TFL Glasnik:
V najtežjem trenutku ste se odločili in postali predsednica uprave družbe Polzela. Ste krizna managerka, zakaj?

Karmen Dvorjak:
O tem, kdo je danes krizni manager, bi se res dalo razpravljati. Predvsem imam veliko izkušenj s tega področja, vedno sem se nekako znašla v podjetjih, ki so imela probleme in ko se je bilo treba zelo znajti, da si preživel v teh težkih časih. Med drugim sem delala v železarnah, v steklarni Rogaška, vse v duhu tega kriznega managementa. Sicer sem bila takrat malo mlajša in sem se predvsem učila. Nekoč mi je eden izmed direktorjev dejal, da moraš pet let vlagati v to, da nekaj znaš, da se nekaj naučiš od tistih, ki hodijo pred teboj. Ni pomembno, da si nagrajen z denarjem, pomembno je, da si nagrajen z znanjem.

Meni je to bilo nekako položeno v zibelko, saj sta mi že moja starša govorila: samo znanja ti nihče ne more vzeti. Tega sem se zelo držala in moram reči, da pri sebi nisem trpela strokovnih napak. Tudi celo noč sem lahko študirala, da sem le prišla do rezultata.

TFL Glasnik:
In zdaj ste predsednica uprave tekstilne tovarne nogavic Polzela.

Karmen Dvorjak:
Živim tu v bližini in to je bila prednost, ljudje v nadzornem svetu so bolj malo vedeli o mojih izkušnjah, bolj sem jih prepričala na razgovoru, saj nisem bila edina, ki sem kandidirala za to mesto. Predvsem so se odločili zame, ker se jim zdi, da je moč marsikaj doseči, ne da bi samo gledali na tiste velike in bajne zaslužke, temveč da z zmernimi zaslužki dokažemo, da je mogoče tudi v slovenskem prostoru ohraniti tekstilno industrijo. Vendar, to opažam tudi med kolegi, imajo vsi mačehovski odnos do slovenskih blagovnih znamk; sama pa lahko povem, da ima Polzela kot blagovna znamka tradicijo. Ne samo, da je slovenska in da obstaja že 85 let, temveč je tudi v osnovi zelo kakovostna. Morda se vodstvo v preteklosti ni znalo obrniti tako kot je narekoval trg.

TFL Glasnik:
Torej, krizni management: ob 12 milijonih prihodkov v letu 2011 ste imeli 1,2 milijona izgube, med 400 zaposlenimi pa načrtujete, da jih boste odpustili četrtino. Odpravljate pač stare napake, zanima pa me, kaj je vaš cilj? Kako naj izgleda Polzela, da boste vi zadovoljni?

Karmen Dvorjak:
Poglejva najprej preteklost, ki nam je zelo blizu. Polzela je leta 2011 imela bistveno večjo izgubo, 1,2 milijona je bila, ko sem prišla v hišo. Zato sem na začetku, ker poznam to področje, želela pregledati vse bilančne postavke, da pač vem, kje sem in kaj lahko napravim. Pripravljala sem sanacijo podjetja in le-ta je zajemala tudi tiste ukrepe, ki nam niso všeč in moraš imeti kar pogum, da pogledaš ljudem v oči in jim rečeš: glejte, tako je bilo doslej, poslej bo popolnoma drugače. Med čiščenjem bilance sem ugotovila, da je sicer premoženjska bilanca družbe tako močna, da je sanacija možna in smo jo praktično že skorajda izpeljali, je pa res, da je bilo ogromno bilančnih postavk neočiščenih v smislu izterljivosti terjatev, prodanosti zalog in ovrednotenja premoženja. To so bile tri ključne postavke, na katerih smo bilanco normalizirali in spravili na pravo raven. Sama vem, koliko je vredna Polzela in se lahko o tej vrednosti pogovarjam z vsemi.

TFL Glasnik:
Kaj je šlo narobe v Polzeli, da bi skoraj končala v stečaju?

Karmen Dvorjak:
V ozadju je bila tipična zgodba slovenskih podjetij, ki so se jo šli tudi tukaj: bodimo veliki. Podjetje so olastninili, lastniki so delavci – 50,2 odstotka, obvladujejo delež prek pooblaščene družbe. Tisto 'bodimo veliki' je bilo videti nekako tako: gremo malo na južne trge, gremo malo v Evropo in so se odpirala podjetja, kar je sicer prav, vendar teh podjetij niso ne nadzirali in tudi ne obvladovali. Podjetje se je zadolževalo zato, da je pokrivalo izgubo, ne pa zato, da bi se saniralo in da bi se sprejemali ukrepi, s katerimi bi izgubo preprečili. Leto 2012 smo v resnici zaključili s 4,6 milijona € izgube, vendar moram povedati, da se 3,5 milijona izgube nanaša na poslovanje v preteklih letih. Res pa je, da smo imeli malo rezerve v premoženju, ker je bilo le-to podvrednoteno še iz časov lastninjenja.

TFL Glasnik:
S katerimi ukrepi ste začeli sanacijo v teh 5 mesecih, odkar ste predsednica uprave?

Karmen Dvorjak:
S pravo oceno premoženja sem potem nekako rešila kapitalsko ustreznost podjetja. Kljub temu in ker je izguba presegala polovico vrednosti osnovnega kapitala, je bilo treba sprejeti ukrepe finančnega prestrukturiranja. Te ukrepe smo naredili, poslali smo jih bankam, opravili smo že vse razgovore in smo v zaključni fazi: imamo odobrene vse moratorije na odplačila glavnic za dobo enega leta, odprodala sem nepotrebno premoženje in moram reči, da sem v tem kratkem času naredila kar dosti. V januarju 2012 smo pristopili k implementaciji prenove poslovnih procesov in v okviru tega smo definirali presežna delovna mesta in doslej odpustili 86 ljudi, do konca leta načrtujemo še 13, številka pa se bo glede na predvideni uspeh prodaje ustavila na tej ravni.

To so bili ključni sanacijski ukrepi, vendar sanacija ne zajema samo zmanjševanja stroškov dela, čeprav so le-ti leta 2011 presegli 50 odstotkov prihodkov. Takrat podjetje na žalost ni sklenilo dogovora z dobavitelji, kar smo potem storili ob mojem prihodu ter vse obveznosti do dobaviteljev reprogramirali in s tem smo praktično začeli zadevo postavljati popolnoma na novo. Moram tudi povedati, da so nam banke do sedaj naklonjene.

Tudi vzdušje se je spremenilo. Ko si prej prišel na območje tovarne, si imel občutek, da vse stoji, nihče ni vedel, kako bi drugače, imeli so neko svojo realnost. Povedala sem jim, da je treba ustvariti novo realnost. Tudi če gre tekstilni industriji grozno slabo, to ne pomeni, da mora iti slabo tudi nam – mi smo tisti, ki to realnost lahko spremenimo, nihče drugi.

Kitajska, recimo, proizvede 80 odstotkov vseh nogavic, od katerih je 60 odstotkov 'grobih nogavic': moških, otroških, športnih, vse ostalo pa je fini program. In na tem področju finega programa smo mi definitivno najbolj kvalitetni in tudi še vedno konkurenčni. V tem segmentu je potrebno imeti znanje in izkušnje.

TFL Glasnik:
Večinski lastniki Polzele so zaposleni, kar je za slovenske razmere zelo zanimivo. Vas podpirajo?

Karmen Dvorjak:
To je zelo zapleteno. Ko sem prišla, so se obnašali kot velika družina: vse je naše, v vse se lahko vtikamo, vse lahko delamo, vsi smo lahko šefi. Ob kadrovskem prestrukturiranju, kar ni samo odpuščanje, sem ugotovila, da se je potrebno z njimi pogovarjati. Preden sem prišla, sem napovedala, kaj bomo delali, vendar smo tri mesece iskali potrebne kadre in sem jim rekla: vi ste tisti, ki boste odločali, s kom boste delali in vi ste tisti, ki veste, kdo ne dela dobro. Rekla sem jim, da ne verjamem, če vedo, da je to njihovo, če pa to vedo, potem se morajo obnašati tako, kot bi se v svoji garaži doma. Zato je potrebno vedeti, kdo je kdo v tej zgodbi, da obstaja hierarhija in da je treba spoštovati podrejene in nadrejene. Zdaj, in to moram povedati, imam podporo predvsem med delavci, dnevno odhajam v proizvodnjo, jih tudi kontroliram, tudi opolnoči sem že bila med njimi, čeprav niso mogli verjeti. Zanimam se za vse podrobnosti proizvodnega procesa, predvsem z vidika obvladovanja le-tega.

Delavci vedo, da ni heca in da se je res treba obnašati kot lastnik, vendar je treba strogo ločiti lastniške in upravljalske funkcije. Naj povem primer. Zadnjič je zmanjkalo 28 kilogramov preje. Šla sem v proizvodnjo in jim rekla: imate en teden časa, da ugotovite, kje je preja. Prosim, poglejte, to je vaše, a ni škoda? To je isto, kot če bi vam kdo iz garaže vzel avto. Vprašali so me, kakšne bodo sankcije in sem odgovorila, da preproste – plačali boste.

TFL Glasnik:
Iskrene čestitke za to, kar ste dosegli v tako kratkem času – od začetka leta, to je v 5 mesecih. Kaj naprej, kako bo s prodajo?

Karmen Dvorjak:
Zelo težko je postaviti strategijo od začetka. Glejte, vedno sem nosila Polzela nogavice, sem se pa vedno čudila, da me nekaj tišči, da je prekratko, da je preozko. To mi je bil nek izziv: mi moramo nekaj narediti, to je del razvojnih ciljev. Najbolj pomembno pa se mi zdi, da ko hodiš po tovarni tudi opaziš tiste napise, ki jih je postavila prejšnja uprava in na katerih je zapisano, kaj je vizija Polzele. Da je vodilni proizvajalec nogavic v svetovnem merilu. Biti danes vodilni proizvajalec je dejstvo, ki mora biti izpolnjeno. Mi se ne mislimo kosati s kitajskim trgom ali s turškim trgom, ki je izredno prodoren. Imamo zelo specifično strategijo in sem januarja na tiskovni konferenci dejala: naša strategija so specialne nogavice z visoko dodano vrednostjo. To je sicer obrabljena fraza, vendar mi morate verjeti, da marsikateri predsednik uprave ne zna izračunati dodane vrednosti, vendar so tisto mojo izjavo slišali predstavniki nekega nemškega podjetja in smo danes v zaključni fazi dogovorov za dolgoročno poslovno sodelovanje, ker bomo njihovi proizvajalci res specialnih nogavic za medicinske namene, ki bodo imele res visoko dodano vrednost in bo vrednost teh nogavic na trgu več kot 50 evrov. Res pa je bilo potrebno razviti izdelek, ki bo ustrezal vsem merilom. Našim v tovarni sem rekla: če ne boste vi, bodo Kitajci.

Čisto na novo smo razvili tudi kompresijsko nogavico in nogavico za močnejše postave in take nogavice na trgu ni. So take nogavice, vendar so z všitkom, naše so brez všitka. Med uspehi je letos tudi izdelek 'stop leteča zanka' – ko se ti nogavica strga, zanka ne gre naprej. Pa za francoskega partnerja smo razvili kompresijsko modno nogavico, ki bo dvignila zadnjico in zožila noge ter jo bodo prodajali po vsem evropske trgu.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše razmišljanje o slovenski tekstilni industriji?

Karmen Dvorjak:
Vsak mora najti svojo priložnost. Naša zgodba bo definitivno imela svoj epilog. Zelo sem vesela našega novega kataloga, ki se mu reče katalog v tranziciji, saj je Polzela bila in bo vedno znana v okviru svoje lastne blagovne znamke. V preteklosti smo se udeležili fashion weeka. Bila sem tam in vam bom povedala razliko: ko je stiliral naš, slovenski stilist, nogavico in dodatek, sem na internetu prebrala: 'Polzela ni naredila nobenega napredka, Polzela drugo, Polzela tretje…'

A smo res tako kmetavzarski, sem si rekla. Nismo, vendar očitno nekaj ne delamo prav. Povezali smo se s Kreativo iz Nove Gorice in v Hotelu Savoi Excelssior v Trstu posneli fotografije. Najeli smo francosko in poljsko manekenko, stilistka je bila gospa, ki dela za vse svetovne znamke, končni rezultat pa so bile takšne fantastične fotografije, da ne moreš verjeti. To pomeni, da je stilist zelo pomemben, da to ni kar tako nekaj in, da nogavica ni samo modni dodatek, ampak je zelo pomembno oblačilo.

TFL Glasnik:
Kakšen človek mora biti tisti, ki sprejme izziv kriznega managerja?

Karmen Dvorjak:
Predvsem se mi zdi, da moraš cilje, ki jih želiš doseči med sanacijo, postaviti pred svoj ego. Ego nas lahko precej tepe, vendar sem na srečo ženska in imam manj teh težav, kot jih imajo moški. Pa še to: ostati moraš pošten in zvest samemu sebi in to delati z ljubeznijo. Tega manjka – ne delati samo za denar. Mislite, da mene Polzela plačuje kot tiste managerje, ki se kar selijo s stolčka na stolček? Mene plačajo povprečno, vendar o tem ne govorim, da kdo ne reče, da sem nora. Vendar sebi postavljam v ospredje druge cilje. Je pa res, da moraš dobiti za svoje delo pošteno plačilo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar