Ko sem bila mala, sta bili moji najljubši knjigi Pika Nogavička in Moj dežnik je lahko balon. Piko Nogavičko sem prebrala na dušek že v prvem razredu in bila sem očarana nad njenim pogumom, še bolj pa nad njenimi vedno novimi idejami in kreativnostjo, kjer je svojo moč uporabljala za pravična dejanja in z njimi zaščitila svoje šibkejše prijatelje. Pogumna in pravična figura. Tudi zvita po potrebi.

V pravljici Moj dežnik je lahko balon pa sem si predstavljala, kako letim, in občudovala Jelkin pogum. Svet je z višine popolnoma drugačen, vidiš celoto in vse dobi druge dimenzije. Tudi njen pogum je rezultiral v pravičnosti, ko je razdelila klobuke na pecljih čisto vsem sorodnikom, pa čeprav jo je kakšen tudi grdo gledal. Bila je junakinja, ni se ozirala na to, da je bila nad njimi, ne le na nebu, ampak tudi sicer.

To so liki, s katerimi se lahko identificiram še danes. Švedska in slovenska junakinja sta si podobni – imata domišljijo, sta pogumni in pravični ter presegata povprečje. Predvsem pa sta pozitivni in imata vizijo.

Zakaj to pišem? Ker se ves čas ukvarjam s tem slovenskim bitjem, s to naravnanostjo, da slovenska kultura (še) podpira trpljenje, hlapčevstvo, patos in tesnobo. Moram reči, da ob kulturnem prazniku, ki prihaja, vedno dobim v želodcu občutek temne vznesenosti, nikoli pa nasmeha in radosti, veselja in smeha. Zakaj podpirati take lastnosti, ki identiteto Slovenca še bolj silijo v temo, osamo in zavist? Življenje je drugačno, zagotovo. Zapisala sem že, da nimam nič s trpljenjem, da v letu Cankarja, ki ga častímo, njegova podoba Francke v ruti zares ne sodi za današnjo mizo. Seveda spoštujem umetnost, sem redna obiskovalka vrste kulturnih prireditev, od koncertov do gledališča itd., ampak tu gre za to, kaj narodu sporočamo.

Ni treba, da je globina misli in čustev temačna. Tudi Prešeren, ki se je globoko zaljubil v Primičevo Julijo, je lahko izpovedal to globino, ki je tako bolela, da jo je ublažil šele ob kozarcu pijače. Tudi moji dve junakinji premoreta globoka čustva, s tem ni nič narobe. Nasprotno, to je tisto, kar je največ. Prešeren je zares razumel to veličino na nacionalni ravni s pozivom k sodelovanju in na najbolj intimni z izpovedjo globoke ljubezni.

Ampak radost, zadovoljstvo in sreča, ki bi jih lahko odražala kultura tudi s takimi poudarki, bi lahko vplivali tudi na stanje duha naroda. Tudi sodobna umetnost jih lahko ima, in to veliko, le izbrati jih je treba.

Navdušena sem nad zadnjima dvema stvaritvama doajena Borisa Cavazze. V prvi je pevski interpret v fantastičnem ansamblu z odličnimi besedili, večinoma hudomušno naravnanimi, a z zelo globokimi sporočili. S stoječimi ovacijami smo ga nagradili tudi po najnovejši, skoraj monološki predstavi Zadnje lune. Imela sem čast pogovarjati se z Gašperjem Tičem, kreativnim in vsestranskim človekom, in videti muzikal ter njegove tekste, kjer s hudomušnostjo pove mnogo več kot kdor koli.

Gre skoraj za vprašanje, ali Mozart ali Wagner. Rada imam prvega, ki s svojo nagajivostjo in lahkotnostjo pusti energijo, ki te ponese naprej. Včasih potrebuješ tudi Wagnerja, so tudi taki občutki, a Mozart v roki s Piko Nogavičko, ki ju oba z dežkom v zraku ponese v svet Jelka, je prava izbira za Slovence.

piše: mag. Primož Feguš, vir: revija HRM, številka 14/2018

Spremembe v sodobnem gospodarstvu narekujejo spremembe v delovnih okoljih. Napredek in globalizacija vnašata v delovna razmerja vse več stresa, s katerim se morajo soočati tako delodajalci kot delavci. Zaradi različnih negativnih dejavnikov, ki so lahko tako zunanje kot tudi notranje narave, se je spremenil pomen dela, posledično so potrebne tudi spremembe v urejanju sodobnih delovnih okolij.

Delovno okolje mora biti zasnovano tako, da omogoča kakovostno in učinkovito delo. Delo pa je lahko kakovostno in učinkovito le, če se izvaja v zdravem okolju. Vlade in zakonodajalci po vsej Evropski uniji so se že pred časom zavedeli pomena zdravega delovnega okolja, zato so bili oblikovani različni predpisi, ki določajo pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev. Ti določajo različne varnostne ukrepe, s katerimi se preprečujejo oziroma obvladujejo nevarnosti in škodljivosti pri delu. Z njimi pa se zagotavljajo tudi ustrezne ravni varnosti in zdravja oziroma okoliščine, v katerih je glede na naravo dela delavcu omogočena največja možna mera zdravstvene in psihofizične varnosti.

Eden izmed dejavnikov, ki izrazito vpliva na dobro (oziroma slabo) počutje na delovnem mestu in ustvarja nezdravo delovno okolje, je mobing. Izraz mobing je danes pogosto uporabljen, pa vendar ga je težko definirati. Upoštevaje, da je odškodninskih delovnih sporov pred sodišči relativno malo, kaže na dejstvo, da se malo delavcev, ki so (bili) podvrženi mobingu, odloči za sodno uveljavljanje odškodnine. Iz tega razloga sodna praksa v celoti zagotovo še ni izoblikovana.

Dejstvo je, da se mobing lahko zgodi vsakemu, skoraj neopazno. Pa vendar je treba opozoriti, da ni vsakdo žrtev mobinga, saj se v vsaki sredini pojavi tudi kdo, ki mu je manj pomembna delovna produktivnost, aktivno prispeva k ustvarjanju negativnega vzdušja v delovni sredini ali pa gre za pretirano občutljivega posameznika. Pomembno je, da vodstvo delovne organizacije mobing prepozna, saj le-ta ne povzroča škode zgolj posameznim delavcem, temveč tudi podjetju. Žrtvam mobinga je treba pomagati, povzročitelje pa kaznovati.

Večina zaposlenih se prilagodi okolju, ker ne želijo težav, ne želijo postati žrtve mobinga. Čeprav »žrtev mobinga« svoja dejanja argumentira, mu to nič ne pomaga. Predpostavljeni večinoma želijo imeti ob sebi sodelavce, ki njihove zamisli in odločitve podpirajo in jim kažejo podporo. Zato so velikokrat v prednosti tisti, ki povzročajo mobing ali ga celo sami izvajajo.

Zaposleni kot pogostejši vzrok za trpinčenje navadno izpostavljajo vodje, ki niso sposobni reševati konfliktnih situacij v delovnem okolju – ali pa jih celo sami podpihujejo in povzročajo. Pri tem se pogosto izpostavljata sprenevedanje in hinavščina, ki sta dve zelo pogosti, a težko dokazljivi metodi trpinčenja.

Vzroke za trpinčenje na delovnem mestu moramo videti tudi v luči vzdrževanja socialno-ekonomskih razlik, ki slabšajo zdravje zaposlenih. Trpinčenje in druga psihosocialna tveganja pri delu postajajo vse bolj vsakdanji pojav in ideološko vprašanje, saj sta tudi njihovo preprečevanje in promocija zdravja bolj prilagojena potrebam ekonomije in finančnih trgov, kot pa potrebam socialne pravičnosti in človeškega dostojanstva.

Kljub zakonski prepovedi trpinčenja na delovnem mestu se ta vrsta nasilja namenoma uporablja za izkoriščanje in oškodovanje ranljivih posameznikov, ki se – tudi zaradi razmer na trgu dela – znajdejo v položaju nemoči. Večina zaposlenih se prilagodi trpinčenju, ker si želi pridobiti ali ohraniti zaposlitev. Ne glede na to, trpinčenje tako na prizadetih posameznikih kot tudi na drugih zaposlenih pušča številne psihične, emocionalne, vedenjske in bolezenske spremembe¹.

Kadar se v družbi začne izvajanje mobinga, je pomembno, da vodstvo pravilno reagira. Da je nekaj narobe, se vidi po tem, da delavec dela ne opravlja več vestno, da je porušen njegov občutek varnosti, sproščenosti in zadovoljstva na delovnem mestu. Delavec s težavo funkcionira v delovnem okolju takšnega podjetja. Zaradi mobinga je psihično in fizično izčrpan, slabo se počuti, njegova sposobnost za delo je zmanjšana. V določenih primerih je problem v tem, da delavec trdi, da se mobing nad njim izvaja ravno s strani vodstva. Vendar tudi v teh primerih se mora vodstvo tega zavedeti in se pri tem ustaviti.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 7. členu določa, da je na delovnem mestu prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. S tem se na zakonski ravni ureja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki vključuje mobing, šikaniranje oziroma čustvene zlorabe. S takšno prepovedjo želi zakon ustvariti pogoje za zagotovitev ustrezne ravni dostojanstva v delovnem okolju. Zakon za kršitve prepovedi mobinga in šikaniranja omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine.

Kadar se posameznik odloči za sodno varstvo, s tožbo naloži sodišču, da se s sodbo ugotovi, da je delodajalec odškodninsko odgovoren delavcu zaradi mobinga, ki se izvaja nad delavcem v obliki šikaniranja na delovnem mestu. Oseba, ki je prizadeta zaradi mobinga, lahko pred sodiščem uveljavlja odškodnino kot nadomestilo za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravica do pravične denarne odškodnine temelji na 181. členu Obligacijskega zakonika, ki opredeljuje kršitev osebnega dostojanstva in varnosti.

Posameznik, ki je žrtev mobinga, trpi za duševnimi bolečinami glede na to, da sporni dogodki neugodno vplivajo na njegovo zdravstveno stanje in povzročajo akutno stresno reakcijo, anksioznost, težave s spanjem ipd. V blažji obliki se stres odrazi tudi v prilagoditveni motnji.

Mobing povzroča socialno izključevanje in ogroža psihično, fizično ali socialno zdravje in varnost delavca, saj ta vse dojema kot zatiranje, poniževanje, ogrožanje ali žaljenje dostojanstva pri delu. Delodajalci morajo v namen preprečevanja mobinga sprejeti ustrezne preventivne ukrepe, da zagotovijo stabilno delovno okolje, v katerem ne prihaja do kakršnihkoli oblik nadlegovanja. Delodajalci morajo tudi ustrezno ukrepati, kadar zaznajo takšno ravnanje. Če delodajalec ne sprejme ustreznih ukrepov, da bi delavce zaščitil, je posledično odškodninsko odgovoren, seveda pod pogojem, da so izpolnjeni tudi vsi drugi elementi odškodninske odgovornosti.

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) določa tudi druge parametre zdravega delovnega okolja oziroma pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Poleg formalnih predpisov tudi različne organizacije vlagajo veliko energije in truda v ozaveščanje delodajalcev in delavcev za zdravo delovno okolje.

Promocija zdravja na delovnem mestu je več kot le izpolnjevanje zakonskih zahtev glede varnosti in zdravja, saj zajema skupna prizadevanja delodajalcev, delavcev in družbe za izboljšanje zdravja in dobrega počutja na delovnem mestu. Promocija zdravja na delovnem mestu zajema:

• izboljšanje organizacije dela (uvedbo gibljivega delovnega časa, ponudbo delovnih mest, ki omogočajo delo na domu (oziroma delo na daljavo), zagotavljanje možnosti za vseživljenjsko učenje, na primer z izmenjevanjem zaposlenih pri podobnih delih in s širitvijo profila delovnih mest),
• izboljšanje delovnega okolja (spodbujanje sodelovanja zaposlenih v procesu izboljševanja delovnega okolja, spodbujanje podpore med sodelavci),
• ponudbo zdrave hrane,
• spodbujanje delavcev, da se udeležujejo zdravih aktivnosti (ponudbo programov telesne vadbe, zagotavljanje koles za vožnjo na krajših razdaljah znotraj velikega delovnega območja) in
• spodbujanje osebnostnega razvoja (ponudbo tečajev za pridobitev kompetenc, kot je obvladovanje z delom povezanega stresa, pomoč zaposlenim pri opuščanju kajenja).

Bistvenega pomena je, da so delavci vključeni v ta proces ter da se upoštevajo njihove potrebe in stališča glede organizacije dela in delovnega mesta².

Določenih pravil delavcem ni mogoče vsiliti, temveč se jih lahko le promovira. Glede drugih pravil pa jih lahko delodajalec uvede z ustreznim pravilnikom in tudi skrbi za njihovo dosledno izvajanje. Eno takšnih pravil je prepoved uživanja alkoholnih pijač ali prepovedanih psihoaktivnih substanc na delovnem mestu. Glede tega področja morajo delodajalci sprejeti ustrezen pravilnik. S pravilnikom se uredijo postopki o ugotavljanju alkoholiziranosti in prisotnosti pomirjeval, mamil, poživil in drugih narkotičnih sredstev (psihoaktivnih substanc) pri delavcih, ki delajo v posameznem podjetju.

Kadar delodajalec posumi, da posamezni delavec med delovnim časom uživa alkohol ali psihoaktivne substance, mora izvesti postopek preizkusa alkoholiziranosti ali psihoaktivnih substanc. Postopek se lahko izvede tudi v preventivni obliki.

V primeru, da se s preizkusom z alkotestom ugotovi alkoholiziranost pri delavcu, mora nadrejeni delavca odstraniti z delovnega mesta. Na tem mestu je primerno opozorilo, da se delavcu ne sme dopustiti, da bi se odpeljal z lastnim vozilom, temveč je treba poklicati taksi, ki delavca odpelje domov. O opravljenem alkotestu je potrebno sestaviti zapisnik, ki je tudi dokazilo v nadaljnjih ukrepih delodajalca zoper takšnega delavca. Na tem mestu je treba opozoriti, da ni enoznačnega odgovora, ali je alkoholiziranost na delovnem mestu razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je odvisno od vseh drugih okoliščin, zlasti od tega, ali je bil delavec že prej kdaj alkoholiziran, za kakšne vrste delo gre, vrste delovnega procesa ipd.

V zaključni misli bi rad poudaril, da ima delodajalec precej zakonskih obveznosti, ki jih mora spoštovati, na področju varstva zdravja pri delu. Na drugi strani ima tudi delavec precej obveznosti, ki jih mora spoštovati, da lahko delovni proces poteka v zdravem okolju. V vsakem primeru pa si morata tako delodajalec kot tudi delavec prizadevati za zdravo delovno okolje v vseh pogledih.

Življenjski slog je zasebna stvar vsakega posameznika. V podjetju lahko delodajalec še kako skrbi in spodbuja k spremembi vedenja, vendar pa se delavcev k temu ne da prisiliti. Udeležba v katerikoli aktivnosti promocije zdravja pri delu je prostovoljna, predvsem pa se morajo vsi udeleženi v delovnem procesu zavedati, da je to v njihovem interesu. Za promocijo zdravja na delovnem mestu je potrebna dejavnost na obeh straneh – delodajalci morajo zagotavljati zdrave organizacijske in okoljske razmere, delavci pa morajo aktivno sodelovati v programu promocije zdravja na delovnem mestu.

Literatura

¹ Nolimal, D. (n. d.). Sneto z naslova http://www.osha.mddsz.gov.si/resources/files/NOLIMAL_4_Trpincenje_in_PTSM.pdf
² Neznan avtor. (n. d.). Sneto z naslova https://osha.europa.eu/

piše: dr. Dušan Štrus, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

Državni svet je drugi dom slovenskega parlamenta, a je v Ustavi urejen pomanjkljivo. Podnormirana ni samo ustavna, temveč tudi zakonska ureditev Državnega sveta. Na ustavni in zakonski ravni med drugim niso urejena niti razmerja med obema domovoma slovenskega parlamenta. Nastalo pravno praznino zapolnjuje Poslovnik Državnega zbora. V tem, notranjem aktu Državnega zbora, je urejen tudi postopek ponovnega odločanja, ki namesto odločanja o zakonu določa le ponovno glasovanje o njem. Državni zbor torej zgolj ponovno glasuje o zakonu, ne more pa njegove vsebine spremeniti, čeprav Državni svet večinoma ne nasprotuje zakonu v celoti, ampak le posameznim zakonskim rešitvam.

1 Uvod

Konec leta 2016 smo praznovali 25. obletnico sprejema Ustave Republike Slovenije. Takrat je Slovenija demokratično sprejela svoj temeljni akt, v katerem je uredila temelje demokratične ureditve. S sprejemom Ustave iz leta 1991 sta na področju zakonodajne veje oblasti v Republiki Sloveniji nastali dve instituciji, in sicer Državni zbor ter Državni svet, s čimer smo uvedli asimetrični dvodomni sistem. O položaju prvega doma

– Državnega zbora – v slovenskem ustavnem sistemu niso bila nikoli sprožena vprašanja, teorija in praksa pa sta imeli precej več dela z drugim domom, Državnim svetom (Ribičič, 2001: 135; Grad, 2000: 141–142). Nejasnosti o položaju Državnega sveta so posledica nastanka Državnega sveta in njegove podnormiranosti v Ustavi pa tudi položaja drugega doma nasploh, kar je najbolje ponazoril Ribičič (2000) v svoji knjigi Podoba parlamentarnega desetletja na prelomu tisočletja:

»Prvi dom, predstavniška zbornica, telo, v katerem se sprejemajo zakoni in postavlja vlada, ni sporen. Brez njega ne gre. Drugače je z drugim domom. Je dopolnilo prvega, je dodatna komplikacija sistema, dodaten strošek, je nekaj, kar gre vladi in prvemu domu na živce, predvsem pa je brez njega mogoče shajati. Zato je razprava o drugem domu vedno odprta, vedno se najdejo njegovi nasprotniki, ki ga ukinjajo, in pristaši, ki ga želijo uvesti, ohraniti in/ali okrepiti. Sam spadam k slednjim« (str. 53).

Ribičič se je v svojem obsežnem znanstvenem opusu veliko ukvarjal s slovenskim dvodomnim sistemom in s tem pripomogel k umestitvi Državnega sveta v slovenski ustavni sistem, ter nadaljnjemu razvoju te ustavne institucije, tudi pri novi ureditvi postopka ponovnega odločanja o zakonu.

2. Skopa in neprimerna ustavna ter zakonska ureditev Državnega sveta in njegovih pristojnosti

2.1 Pomanjkljiva ureditev položaja Državnega sveta

Že v fazi sprejemanja Ustave so obstajali različni predlogi o naravi slovenskega zakonodajnega telesa. Eden od predlogov je določal enodomno predstavniško telo, pri čemer bi bil del enodomnega telesa izvoljen na drugačen način in bi predstavljal lokalne in regionalne interese. Šlo bi torej za korekcijo volilnega sistema za tisti del parlamenta, ki bi predstavljal lokalne in regionalne interese (Igličar, 1991: 332). Drugi predlog je vseboval idejo, da mora poleg prvega doma obstajati drugi dom, ki naj v parlamentarno odločanje vnaša drugačne poglede in predstavlja delodajalce in delojemalce, pokrajinsko sestavo družbe, profesionalne sloje ipd. (Bučar, 1991: 673). Gre za idejo vzpostavitve drugega doma po vzoru bavarskega Senata. Tretji predlog je vseboval idejo zbora pokrajin kot »poldoma«, ki bi se po vzoru norveškega modela izločil v poseben pokrajinski zbor pri obravnavi nekaterih vprašanj (Kaučič, 1991: 679; Kristan, 1991: 7). Obstajali so tudi predlogi, da bi dvodomnost v Sloveniji uvedli na podlagi izkušenj drugih domov v tujini, na primer Franciji, Španiji in Italiji (Grad, 1991: 676).

Z Ustavo je bila sprejeta rešitev, ki predvideva dve instituciji na zakonodajnem področju ter zgolj iniciativno, svetovalno ter odložilno funkcijo Državnega sveta. Ta različica ureditve dvodomnosti je bila dogovorjena tik pred sprejetjem Ustave. Zgledovala se je po ureditvi dvodomnosti na Bavarskem, interesna sestava pa naj bi zajemala predstavništvo interesne organiziranosti, ki pa v času sprejemanja Ustave večinoma še ni bila vzpostavljena. Torej je bila logična posledica take ureditve, da je bila ustavna ureditev dvodomne parlamentarne ureditve, predvsem ureditve Državnega sveta, zelo skopa in nedorečena.

Tudi teorija poudarja, da naša Ustava nekatera vprašanja v zvezi s predstavniškim telesom in druga vprašanja državne ureditve ureja precej skopo, ponekod pa celo pomanjkljivo. Ustava tudi ni povsem uravnotežena, saj so nekateri deli državne ureditve urejeni manj podrobno kot drugi. To velja predvsem za Državni svet, ki je urejen precej manj podrobno kot drugi državni organi, zlasti v primerjavi z Državni zborom (Grad, 2013: 24–25). Ustavodajalec je v Ustavi lapidarno uredil ne samo postopke v zvezi z Državnim svetom, kot je postopek ponovnega odločanja, ampak tudi zakonodajni postopek v celoti.

Sam postopek ponovnega odločanja je v Ustavi urejen zelo nenavadno, saj ustava v dveh odstavkih 91. člena ureja dve povsem različni vprašanji. V prvem odstavku ureja razglasitev zakona (t. i. promulgacijo), v drugem pa postopek ponovnega odločanja o zakonu oziroma t. i. odložilni veto Državnega sveta. Državni svet lahko v sedmih dneh od sprejetja zakona in še pred njegovo razglasitvijo zahteva, da Državni zbor o njem še enkrat odloča. Po izglasovanju veta v Državnem svetu se zakonodajni postopek vrne v Državni zbor, ki ponovno odloča o zakonu. Pri ponovnem odločanju mora za sprejem zakona glasovati večina vseh poslancev, razen če Ustava za sprejem obravnavanega zakona določa večje število glasov. Ponovna odločitev Državnega zbora je dokončna.

2.2 Neustrezna ureditev rokov odložilnega veta, referenduma in promulgacije

Največ težav pri urejanju institutov odložilnega veta in promulgacije, pa tudi referenduma, ki bo obravnavan v nadaljevanju, je ureditev njihovih rokov. Nenavadno je, da Ustava ureja pristojnost veta Državnega sveta s časovno omejitvijo v členu, ki govori o razglasitvi zakonov. Gre za dva povsem različna instituta. Sedemdnevni rok Državnega sveta za vložitev veta je najdaljši možni rok znotraj osemdnevnega roka, ki ga ima za razglasitev zakona na voljo Predsednik republike. V ustavah drugih držav časovna omejitev vložitve veta ni zajeta v rok za razglasitev zakona, ki ga ima na voljo šef države, ampak začne rok za razglasitev zakona teči šele po tem, ko je zakon sprejet v obeh domovih.

Prekrivanje teh dveh rokov posledično pomeni tudi različno določanje roka za razglasitev zakona, ki je na voljo Predsedniku republike. Če Državni svet na zakon ne vloži odložilnega veta, se osemdnevni rok Predsednika republike izteče brez prekinitve, vendar pa je vanj vključen tudi sedemdnevni rok Državnega sveta za vložitev odložilnega veta. Predsedniku republike za razglasitev zakona v tem primeru ostane samo en dan. Če Državni svet na zakon vloži odložilni veto, pa se osemdnevni rok za podpis zakona pomakne na konec »druge« odločitve Državnega zbora. V tem primeru ima predsednik republike za razglasitev zakona na voljo osem dni in ne le enega dneva.

Rok za vložitev odložilnega veta pa ni edini rok, ki teče znotraj roka za razglasitev zakona. Tudi rok za vložitev pobude za razpis zakonodajnega referenduma je treba vložiti v sedmih dneh od sprejema zakona, kar pomeni, da se ti roki na eni strani prekrivajo, na drugi pa dopolnjujejo. Sedemdnevni rok za vložitev veta in zahteve za razpis referenduma ter osemdnevni rok za promulgacijo zakona začneta teči sočasno. Vendar lahko Državni svet najprej vloži veto in Državni zbor mora ponovno odločati o zakonu. Če Državni zbor ponovno sprejme zakon, pa začneta zopet teči sedemdnevni rok za vložitev pobude za razpis referenduma in osemdnevni rok za razglasitev zakona. Če je vložena zahteva za razpis referenduma in zakon na referendumu ni zavrnjen, pa začne Predsedniku republike že tretjič teči rok za podpis zakona.

Kot že navedeno, ustavna ureditev 91. člena povzroča težave pri sočasnem teku rokov za sprejem odložilnega veta, za izvedbo zakonodajnega referenduma in za razglasitev zakona, zato bi bilo v prihodnje dobro premisliti o spremembi te ustavne ureditve. Ustavno ureditev bi bilo treba spremeniti tako, da bi bil po sprejemu zakona določen rok za vložitev odložilnega veta Državnega sveta, po preteku tega roka bi začel teči dodaten rok za vložitev pobude za zakonodajni referendum in šele nato rok za razglasitev zakona, s čimer bi preprečili sočasen tek vseh rokov.

2.3 Neustrezna ureditev odložilnega veta

Zakonodajni postopek torej ni končan vse dotlej, dokler ne preteče sedemdnevni rok za vložitev veta, saj Državni svet z odložilnim vetom posega v zakonodajni postopek. Zahteva Državnega sveta za ponovno odločanje pomeni odložitev odločitve Državnega zbora o sprejemu zakona. Državni zbor je dolžan o zakonu ponovno odločati in šele po ponovnem odločanju, ko je zakon sprejet ali zavrnjen, je zakonodajni postopek končan. Glede na pravno posledico odložilnega veta je do izteka roka za njegovo vložitev odločitev Državnega zbora o sprejemu zakona pogojna.

Ustavno ureditev, ki ureja postopek ponovnega odločanja, bi bilo treba izločiti iz določbe, ki ureja razglasitev zakona. Veto, ki je zdaj povsem prepuščen poslovniški ureditvi, je izredno pomemben ustavni institut in posledično potrebuje samostojen člen v okviru ustavnih določb o zakonodajnem postopku. Ustava bi morala vsebovati vsaj temeljne določbe o zakonodajnem postopku in njegove ureditve ne bi smela v celoti prepuščati Poslovniku Državnega zbora.

Razmerja med obema domovoma bi morala biti ustrezno urejena ne samo na ustavni, ampak tudi na zakonski ravni. Potreben bi bil sprejem posebnega zakona o ureditvi razmerij med obema domovoma, saj ta zdaj na ustavni ravni niso zadostno urejena. Na ravni zakonodaje so urejeni le nekateri vidiki razmerij med obema domovoma v Zakonu o Državnem svetu (ZDSve), in je področni zakon, ki prvenstveno ureja volitve in ureditev Državnega sveta. V zakonu o razmerjih med obema domovoma bi bilo treba celovito urediti odnose med njima, poslovniški ureditvi pa prepustiti samo podrobno ureditev zakonodajnega postopka pred Državnim svetom.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar 479/2017

Davčne zavezance, ki so v preteklosti postopali v skladu s takrat veljavno zakonodajo, Furs danes obdavčuje

V 2. členu slovenske ustave je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. Lepo zapisano, toda v praksi to ne deluje, saj opažamo vedno več primerov, ko je kršeno načelo pravne varnosti, oziroma ko Furs dejanja, ki so bila v preteklosti izvedena v skladu z veljavno zakonodajo, razglaša za navidezna. V nadaljevanju vam bomo predstavili najnovejši primer. Gre za prodajo lastnega deleža konec leta 2004 in davčni pregled leta 2017. Žal ta primer ni osamljen.

Dve fizični osebi sta bili od leta 1995 do decembra 2004 družbenika, vsak do polovice, v eni od slovenskih družb. Sredi decembra 2004 sta vsaka od njiju, tako kot je to takrat storilo verjetno na tisoče Slovencev, družbi prodali po 40 odstotkov svojega deleža, kar pomeni, da je družba kupila 80 odstotkov lastnega deleža. Prodaja obeh poslovnih deležev je bila izvedena v skladu s takrat veljavno davčno in korporacijsko zakonodajo. To pomeni, da so bile oblikovane rezerve za nakup lastnega deleža in pogodba o prodaji deleža je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa. Še pred iztekom leta 2004 je bila plačana tudi kupnina za prodani lastni delež in to na naslednji način:

• družba, kupec lastnega deleža, je pri eni od slovenskih bank najela kredit v višini kupnine za en poslovni delež,
• po prejemu kredita, ki ji je bil nakazan na njen transakcijski račun, je prvemu družbeniku, fizični osebi, plačala kupnino za prodani delež,
• ta družbenik je po prejemu kupnine, katero je fizično prejel kot priliv na svoj transakcijski račun, z družbo sklenil posojilno pogodbo in ji je ta isti znesek nakazal nazaj kot posojilo,
• po prejemu posojila, ko je družba denarna sredstva (posojilo) fizično imela na svojem računu, je drugemu družbeniku plačal kupnino za delež in
• ta drugi družbenik je nato po prejemu kupnine, ki jo je fizično prejel na svoj transakcijski račun, z družbo sklenil posojilno pogodbo in ji je ta isti znesek nakazal nazaj kot posojilo,
• družba je po fizičnem prejemu posojila od drugega družbenika s svojega transakcijskega računa vrnila banki kredit.

To pomeni, da je bila kupnina z izvedenimi nakazili spremenjena v posojilo, kar pa bi lahko bilo narejeno tudi brez dejanskih nakazil denarnih sredstev. Po tako izvedenih transakcijah, ki so vse zakonite in pravilne, je bila družba po dveh posojilnih pogodbah dolžna družbenikoma določeni znesek, ki pa je bil identičen znesku kupnine za delež.

V konkretnem primeru bi se družba in družbeniki lahko tudi dogovorili, da bi se v prodajni pogodbi določili večletni rok za plačilo kupnine, ki bi se ravno tako lahko obrestovala za čas neplačila. Zadeva bi bila identična, kot je bila v primeru odobritve posojila. Toda družbenika in družba so se odločili, da se kupnina zamenja s posojili, kar je bilo tudi izvedeno z dejanskimi nakazili kupnine in posojil. Vse je bilo izvedeno, kot mora biti.

To pomeni, da je družba družbenikoma na podlagi dveh posojilnih pogodb poleg vračila glavnice, plačevala tudi obresti, od katerih je bila obračunana dohodnina, ki je do konca leta 2012 znašala 20 odstotkov, od leta 2013 pa 25 odstotkov.

Ugotovitev davčnega organa

Davčni organ je konec leta 2016, to je 12 let pozneje, pri pravni osebi uvedel davčnoinšpekcijski nadzor in je konec leta 2017, to je 13 let pozneje, izdal temu ustrezni akt, katerega predmet je bila odmera davka od dohodka pravnih oseb in odmera davka od dohodka iz kapitala za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2015. Tako je davčni organ v uvodu obrazložitve tega akta zapisal:

»Davčni organ je v postopku davčnoinšpekcijskega nadzora na podlagi analize zbranih podatkov in denarnih transakcij na transakcijskih računih zavezanca za davek, sklenjenih kupoprodajnih pogodb o nakupu vrednostnih papirjev in poslovnih deležev, kreditnih in posojilnih pogodb ter konto kartic glavne knjige, ugotovil, da so zavezanec za davek in njegova družbenika z namenom, da preslepijo davčni organ, izvedli na nedopustni podlagi pravne posle nakupa vrednostnih papirjev in poslovnih deležev pred spremembo davčne zakonodaje v decembru 2004, ter nato v povezavi s temi posli s kroženjem denarnih sredstev zavezanca za davek vzpostavili navidezne posojilne pogodbe.

Na podlagi navideznih posojilnih pogodb je zavezanec za davek v inšpiciranem obdobju družbenikoma neobdavčeno izplačeval denarna sredstva, prikazana kot vračilo posojila, s katerim naj bi družbenika omogočila zavezancu za davek njegove nakupe vrednostnih papirjev in lastnih deležev. Davčni organ je z analizo transakcij na transakcijskem računu in s primerjavo vzpostavljenih pogodb ugotovil, da je bil nakup lastnega deleža financiran najprej z bančnim kreditom, ostalo pa s kroženjem istih sredstev na transakcijskem računu od zavezanca do družbenikov in nazaj. Na isti način je bil v decembru 2004 financiran nakup vrednostnih papirjev.

Pri kroženju istih denarnih sredstev se je multiplicirala navidezna obveznost zavezanca za davek do vračila posojil družbenikom. Po vzpostavitvi navidezne in multiplicirane obveznosti iz naslova posojil je zavezanec za davek v nadaljevanju kot vračilo posojila v inšpiciranem obdobju dejansko izplačeval akumulirani dobiček (dividendo) družbe navideznima posojilodajalcema, torej družbenikoma, ki še vedno obvladujeta zavezanca za davek. Gre za tako imenovano prikrito izplačilo dobička.

V okviru posla nakupa lastnih deležev in vrednostnih papirjev brez ekonomske vsebine je zavezanec za davek v inšpiciranem obdobju neupravičeno uveljavljal še davčno nepriznane odhodke iz naslova obresti za navidezno prejeta posojila od družbenikov in s tem izkazal tudi nižjo davčno osnovo za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Na podlagi ugotovljene zlorabe predpisov je davčni organ ugotovil davčno obveznost, ki je verjetno izkazana v višini 205.000,00 evrov.«

Furs: Udeleženci zlorabili zakonodajo

Določbe zakona o gospodarskih družbah, ki se nanašajo na lastni delež, so jasne in veljavne že več kot desetletje, toda če tudi postopate v skladu s temi določbami, vam to ne daje nobene pravne varnosti. Vsak finančni uradnik se lahko odloči drugače in vaša zakonita dejanja šteje za navidezna ter vas več kot deset let pozneje še obdavči. Tako je davčni organ glede lastnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo v nadaljevanju obrazložitve zapisal:

»V družbi z omejeno odgovornostjo nima družba iz naslova lastnih poslovnih deležev nobenih pravic (četrti odstavek 506. člena ZGD) iz naslova obvladovanja. Njen čisti dobiček se ne razporeja na lastne deleže in ti tudi nimajo glasovalne pravice. Lastni delež pomeni le premoženje, za katerega je družba morala oblikovati knjigovodski vir. Imetnica teh lastnih deležev je sicer družba, ker pa so njeni lastniki družbeniki, so ti posredno tudi imetniki lastnih deležev. Zavezanec za davek z odkupom lastnega poslovnega deleža ne pridobi nič, niti ne glasovalnih pravic. Vpliv na odločanje obdržita še vedno družbenika, ki imata skupaj 20-odstotni poslovni delež v zavezancu za davek. Njun ekskluzivni vpliv se vidi že v obliki notarske listine, sklenjene družbene pogodbe, v kateri imata izrecno družbenika po 6. členu ZGD edina pravico povečati osnovni kapital, po 7. členu ZGD izraziti pomisleke na ovrednotenje, po 12. členu sklepata o družbenih sredstvih, po 14. členu družbenika odločata tudi o prenosu poslovnega deleža na osebe, ki niso družbeniki po družbeni pogodbi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Brigita Franc, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2018

V prispevku so predstavljene ključne zahteve iz Smernic OECD-ja o vsebini dogovorov o delitvi stroškov in o pravilih pri posrednem načinu zaračunavanja, da bo ustrezalo neodvisnemu tržnemu načelu. Poudarjeno je, katere storitve se smejo zaračunavati podjetjem v skupini in katere metode zaračunavanja so dovoljene. Prikazane so ključne razlike med obema načinoma zaračunavanja.

1. UVOD

Temeljno davčno načelo pri poslovanju med povezanimi podjetji je neodvisno tržno načelo. Koncept neodvisnega tržnega načela iz smernice OECD-ja je bil razvit sredi 20. stoletja, ko je v mednarodni trgovini prevladoval promet z blagom. Od takrat do danes se je marsikaj spremenilo. Danes prevladujejo v mednarodni trgovini in poslovanju s povezanim osebami prodaja storitev in zaračunavanje pravice do rabe neopredmetenih sredstev. Gre torej za transakcije, za katere je zelo težko najti primerljivo transakcijo na trgu, tako z vidika opredelitve same transakcije kot z vidika določitve ustrezne tržne cene zanjo. Zato so vprašanja zaračunavanja storitev med povezanimi osebami za davčne zavezance in davčne uprave najbolj pereča.

Storitvene aktivnosti med podjetji v skupini je mogoče izvajati na dveh podlagah: na podlagi dogovorov o delitvi stroškov ali na podlagi določb o opravljanju storitev. Za obe podlagi obstajajo v Smernicah OECD-ja pravila, kdaj velja, da je poslovanje v skladu z neodvisnim tržnim načelom.

V praksi je včasih težko razlikovati med storitvami znotraj skupine (kot jih obravnava VII. poglavje Smernic OECD-ja) in dogovori o delitvi stroškov za storitve, ki ne ustvarjajo neopredmetenega premoženja (kot jih obravnava VIII. poglavje Smernic OECD-ja). Zato se v nadaljevanju osredotočamo na prikaz razlik med konceptom zaračunavanja storitev in dogovori o delitvi stroškov. Razmerje med uporabo VII. In VIII. poglavja Smernic OECD-ja je pojasnilo tudi Upravno sodišče v Sodbi UPRS I U 2000/2011, v kateri je razlaga, da VII. poglavje vsebuje navodila, kako določiti nadomestilo po neodvisnem tržnem načelu za prenos storitev v skupini. Namen VIII. poglavja pa je dati dodatna dopolnilna navodila za transakcije, pri katerih se združujejo viri in sposobnosti, delno ali celotno prejeto nadomestilo zanje pa so utemeljena pričakovanja vzajemne koristi.

Pravilnik o transfernih cenah zaračunavanje na podlagi dogovora o delitvi stroškov izrecno omenja kot model obračunavanja medsebojnih razmerij s povezanimi osebami, ki ustreza neodvisnemu tržnemu načelu. Dogovor o delitvi stroškov opredeljuje kot pogodbo, s katero se povezane osebe dogovorijo o delitvi stroškov in tveganj in v katerem določijo tudi delež posameznega udeleženca pri tem. Zahtevajo tudi, da mora biti sorazmerni delež posameznega udeleženca k celotnemu dogovorjenemu prispevku skladen s sorazmernim deležem udeleženca v pričakovanih koristih. Nosilec združenih aktivnosti je lahko ena družba ali več družb v skupini, participacija pa se lahko uveljavlja tudi izključno v financiranju oz. plačevanju skupnih aktivnosti.

Do dogovora o delitvi stroškov se je opredelilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije v Sodbi UPRS I U 2000/2011, v kateri je razložilo, da gre tudi pri dogovoru o delitvi stroškov za koncept implementacije neodvisnega tržnega načela za prenos storitev v skupini, in sicer takrat, ko se združujejo viri in sposobnosti, delno ali celotno prejeto nadomestilo, zanje pa so utemeljena pričakovanja vzajemne koristi.

Nasprotno z dogovori o delitvi stroškov temelji koncept zaračunavanja storitev na predhodno vzpostavljenih dolžniško-upniških razmerjih, pri čemer ena stranka naroča storitev pri drugi stranki, druga stranka pa je to storitev pripravljena plačati. Namen izvajanja je izključno pridobitni, vsa tveganja in koristi so na strani izvajalca.

V nasprotju s porazdeljevanjem stroškov na podlagi dogovora o delitvi stroškov je cena, ki jo zaračuna izvajalec naročniku, še vedno plačilo za opravljene storitve, kar pomeni, da mora odražati količino in vrsto opravljenih storitev. Plačilo (zaračunana cena) mora nujno odražati protivrednost za izvedene oz. naročene storitve. V nasprotju z običajnim opravljanjem storitev pri dogovoru o delitvi stroškov ne gre za zaračunavanje točno določene storitve za točno določeno cene, temveč za plačilo stroškov, ki nastajajo pri skupnem izvajanju dejavnosti, pri čemer mora plačilo za svoj celotni prispevek (plačilo dela skupnih stroškov) ustrezati deležu v pričakovanih koristih iz dogovora o delitvi stroškov (8.9. točka Smernic OECD-ja).

Pri dogovoru o delitvi stroškov zato ni mogoče vzpostaviti neposredne zveze med posamezno izvedeno storitvijo in plačilom zanjo. Skladnost z neodvisnim tržnim načelom se presoja tako, da se ugotavlja skladnost prispevka udeleženca v dogovoru s tistim, s katerim bi se bila v primerljivih okoliščinah glede na koristi, ki jih lahko razumno pričakuje iz dogovora, kot s svojim prispevkom pripravljena dogovoriti neodvisna družba.

2. ZARAČUNAVANJE STORITEV V SKUPINI

Vrsta in obseg storitev, ki se opravljajo med podjetji v skupini, je odvisna od strukture skupine, in sicer, ali gre za decentralizirano ali centralizirano organizirano skupino. Če gre za decentralizirano skupino, so navadno aktivnosti obvladujoče družbe omejene na nadzor odvisnih družb. V centralizirano organiziranih skupinah pa je navadno ali v obvladujoči družbi ali v ločenem subjektu organizirana široka paleta storitev, od upravljavskih, svetovalnih ali posebnih (računovodskih, pravnih, IT ...).

2.1. Koncept zaračunavanja storitev v skupini

Smernice OECD-ja v 7.2. točki potrjujejo, da je opravljanje storitev med podjetji v skupini običajna poslovna praksa in da si zlasti zaračunavajo upravne, tehnične, finančne in komercialne storitve ter tudi storitve za izvajanje upravljavske, usklajevalne in nadzorne funkcije za vso skupino. Stroške za zagotavljanje tovrstnih storitev lahko na začetku prevzame obvladujoča družba, posebej za to določen član skupine (storitveni center skupine) ali kak drug član skupine. Storitve v skupini lahko vključujejo take, ki so običajno na razpolago na trgu in jih ponujajo neodvisna podjetja (kot so npr. pravne in računovodske storitve), poleg teh pa tudi take, ki se običajno opravljajo v podjetjih samih (kot so na primer osrednja notranjerevizijska služba, svetovanje pri financiranju ali usposabljanje zaposlenih).

V VII. poglavju smernic OECD-ja najdemo navodila za ugotavljanje, ali gre za storitve v skupini, navodila o mehanizmih neposrednega ali posrednega zaračunavanja, ter za ugotavljanje, pod katerimi pogoji se lahko storitve zaračunavajo po metodi, ki temelji na stroških, ali če se smejo in kako se določijo obremenitve po načelu nepovezanosti, vključno z dobičkom. Predpogoj, da je mogoče uporabiti pravila iz VII. poglavja smernic OECD-ja, je, da so storitve opravljene. Šele nato se je treba ukvarjati z vprašanjem, kolikšna cena za take storitve v skupini bi bila za davčne namene v skladu z neodvisnim tržnim načelom.

Koncept zaračunavanja storitev temelji na predhodno vzpostavljenih dolžniško-upniških razmerjih, pri čemer ena stranka naroča storitev pri drugi stranki, druga stranka pa je to storitev pripravljena plačati. Cena, ki jo je ena stranka pripravljena plačati drugi stranki, je odraz opravljenih storitev, od katerih ima prejemnica koristi. Pejemnik storitev mora dokazati, da:

• so bile storitve v resnici opravljene,
• so prinašale koristi,
• je zaračunana cena skladna z neodvisnim tržnim načelom.

Da mora prejemnik dokazati, da so bile storitve opravljene, potrjuje sodba Upravnega sodišča RS (npr. UPRS, sodba I U 217/2012). Iz navedene sodbe izhaja, da je davčni organ od zavezanca zahteval, da mora v postopku DIN izkazati obstoj opravljenih storitev tako, da ni dvoma, da gre za dejansko opravljene storitve in zaračunane dejanske stroške, saj pavšalno zaračunanih stroškov brez dokumentirane podlage oziroma utemeljitve po vsebini in višini, davčnih predpisih ni mogoče upoštevati v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Davčni organ je poudaril, da mora tudi ključ delitve upoštevati pomen storitev za podjetje in mora biti sorazmeren s pričakovanimi koristmi. Ključ delitve mora temeljiti na dejstvih in okoliščinah posameznega primera opravljanja storitve in na realni porazdelitvi stroškov.

2.2. Izhodišča za zaračunavanje storitev v skupini v Smernicah OECD-ja

Temeljno pravilo iz VII. poglavja Smernic OECD-ja je, da se smejo storitve zaračunati samo, če so bile drugemu podjetju opravljene in če je prejemnik storitev imel od tega ekonomske koristi. Pri tej presoji je treba odgovoriti na vprašanje, ali bi neodvisno podjetje tovrstne storitve naročilo na trgu ali bi jih zase izvedlo samo. Podobno rešitev najdemo tudi v prvem odstavku 20. člena Pravilnika o transfernih cenah, ki določa, da je bila storitev med povezanimi osebami opravljena, če bi bila nepovezana oseba pripravljena kupiti to storitev od druge nepovezane osebe ali če bi bila nepovezana oseba pripravljena to storitev opraviti sama. Če dejavnost ni ena od dejavnosti, za katero bi bilo neodvisno podjetje pripravljeno plačati ali bi jo bilo pripravljeno izvajati samo, takšne dejavnosti običajno ne bi smeli šteti za storitev v skupini po neodvisnem tržnem načelu.

Ekonomska korist od storitve pri prejemniku lahko nastaja na dva načina: prejemnik ima zaradi tega koristi v obliki višjih prihodkov ali ima nižje stroške. Iz te splošne opredelite je mogoče zaključiti, da v skupini povezanih oseb ni mogoče zaračunati vseh aktivnosti. Če prejemnik zaradi prejete storitve ne beleži prihranka v stroških ali ne prejema ekonomskih koristi oz. teh ni pričakovati, se privzema, da je obvladujoča družba izvedla storitve v svojem interesu. Zato storitev, ki so izvedene v imenu obvladujoče družbe (v funkciji delničarja), ni dopustno prevaliti na druga podjetja v skupini, saj se predvideva, da tudi neodvisno tretje podjetje tovrstnih storitev ne bi bilo pripravljeno plačati. Zato je treba najprej ločiti med:

• opravljanjem storitev, ki služijo izpolnjevanju nalog, ki se izvajajo v funkciji delničarja in v resnici služijo opravljanju funkcije delničarja; in
• izvajanjem aktivnosti, ki so v poslovnem interesu prejemnika koristi, ki jih potrebuje za svoje lastne potrebe (govorimo o storitvah, ki temeljijo na dolžniško-upniškem razmerju).

Storitve se smejo povezanemu podjetju zaračunati le, če to podjetje pričakuje od njih neposredne koristi. Če pa je storitev opravljena v interesu enega ali več (drugih) povezanih podjetij, in te storitve prinašajo določenemu podjetju le slučajne oz. posredne koristi, pa se takšne storitve ne smejo zaračunati (7.20. točka Smernic OECD-ja). Primer tovrstnih slučajnih koristi je, če se zaradi prestrukturiranja skupine povečata učinkovitost in uspešnost podjetij, ki niso neposredno udeležena v prestrukturiranju, ali če lahko določeno podjetje v skupini uporabi sinergijske učinke celotne skupine.

2.2.1. Storitve, ki se ne smejo zaračunati

Odvisnim družbam ni dovoljeno zaračunati aktivnosti, ki jih obvladujoča družba izvaja v svojem lastnem interesu. Na podjetja v skupini je mogoče prevaliti samo stroške za aktivnosti, ki bi bile izvedene v izključnem interesu teh družb. Zato je v tem delu treba najprej ločiti storitve (in pripadajoče stroške), ki jih je dopustno zaračunati posamezni odvisni družbi, od storitev (in pripadajočih stroškov), ki so izvedene v korist obvladujoče družbe in jih ni dopustno prevaliti na posamezno podjetje v skupini.

Čeprav je delitev storitev, ki se smejo zaračunavati, od storitev, ki se ne smejo zaračunavati, na prvi pogled enostavna, v praksi v povezavi s tem naletimo na številne težave. Prva ovira je že v razumevanju pojma storitve, ki so opravljene v interesu obvladujoče družbe. Če razlagamo ta pojem ozko, se v to skupino storitev vključujejo samo tiste aktivnosti, ki so strogo povezane z izvajanjem funkcije delničarja in s pridobitvijo in upravljanjem naložbe v odvisno družbo. Po takšni razlagi bi se torej aktivnosti obvladujoče družbe za koordinacijo, nadzor odvisnih družb smele zaračunati odvisni družbi. Če pa razlagamo pojem široko, se ne bi smele zaračunati nobene aktivnosti, ki se nanašajo na upravljanje, koordinacijo in kontrolo odvisnih družb. Odvisni družbi bi se torej smele zaračunati samo tiste aktivnosti, ki so izvedene posebej za posamezno odvisno družbo in služijo zgolj odvisni družbi. Takšen način izvajanja terjajo na primer ameriške smernice za storitve (US-Regulations for Services), ki zahtevajo, da se naredi test koristi za prejemnika. Zato se smejo zaračunati samo storitve, če je mogoče neposredno prepoznati prejemnika storitve in korist zanj (angl. specific benefit approch). Koristi pa prejemniku ni mogoče pripisati, če ima prejemnik od aktivnosti le posredne ali oddaljene koristi.

Čeprav so primeri storitev, ki se ne smejo zaračunati, v smernicah OECD-ja našteti samo posamično, je mogoče zaključiti, da Smernice OECD-ja uporabljajo ozko razlago pojma storitve, opravljene v korist delničarja (Zuckschwendt, Meunter, 2013, str. 14). V skladu s to razlago je dopustno odvisnim družbam zaračunati storitve upravljanja, nadzora in koordiniranja celotne skupine, ker to niso posebne storitve, in če so izvedene v ekonomskem interesu odvisnih družb. Zagovorniki široke razlage argumentirajo, da če bi bile odvisne družbe povsem samostojne, velikega dela storitev sploh ne bi potrebovale, saj že dejstvo, da gre za povezana podjetja, samo po sebi zahteva, da se določene aktivnosti izvajajo. To pa pomeni, da so določene aktivnosti vzročno-posledično povezane s tem, da je podjetje del skupine.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Nataša Erjavec, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Uveljavitev Uredbe EU 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (Uredba Bruselj IV) pomembno vpliva na reševanje dednopravnih zadev z mednarodnim elementom v praksi, zlasti kadar leži zapuščina na področju več držav ali kadar je imel zapustnik običajno prebivališče v državi, ki ni država njegovega državljanstva.

Ureditev v Sloveniji

V Sloveniji glede dedovanja z mednarodnim elementom na področju, ki ga ne pokriva Uredba Bruselj IV, veljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). ZMZPP tako vsebuje pravila o določanju prava v osebnih, družinskih, delovno- socialnih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih z mednarodnim elementom.

V primerjalnem mednarodnem zasebnem pravu sta na področju dedovanja uveljavljeni dve temeljni usmeritvi pri določanju prava za dednopravne odnose. Prva zagovarja načelo enotnosti zapuščine, in sicer se za celotno zapuščino uporabi eno pravo, ne glede na to, kje je zapuščina in ali jo sestavlja premično ali nepremično premoženje. Pravo, ki se uporabi, je personalno pravo zapustnika. Drugo pa je načelo deljene zapuščine (pluralističen pristop), katerega končna posledica je, da se za nepremičnine vedno uporabi lex rei sitae, torej pravo tiste države, v kateri so te nepremičnine.

Za dedovanje je v slovenskem pravu po ZMZPP določeno pravilo, da se zanj uporabi pravo države, katere državljan je bil zapustnik ob smrti, v kombinaciji po legi zapuščine za nepremično premoženje. To pravilo je v primerih, ki jih pokriva uredba Bruselj IV, prenehalo veljati. Uredba Bruselj IV, ki se uporablja neposredno, namreč kot splošno pravilo določa, da se za celotno dedovanje uporabi pravo države, v kateri je imel zapustnik običajno prebivališče v trenutku smrti.

Navezni okoliščini prava državljanstva (lex nacionalis) in prava lege nepremičnine (lex rei sitae) sta nadomeščeni z novo – to je s pravom države običajnega prebivališča zapustnika ob smrti.

Posebej se velja pomuditi pri problematiki dedovanja nepremičnega premoženja. Po določbah ZMZPP je za obravnavno nepremične zapuščine slovenskega državljana izključno pristojno sodišče Republike Slovenije (forum rei sitae), če je bilo to premoženje v Republiki Sloveniji (RS). Kadar pa je nepremičnina slovenskega državljana v tujini, je slovensko sodišče pristojno le, če po pravu države, v kateri je nepremičnina, ni pristojen organ te države. Gre za hipotetično pomožno pristojnost, saj si je večina držav pridržala jurisdikcijo nad nepremičnim premoženjem na svojem teritoriju kot svojo izključno pristojnost.

Tudi v primeru, ko je zapustnik tuj državljan, njegovo nepremično premoženje pa je v RS, je po ZMZPP podana izključna krajevna pristojnost sodišča v Sloveniji. Pri premičnem premoženju slovenskega državljana je pristojno slovensko sodišče, če so te premičnine na slovenskem teritoriju, pa tudi če so v tujini, če po pravu države, v kateri so, ni pristojen njen organ ali če ta organ noče obravnavati zapuščine. Nadalje je tudi za obravnavo premične zapuščine tujega državljana, ki je v RS, pristojno slovensko sodišče, razen če v zapustnikovi državi sodišče ni pristojno za obravnavo premičnega premoženja slovenskih državljanov.

Uredba Bruselj IV sprejema načelo enotnega obravnavanja celotne zapuščine in ne ločuje med premičnim in nepremičnim premoženjem zapustnika, kot tudi ne ločuje glede na kriterij, v kateri od držav je določeno premoženje.

V Sloveniji se s smrtjo uvede dedovanje po pokojnem, njegova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen Zakona o dedovanju – ZD). Načelo ipso iure dedovanja velja tako za zakonito kot tudi za oporočno dedovanje. Dedič tako postane pravni naslednik zapustnika glede predmeta dedovanja ipso iure (ne da bi bilo potrebno kakšno njegovo ravnanje) v trenutku zapustnikove smrti, ni pa dolžan predmeta dedovanja obdržati. Lahko se pravnemu nasledstvu odpove z učinkom za nazaj (ex tunc). To je zlasti pomembno zato, ker pravno nasledstvo zajema tudi dolgove zapustnika.

Ureditev na Madžarskem

Madžarsko pravo sledi načelu ipso iure prehoda zapuščine. Čeprav po madžarskem pravu zapuščina v trenutku smrti umrlega preide na dediče, je treba izvesti zapuščinski postopek. V zapuščinskem postopku se ugotovi, katere osebe, v kakšnem obsegu in s kakšno kvaliteto dedujejo določeno premoženje ali dolgove zapustnika. Začne se po uradni dolžnosti in je praviloma v pristojnosti notarjev.

Obsega dve fazi:

1. Prva faza obsega popis zapuščine.
   Opravi jo uslužbenec pristojnega županovega urada oziroma uslužbenec za popis. Postopek se začne, ko je upravni organ uradno obveščen o smrti zapustnika. Namen popisa je predvsem določiti premoženje, ki je vključeno v zapuščino, in zainteresirane osebe ter ugotoviti, ali je pokojnik zapustil razpolaganje za primer smrti. Popis zapuščine obsega tudi osebne podatke zapustnika, obseg zapuščine, njeno vrednost in morebitne dolgove zapustnika. Popis zapuščine poteka po pravilih upravnega postopka in se opravi z namenom lažje izvedbe druge (notarske) faze postopka. Vsa zgoraj navedena dejstva se zapišejo v popis zapuščine. Po opravljenem popisu se po uradni dolžnosti in po elektronski poti popis pošlje pristojnemu notarju.
2. Druga faza zapuščinskega postopka je v pristojnosti notarja.
   Zanj veljajo pravila o nepravdnem postopku. Pristojnost notarja se določi glede na zadnje stalno prebivališče zapustnika, če tega ni, se določi po zadnjem dejanskem prebivališču zapustnika, če tudi tega ni, pa po legi zapuščine. Če ni podan nobeden izmed navedenih kriterijev, pristojnega notarja imenuje Madžarska notarska zbornica na podlagi zahteve stranke, ki ima pravni interes za uvedbo zapuščinskega postopka. Stranke zapuščinskega postopka si same notarja ne morejo izbrati, postopek vedno vodi tisti notar, ki je zanj po zakonu pristojen.

Upoštevaje definicijo »sodišča« v smislu drugega odstavka 3. člena uredbe Bruselj IV lahko ugotovimo, da madžarski notarji izvajajo sodno funkcijo. Notar v zapuščinskem postopku na Madžarskem izvaja zakon in njegovo delovanje v okviru nepravdnega postopka je opredeljeno kot dejanje izvajanja javne oblasti.

Seveda se postopek pri notarju izvede le v primeru, ko je madžarski organ po pravilih mednarodnega prava pristojen odločati o konkretnem dedovanju. Če ugotovi, da po pravilih mednarodnega prava madžarski organ nima pristojnosti za odločanje v konkretnem primeru, notar po uradni dolžnosti prekine zapuščinski postopek.

Celoten članek je dostopen za naročnike!