Na prvi predstavitveni delavnici projekta EcoLex Life: Okolje potrebuje našo odgovornost, ki je bila 4. decembra in je bila namenjena ciljnim skupinam in deležnikom, so udeleženci v anketi med drugim izpostavili, da jim največje težave pri izvajanju okoljevarstvene zakonodaje predstavljajo časovne omejitve za sprotno spremljanje zakonodaje in njena izjemna kompleksnost. Več kot polovica anketirancev je izpostavila, da potrebujejo orodja za oceno tveganj za okoljsko škodo in so mnenja, da je nujen skupen sistem delovanja na področju, ki bo podprt s strani vseh ključnih deležnikov pri okoljski odgovornosti v Sloveniji. Večina udeležencev delavnice je bila tudi mnenja, da morajo biti podjetja, ki povzročajo okoljsko škodo, odgovorna sama tudi za sanacijo le-te, če do nje pride.

»Nepoznavanje zakonodaje o odgovornosti za okoljsko škodo, neizvajanje preventivnih ukrepov s strani podjetij za odpravo tveganj za nastanek škode, kompleksnost zakonodaje in slaba komunikacija med deležniki. To so glavni razlogi, da smo projekt prijavili in dobili sredstva za ozaveščanje na področju okoljske odgovornosti,« je pojasnila vodja projekta Ecolex Life v Sloveniji in direktorica podjetja Tax-Fin-Lex d.o.o. Zlata Tavčar. Ob predstavitvi začetka izvajanja 2,5-letnega projekta v Sloveniji je na prvi delavnici v Hiši Evropske unije dodala, da bodo partnerji v okviru projekta vzpostavili portal okoljevarstvene zakonodaje s ciljem ozaveščanja glede okoljske odgovornosti v skladu z EU direktivo o okoljski odgovornosti. Ta bo imel enostavne in razumljive obrazložitve in komentarje ključnih predpisov, ki so med seboj prepleteni, včasih celo v nasprotju.

»Ker smo še pred prijavo projekta z raziskavo ugotovili, da več kot polovica gospodarskih družb (predvsem srednje velikih in malih) odgovornosti za okoljsko škodo nima zavarovane ali pa jo enači s premoženjsko škodo, bomo v dialogu z zavarovalnicami v okviru projekta razvili tudi ustrezne zavarovalne inštrumente za okoljsko odgovornost. Med pomembnimi cilji projekta je tudi razvoj orodja za oceno tveganj na področju okoljske škode,« je še izpostavila Tavčarjeva.

Več kot 40 udeležencev prve predstavitvene delavnice iz gospodarstva, zavarovalnic, GZS, nevladnih organizacij in zakonodajno-nadzornih ustanov (Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje) je bilo povabljenih k sodelovanju in dialogu v okviru številnih aktivnosti, ki se bodo odvijale v prihodnjem letu: 4 kvartalne delavnice (prva bo predvidoma že v drugi polovici januarja 2018 z NVO), mednarodna konferenca v drugi polovici 2018 in 4 webinarji, vezani na delavnice. Datume bomo redno objavljali na spletni strani projekta: http://ecolexlife.si/, kjer so objavljeni tudi celotni rezultati prve delavnične ankete.

Tanja Pucelj Vidović, sekretarka na Ministrstvu RS za okolje in prostor, ki kot partner sofinancira projekt ECOLEX LIFE z 10 %, je med predstavitvijo zakonodajnih okvirjev na področju okoljske odgovornosti v Sloveniji med drugim izpostavila, da je na področju te zakonodaje več kot 200 direktiv ter da ima prav okoljsko področje eno najbolj kompleksnih zakonodaj tudi v drugih EU državah. Želja MOP kot varuha okolja je po njenih besedah ta, da se potencialni obremenjevalci okolja zavedajo pomena preventivnega preprečevanja, v primeru nastanka škode pa, da le-to odpravijo in vzpostavijo prvotno stanje.

________________________________________________________________________________________

Projekt sta v program Life prijavili podjetji Tax-Fin-Lex d.o.o. kot nosilec in PristopMedia d.o.o. kot partner za komunikacijsko podporo, podporniki kampanje pa so poleg Ministrstva za okolje in prostor RS tudi številni drugi partnerji, ki so projekt že podprli s podpisi pisem podpore (Zavarovalnica Triglav, Zavarovalniško združenje, PIC, Umanotera), nosilci pa pričakujejo v prihodnjih 2,5 letih priključevanje novih partnerjev.

Več o dogajanju si lahko ogledate v fotogaleriji na Facebook profilu projekta EcoLexLife.

Pripravili: Pristop Media, Tax-Fin-Lex
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s. p.

piše: mag. Franka Bertoncelj, vir: revija HRM, številka 13/2017

Konformna in konservativna generacija veteranov spoštuje avtoriteto, red, pravila, trdo delo, predanost in poslušnost. Otroci blaginje cenijo timsko delo, doseganje soglasja, osebno zadovoljstvo, motivira pa jih varna zaposlitev, denar, priznanje in naziv. Za razliko od idealističnih in optimističnih otrok blaginje je generacija X bolj skeptična, podjetna in tekmovalna. Kot generacija ločenih staršev išče ravnovesje med poslovnim in zasebnim življenjem. Usmerjeni v rezultate izzivajo avtoriteto in dvomijo o pravilih.

piše: dr. Igor Kaučič, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

Predsednik republike lahko najučinkoviteje varuje ustavnost zakonov v postopku njihove razglasitve, ki je klasična funkcija šefa države. V primeru dvoma v formalno ali materialno ustavnost zakona ima možnost zavrniti njegovo razglasitev in sprožiti ustrezne postopke za ponovno presojo zakona. V parlamentarnem sistemu so temu na voljo zlasti suspenzivni in ustavni veto ter presoja ustavnosti zakona. Prvi se uveljavlja pred zakonodajnim, druga dva pa pred ustavnosodnim organom. Slovenska ustavna teorija in doktrina predsedniku republike priznava pravico do formalne presoje, ne pa tudi večinsko pravice do materialne presoje zakona. Prav tako nima na voljo suspenzivnega in ustavnega veta ter tudi ne možnosti zahtevati presojo ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem. Nekateri se zato zavzemajo za uvedbo ustavnega veta, ki bi sicer nekoliko okrepil položaj predsednika republike, hkrati pa bi protiustavnim zakonom preprečil, da bi vstopili v naš pravni red. Podobne učinke bi bilo mogoče doseči tudi z uvedbo predsednikove zahteve za naknadno presojo ustavnosti zakonov, za katero ne bi bila potrebna sprememba Ustave, temveč bi zadoščala dopolnitev Zakona o Ustavnem sodišču.

1 Uvod

Varstvo ustavnosti zakonov in drugih predpisov je primarno v pristojnosti ustavnega (ali vrhovnega) sodišča, vendar so zanj odgovorni tudi drugi državni organi. To še zlasti velja za tiste, ki sprejemajo splošne pravne akte ali odločajo na njihovi podlagi. Predsednik republike pri sprejemanju zakonov neposredno ne sodeluje (to je v pristojnosti zakonodajnega telesa), sodeluje pa v zakonodajnem postopku v širšem pomenu. V parlamentarnem sistemu se predsednikova vloga v zakonodajnem postopku praviloma osredotoča na razglasitev v zakonodajnem telesu sprejetega zakona. In prav s tem aktom so povezani nekateri ustavni mehanizmi, ki predsedniku omogočajo ne samo preizkus primernosti in ustreznosti, temveč tudi ustavnosti sprejete zakonske ureditve (tako s formalnega kot izjemoma tudi z materialnega vidika). V tem primeru ima na voljo zakonodajni veto, ustavni veto, zahtevo za presojo ustavnosti zakona (bodisi pred njegovo razglasitvijo ali po njej) in možnost razpisa zakonodajnega referenduma. Šefu države so te pristojnosti zaupane z namenom vzpostavitve dodatnega mehanizma varstva ustavne ureditve. Omogočajo mu presojo ustreznosti zakona (zakonodajni veto in referendum) in tudi ustavnosti zakona (ustavni veto in zahteva za presojo ustavnosti zakona).

2 Razglasitev in preizkus zakona

2.1 Splošno

V postopku sprejemanja zakona je možnost formalnega in neposrednega vpliva predsednika republike na vsebino zakona bolj ali manj neznatna ali pa je sploh ni. Sprejemanje zakona je v izključni pristojnosti zakonodajnega telesa. V parlamentarnem sistemu se predsednikova vloga v zakonodajnem postopku praviloma izčrpa z razglasitvijo v zakonodajnem telesu sprejetega zakona.

Razglasitev (promulgacija) zakona je akt, s katerim pristojni državni organ ugotovi, da je zakon sprejel zakonodajni organ v pravno predpisanem postopku. Pomeni, da se s strani zakonodajalca sprejeti akt potrdi v avtentični vsebini, razglasi kot zakon in posreduje v ustrezno objavo v uradnem glasilu. Razglasitev zakona, ki je klasična funkcija šefa države, ne vsebuje elementov sprejemanja zakona in ne sodelovanja predsednika republike v zakonodajnem postopku, z njim je le povezana. Je sklepni akt zakonodajnega postopka v širšem pomenu, s katerim postane zakon izvršljiv. S promulgacijo kot ustavnim pogojem za veljavnost zakona se tudi slovesno ugotovi njegov obstoj. Z njim predsednik republike potrjuje formalno pravilnost zakona oziroma da so bila spoštovana pravila zakonodajnega postopka, s čimer mu gre tudi formalna moč zakona (Pitamic, 1996: 249–252). Funkcija promulgacijskega akta je v tem, da z njim šef države potrdi, da je zakon sprejelo zakonodajno telo po predpisanem postopku.

Akt o razglasitvi zakona lahko izda predsednik republike samostojno ali ob protipodpisu (sopodpis ali kontrasignatura). Protipodpis lahko da predsednik vlade ali pristojni minister, izjemoma pa se za razglasitev zakona zahteva tudi podpis predsednika parlamenta. V teh primerih mora biti zakon najprej podpisan in šele nato posredovan predsedniku republike v razglasitev. Protipodpis na akt predsednika republike je pogoj za veljavnost tega akta, poleg tega pa z njim sopodpisnik prevzame (so)odgovornost za akt predsednika republike (ne more pa prevzeti politične odgovornosti za morebitno predsednikovo opustitev razglasitve zakona). S tem tudi vlada priznava, da je zakon izvršljiv in da ga bo izvrševala (Zagorc, 2004: 98–99). Ponekod je protipodpis na promulgacijski akt izrecno predpisan, drugod ta izhaja iz generalne klavzule o protipodpisu, nekateri ustavni sistemi pa ga sploh ne poznajo (na primer v Sloveniji).

2.2 Razglasitev zakona v slovenski ureditvi

Zakonodajni postopek je pri nas, tako kot v drugih ustavnih ureditvah, v pristojnosti zakonodajnega telesa (Državnega zbora). Predsednik republike nima možnosti formalnega in neposrednega vplivanja na sprejemanje zakona in tudi na njegovo vsebino. Drugače kot v primerljivih parlamentarnih ureditvah nima pravice do suspenzivnega (zakonodajnega) veta kot tudi ne ustavnega veta in zahteve za naknadno presojo ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem. Po Ustavi Republike Slovenije je pristojen le razglašati zakone, ki jih sprejme Državni zbor. Ustava določa, da zakone razglaša Predsednik republike najpozneje osem dni po njihovem sprejemu. Promulgacija zakona ni sestavina zakonodajnega postopka v ožjem pomenu, z njo Predsednik republike ne sodeluje v postopku sprejemanja zakona, prav tako ne more vplivati na njegovo vsebino. Razglasitev zakona se izvrši z izdajo ukaza o razglasitvi zakona. Ustava tudi ne predpisuje sopodpisa predsednika vlade ali pristojnega ministra k temu aktu, s čimer odstopa od večine tradicionalnih parlamentarnih ureditev. Kljub nekoliko ožjim pristojnostim Predsednika republike v primerjavi z drugimi evropskimi parlamentarnimi ureditvami ni načelnih razlogov proti uvedbi protipodpisa v naš ustavni red.

Institut promulgacije zakona se normativno in tudi izvedbeno nekoliko razlikuje od tradicionalnih (zahodno)evropskih parlamentarnih ureditev. Pri nas je promulgacija razumljena zgolj kot akt razglasitve zakona s strani Predsednika republike, ki je formalni pogoj za njegovo objavo. Preostala dejanja promulgacije, ki so uveljavljena v drugih evropskih parlamentarnih sistemih (na primer oblikovanje izvirnega besedila zakona, podpis zakona, sopodpis k promulgacijskemu aktu in objava zakona) in so v pristojnosti vlade oziroma posameznega ministra, pa se v naši ureditvi izvršujejo povsem drugače in s strani drugih organov, ali pa jih sploh ne poznamo.

V teoriji so mnenja o pravni naravi promulgacijskega akta (pri nas ukaza o razglasitvi zakona) različna. Po mnenju nekaterih to ni materialni, temveč akt formalne (ugotovitvene) ali celo konstitutivne narave, drugi pa nasprotno menijo, da nima narave predpisa in tudi ne posamičnega akta, prav tako ni konstitutivni in ne deklarativni akt, temveč je še najbliže vmesnemu procesnemu aktu, ki ima pravno naravo materialnega akta. Prepričljivo je zlasti stališče, da je ukaz o razglasitvi zakona po svoji naravi konkretni in individualni pravni akt. Tudi Ustavno sodišče priznava ukazu o razglasitvi zakona ugotovitveni značaj. Ta ni predpis, saj ne ustvarja spremembe v pravnem položaju naslovnikov njegovih norm, temveč je posamičen in konkreten akt, ki se nanaša na točno določen zakon. Ukaz je pogoj za razglasitev zakona, s katerim je ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za njegovo objavo in uveljavitev. Ukaza ni mogoče izpodbijati v sodnem postopku in tudi Ustavno sodišče je odločilo, da ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo (Up-328/01 z dne 16. oktobra 2001).

2.3 Preizkus zakona

Pojem preizkus zakona predpostavlja tako preizkus formalne ustavnosti zakona, ki vključuje presojo, ali je zakonodajalec spoštoval z ustavo predpisan postopek sprejemanja zakona, kot tudi materialni preizkus, ki zajema vsebinsko presojo skladnosti zakona z ustavo. Ta vprašanja se pojavljajo tudi ob razglasitvi zakona. V primeru dvoma v ustavnost zakona ima predsednik republike ponekod na voljo ustrezne ustavne mehanizme, drugje pa je to vprašanje bolj ali manj odprto. V teoriji in praksi teh držav so mnenja različna zlasti glede pravice predsednika, da pred promulgacijo zakona opravi materialni preizkus ustavnosti zakona. V večini sistemov predsedniku namreč ne oporekajo pravici do formalnega preizkusa ustavnosti zakona, glede pravice do materialnega preizkusa pa so mnenja različna. V Avstriji na primer zveznemu predsedniku priznavajo pravico do preverjanja ustavnosti nastajanja zakona, to pa ne velja tudi za vsebinsko preverjanje zakona. Tega ne priznava večina avtorjev, ker to funkcijo označujejo za pretežno notarsko, nekateri pa nasprotno menijo, da ima predsednik pravico in celo dolžnost preučitve materialne ustavnosti zakona. Po prevladujočem mnenju nemške teorije pa njihovemu zveznemu predsedniku nesporno pripada ne samo pravica do formalnega preizkusa, temveč tudi pravica do materialnega preizkusa ustavnosti zakona. To velja zlasti v primeru, če gre za očitno materialno protiustavnost (Ribarič, 2016: 265). Kljub temu to pravico teorija razlaga zelo restriktivno, zlasti tudi zato, ker je po ustavi mogoče zahtevati o tem vprašanju odločitev zveznega ustavnega sodišča (Von Beyme, 2002: 277). Podobno stališče (da je imel predsednik republike dolžnost zavrniti promulgacijo zakona, če ga je štel za materialno neustavnega), je zagovarjala tudi hrvaška teorija pred spremembo ustave leta 2001 (Sokol & Smerdel, 1998: 99), po njeni spremembi pa mu je bila ta pravica odvzeta.

2.3.1 Formalni preizkus zakona

Tudi v naši ureditvi se postavlja vprašanje, do kod sega predsednikovo pooblastilo za razglašanje zakona. Čeprav gre za klasičen in uveljavljen (ustavno)pravni institut, teorija in praksa nista povsem enotni glede obsega predsednikovih pooblastil na tem področju. Nobenega dvoma ni, da Predsedniku republike ni mogoče odreči pravice do formalne presoje ustavnosti zakona. Predsednik republike ima pravico presoditi, ali je bil zakon v Državnem zboru sprejet po predpisanem postopku, upoštevaje pri tem tudi ustavne določbe o suspenzivnem vetu Državnega sveta in o zakonodajnem referendumu. Ukaz o razglasitvi zakona je Ustavno sodišče označilo kot akt, s katerim se ugotavlja, da je zakon po predpisanem postopku sprejel pristojni subjekt, da je zakon res nastal in da obstaja. Če ni nobenih ustavnopravnih ovir v zvezi z nastankom zakona in je gotovo, da je zakon nastal, ga mora Predsednik republike razglasiti najpozneje osmi dan po njegovem sprejetju. Med procesne ustavnopravne ovire, zaradi katerih Predsednik republike odkloni promulgacijo zakona, štejejo naslednje: če zakona ni sprejel Državni zbor ali ni bil sprejet z ustavno predpisano večino, ter če obstaja možnost suspenzivnega veta Državnega sveta ali naknadnega zakonodajnega referenduma^. Zakona zato ni mogoče razglasiti pred iztekom roka, v katerem se lahko zahteva ponovno glasovanje o zakonu ali razpis naknadnega zakonodajnega referenduma. Predsednik republike namreč ne more razglasiti kot zakon nečesa, kar morda sploh ne bo zakon. Do tega lahko pride, če Državni zbor pri ponovnem odločanju ne sprejme zakona (suspenzivni veto), ali če ga volivci na referendumu zavrnejo. V obeh primerih je odločitev dokončna in s tem zakonodajni postopek (neuspešno) končan.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Jernej Podlipnik, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

V tem prispevku avtor s predstavitvijo razmerja med splošnimi in posebnimi določbami o ugotavljanju dejstev v davčnih postopkih analizira, kakšno je razmerje med splošnimi določbami o cenitvi davčne osnove in ureditvijo, ki velja za tako imenovani davek od nenapovedanih dohodkov. Po avtorjevem prepričanju je davek od nenapovedanih dohodkov mogoče odmeriti le v primeru (domnevno) nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb, ki so neznanega (nepojasnjenega) izvora, zato imajo splošne določbe o cenitvi prednost pred posebno ureditvijo odmere davka od nenapovedanih dohodkov.

1 UVOD

Države se proti davčnim vrzelim borijo na različne načine. Eden od klasičnih načinov je tudi možnost, da v primerih, ko davčne osnove ni mogoče ugotoviti na podlagi dejanskih podatkov, to davčni organi ugotovijo preko drugih okoliščin, ki kažejo, kakšna naj bi davčna osnova verjetno bila. Od leta 2005 dalje v Sloveniji poleg splošnih določb, ki omogočajo cenitev davčne osnove, obstajajo tudi posebne določbe, ki omogočajo odmero posebnega davka (od nenapovedanih dohodkov). Posebna ureditev se je 1. januarja 2014 pomembno spremenila. Glavni predmet analize v tem prispevku je ravno razmerje med pravkar omenjenimi splošnimi in posebnimi določbami, in sicer konkretneje, ali je dopustno odmeriti davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) vselej, ko se ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, čeprav je morda znan vir tega dohodka ali ne. Ali se torej po tej določbi odmerjajo le davki od neprijavljenih dohodkov, ki so neznanega izvora ali tudi od tistih, ki so znanega izvora. Odgovor na to vprašanje je podan s pomočjo predstavitvijo razmerja med splošnimi in posebnimi določbami o ugotavljanju dejstev, avtorjevim razmišljanjem ob pomoči sodne prakse po prej veljavni ureditvi ter s stališči Ministrstva za finance.

2 RAZMERJE MED SPLOŠNIMI DOLOČBAMI IN POSEBNIMI DOLOČBAMI O UGOTAVLJANJU DEJSTEV

Poglavje ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), poimenovano Posebne določbe o odmeri davka, ki vsebuje 68., 68.a in 69. člen ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) je v zakonu nekoliko nesistemsko umeščen, saj bi bilo primerneje, če bi se nahajal med določbami o ugotavljanju dejstev (Jerovšek idr., 2008: 181), kajti pravzaprav gre za posebne določbe o ugotavljanju dejstev, ki jih davčni organ uporabi takrat, iz razlogov na strani zavezancev ne more mogoče uporabiti splošnih določb. Le takrat, ko okoliščin, ki so glede na materialne predpise pravnorelevantne za obdavčitev, ni mogoče ugotoviti neposredno, se te lahko tudi ugotavljajo posredno – prek indicev. Indic je namreč dejstvo, ki samo ali še z drugimi dejstvi, a vedno še v povezavi z določenim izkustvenim, logičnim pravilom ali pravilom znanosti ali stroke oziroma pravnim pravilom kaže (indicira) na pravno odločilno dejstvo (Zobec, 2010: 338). Uporaba 68. in 68.a člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) je torej možna šele kot zadnji ukrep (Šinkovec in Tratar, 2002: 112), kajti v tem primeru je davčna osnova lahko tudi le verjetno ugotovljena, kar pa je odstop od temeljnega načela materialne resnice v davčnih zadevah.

Čeprav torej zavezanec-fizična oseba na svoj bančni račun prejel znesek 100.000 EUR, ki bi ga moral napovedati kot denimo drug dohodek po ZDoh-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), pa tega ne bi storil, ker bi menil, da je dohodek oproščen plačila davka, davčni organ ne bi uporabil 68. in 68.a člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), ampak bi zavezancu odmeril dohodnino od drugega dohodka glede na ugotovljena dejstva brez njune uporabe, saj je mogoče ugotoviti dejansko davčno osnovo, zato ni potrebe po ugotovitvi verjetne davčne osnove.

Razmerje med splošnimi določbami o ugotavljanju dejstev v ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) in ZUP (Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami in dopolnitvami) ima torej prednost pred 68. in 68.a členom ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), ki se uporabita le subsidiarno. Gre za tako imenovano načelo subsidiarnosti cenitve (Wakounig, 1998: 19-20).

3 RAZMERJE MED 68. IN 68.A ČLENOM ZAKONA O DAVČNEM POSTOPKU (UR. L. RS, ŠT. 13/2011 S SPREMEMBAMI IN DOPOLNITVAMI)

ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) primarno v prvem odstavku 68. člena predpisuje, v katerih taksativno naštetih primerih, je davčni organ pristojen ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeriti davek. Navedenih je šest alinej in davčni organ mora ugotoviti in dokazati eno od njih, da lahko izpelje cenitveni postopek. Vsebina teh alinej jasno kaže, da mora davčni organ s stopnjo prepričanja ugotoviti, da zavezanec za davek ni izpolnil svojih zakonskih obveznosti (npr. vložil pravilnega obračuna ali napovedi, predložil poslovne dokumentacije). Da bi davčni organ ugotovil, da zavezanec ni napovedal dohodkov, mora seveda ugotoviti, da bi jih moral napovedati. Gre torej za to, da mora davčni organ ugotoviti obstoj temelja za obdavčitev, vendar pa ne more ugotoviti višine davčne osnove. Kot primer bi bilo mogoče navesti, da davčni organ ugotovi, da je posameznik sicer delal v odvisnem razmerju pri določenem delodajalcu, vendar mu je ta plačilo v celoti izplačeval v gotovini (»na roke«), zaradi pomanjkanja dokazil o tem, kolikšni zneski so bili izplačani in v katerih obdobjih, pa te zneske ugotovi z eno od metod cenitve. Razlika med tem primerom in tistim, ko se cenitev sploh ne sme izvesti, je očitna. Z oceno se namreč ugotavljajo le količine (npr. prihodki, odhodki, promet), ki jih davčni organ ne more ugotoviti (Jakob, 2010: 71-72).

Prvi odstavek 68.a člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) določa, da sme davčni organ poleg primerov iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) izvesti cenitev tudi, če so izpolnjeni tam navedeni pogoji. To pomeni, da zakon predpisuje še dodaten primer, ko je davčni organ pristojen izvesti cenitev. Ni pa neposredno razvidno iz zakona, kakšno je razmerje med prvo in drugo skupino primerov. So si ti med sabo enakovredni ali pa obstaja določena stopnja hierarhije (primarnost in subsidiarnost), kot to velja za splošne in posebne določbe o ugotavljanju dejstev?

Najprej je treba zapisati, da se zdi logično, da se nobeden od primerov iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) ne bi prekrival z drugim, saj sicer ne bi bili vsi potrebni. Da bi davčni organ lahko ugotovil davčno osnovo z oceno, je dovolj, da izpolni enega od taksativno navedenih pogojev po prvem odstavku 68. člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami). Če isto logiko uporabimo za prvi odstavek 68.a člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), ugotovimo, da ureja primere, ki jih ne ureja prvi odstavek prejšnjega člena. Za ta prispevek je pomembno predvsem to, da davčnemu organu ni treba ugotoviti vrste dohodka, ki ga zavezanec-fizična oseba ni napovedal, v zvezi z njim nima ustrezne dokumentacije, obstajajo nelogičnosti itd. Gre torej za neugotovljeno vrsto dohodka, kar je morda Vrhovno sodišče še najbolj nazorno (sicer za nekdanjo ureditev) navedlo z naslednjo obrazložitvijo: »Razlikovalni element dohodkov iz predmetnega člena in dohodki opredeljenimi v 18. členu ZDoh-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), je torej v tem, da vir posameznega dohodka ni poznan, zato dohodka ni mogoče opredeliti v eno izmed zakonsko določenih vrst dohodka, kot jih opredeljuje 18. člen ZDoh-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami).« Ureditev torej daje prednost davčnemu organu določen »odpustek« (ni mu treba ugotavljati vrste dohodka), ki pa po drugi strani zanj predstavlja tudi omejitev. Če je namreč vrsto dohodka mogoče ugotoviti v postopku, menim, da ni podlage za uporabo 68.a člena ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), ampak bi se moral uporabiti 68. člen ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami), ki odmero bolj približa gotovosti. Davčnemu organu se morda ne bo treba nesorazmerno truditi, da bi poiskal pravo vrsto dohodka, zato bo predvsem od iniciative zavezanca (njegovih navedb in dokaznih predlogov) odvisno, ali bo uspel. Vsekakor davčni organ ne sme te iniciative ignorirati z obrazložitvijo, da se po 68.a členu ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) obdavčujejo vsi neprijavljeni dohodki, ne glede na to, ali morda poznamo njihovo naravo oziroma morda poleg tega poznamo celo njihov natančen znesek, trenutek pridobitve ipd., saj v tem zadnjem primeru sploh več ne moremo ugotavljati davčne osnove z oceno. Tako se zdi, da v razmerju med 68. in 68.a členom ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 13/2011 s spremembami in dopolnitvami) obstaja subsidiarnost, enako kot obstaja subsidiarnost med splošnimi in posebnimi določbami o ugotavljanju dejstev.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2017

Revizijski svet je obravnaval problematiko ugotavljanja racionalnosti poslovanja po Zakonu o gospodarskih javnih službah v okviru revidiranja računovodskih izkazov ter pripravil naslednjo strokovno razlago.

IZHODIŠČE

Pravne osebe, ki opravljajo dejavnost gospodarskih javnih služb, morajo imeti na podlagi 67. člena ZGJS-ja (Uradni list RS, št. 32/93, 30/98) revidirane letne računovodske izkaze v skladu z zakonom. Pri reviziji se ugotavljajo tudi namenskost, učinkovitost in racionalnost uporabe proračunskih sredstev.

V zvezi z opredelitvijo 67. člena ZGJS-ja se postavlja kar nekaj vprašanj, ki vplivajo na praktično izvedljivost tega določila. Ugotavljanje racionalnosti uporabe proračunskih sredstev je namreč povezano s številnimi omejitvami, ki takšno preverjanje praksi dejansko onemogočajo. V prispevku bomo prikazali dve skupini takšnih omejitev in skušali odgovoriti, ali je takšna določba v ZGJS-ju še smiselna.

Prva skupina omejitev, ki vpliva na izvedljivost ugotavljanja racionalnosti uporabe proračunskih sredstev in s tem tudi izvedljivost te določbe je odsotnost same opredelitve pojma racionalnost v zakonu. Glede na to, da gre za zakonsko določilo, bi morali za točno razumevanje tega pojma načeloma pridobiti avtentično razlago 67. člena ZGJS-ja. Namen avtentične razlage naj bi bila ugotovitev pravega smisla, lahko pa tudi razjasnitev, nejasnega člena. Pri podajanju avtentičnosti imamo v mislih predvsem, da gre pri tem za pristno, pravo, točno, verodostojno oziroma izvirno razlago zakona. To lahko poda po naravi stvari le avtor razlaganega besedila ali zakona, torej Državni zbor Republike Slovenije, česar pa v konkretnem primeru ni storil.

Preden skušamo razumeti izraz "racionalnost", je treba razložiti, da gre pri tem izrazu v kontekstu predmetnega člena zakona za strokovni izraz oziroma "terminus technicus", kar pomeni, da mu vsebine ne moremo pripisati na podlagi slovnične razlage tega pojma. Iz navedenega sledi, da bi moral biti pojem racionalnost kot strokovni izraz opredeljen v ZGJS-ju. Ker ni, lahko preverimo, kako je opredeljen v SSKJ-ju. Pri racionalnosti gre za premišljeno ravnanje, ki zaradi skladnosti z razumom omogoča najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo. V poslovnem slovarju angleškega jezika pa so pri izrazu racionalnost trije elementi skladni z opredelitvijo v SSKJ-ju: (1) k ciljem usmerjeno delovanje, kjer se posamezne aktivnosti izvajajo z namenom doseganja zastavljenih ciljev, (2) sprejemanje odločitev na podlagi razmerja med stroški in koristmi ter (3) minimiziranje izgub oziroma maksimiranje koristi.

Za razumevanje izraza racionalnost je zelo pomembno poznati čas sprejema zakona. Bil je sprejet leta 1993, ko za merjenje poslovanja javnega sektorja še ni bilo sprejetih enotnih usmeritev. Tako je bil na primer Zakon o računskem sodišču (ZRacS) sprejet v letu 1994, medtem ko so bili šele v noveli tega zakona iz leta 2001 (ZRacS-1) vsebovani določeni strokovni izrazi (npr. smotrnost poslovanja), s katerimi bi se merilo poslovanje uporabnikov javnih sredstev, med katere se na podlagi petega odstavka 20. člena ZRacS-1 uvrščajo tudi izvajalci gospodarskih javnih služb. Kot že rečeno, je smotrnost kot strokovni izraz ("terminus tehnicus") v Zakonu o računskem sodišču (ZRacS-1) opredeljena tako, da zajema gospodarnost, učinkovitost in uspešnost poslovanja. Za vsako od navedenih kategorij obstaja dovolj enolična opredelitev v strokovni literaturi. Z vidika revidiranja uporabnikov javnih sredstev pa je ključna tista njihova opredelitev, ki temelji na mednarodno sprejetih standardih. Mednarodne standarde vrhovnih revizijskih institucij (odslej MSVRI) (angl. International Standards of Supreme Audit Institutions – ISSAI) izdaja Mednarodna organizacija vrhovnih revizijskih institucij (angl. International Organization of Supreme Audit Institutions – INTOSAI). Tako na podlagi MSVRI 300 načelo gospodarnosti pomeni zmanjševanje cene razpoložljivih virov v fazi njihovega pridobivanja. Načelo učinkovitosti pomeni pridobiti največ iz razpoložljivih virov oziroma maksimiranje izidov (angl. output) glede na uporabljena sredstva ali minimiziranje stroškov za dani obseg in kakovost izidov. Nanaša se torej na razmerje med uporabljenimi viri in ustvarjenim učinkom, in sicer glede količine, kakovosti in časa. Načelo uspešnosti pa se nanaša na uresničevanje zastavljenih ciljev in doseganje načrtovanih rezultatov.

Besedo smotrnost je torej v kontekstu ZRacS-1 in opredelitev iz standardov ISSAI možno razumeti izključno kot strokovni izraz. Ob dejstvu, da gre pri ZRacS-1 za kasnejši zakon od ZGJS-ja in ob odsotnosti opredelitve pojma racionalnost ter hkratni opredelitvi pojma smotrnost v ZRacS-1 kot vseobsegajočem pojmu za merjenje poslovanja uporabnikov javnih sredstev, je mogoče sklepati, da se pojem smotrnost poslovanja lahko nadomestno uporablja povsod tam, kjer se pogovarjamo o merjenju gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti poslovanja. Na podlagi povedanega prav tako sledi, da je merjenje racionalnosti poslovanja oziroma ugotavljanje racionalnosti uporabe proračunskih sredstev treba razumeti le kot posamezno podrejeno sestavino nižjega ranga, ki je vsebovana v sestavinah oziroma načelih gospodarnosti, učinkovitosti ali uspešnosti poslovanja.

Druga omejitev je povezana z zahtevo 67. člena ZGJS-ja, naj se racionalnost uporabe proračunskih sredstev ugotavlja kot sestavni del revizije računovodskih izkazov, ki se izvaja v skladu z Zakonom o revidiranju. Čeprav Zakon o revidiranju med revidiranje šteje tudi posle opravljanja dogovorjenih postopkov, ki se izvajajo na podlagi pravil Mednarodne zveze računovodskih strokovnjakov, pa iz povezanosti obeh stavkov 67. člena ZGJS-ja nedvomno izhaja, da se člen v celoti nanaša na revidiranje računovodskih izkazov. Po drugi strani pa lahko na podlagi jasne zakonske opredelitve vsebine revidiranja računovodskih izkazov ugotovimo, da ugotavljanje "racionalnosti" uporabe proračunskih sredstev ni skladno s cilji revidiranja računovodskih izkazov po Zakonu o revidiranju. Na podlagi povedanega obstaja samo hipotetična možnost, da bi se ugotavljanje racionalnosti uporabe proračunskih sredstev izvedlo s poslom opravljanja dogovorjenih postopkov, vendar pa se tudi ta možnost kaže kot zgolj teoretična, saj se srečujemo s popolnoma nejasnim pojmom "racionalnosti" uporabe proračunskih sredstev, kar naročniku dopušča sklenitev posla z visoko stopnjo diskrecije glede predmeta, cilja in obsega dogovorjenih postopkov. Po drugi strani pa je treba vedeti, da sicer hipotetična izvedba dogovorjenih postopkov naročniku zelo verjetno ne bi ponudila zadostnega obsega zagotovil, kar pomeni, da bi moral biti za potrebe preverjanja "racionalnosti" uporabe proračunskih sredstev po vsej verjetnosti sklenjen svetovalni posel, ki bi naročniku šele podal pričakovano raven zagotovila. O takšni okoliščini pa seveda lahko spet govorimo le hipotetično, saj revizijska družba revidiranja pri isti pravni osebi ne sme opravljati, če pri njej istočasno opravlja storitve poslovno-finančnega svetovanja ali katere koli druge storitve, ki vplivajo na postavke računovodskih izkazov. Pri tem pa velja dodati, da bi bil posel ugotavljanja "racionalnosti" uporabe proračunskih sredstev po svoji vsebini še najbližje storitvam notranjega kontroliranja, kar pa je na podlagi 45. člena Zakona o revidiranju spet z revidiranjem nezdružljiva storitev.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Igor Lamberger, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Gospodarska kriminaliteta je eno izmed področij kriminalitete, pri kateri največkrat pride do suma, da je bilo pridobljeno premoženje nezakonitega izvora. Policija v mnogih primerih tudi na področju preiskovanja gospodarskih kaznivih dejanj opravlja tako imenovano vzporedno finančno preiskavo, ki ima za cilj izsleditev in v končni fazi zavarovanje nezakonito pridobljene finančne koristi, dosežene s kaznivim dejanjem. Z uveljavitvijo Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, predvsem zaradi uveljavitve tako imenovanega »obrnjenega dokaznega bremena«, samo v smislu dokazovanja premoženja nezakonitega izvora, prav tako pa tudi pogoji, ki dopuščajo preiskovanje premoženja nezakonitega izvora, se tudi finančne preiskave vodijo z drugimi cilji in na drugih temeljih. Povezanost preiskovanja premoženja nezakonitega izvora in gospodarske kriminalitete pa je še posebej trdno. V prispevku bomo pregledali značilnosti gospodarske kriminalitete in posebnosti njenega preiskovanja, dosežene nezakonite premoženjske koristi z gospodarsko kriminaliteto in orodja, ki obstajajo za izsleditev, zavarovanje in odvzem nezakonito pridobljene premoženjske koristi.

Sledenje nezakonito pridobljeni premoženjski koristi je kompleksen in dolgotrajen postopek, ki zahteva veliko znanja in tudi veliko volje. Ker storilci večinoma za skrivanje nezakonito pridobljenega premoženja le tega preusmerijo v tujino oz. področja, poznana kot »off shore« države ali dele držav, je uspeh velikokrat težko pričakovati, saj pri teh področjih ni volje za sodelovanje ali so celo pravila poslovanja v teh območjih takšna, da dokumentacija ni dosegljiva oz. so dejanski lastniki gospodarskih družb skriti za »slamnatimi« družbeniki in poslovodnimi osebami. Zakon o odvzemu nezakonito pridobljene premoženjske koristi daje nove možnosti odvzema nezakonito pridobljenega premoženja, kjer sicer ne pride do pravnomočne obsodbe storilca, sam pa nima dokazil o zakonitosti premoženja, ki je predmet postopka.

1 UVOD

V Sloveniji smo finančne preiskave, ki jih izvaja policija, uzakonili že v letu 1995. Pravna podlaga zanje so bile zapisane že v prvem Kazenskem zakoniku in Zakonu o kazenskem postopku, ki sta stopila v veljavo 1. 1. 1995. Vendar se o finančnih preiskavah do leta 2003 ni veliko govorilo, še manj pa delalo na tem področju. Spremembe v družbi in spremembe v svetu na področju gospodarstva, poslovnih odnosov in razmaha kriminalitete, ki se jim ni izognila niti Slovenija, kjer smo s tranzicijo prišli do razmaha številnih kaznivih dejanj, so zahtevale dosledno ugotavljanje izvora premoženja fizičnih in pravnih oseb, oz. sledenju nezakonito pridobljenega premoženja. Finančne preiskave torej niso izum današnjih dni, so pa v današnjih časih toliko bolj aktualne. Razmere v družbi so pripeljale tako daleč, da je tudi politika oz. zakonodajalec presodil, da poleg določil o odvzemu premoženjske koristi, dosežene s kaznivim dejanjem in relativno nizke uspešnosti njenih rezultatov, potrebujemo še en, vsaj teoretično bolj uspešen instrument, da se poišče in odvzame premoženje nezakonitega izvora. Tako je Državni zbor Republike Slovenije leta 2011 sprejel Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI, Uradni list RS št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011).

Z njim je posegel tudi v tisto premoženje, za katero z obstoječo zakonodajo država ni mogla dokazati, da je bilo pridobljeno nezakonito. Da bi bil v praksi uspešen, je uzakonil t. i. obrnjeno dokazno breme, kjer mora lastnik oz. imetnik premoženja sam dokazovati, da ga je pridobil na zakonit način.

2 GOSPODARSKA KRIMINALITETA

V R Sloveniji je za pravno opredelitev gospodarskih kaznivih dejanj, s tem pa tudi gospodarske kriminalitete stvarno pristojen Kazenski zakonik R Slovenije (KZ-1-UPB2, Uradni list RS, št. 50/12 z dne 29. 6. 2012), saj so v njem opredeljena KD, za katere so v skladu z Ustavo R Slovenije predpisane tudi kazni. (Koletnik in Kolar, 2008) »S pojmom »kriminaliteta« označujemo vse vrste in oblike kaznivih dejanja, ki so v Kazenskem zakoniku opredeljena kot KD.

Gospodarska kriminaliteta zajema kazniva dejanja, storjena pri gospodarskem poslovanju, s katerimi storilci ogrožajo premoženje ali druge dobrine, ki so v lasti gospodarskih subjektov, družbene skupnosti ali države (Lamberger, 2009: 7-8). Zajema zelo različne pojavne oblike kaznivih dejanj, med najbolj splošna motiva teh dejanj pa zagotovo uvrščamo željo po dobičku in njegovi ohranitvi.

Žrtve gospodarske kriminalitete so lahko fizične ali pravne osebe, seveda pa tudi lokalna skupnost in država. Na drugi strani pa imamo storilce, ki so po večini izobraženi, inteligentni, strokovno podkovani, izkušeni, razpolagajo pa tudi z ogromno politično in ekonomsko močjo, s katero poskušajo vplivati na medije, politike in ostale posameznike (Lamberger, 2009).

Gospodarski kriminal lahko štejemo za eno izmed največjih nevarnosti sodobnega sveta. Vedno večji problem predstavlja tudi v Sloveniji. Prizadevanje organov odkrivanja in pregona kaznivih dejanj po odkritju in kaznovanju teh dejanj sicer so, težave pa nastajajo predvsem pri sodnih postopkih, ki trajajo predolgo, problem so tudi zastaranja pregona (Šepec, 2011: 247). Selinšek (2006: 25-28) pravi, da je ena izmed najpomembnejših značilnosti gospodarske kriminalitete zagotovo prikritost, ker njene posledice niso vidne takoj, saj so ta kazniva dejanja pogosto storjena z na videz običajnimi gospodarskimi posli, ki imajo podlago v poslovnih listinah. Poleg tega pa je tovrstna kazniva dejanja težko odkrivati in dokazovati brez ustreznega strokovnega znanja. Lamberger (2009) potek preiskave gospodarskega kriminala deli v tri faze. Prva faza vsebuje zaznavo posledice kaznivega dejanja, v drugi fazi se izvrši pregled dokumentacije gospodarskega subjekta, zbiranje obvestil in druga kriminalistično tehnična opravila, katera bi lahko pripeljala do potencialnega storilca, v tretji fazi pa glede na status storilca, njegovo ravnanje in druge okoliščine pridemo do vrste kaznivega dejanja, katerega storitve je storilec osumljen. Pri gospodarski kriminaliteti je poudarjeno tudi t.i. sivo polje kriminalitete, saj posledice pri gospodarskem kriminalu največkrat niso direktno vidne in zaznavne, ampak se jih lahko odkrije samo s pregledom poslovanja gospodarskih subjektov, s prijavami anonimnih oseb ali naključno, nemalokrat pa pridejo na površje ob finančnih težavah poslovnega subjekta, tudi ob stečaju ali likvidaciji.

3 FINANČNE PREISKAVE PRI PREISKOVANJU GOSPODARSKE KRIMINALITETE

Pri izvajanju finančne preiskave gre za dejanja, s katerimi ugotavljamo, odkrivamo dejstva in okoliščine, povezane z denarjem in plačilnimi sredstvi nasploh. To pa je tudi cilj finančne preiskave. Besedne zveze finančna preiskava v členih razlage izrazov oziroma opredelitvi pojmov ne razlagajo, ne Zakon o kazenskem postopku, ne Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, do leta 2004 pa tudi ne Zakon o davčni službi (Uradni list RS št. 57/2004 z dne 27. 5. 2004). Šele z veljavnostjo Zakona o davčni službi je v dvanajstem členu, ki je našteval naloge Generalne davčne uprave, zakonodajalec obrazložil in uvedel pojem t. i. davčne preiskave. Pojem finančne preiskave je prvi zakonsko opredelil Zakon o finančni upravi (ZFU, Uradni list RS št. 25/2014 z dne 11. 4. 2014), ki je pričel veljati šele leta 2014 in nadomestil Zakon o davčni službi. Opredelitev pojma je ostala povsem enaka. Določa jo četrta točka 2. člena: „Finančna preiskava je izvajanje dejanj in ukrepov po tem zakonu in zakonu, ki ureja davčni postopek, da se preprečijo, raziščejo in odkrijejo kršitve predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna finančna uprava, če obstajajo razlogi za sum, da je bilo storjeno dejanje, s katerim so bili kršeni ti predpisi, ali zaradi zagotovitve medsebojne pomoči organom EU, držav članic EU in tretjih držav.“

Ta opredelitev pojma velja le za delo finančnih organov v okviru finančnih preiskav, ki jih izvajajo. V finančni preiskavi, ki jo izvajajo druge uradne osebe (policija), pa se izvaja še veliko drugih ukrepov.

Pri preiskovanju gospodarske kriminalitete preiskujemo tudi finančne tokove, ki so dokaz oz. pogoj samega kaznivega dejanja, zato lahko tudi pri samem preiskovanju gospodarske kriminalitete govorimo o delni finančni preiskavi. Ko pa začnemo preiskavo o izsleditvi, zavarovanju in zasegu nezakonito pridobljene premoženjske koristi storilca kaznivega dejanja, pa govorimo o uvedbi t.i. »vzporedne finančne preiskave«.

V Republiki Sloveniji lahko danes finančno preiskavo uvedemo na podlagi treh zakonov in sicer Zakona o kazenskem postopku, Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora ter Zakona o finančni upravi v povezavi z Zakonom o davčnem postopku. Slednja dva zakona predstavljata podlago za delo davčnih oziroma finančnih organov.

Zakaj uvajati in izvajati finančne preiskave? Razlog je bil zapisan že v prvem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije, ki je pričel veljati 1. 1. 1995. Sedmo poglavje z naslovom Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je tedaj obsegalo štiri člene (95 do 98). Poglavitni razlog je naveden že v prvem odstavku 95. člena, ki navaja, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, kar daje državnim organom podlago in hkrati nalaga dolžnost, da storilcu odvzamejo ukradeno stvar ali njegovo premoženje v vrednosti premoženjske koristi. Kazenski zakonik se je do danes večkrat spremenil in dopolnil, vendar je vsebina členov ostala približno enaka. V sedmem poglavju se nahaja sedem členov (74. do 77.c člena) trenutno veljavnega Kazenskega zakonika (KZ-1). Dodani so bili trije členi, ki govorijo o odvzemu premoženja zaradi kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski družbi, odvzemu premoženja, pridobljenega v zvezi s kaznivim dejanjem in o prenešenem premoženju.

Omenjeno sedmo poglavje Kazenskega zakonika v drugem odstavku današnjega 74. člena določa, da se storilcu ali drugemu prejemniku premoženjska korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje. V naslednjem členu je predpisan način odvzema premoženjske koristi. Storilcu kaznivega dejanja se odvzame denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Kadar to ni mogoče, se storilcu kaznivega dejanja lahko odvzame drugo premoženje, ki ustreza vrednosti premoženjske koristi, ki jo je pridobil s kaznivim dajanjem. Če tudi to ni mogoče, se storilcu naloži, da plača denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi. Na podlagi tretjega odstavka istega člena se lahko premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, odvzame tudi tistim, na katere je bila prenešena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Mora pa biti izpolnjen pogoj, da so te osebe vedele ali bi mogle vedeti, da je ta korist bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Obstaja tudi možnost, da sodišče tudi storilčevim bližnjim sorodnikom odvzame njihovo premoženje, če je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, prenešena na njih. Bližnjim sorodnikom storilca, razmerja katerih so sicer navedena v 224. členu trenutno veljavnega Kazenskega zakonika, se odvzame tudi storilčevo premoženje, ki ga je na njih prenesel z namenom skrivanja, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost. V primeru, da je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, se vsaki osebi odvzame delež, ki ga je pridobila. Če tega ni mogoče natančno ugotoviti, delež določi sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve. Premoženjska korist ali premoženje se odvzame tudi pravni osebi, če ga je storilec nanjo prenesel brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. Predpisani so tudi pogoji odvzema premoženjske koristi zaradi kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi in odvzem premoženja, pridobljenega v zvezi s kaznivim dejanjem. Pravni red se je z njimi prilagodil razmeram v družbi, glede na zaznane nove oblike prenosov premoženja na druge osebe z namenom izogibanja odvzemu.

Na kakšen način izvajati finančne preiskave? Pravno podlago in orodje nam dajeta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Zakon o kazenskem postopku, ki je tako kot naš prvi Kazenski zakonik začel veljati 1.1.1995, od takrat določa potek kazenskega postopka. Omenjeni zakon je v posebnem poglavju med drugim predpisoval postopek za odvzem premoženjske koristi, podkupnin ter denarja ali premoženje nezakonitega izvora. Predpisoval je torej aktivnosti, ki jim danes pravimo finančna preiskava. Pogoji in postopek finančne preiskave so bili tedaj zapisani v členih od 499 do 507, v danes veljavnem zakonu je dodanih sedem novih členov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!