poslovnem svetu je veliko izobraževanj, kako postati voditelj in ne le menedžer. Voditeljstvo daleč presega zgolj menedžiranje. Gre za vizijo, gre za razumevanje širšega konteksta, gre za Slovenijo.

V teh dneh berem biografijo Steva Jobsa in ne morem skriti občudovanja. Ko o tem vzneseno govorim prijateljem, znancem, je zanimiva njihova prva reakcija, ki je, lahko rečem, tipično slovenska: saj je bil nemogoč, nesramen in podobno. Verjetno res, a vse, kar je imel, njegovo vizionarstvo, vse to omenijo šele pozneje. Ta drugačnost, ta pogum, to razmišljanje, ki najde v tebi vero v to, da si najboljši oziroma da boš to postal. Z lahkoto se identificiram s tem, vem, kaj to pomeni. Je tudi moj vzornik.

V junijskem času sem si ogledala odličen portret dr. Janeza Drnovška. Čestitke snovalcem RTV za ta pogled z distance o nekom, ki je premogel to širino, to utrjevanje položaja za Slovenijo, o veličini, ki je premogla tudi to, da je sprejela dobre projekte ne glede na to, iz katere stranke so prihajali. Ne nazadnje so ga spoštovali vsi, doma in v tujini. Pripeljati Slovenijo v EU, jo postaviti na politični zemljevid in usklajevati ter povezovati vse tako različne aktivnosti in ljudi ter nikoli pozabiti, da gre za Slovenijo.

Voditeljstvo zahteva tak pogled, gre za sposobnost, da kljub vsej različnosti zagotoviš marsikdaj tudi posebnim lastnostim to, da bo vloga Slovenije močna in jasna, da bo imela jasno strategijo na vseh področjih delovanja in da bo pogumno in ponosno stopila v gospodarsko diplomacijo, pridobivanje poslov in lobiranje na najvišjih ravneh.

Začnimo spoštovati drugačnost, naj nam povprečje ne bo več cilj, začnimo za začetek hvaliti vse tiste, ki so na poti uspeha. Namesto da vidimo tistega pol kozarca praznega, ko rečemo, kakšni da so, zahtevni, nesramni, neizprosni, poglejmo tistega pol kozarca, ki je poln: povezujejo različne aktivnosti, nadzirajo stroške, intuitivno vedo, kaj je dobro, imajo vizijo. Priznajmo si, da je čas, da začnemo spoštovati voditelje. Četudi nam zgodovina ni dala priložnosti, da bi imeli izkušnjo kraljevine in kraljev, ki v dolgi zgodovini porodijo te občutke ponosa v narodu, se lahko vsak sam odloči, da bo tako. Da bo spoštljiv in ponosen in pozitiven.

Morda nas to pripelje do statusa, ki ga ima Švica, ali pa do statusa, ki ga ima tehnološka Estonija. Kaj pravzaprav že hočemo?

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, DipIFR

Večkrat smo že zapisali, da zbirka slovenskih računovodskih standardov (SRS) sledi zbirki MSRP, ki je v zadnjih letih doživela veliko sprememb. Tako bo leto 2019 tudi leto sprememb v zbirki SRS. Del sprememb je bil že objavljen v Uradnem listu RS, del sprememb, ki so v pretežnem delu povezane z ureditvijo najemov (lizingov), pa je v času pisanja tega članka še v javni obravnavi. Opozoriti želimo še na Pojasnilo k SRS 11 – Časovne razmejitve, s katerim se ureja področje izdaje kriptožetonov.

SRS 15 (2019) – Prihodki že objavljen

V Uradnem listu RS je bil 24. avgusta 2018 objavljen nov Slovenski računovodski standard 15 (2019) – Prihodki. Vzrok za objavo novega standarda je uskladitev z zbirko MSRP, in sicer s standardom MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci, katerega uporaba je obvezna že v letu 2018. Zanimivo je, da v času javne obravnave ni bilo nobene pripombe na predlog.

Podjetja, ki imajo poslovno leto enako koledarskemu, začnejo SRS 15 (2019) uporabljati 1. januarja 2019, preostala podjetja pa prvo poslovno leto, ki se začne po tem datumu. Prvič pa je tokrat dovoljena zgodnejša uporaba – torej že za leto 2018. Zgodnejša uporaba je v okviru zbirke MSRP praviloma dovoljena pri vseh novih standardih, medtem ko v okviru zbirke SRS do sedaj te možnosti ni bilo še nikoli. Vsi uporabniki zbirke SRS so do sedaj prehajali na nove standarde na določen datum oziroma po tem datumu, če se je njihovo poslovno leto začelo po datumu prehoda.

Ob primerjavi nazivov obeh standardov: MRSP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci in SRS 15 – Prihodki vidimo, da je področje uporabe v obeh standardih različno. V MSRP 15.6 je določeno, da podjetje uporablja ta standard za pogodbo samo, če je nasprotna stranka v pogodbi kupec. Kupec je stranka, ki je s podjetjem sklenila pogodbo za pridobitev blaga ali storitev, ki so rezultat rednega poslovanja podjetja, v zameno za nadomestilo. SRS 15 pa poleg pogodb, ki jih ureja MSRP 15, vključuje še druga področja.

Tako SRS 15 – Prihodki (2019) še vedno ureja nekatera druge prihodke, ki so v zbirki MSRP obravnavani v drugih standardih. Tako so v SRS 15 (2019) vključene tudi pogodbe o najemih, za katere je v MSRP 16.5 izrecno zapisano, da se obravnavajo v skladu s standardom o najemih (MRS 17 ali MSRP 16). Izključene so pogodbe, povezane s finančnimi instrumenti, in zavarovalne pogodbe. SRS 15 (2019) tako še vedno obravnava vse prihodke: iz poslovanja, iz financiranja in druge prihodke.

Kakor prej že nekateri drugi standardi v zbirki SRS tudi SRS 15 (2019) prinaša poenostavitev za organizacije, ki po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, veljajo za mikro in majhne družbe. Tako jim ne bo treba ločevati sestavin pogodbe. To pomeni, da poenostavljena rešitev velja za družbe, ne pa morda tudi za druge uporabnike, ki jih urejajo drugi zakoni (na primer društva).

Spremembe na področju najemov

Računovodenje najemov v okviru zbirke MSRP je doživelo temeljito prenovo. Vsaj za najemnike lahko rečemo, da nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Bilo pa je tako, da obveznosti iz poslovnih najemov niso bile vključene v bilanco stanja. V nekaj člankih smo že pisali o spremembah.

Tudi zbirka SRS sledi temeljni ideji, da bo večina najemov pripoznana v bilanci stanja – kar pomeni, da bodo podjetja na aktivni strani izkazovala pravico do uporabe sredstva in na pasivni strani obveznosti iz najemov. Javna razprava o predlogu sprememb zaradi uskladitve zbirke SRS z MSRP 16 – Najemi se izteče 4. septembra 2018.

V zbirki SRS bo treba spremeniti več standardov. Ob objavi predlogov sprememb ni bilo nobene obrazložitve, iz katere bi razbrali, da se v zbirko SRS prenašajo le nekatere spremembe. Tako smo se tisti, ki smo v praksi že v fazi uvajanja MSRP 16, zakopali v predlog sprememb zbirke SRS. Primerjali smo člene MSRP 16 s predlaganimi spremembami v zbirki SRS in ob tem zaznali, da določene ureditve, ki so v zbirki MSRP doživele temeljito spremembo, v zbirki SRS ostajajo nespremenjene (pripoznavanje prihodkov ob prodaji in ponovnem najemu, podnajemi) in da nekatera področja sploh niso urejena v zbirki SRS (način prehoda, ponovna ocena obveznosti iz najema).

Vsaj nekoliko »lahko razumemo« predlog sprememb, če preberemo članek, objavljen v reviji SIR*IUS 4/18 (avgust 2018), avtorjev Dušana Hartmana in Anite Pavlin, kjer v zaključnem delu članka preberemo: »Pri tem je treba poudariti, da gre za precej obsežen MSRP in bi bilo v spremembe SRS 2016 nesmiselno vključiti celotno besedilo MSRP 16.« Iz zapisanega lahko sklepamo, da bodo obstajale razlike.

Tudi pri teh spremembah je vključena poenostavljena rešitev. V SRS 1.63 je zapisano: »Organizacija najemnica, ki po določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, velja za mikro ali majhno družbo, se lahko odloči, da najemov ne pripozna kot sredstva, ampak pripozna najemnine, povezane s temi najemi, kot odhodke na podlagi enakomerne časovne metode skozi celotno trajanje najema ali na kakšni drugi sistematični podlagi, ki najbolje odraža vzorec najemnikove koristi.« In kaj to pomeni v praksi?

To pomeni, da bi poenostavljena rešitev (enako kot pri SRS 15) veljala za družbe, ne pa morda tudi za druge uporabnike, ki jih urejajo drugi zakoni (na primer društva). To pomeni tudi, da finančni najemi, ki so pripoznani v bilanci v skladu s trenutno ureditvijo najemov, lahko pri mikro in majhnih družbah izginejo iz bilanc stanja.

Upamo, da bo stroka podala pripombe na predlog, ki bo – če bo sprejet v nespremenjeni obliki – privedel do nekaj pomembnih razlik pri računovodenju najemov med eno in drugo zbirko standardov. Posledično pa tudi do neprimerljivosti izkazov, in ne nazadnje, do različnega davčnega položaja podjetij.

Spremembe na področju finančnih instrumentov

Spremembe računovodenja finančnih instrumentov, ki so vključene v MSRP 9 – Finančni instrumenti, očitno ne bodo vključene v zbirko SRS. Po predlogu sprememb bosta spremenjena samo SRS 3.30 (Finančne naložbe) in SRS 8.22 (Kapital). Ta dva člena urejata obravnavo rezerv, nastalih zaradi vrednotenja finančnih sredstev po pošteni vrednosti ob odpravi pripoznanja sredstva. Kadar gre za kapitalski instrument, se rezerve prenesejo v preneseni poslovni izid (bilanca stanja), sicer pa v poslovni izid (izkaz poslovnega izida).

O spremembah MSRP 9 je pisal Simon Kolenc v dveh člankih v letu 2017, z naslovoma MSRP 9 v letu 2017 vpliva samo na banke? Res? ter Neprestane spremembe MSRP in njihovo spremljanje (2. del – MSRP 9).

Pojasnilo k SRS 11 (računovodenje kriptožetonov)

Za konec pa še nekaj besed o Pojasnilu k SRS 11 (2016) z naslovom Računovodsko izkazovanje žetonov začetne ponudbe (Pojasnilo). O tej tematiki smo v Glasniku že pisali in predstavili računovodenje kriptožetonov ter prejetih kriptovalut pri izdajatelju, kot je mogoče v kontekstu trenutnih zbirk MSRP in SRS. Zato po našem mnenju Pojasnilo ni strokovno sprejemljivo iz nekaj vzrokov.

Nikakor se ni mogoče strinjati, da kriptovalute ustrezajo trenutni definiciji finančnih instrumentov, nerazumljive so zahteve po odpravi razmejitev po treh letih in še kaj bi se našlo. Po našem mnenju bi bilo treba najprej proučiti poslovne modele, povezane z izdajo kriptožetonov in Pojasnilo dopolniti. O tem bomo še pisali.

piše: dr. Marko Petek, odvetnik

Naloga sodnikov in sodišč bi morala biti sledenje in zaščita pravnega reda. Njihovo glavno vodilo bi moralo biti spoštovanje in uveljavljanje zakonov (načelo zakonitosti) in ne obratno, tj. zaščita države pred njenimi napakami pri snovanju predpisov. Posebej, če je ta napaka očitna in traja več kot 1,5 leta. Sodišča bi morala ščititi ljudi, posameznike in ne države a priori. Zakaj torej sodniki vrhovnega sodišča menijo, da so nad državo, spreminjajo njene zakone, zakaj menijo, da so nad sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice in očitno nad vsem …

Bistvo problema

V obravnavani zadevi je bil obsojenec obsojen za več kaznivih dejanj v različnih časovnih obdobjih, med drugim mu je bila dosojena tudi kazen 30 let zapora. Skladno s kazenskim zakonikom[1] so sodišča ta kazniva dejanja združila v enotno kazen, ki pa je v času odločanja določala maksimum pri združitvi 20 let zapora. Ni dvoma, da je šlo za napako zakonodajalca, ki je »pomotoma« pustil v zakonu staro določbo, ki bi se morala spremeniti pa se ni. Torej pravilno bi bilo, da bi znašala skupna enotna kazen za več kaznivih dejanj maksimalno 30 let. Eden glavnih problemov je bil, da je ta »napaka« zakonodajalca v zakonu veljala leto in pol ter »preživela« tri popravke/spremembe kazenskega zakona, od katerih nobena te napake ni odpravila. Glavno vprašanje, ki se postavlja je, kdo nosi breme za napako zakonodajalca.

Odločitev sodišč

Vsa slovenska sodišča so se odločila, da bodo to napako zakonodajalca ignorirala oz. popravila in so v svojih odločitvah navajala različne razloge zakaj mora biti skupna kazen 30 let in ne 20 let zapora, kot je nesporno to takrat določal veljavni kazenski zakon. Ustavno sodišče zadeve ni sprejelo v obravnavo, Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)[2] pa je menilo drugače. Ugotovilo je kršitev 7. člena Evropske konvencije za človekove pravice ter navedlo, da je bilo kršeno eno temeljnih načel kazenskega prava - nullum crimen et nulla poena sine lege, tj. da ni dovoljeno izreči kazni, ki ni predpisana v zakonu. Povedano drugače, če nekaj ni določeno v zakonu se ne more uporabiti. Evropsko sodišče poglobljeno in natančno opredeljuje to načelo in kršitev, ki jo je zagrešila Slovenija pri izreku te kazni.[3]

V skladu z odločitvijo ESČP je obsojeni vložil zahtevo za varstvo zakonitosti za spremembo enotne kazni. Vrhovno tožilstvo RS se je s spremembo strinjalo in navedlo, da upoštevajoč kršitev, ki je bila storjena ter odločbo ESČP, predlaga ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti in izrek 20 letne enotne zaporne kazni.

Odločanje Vrhovnega sodišča RS o vloženi zahtevi

Na žalost ponovno[4] odločanje Vrhovnega sodišča RS ni dalo pričakovanega rezultata, torej, da bi se upoštevalo sodbo ESČP. Namesto tega so sodniki vrhovnega sodišča v relativno dolgi obrazložitvi navajali številne razloge (sodba ima 15 strani)[5] zakaj NE morejo ali celo smejo uveljaviti/upoštevati sodbe ESČP. V tem prispevku se ne bom podrobneje spuščal v vse razloge, ki jih navaja vrhovno sodišče. Dejstvo je, da so vsa slovenska sodišča, vključno z vrhovnim sodiščem, vseskozi poskušala storiti vse, da se odpravi zakonska pomanjkljivost ali napaka, ki jo je zagrešil zakonodajalec, breme napake pa so prevalili na obsojenega. Vrhovno sodišče v svojih številnih razlogih med drugim navaja, da bi bilo »nepravično«, da bi bil obsojeni privilegiran z nižjo kaznijo proti drugim obsojenim za podobna kazniva dejanja. Ob tem pa ne opazi, da s tem dejanjem krši drugo temeljno načelo kazenskega prava, tj. načelo zakonitosti, ki določa, da nihče ne sme biti kaznovan za nekaj, kar ni določeno v zakonu.

Vrhovno sodišče, niti nobeno drugo slovensko sodišče, nikoli ni opravilo tehtanja sorazmernosti (ustavnih) pravic, kar je precej nenavadno v današnjem času, zlasti če je se sklicevalo na eno ustavno načelo, tj. enakosti, ob tem pa očitno zanemarilo drugo zelo pomembno (če ne celo pomembnejše načelo v kazenskem pravu), tj. načelo zakonitosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar, številka 487/2018

Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga, zahteva, da države članice v nacionalno zakonodajo zapišejo določena pravila, ki bodo preprečevala transakcije oziroma sheme, s katerimi so zavezanci dosegali neobdavčevanje svojih dohodkov. Temu sledi tudi Slovenija, zato je bil vložen predlog sprememb in dopolnitev ZDDPO-2, v katerem je predlaganih pet novih členov, ki bodo dopolnili obstoječi ZDDPO-2 in s tem vzpostavili pogoje, da bo davčni organ lahko učinkoviteje ugotavljal neprimerno davčno prakso in jo posledično tudi sankcioniral oziroma obdavčil.

Direktiva Sveta (EU) 2016/1164

Skupina OECD/G20 je leta 2015 v okviru projekta boja proti zmanjševanju davčne osnove, poznan kot BEPS (angl. Base erosion and profit shifting) sprejela 15 ukrepov za odpravo vrzeli in neskladij v veljavnih davčnih pravilih. Ta lahko povzročijo, da dobički »izginejo« za davčne namene ali da pride do prenosa dobičkov v jurisdikcije brez obdavčitve ali z nizkimi obdavčitvami, kjer imajo podjetja malo ali nobene gospodarske dejavnosti.

Temu je sledilo sprejetje Direktive Sveta (EU) 2016/1164 z dne 12. julija 2016 o določitvi pravil proti praksam izogibanja davkom, ki neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga. Omenjena direktiva uvaja pravila, veljavna za vse davčne zavezance, zavezane za davek od dohodkov pravnih oseb v državah članicah. Navedena pravila se uporabljajo tudi za poslovne enote tistih zavezancev za davek od dohodkov pravnih oseb, ki se nahajajo v drugi državi članici ali drugih državah članicah, in tudi za stalne poslovne enote oseb, ki so rezidenti za davčne namene v tretji državi, če se njihove poslovne enote nahajajo v eni ali več državah članicah. Direktiva Sveta (EU) 2016/1164 določa pravila na naslednjih področjih:

• omejitve glede priznavanja odhodkov za obresti,
• izstopna obdavčitev,
• splošno pravilo o preprečevanju zlorab,
• pravila o nadzorovanih tujih družbah in
• pravila za obravnavo hibridnih neskladij.

Njihov cilj je preprečevanje zmanjševanja davčne osnove na notranjem trgu in preusmerjanje dobička z notranjega trga. Iz Direktive Sveta (EU) 2016/1164 izhaja in je tudi v posameznih določbah izrecno določeno, da če uporaba navedenih pravil povzroča dvojno obdavčitev, je treba zavezancem zagotoviti njeno odpravljanje, to je na način odbitka od davka za davek, plačan v drugi državi članici ali tretji državi, odvisno od primera. Torej je namen pravil tudi izogibanje ustvarjanju drugih ovir na trgu, kot je na primer dvojna obdavčitev.

Splošno pravilo o preprečevanju zlorab in pravila o nadzorovanih tujih družbah je treba v skladu z Direktivo Sveta (EU) 2016/1164 v državah članicah uporabljati od 1. januarja 2019 dalje.

Pravila o preprečevanju zlorab so vključena v davčne sisteme za boj proti praksam davčne zlorabe, ki še niso bile urejene s posebnimi določbami. Uporaba bo enotna, tako da se področje in rezultati uporabe v domačih in čezmejnih primerih ne razlikujejo. Pri presoji, ali se ureditev šteje za nepristno, je omogočeno upoštevanje vseh tehtnih (pomembnih) gospodarskih razlogov. Splošno pravilo o preprečevanju zlorab, tako kot Direktiva Sveta (EU) 2016/1164, velja za področje davka od dohodkov pravnih oseb.

Učinek pravil o nadzorovanih tujih družbah je, da se dohodek nizko obdavčene nadzorovane hčerinske družbe ponovno pripiše njeni matični družbi. Matična družba se nato obdavči za ta pripisani dohodek v državi, kjer je rezidentka za davčne namene. Upoštevaje upravno breme, različne pristope in davčne politike držav članic do reševanja opisane kritične problematike, so pravila o nadzorovanih tujih družbah iz Direktive Sveta (EU) 2016/1164 oblikovana na način, da državam članicam omogočajo različne možnosti, kako določiti to ureditev na nacionalni ravni, a znotraj skupnega okvira. Pravila Direktive Sveta se širijo tudi na dohodke poslovnih enot. Direktiva vključuje še pravilo o nadzorovanih tujih družbah, ki predstavlja minimalno raven zaščite. Zaželeno je, da se obravnavajo tako primeri v tretjih državah kot znotraj EU. Zaradi skladnosti s temeljnimi svoboščinami je treba pripis dohodkov združiti z vsebinskim izvzetjem, s katerim bi se znotraj Unije vpliv pravil omejil na primere, ko nadzorovana tuja družba ne opravlja pomembne gospodarske dejavnosti.

Veljavni ZDDPO-2 ne določa splošnega pravila o preprečevanju zlorab, kot je to določeno v Direktivi Sveta (EU) 2016/1164. Pri posameznih institutih zakona so sicer določena pravila, ki te konkretne institute ščitijo pred zlorabo ali izogibanjem, vendar ne zadoščajo zahtevam omenjene direktive.

Predlagane novosti ZDDPO-2

Pri izvajanju ZDDPO-2 so se prepoznali primeri, ko bi vrzeli med ureditvami lahko pripeljali do dvojnega neobdavčenja oziroma neobdavčenja kot posledice shem ali umetnih tvorb, ki se ne bi oblikovale, če bi zavezanec deloval iz tehtnih komercialnih razlogov. Veljavna ureditev po ZDDPO-2 namreč določa izjeme od obdavčitve dohodkov na viru za povezane družbe iz različnih držav članic. V ZDDPO-2 je določen tudi izvzem iz davčne osnove za prejete dividende, ki ni vezan na dodatne pogoje. Mednarodno in na nacionalni ravni je zato po mnenju zakonodajalca treba uvesti splošno pravilo o preprečevanju zlorab.

Ker gre za splošno pravilo in za relativno nov pristop, države članice pa ga morajo obvezno prenesti, se ocenjuje, da je v zvezi z njim tehtno vprašanje pravne varnosti oziroma davčne gotovosti. S tem pravilom se poskuša učinkovati tudi preprečevalno do agresivnega davčnega načrtovanja. Za zavezance je po navedbah predlagatelja to sporočilo, ki poudarja namene in cilje zakona, pa tudi zavedanje, da velja pravilo, ki ga davčni organ, ob upoštevanju vseh dejstev in okoliščin, lahko uporabi za nepristne sheme in umetne tvorbe. Posledica je davčna, torej nepriznavanje ugodnosti ali upravičenja. Skrbnost in tehtnost pri uporabi in izvajanju pravila sta ob upoštevanju vseh drugih načel davčnega postopka bistveni. Ob tem je treba dodati, da naj bi se splošno pravilo o preprečevanju zlorab uporabilo le takrat, ko druga specifična pravila za preprečevanje zlorab v zadostni meri ne odpravijo davčnih vrzeli.

Po navedbah predlagatelja je treba preprečevati umetne tvorbe, nepristno preusmerjanje dobička, nezadostno obdavčenje, vendar je hkrati v luči podpore pristnemu poslovanju treba ukrep določiti in izvajati na način, da ne prihaja do dvojnega obdavčevanja ali drugih ovir.

Predlagano pravilo je zaradi jasnosti širše kot predvideva člen direktive, ki se prenaša, dodatno predlog primeroma našteva, kaj vse se še posebej šteje za ugodnost po zakonu. To so oprostitve, izvzemi, morebitno dvojno uveljavljanje ugodnosti, kot denimo odbitek od davka. Bistveno za uporabo pravila je, da zavezanec namenoma na nepristen način pridobi davčno ugodnost.

Celoten članek je dostopen za naročnike!