TFL Glasnik:
Dr. Merc, v prvem delu pogovora ste nam pojasnili, da je bistvo tehnologije blockchain njeno delovanje – brez centralne institucije. Da gre za nekakšen sistem zaupanja med deležniki, ki se med seboj ne poznajo. Če zelo poenostavim, goljufije niso mogoče. Če pustiva za nekaj časa ob strani tehnologijo blockchain in pogledava kriptovalute, ki dosegajo strašne donose, smo že v nekem svetu, ki je ljudem razumljiv. Vložiš nekaj, dobiš te kripto žetone, vrednosti naraščajo, verjameš v ta podjetja, ki so žetone izdala. A vendarle. Kaj se lahko zgodi, saj morajo tudi ta podjetja poslovati kot druga, in kako to regulirati?

Recimo, da vam zaupam, ko rečete, da potrebujete tisoč evrov, vi pa propadete – moral bi delovati zakon o gospodarskih družbah ali drug sistemski zakon, ki ureja delovanje gospodarskih družb. Kako je reguliran ta del?

Dr. Peter Merc:
Definitivno trg še ni zrel, je praktično nov, saj so se prvi ICO (Initial coin offering) začeli bolj množično dogajati pred kakšnim letom. Gre za nov način zbiranja kapitala, za množično financiranje (denimo kickstarter) na steroidih. Če je pri klasičnem množičnem financiranju osnova za naložbo že neki produkt, je pri primarnih izdajah kriptožetonov posebnost, da večina teh izdaj za seboj še nima produkta.

V kar ljudje investirajo, je ideja, ki je zapisana v javno objavljen dokument (white paper), ki služi kot nekakšen prospekt. Tu največkrat ni racionalnih odločitev, saj pogosto niti ni nekega resnega in delujočega projekta, izdelka ali storitve. Kot bi šlo morda za neki čredni nagon, kar je neprimeren izraz. Menim, da je pri ICO 20 odstotkov produkta in 80 odstotkov marketinga. Investitorji vedo, da izdelek še ne obstaja, všeč jim je ideja ali pa morda niti to ne. Mrežni učinek, kjer igra najpomembnejšo vlogo digitalni marketing, odigra tukaj najpomembnejšo vlogo. O vprašanju regulative ? že omenjeni white paper naj bi potencialne investitorje seznanil s projektom, ekipo, tveganji itd. Podobna vsebina, kot naj bi bila v prospektu, ki ga morajo izdajatelji finančnih instrumentov javno objaviti pred izdajo. Vendar je za prospekt z zakonom natančno določena vsebina, ki jo mora potrditi regulator. Pri objavi white paper ni nobenih zakonsko določenih minimalnih standardov o vsebini. Tukaj narediš širokim množicam všečen dokument, poveš svojo idejo, kaj boš naredil, zapišeš tudi neke časovnice, poveš, kdo so tvoji svetovalci, dobro je, da so to neke eminence iz sveta blockchaina, razkriješ svojo ekipo – vse to je namenjeno temu, da sam sebe promoviraš kot virtualno podjetje, ki ima za seboj ugledno ekipo. Želim povedati, da je ves postopek pred izdajo neke virtualne valute namenjen množicam in sploh ni fokusa na produktu.

TFL Glasnik:
Se vam ne zdi, da s tem vendarle ni čisto vse v redu? Vse je v nekih pričakovanjih. Zakaj ni treba white paper nesti še k nekemu regulatorju, kot se naredi s prospektom, ko se izdajo delnice?

Dr. Peter Merc:
Zagotovo bo vse skupaj vedno bolj regulirano. Pred mesecem in pol je ameriški regulator s svojo odločitvijo naredil tektonski premik v regulaciji na trgu ICO-izdaj. Izdal je odločbo, da eden večjih ICO s 150 milijoni v resnici izpolnjuje karakteristike vrednostnega papirja, pred izdajo katerega bi bilo treba objaviti prospekt in dobiti soglasje za izdajo ameriškega regulatorja. Omenjeni projekt je imel napako v programski kodi, kar je imelo za rezultat krajo zbranih sredstev v višini več deset milijonov dolarjev. Da ameriška regulativa izdajateljem ni najbolj naklonjena, se je vedelo že pred izdajo omenjene odločbe ameriškega regulatorja. Da bi se izognili tveganju sankcij, se izdajatelji že od vsega začetka izogibajo ameriškim investitorjem. Na začetku se je v splošnih pogojih zapisalo, da če si ameriški državljan, ne smeš vlagati v ICO. Danes to ni več dovolj, treba je narediti skrbni pregled vsakega investitorja. Izdajatelji se bojijo, da jih bodo tam aretirali, če bodo kršili ameriško zvezno zakonodajo o vrednostnih papirjih.

Odločitev ameriškega regulatorja je šla še korak dlje. Rekli so, da bodo kaznovane tudi ameriške borze, ki prodajajo virtualne valute, ki se kvalificirajo kot delnica. Problem je v tem, da 70 ali 80 odstotkov tega trga pokrivajo ameriške borze. Tukaj ni konec težav. Do zdaj sta Švica in Singapur veljala kot resni državi, v katerih so rekli, da virtualne valute niso delnica, temveč dobrina, teden dni po odločitvi Američanov je Singapur sporočil, da se tudi oni pridružujejo odločitvi Američanov in da se ta trg zapira ter bo vse bolj reguliran. Prejšnji teden je ICO-trg zaprl še kitajski regulator. Začasno je prepovedal vse tovrstne projekte. Pričakuje se, da jih bo čez čas spet dovolil ob izpolnjevanju določenih pogojev. Regulacija je neizogibna, je pa tudi zelo dobrodošla. Za izdajatelje, za investitorje in za nas, ki svetujemo izdajateljem.

TFL Glasnik:
Vse to bo dejansko pripeljalo do tega, da bodo morali pri izdaji virtualnih valut ravnati na enak način kot pri izdaji delnic. S tem bo za kriptosvet veljala enaka regulativa, kot velja za realna podjetja. Je to priložnost za Slovenijo? Tudi v luči vsega dogajanja tujih regulatorjev, ki zapirajo svoj trg?

Dr. Peter Merc:
Menim, da bo treba najti vmesno rešitev. Po mojem mnenju se bo na koncu našla neka hibridna rešitev in bo recimo regulator zahteval izdajo morda poenostavljenega prospekta, za izdajatelje bo potrebna izdaja določene oblike licence. Zelo dober primer je v Avstriji, kjer so pred dvema letoma sprejeli zakon o alternativnem financiranju, ki med drugim ureja ta crowdinvesting – množično investiranje. Poseben zakon za ta primer razveljavlja nekatere določbe sistemskega zakona za trg finančnih instrumentov in predvideva poenostavljen prospekt. Višina posamezne investicije je omejena, a so našli ustrezne rešitve.

TFL Glasnik:
Slovenija bo verjetno tudi šla v to smer?

Dr. Peter Merc:
Tu je priložnost za nas, saj smo po naključju pred poldrugim letom začeli pisati ta zakon, ki je bil mišljen za množična investiranja, a so se zgodili ICO. Če bi bil interes vade, bi lahko zelo hitro v ta zakon vnesli tudi ICO in s tem zavarovali vse deležnike. Ustrezen pravni okvir za izdajo virtualnih valut je mogoče pri nas pripraviti tudi na enostavnejši način, s tolmačenjem določenih zakonskih določb regulatorjev, v prvi vrsti ATVP in UPPD. Slovenska vlada za to zelo intenzivno dela. Rezultate obljubljajo zelo kmalu.

TFL Glasnik:
Pa menite, da bo šlo tako hitro, saj ste v prvem delu intervjuja omenili, da se na temo blockchaina veliko pogovarjate z vlado. Vas poslušajo?

Dr. Peter Merc:
Zelo veliko se pogovarjamo. Moram pripomniti, da se tega zaveda tudi evropska komisija. 27. julija je izdala razpis za dodelitev sredstev nosilcu projekta, ki bo imel dveletni mandat na ravni EU za BlockchainHub. V bistvu želijo povezati deležnike, zrela podjetja, podjetja blockchain, univerze. Ta BlockchainHub bi spremljal trende v Evropi in po svetu glede blockchaina, pripravljal bi predloge zakonodaje ali mnenja za evropsko komisijo. Taka iniciativa Evropske komisije govori v smeri pomembnosti te tehnologije za javni in za zasebni sektor. Očitno je, da evropska komisija vidi priložnost. Na eni strani imamo Američane, ki vedno želijo biti pionirji povsod, vendar pri blockchainu ne vidijo priložnosti, torej ostane velika priložnost za EU.

TFL Glasnik:
Ali naj potem v tem trenutku povabiva Slovence, naj verjamejo v to?

Dr. Peter Merc:
Po pameti. Iz prve roke lahko rečem zase in mislim, da to velja tudi za 98 odstotkov drugih investitorjev, da smo vsi po vrsti špekulanti. Kupiš poceni ICO, prodaš dražje, potem ko pride na borzo. Tukaj še ni racionalnosti – investira se v projekt, ki je medijsko zelo podprt.

TFL Glasnik:
V kolikšnem času je pričakovati rezultate posameznih projektov? Bodo dostavili tisto, kar so obljubili?

Dr. Peter Merc:
Prepričan sem, da se bo marsikateri ICO izkazal kot neuspeh. Ne nujno kot prevara, ampak se bo izkazalo, da za določen produkt ali storitev preprosto ni povpraševanja na trgu. Industrija 4.0. se prehitro razvija. Še pred dvema letoma je bilo klasično množično financiranje in financiranje startupov s strani skladov tveganega kapitala pravi hit. Danes so realnost vse bolj množične izdaje virtualnih valut in prejšnji modeli zbiranja kapitala za razvoj so se hitro izkazali kot zastareli. Zakaj se mesece pripravljati na kampanjo na kateri od platform za množično investiranje in v najboljšem mesecu zbrati 100.000 evrov, če lahko z izdajo virtualnih valut dobiš več milijonov evrov v nekaj minutah. Kot na primer slovenski Viberate v začetku septembra: 10 milijonov dolarjev v manj kot petih minutah.

TFL Glasnik:
Na katerih borzah se pojavljajo slovenski ICO?

Dr. Peter Merc:
Prvi je bil oktobra 2016 Iconomi. Prišel je na ameriško borzo Kraken, ki je daleč najbolj konservativna borza. Če si pri njih, si res dober, ker je znano, da naredijo res skrben pregled vsakega kriptožetona posebej. Potem so še druge borze, ki so večje, vendar manj selektivne. Bitstamp, borza slovenskih ustanoviteljev, je verjetno še bolj konservativna od Krakna.

TFL Glasnik:
Če kot Zlata rečem, da hočem kupiti nekaj teh žetonov, kako to naredim? Kakšen je postopek?

Dr. Peter Merc:
Postopek je res preprost, vidi se, da je narejen za Američane. Odpre se trgovalni račun na borzi, tam klikneš ikono 'funding', potem določiš, v kateri valuti bi nakazal, računalnik pa ti izpiše, kaj moraš izpolniti v SEPA-naročilu znotraj svoje e-banke. Zelo preprosto.

TFL Glasnik:
Sam izbiraš, v kaj boš vlagal, zato je dobro prej kaj vedeti.

Dr. Peter Merc:
Tisti pametnejši vložijo v eno ali več virtualnih valut in potem čakajo. Večina nas je drugačnih in trgujemo bistveno pogosteje. Naredimo lahko več transakcij na dan. To se včasih izkaže kot dobro, včasih kot slabo. Mislim, da bi bili na dolgi rok na enakem kot tisti dolgoročni vlagatelji. Samo lažje bi včasih spali. Treba je vedeti, da so kriptoborze odprte 24/7.

Pri investiranju morava nekaj ločiti. Lahko investiramo v virtualne valute, ki so že imele ICO in nekaj časa že kotirajo na organiziranih trgih. Primer: ko je imel eter (za bitcoinom druga največja virtualna valuta) svoj ICO, si dobil dva tisoč etrov za en bitcoin, ki je bil takrat vreden 600 dolarjev. Torej si za 600 dolarjev dobil dva tisoč etrov. Dva tisoč etrov je danes vrednih 600.000 evrov. Skratka, treba je ločevati investicije v tiste virtualne valute, ki so že imele svoj ICO in danes že kotirajo na borzi, ter v tiste, ki so šele v fazi zbiranja kapitala in se v njih investira, še preden pridejo na borzo.

TFL Glasnik:
Šele ko pridejo na borzo, ugotoviš, kaj se je ali se bo zgodilo z idejo, na kateri temelji sveže izdana virtualna valuta.

Dr. Peter Merc:
Investira se z določenim pričakovanjem. Lahko kratkoročnim ali dolgoročnim. Čas hitro pokaže, ali so bila pričakovanja upravičena ali ne. Za pretekle ICO se bo postopoma pokazalo, ali so bili njihovi cilji uresničljivi ali ne. Ali trg potrebuje njihove produkte in predvsem ali gre res za nekaj tako inovativnega, za kar na trgu ni alternative. Vse to se bo hitro odrazilo na vrednosti posamezne virtualne valute. Seveda se bo v vsej tej množici kar nekaj projektov izkazalo kot manjše ali večje prevare. OneCoin je že tak primer – Ponzijeva shema, skrita v virtualno valuto, ki to ni.

TFL Glasnik:
To je moje naslednje vprašanje. Kako preprečiti načrtovane prevare? V mislih imam vse, od pranja denarja, tudi na svetovnem trgu, do trgovine z orožjem in vseh teh nečednosti. Kako to prepoznati, preprečili pa bodo regulatorji.

Dr. Peter Merc:
Če se vidi, da so v neki ekipi svetovalcev ali celo ustanoviteljev resni ljudje, veš, da se ne bodo šli nekih prevar. Torej je ekipa eden od vidikov garancije. Če imaš čas, jaz ga nimam, je dobro brati, kaj se ljudje pogovarjajo na raznih portalih. Zelo zanimivo je tudi spremljati vprašanja, ki jih potencialni investitorji zastavljajo ekipi izdajateljev, in kako so ti odzivni, ali imajo odgovore.

TFL Glasnik:
Vi govorite kot profesionalec, jaz pa vidim problem povsem navadnega človeka, ki potrebuje svetovalca.

Dr. Peter Merc:
Za sebe bi lahko rekel, da sem IT-polpismen, a stvari so vendarle zelo preproste. Nekdo ti mora vse skupaj enkrat pokazati in to potem zadostuje za popolnoma samostojno trgovanje. Tudi če dava primer trgovanja. Odpreš trgovalni račun na borzi in potem kupiš virtualno valuto. Vendar lahko nastane problem: če nekdo, kar se redno dogaja, izvede hekerski napad na borzo, lahko izgubiš vse svoje investicije, ki jih imaš na borzi. Lahko pa kupiš tako imenovano hladno denarnico, instrument, podoben USB-ključu. Ta služi kot nekakšen trezor, ki ni povezan z internetom in vanj ne moreš vdreti. To so stvari, ki ti jih mora nekdo pokazati. Pri trgovanju z virtualnimi valutami pa obstaja neka težava - če se zmotiš pri naslovu (računu) naslovnika, kar je sicer težko, potem teh sredstev ne dobiš nazaj. Ni torej neke centralne institucije, kamor bi se lahko pritožil, ker je bistvo blockchaina, da deluje brez centralne institucije.

TFL Glasnik:
Bolj sem imela v mislih svetovanje o tem, kam vložiti.

Dr. Peter Merc:
Ljudje že vrsto let živijo od virtualnih valut in so bili včasih tako imenovani minerji, ki so potrjevali transakcije znotraj blockchaina in dobivali določeno provizijo v obliki virtualnih valut. Danes so to vrhunski programerji, ki razvijajo pametne pogodbe na blockchainu, pišejo programsko opremo za kriptoborze in programirajo platforme. Osebno večino informacij dobim od njih, grem z njimi na kosilo, poslušam, ko se med seboj pogovarjajo. Torej razpolagaš z informacijami o tem, kaj se bo dobrega zgodilo, kar so notranje informacije in kar je na pravih kapitalskih trgih kaznivo dejanje. Borza kriptovalut je pač povsem neregulirana.

TFL Glasnik:
Kaj boste pristavili za konec najinega pogovora?

Dr. Peter Merc:
Lahko sklenem s tem, da je neverjetno, kako smo Slovenci uspešni v iskanju rešitev na osnovi tehnologije blockchain. Vrsta uspešnih ICO je samo eden od kazalnikov naše globalne uspešnosti. Če bo svoj del naredila še vlada, kot obljublja, potem bodo kmalu izpolnjene vse predpostavke, da bomo imeli v Sloveniji meko za tuje in slovenske blockchain projekte. Si predstavljate, da bi imeli Slovenci tako vlogo pri začetkih razvoja interneta. Takrat je nismo imeli. Zdaj se je pokazala nova priložnost in te ne bomo izpustili.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

Povabilo uredništva: z dr. Petrom Mercem smo pripravili delavnico: Blockchain revolucija, vabljeni k prijavi!

piše: Tamara Prezelj, mag. pravnih znanosti, vir: revija Denar 475/2017

Pravica davčnega zavezanca do odbitka vstopnega DDV ne obsega zgolj DDV od nabav blaga in storitev od zavezancev, ki obračunajo DDV države sedeža kupca, ampak tudi DDV, ki mu ga zaračunajo zavezanci v drugih državah. Če gre za DDV (oziroma drug podoben davek) tretje države, so pogoji in postopek vračila določeni v zakonodaji te države, če gre za DDV druge države članice EU, pa se vračilo opravi po postopku, ki ga na podlagi 170. člena Direktive o DDV 2006/112/ES ureja Direktiva Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008, ki je bila dopolnjena z Direktivo Sveta 2010/66/EU z dne 14. oktobra 2010.

Rok za predložitev zahtevka za vračilo DDV, plačanega pri nabavah v drugih državah članicah EU, se izteče 30. septembra

Direktiva 2008/9/ES je nadomestila prej veljavno Osmo direktivo 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih na področju vračil DDV davčnim zaveznacem, katerih sedež ni na ozemlju države. Direktiva 2008/9/ES se je začela uporabljati za zahtevke za vračilo, predložene po 1. januarju 2010.

Direktiva o DDV določa, da imajo vsi davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, pravico do vračila DDV v skladu s postopkom iz Direktive 2008/9/ES.

Zavezanec, ki ima pravico do vračila

Pravico do vračila DDV ima v skladu z Direktivo 2008/9/ES na podlagi vloženega zahtevka vsaka oseba, ki je po definiciji Direktive o DDV davčni zavezanec, če nima sedeža v državi članici vračila, ima pa sedež v drugi državi članici EU.

Zavezanec brez sedeža v državi plačila DDV je zavezanec, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1. v obdobju vračila v državi članici vračila ni imel sedeža svoje ekonomske dejavnosti ali stalne poslovne enote, iz katere je opravljal poslovne transakcije, ali če ni imel takšnega sedeža ali poslovne enote, svojega bivališča ali običajnega kraja bivanja;
   
2. v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitev, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo:

Pogoji glede namena uporabe nabav vlagatelja zahtevka

Upravičen do vračila DDV od nabav je davčni zavezanec, ki v državi članici, kjer ima sedež, opravlja transakcije, za katere ima pravico do odbitka. Če poleg teh opravlja tudi transakcije, za katere te pravice nima, mu lahko država članica od zneska, ki je vračljiv, vrne le del DDV, ki se določi na podlagi odbitnega deleža, izračunanega po pravilih iz 173. člena DDV-direktive².

Če po predložitvi zahtevka za vračilo zavezanec določi drugačen končni odbitni delež, predloži popravek zneska, ki je predmet zahtevka ali ki je že povrnjen. Popravek se vključi v zahtevek za vračilo v letu, ki sledi obdobju vračila, oziroma – če vlagatelj v tem koledarskem letu ne vloži nobenega zahtevka za vračilo – v poseben zahtevek, ki ga posreduje po elektronskem portalu v državi članici sedeža.

Država članica vračila upošteva prilagoditev predhodnega zahtevka za vračilo s povišanjem ali znižanjem vrnjenega zneska oziroma s samostojnim plačilom ali izterjavo, če je bil vložen posebni zahtevek.

DDV, ki je predmet vračila

Zahtevek za vračilo se lahko nanaša na DDV, ki je bil zaračunan za blago, ki so ga dobavili, ali za storitve, ki so jih za zavezanca opravili drugi davčni zavezanci v državi članici vračila, ali za uvoz blaga v državo članico, če se takšno blago in storitve uporabijo za:

(a) obdavčljive transakcije, opravljene v okviru dejavnosti davčnega zavezanca zunaj države članice, v kateri je vstopni davek dolgovan ali je bil plačan, in v zvezi s katerimi bi zavezanec imel pravico do odbitka DDV, če bi bile transakcije opravljene v tej državi članici;

(b) transakcij, oproščenih v skladu s členi 138 in 142, členom 144, 146 do 149, členi 151, 152, 153 in 156, členom 157(1)(b), členi 158 do 161 in členom 164.

Gre za transakcije, kot so:

• oproščene dobave blaga znotraj EU,
• določene prevozne storitve³,
• storitve v zvezi z uvozom, ki so vključene v davčno osnovo pri uvozu,
• izvoz blaga in storitve v zvezi z izvozom,
• dobave blaga in storitve, opravljene v zvezi z mednarodnim prevozom,
• transakcije, opravljene v okviru diplomatskih in konzularnih odnosov, dobave blaga in storitev, opravljene ustanovam EU, mednarodnim organizacijam, NATU ...,
• dobave zlata centralnim bankam,
• storitve posrednikov, ki posredujejo v tujem imenu za tuj račun v zvezi s transakcijami, opravljenimi zunaj Skupnosti,
• dobave v okviru odložnih carinskih postopkov,
• dobave blaga, ki se da v postopek skladiščenja, ki ni carinsko skladiščenje,
• davčno skladiščenje in storitve v zvezi z njim,
• dobave blaga, ki je v postopku začasnega uvoza s popolno oprostitvijo uvoznih dajatev, zunanjem ali notranjem tranzitnem postopku,
• nekatere transakcije, ki so oproščene za namene izvoza in v okviru trgovine med državami članicami,

DDV, ki se ne vrne

Predmet vračila niso zneski DDV, ki so bili v skladu z zakonodajo države članice vračila nepravilno zaračunani, in zneski, ki so bili zaračunani za oproščeno dobavo blaga znotraj EU ali pri izvozu blaga, pri katerem je prevoz opravil pridobitelj in ki sta oproščeni ali ki bi lahko bili oproščeni transakciji.

Prav tako ni predmet vračila tisti DDV, ki je absolutno neodbiten v skladu z zakonodajo države vračila. Gre za primere DDV, ki se nanaša na zasebno porabo in luksuzne dobrine. V ZDDV-1 je to DDV, ki je izključen iz pravice do odbitka v skladu s 66. členom.

Način vračila

Davčni zavezanec uveljavlja vračilo DDV tako, da na državo članico vračila naslovi elektronski zahtevek, ki ga predloži v državi članici, kjer ima sedež, po elektronskem portalu, ki ga je vzpostavila ta država članica.

Država članica vračila ima pravico, da od vlagatelja zahteva, da skupaj z zahtevkom za vračilo v elektronski obliki predloži tudi kopije računov ali uvozne dokumente, če je davčna osnova na njih najmanj 1000 evrov in v primeru računov za gorivo najmanj 250 evrov (ali protivrednost v nacionalni valuti).

Država vračila lahko od vlagatelja zahteva tudi, da predloži opis svoje poslovne dejavnosti z usklajenimi oznakami⁴, lahko pa določi tudi, v katerem jeziku ali jezikih mora vlagatelj navesti podatke v zahtevku ali druge dodatne podatke.

Obdobje vračila

Najdaljše obdobje vračila je koledarsko leto. Zahtevek se lahko vloži tudi za krajše obdobje, ki pa ne sme biti krajše od treh koledarskih mesecev, razen kadar se nanaša na preostanek koledarskega leta.

Če se zahtevek nanaša na obdobje vračila, ki je krajše od enega koledarskega leta, vendar ni krajše od treh mesecev, znesek DDV, katerega vračilo se zahteva, ne sme biti nižji od 400 evrov ali protivrednosti v nacionalni valuti.

Če se zahtevek za vračilo nanaša na obdobje vračila, ki je enako koledarskemu letu ali preostanku koledarskega leta, znesek DDV ne sme biti manjši od 50 evrov ali protivrednosti v nacionalni valuti.

Zahtevek za vračilo se nanaša na nakupe blaga ali storitev, ki so bili zaračunani v obdobju vračila, pod pogojem, da je obveznost obračuna DDV nastala pred obdobjem ali v obdobju izdajanja računov, ali za katere je obveznost obračuna DDV nastala v obdobju vračila, pod pogojem, da so bili nakupi zaračunani pred obveznostjo obračuna davka in na uvoz blaga v obdobju vračila.

Poleg teh se zahtevek za vračilo lahko nanaša tudi na račune ali uvozne dokumente, ki niso vključeni v prejšnjih zahtevkih za vračilo in se nanašajo na transakcije, opravljene v zadevnem koledarskem letu.

Postopek odločanja o zahtevku

Zahtevek za vračilo je treba vložiti najkasneje do 30. septembra tekočega za preteklo koledarsko leto.

Zahtevek velja za predloženega le, če so v njem navedeni vsi potrebni podatki, in sicer:

1. o vlagatelju:

1. njegovo ime in polni naslov;
2. elektronski naslov;
3. opis poslovne dejavnosti vlagatelja, za katero so pridobljeni blago in storitve;
4. obdobje vračila, za katero se vlaga zahtevek;
5. izjavo vlagatelja, da v obdobju vračila ni dobavil nobenega blaga ali opravil storitve, za katere bi se lahko štelo, da je bilo dobavljeno ali so bile opravljene v državi članici vračila, z izjemo transakcij, ki jih zavezanec lahko opravlja, ne da bi vplivale na njegovo pravico do vračila (določene oproščene transakcije s pravico do odbitka vstopnega DDV);
6. identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko vlagatelja;
7. podatke o bančnem računu, vključno s kodama IBAN in BIC;

2. v zvezi s posameznim računom in uvoznim dokumentom:

1. ime in polni naslov dobavitelja;
2. identifikacijsko številko DDV ali davčno sklicno številko dobavitelja, razen pri uvozu;
3. predpono države članice vračila, razen pri uvozu;
4. datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;
5. davčno osnovo in znesek DDV, ki sta izražena v valuti države članice vračila;
6. znesek odbitnega DDV, izražen v valuti države članice vračila, pri čemer se upošteva odbitni delež;
7. po potrebi tudi odbitni delež, izražen v odstotkih;
8. vrsto pridobljenega blaga ali storitve, označeno z naslednjimi oznakami:

1 = gorivo;
2 = najem prevoznega sredstva;
3 = izdatki za prevozna sredstva (ki niso blago in storitve, navedeni pod oznakama 1 in 2);
4 = cestnine in povračila za uporabo cest
5 = potni stroški, kot so stroški za taksi ali stroški javnega prevoza; 
6 = nastanitev;
7 = hrana, pijača in restavracijske storitve;
8 = vstopnine za sejme in razstave;
9 = izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo in zabavo;
10 = drugo⁵.

Država sedeža posreduje zahtevek državi vračila, razen če ugotovi, da vlagatelj zahtevka ni davčni zavezanec za namene DDV, dobavlja le blago ali opravlja storitve, za katere velja oprostitev brez pravice do odbitka, je mali davčni zavezanec ali kmet pavšalist. Država sedeža vlagatelja v elektronski obliki uradno obvesti o svoji odločitvi, da zahtevka iz naštetih razlogov ni posredovala državi vračila.

Če država sedeža zahtevek posreduje, država članica vračila vlagatelja uradno obvesti o datumu prejema zahtevka v elektronski obliki nemudoma, o svoji odločitvi o odobritvi ali zavrnitvi zahtevka pa v štirih mesecih od prejema zahtevka s strani države članice vračila.

Če država članica vračila presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločila glede celotnega zahtevka za vračilo ali dela tega zahtevka, lahko v obdobju štirih mesecev od prejema zahtevka od vlagatelja, pristojnih organov države članice, kjer ima vlagatelj sedež, ali tretjih oseb v elektronski obliki zahteva dodatne informacije.

Če država članica vračila upravičeno dvomi o veljavnosti in pravilnosti določenega zahtevka, lahko zahteva predložitev izvirnika ali kopije določenega računa ali uvoznega dokumenta, ne glede na višino davčne osnove.

Rok za predložitev dodatnih informacij je en mesec od datuma, ko oseba, kateri je zahteva za informacije namenjena, le-to prejme.

Če je država članica vračila zahtevala dodatne informacije, mora vlagatelja obvestiti o svoji odločitvi o odobritvi ali zavrnitvi zahtevka v dveh mesecih od datuma, ko je prejela zahtevane informacije, ali če odgovora na svojo zahtevo ni prejela, v dveh mesecih po izteku roka za predložitev dodatnih informacij. Rok za odločitev glede celotnega zahtevka za vračilo ali dela tega zahtevka je v vsakem primeru najmanj šest mesecev od datuma prejema zahtevka s strani države članice vračila.

Če država članica vračila zahteva še druge dodatne informacije, vlagatelja uradno obvesti o svoji odločitvi glede celotnega zahtevka za vračilo ali dela tega zahtevka v osmih mesecih od njegovega prejema s strani države članice vračila.

Če je zahtevek za vračilo deloma ali v celoti zavrnjen, država članica vračila o svoji odločitvi uradno obvesti vlagatelja in ga hkrati obvesti o vzrokih za zavrnitev.

Vlagatelj lahko v primeru zavrnitve vloži pritožbo pri pristojnih organih države članice vračila, in sicer v obliki in v rokih, ki veljajo za pritožbe glede zahtevkov za vračilo, ki jih vložijo osebe s sedežem v tej državi članici.

Če po pravu države članice vračila dejstvo, da odločitev o zahtevku za vračilo ni bila sprejeta v predpisanem roku, ne velja ne za odobritev ne za zavrnitev, so vsi upravni ali sodni postopki, ki so v tem primeru na voljo davčnim zavezancem, ki imajo sedež v tej državi članici, ustrezno na voljo tudi vlagatelju. Če takih postopkov ni, velja nesprejetje odločitve o zahtevku za vračilo v predpisanem roku za zavrnitev zahtevka.

Vračilo DDV

Če zahtevku ugodi, država vračila izplača odobreni znesek najpozneje v 10 delovnih dneh od izteka štirimesečnega roka, ki teče od trenutka prejema zahtevka, in v okviru katerega mora država vračila obvestiti vlagatelja zahtevka o svoji odločitvi glede zahtevka za vračilo. Če so se od zavezanca zahtevale še (druge) dodatne informacije, se DDV vrne v 10 delovnih dneh od izteka šest- oz. osemmesečnega roka za odločitev o zahtevku.

Vrnjeni DDV se izplača v državi članici vračila ali na vlagateljevo prošnjo v kateri koli drugi državi članici. V zadnjem primeru država članica vračila vse bančne stroške za prenos odbije od zneska, ki se izplača vlagatelju.

V primeru izplačila po predpisanem roku država članica vračila vlagatelju dolguje obresti na znesek vračila, kar pa ne velja, če vlagatelj zahtevka v predpisanem roku ne predloži zahtevanih dodatnih informacij.

Obresti zaradi zamude pri vračilu se obračunajo od dne, ki sledi zadnjemu dnevu za plačilo, do dne, ko je bilo vračilo dejansko izvedeno.

Obrestna mera ustreza veljavni obrestni meri, ki se v skladu z zakonodajo države članice vračila uporablja pri vračilih DDV davčnim zavezancem, ki imajo sedež v tej državi članici. Če po nacionalni zakonodaji v zvezi z vračilom davčnim zavezancem obresti niso plačljive, se obresti določijo tako, da ustrezajo obrestim ali enakovredni dajatvi, ki jo država članica vračila uporablja v zvezi z zamudami pri plačilih DDV davčnih zavezancev.

Če je bilo vračilo pridobljeno z goljufijo ali na kakšen drug nepošten način, pristojni organ v državi članici vračila nemudoma sproži izterjavo zneskov, ki so bili izplačani neupravičeno, vključno z morebitnimi denarnimi kaznimi in obrestmi, naloženimi v skladu s postopkom, ki se uporablja v državi članici vračila.

Zaključek

30. septembra se izteče rok za predložitev zahtevka za vračilo DDV v zvezi z nabavami blaga in storitev, opravljenih v državah članicah EU v letu 2016, ki ga zavezanec ni uveljavljal že med letom. Zavezanec, ki ima v državi članici nabave stalno poslovno enoto, iz katere opravlja obdavčljive transakcije, dobi povrnjen vstopni DDV po DDV-obračunu, kar je posledica tega, da se je dolžan v državi nabave identificirati za DDV.

Če bi zavezanec moral v določeni državi članici na podlagi opravljanja transakcij, ki so obdavčene na njenem ozemlju, pridobiti DDV-številko, pa tega ni storil, naj zahtevka ne vlaga, ker mu DDV ne bo povrnjen. V takem primeru bi bilo treba iskati možnost za (naknadno) identifikacijo in uveljavljanje vstopnega DDV v DDV-obračunu, odvisno pač od tega, kaj določa oz. dopušča država nabave. 

Opombe:

piše: dr. Aleš Galič, vir: revija Odvetnik, številka 3(81)/2017

Novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) ne spreminja izhodišč in temeljne strukture v ureditvi pravdnega postopka. Napovedani so bili daljnosežni posegi v ustroj pripravljalnega postopka ter odgovornosti strank in sodišča za zagotovitev koncentracije glavne obravnave, vendar od teh napovedi na koncu – predvsem zaradi nasprotovanj Odvetniške zbornice Slovenije oziroma odvetnikov – ni ostalo veliko. Za tokratno novelo je značilno, da so bili prvotni načrti pripravljalca (t. j. Ministrstva za pravosodje) zelo ambiciozni, nato pa je v poznejših fazah usklajevanja prišlo do obsežnega krčenja.

Priprava glavne obravnave po noveli ZPP-E

Na videz so spremembe, ki jih novela ZPP-E prinaša za pripravo glavne obravnave, sicer velike. Ukinja se poravnalni narok (doslej 305.a do 305.c člen). Uvaja se pripravljalni narok (279.c člen), sodišče mora v sodelovanju s strankami izdelati program vodenja postopka (279.č člen) in omejuje se število pripravljalnih vlog, ki jih stranka lahko pošlje sodišču na lastno pobudo (269. člen).

Pripravljalni narok

Pripravljalni narok (279.c člen) je po nazivu nov institut. Poznal ga je ZPP iz leta 1976, ukinil pa ZPP iz leta 1998. V resnici pa ne gre za veliko novost, saj je treba upoštevati, da je dosedanji poravnalni narok sledil tudi namenu priprave glavne obravnave (odprto razpravljanje o pravnih in dejanskih vidikih spora, materialno procesno vodstvo; dosedanji 305.a člen). Pomembno je sicer, da lahko sodišče na pripravljalnem naroku odloča tudi o procesnih ugovorih, na primer o ugovorih o pomanjkanju procesnih predpostavk za dopustnost tožbe. Praktično pa je za presojo, ali pripravljalni narok lahko uresniči namen učinkovite vsebinske priprave glavne obravnave, najpomembneje, ali je med tema dvema narokoma dovolj časa. Pripravljalni narok naj bi tako sodniku kot strankama omogočil, da se na podlagi razprave o zadevi lahko učinkovito pripravijo na glavno obravnavo. Predvsem naj bi odprto materialno procesno vodstvo na pripravljalnem naroku zagotovilo, da se ugotovi, kje bi bilo treba procesno gradivo pred glavno obravnavo še dopolniti in kaj bi morale stranke pred glavno obravnavo še predložiti. Seveda pa tega cilja ni mogoče zagotoviti, če se prvi narok za glavno obravnavo izvede neposredno po koncu pripravljalnega naroka. Vendar ta možnost ostaja predvidena (peti odstavek 279.c člena). Praktično to seveda pomeni, da tedaj pripravljalnega naroka v vsebinskem pomenu in v praktičnih posledicah ni – oziroma ni nič drugače (razen glede tarifiranja za dva naroka), kot če bi bil izveden zgolj prvi narok za glavno obravnavo, na katerem bi sodišče v prvem delu z odprtim sojenjem opredelilo »delovni načrt«, ocenilo, katera dejstva so pravno relevantna, razčistilo procesna vprašanja in preverilo možnosti za sklenitev poravnave. Sodnik, ki ima pravilno metodo dela, bi tudi brez posebnega pripravljalnega naroka na naroku za glavno obravnavo opravil te naloge in ne bi kar brez »delovnega plana« začel z izvajanjem dokaznega postopka, brez ocene, kaj je pravno relevantno. Že doslej je za poravnalni narok veljalo, da ga sodišče lahko razpiše obenem s prvim narokom za glavno obravnavo (305.c člen). Res je, da je bilo to tedaj pravilo, zdaj pa je odločitev, ali bo pripravljalni narok izveden hkrati s prvim narokom za glavno obravnavo, v rokah sodišča. Vendar bodo sodišča to možnost najbrž pogosto izkoristila. Ne želim reči, da je nujno nekaj slabega, če se pravi pripravljalni narok (to je pripravljalni narok, ki ni razpisan skupaj s prvim narokom za glavno obravnavo) ne razpiše. Številni so primeri, ki niso tako zapleteni, da bi zahtevali poseben pripravljalni postopek. Sodišče po noveli ZPP-E sicer formalno nima diskrecije, da pripravljalnega naroka ne razpiše. V praktični posledici pa je obveznost razpisa pripravljalnega naroka zgolj navidezna. Razpis pripravljalnega naroka obenem s prvim narokom za glavno obravnavo v praktični posledici torej pomeni, da pripravljalnega naroka, ki bi resnično lahko izpolnil namen priprave glavne obravnave, ni.

Pripravljalni narok je vseboval že jugoslovanski ZPP, vendar je v praksi odmrl. To je razumljivo. Po naravi stvari glavne obravnave ni mogoče dobro pripraviti, če vsaj v večjem delu niso »karte že na mizi«. Učinkovitost priprave glavne obravnave – ne le z vidika pospešitve, pač pa z vidika vsebinske kakovosti sodnega varstva – gre z roko v roki z ustreznim sistemom prekluzij. Če obstaja neomejena možnost navajanja novih dejstev in dokazov na glavni obravnavi (pa čeprav le na prvem naroku), za stranke ni prave spodbude, da se ustrezno pripravijo že na pripravljalni narok. Prave spodbude pa ni tudi za sodišče, prav tako ne pravih orodij za ustrezno pripravo. Ker se v ZPP glede omenjenega nič ne spreminja, ne pričakujem zelo velikega posebnega učinka od pripravljalnih narokov, tudi če bodo ti izvedeni časovno ločeno od glavne obravnave.

Poudariti velja, da (drugače kot pri dosedanjem poravnalnem naroku) sodišče nima možnosti razpisati dveh pripravljalnih narokov. Tudi tako, da bi izreklo, da naslednji narok ne bo prvi narok za glavno obravnavo, pač pa »nadaljevanje pripravljalnega naroka«, sodišče tega ne more obiti.

Pomembne so stroškovne sankcije za nepristop k pripravljalnemu naroku. Ni toliko bistveno, da mora stranka, ki je izostala, povrniti nasprotni stranki stroške tega naroka (156. člen; enako je že zdaj veljalo za poravnalni narok). Bistveno je, da nima pravice od nasprotne stranke zahtevati povrnitve stroškov postopka, ne glede na končen uspeh v pravdi (282. člen). To ne pomeni, da bo izostala stranka nujno nosila vse stroške postopka. Če bo na koncu v pravdi uspela, ji seveda ne bo treba povrniti stroškov nasprotne stranke, le do povrnitve svojih stroškov ne bo upravičena. To je resna stroškovna sankcija, ki bi morala biti zadostna spodbuda za udeležbo na pripravljalnem naroku. Seveda pa bo, tako kot vselej, ko so določene ostre sankcije za nepristop k naroku, novost neizogibno povzročila številne zaplete z včasih utemeljenimi, včasih pa neutemeljenimi predlogi za vrnitev v prejšnje stanje.

Pripravljalne vloge

Čemu pričakovanje, da ne bo veliko pripravljalnih narokov, ki bi bili resnično vsebinsko ločeni od začetka glavne obravnave? Poleg navade, ki se je ustalila v razmerju med dosedanjim poravnalnim narokom in glavno obravnavo, bo na to najbolj vplivala, predvidevam, novost glede vlaganja pripravljalnih vlog. V 269. členu je zdaj določeno, da »brez poziva sodišča lahko vsaka stranka pošlje le dve pripravljalni vlogi. To lahko stori najpozneje 15 dni pred pripravljalnim narokom, sicer sodišče pripravljalne vloge ne upošteva.«

Na prvi pogled se zdi, da je to pomembna novost, ki naj bi preprečila, da bi se sodni spis nenadzorovano »odebelil«, navedbe strank pa postale nepregledne še pred začetkom glavne obravnave. Obenem pa je bila črtana tudi splošna določba o pripravljalnih vlogah (dosedanji peti odstavek 286. člena). Vendar je zadnja omenjena sprememba le redakcijska, saj pravico strank do vlaganja pripravljalnih vlog na lastno pobudo določa že peti odstavek 286.a člena. Tu je zdaj dodano, da lahko stranka tudi brez poziva sodišča po pripravljalnem naroku predloži pripravljalne vloge. Razmerje med 269. členom in 286.a členom ni povsem jasno. Verjetno pa bo prevladala razlaga, da je število na lastno pobudo poslanih pripravljalnih vlog omejeno le na čas pred pripravljalnim narokom, v času med pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo pa stranke sodišču lahko pošljejo poljubno in neomejeno število pripravljalnih vlog. V prid tej razlagi gre vključitev izrecne navezave na pripravljalni narok – ne toliko glede časa pred pripravljalnim narokom v 269. členu, pač pa glede na čas po pripravljalnem naroku v 286.a členu. Izrecen in nov zapis o času po pripravljalnem naroku v nasprotnem primeru ne bi imel smisla. Seveda to pomeni, da od učinkovitosti priprave glavne obravnave in smiselnosti izdelave programa postopka (ta je smiseln, če med drugim ustvari red glede nadaljnjega vlaganja pripravljalnih vlog) ne ostane prav veliko. Prav veliko ne ostane tudi od omejitve števila pripravljalnih vlog pred pripravljalnim narokom – stranke bodo zamujeno pač nadoknadile v času med pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Snežana Šušteršič, univ. dipl. ekon., davčna svetovalka, vir: revija Denar 474/2017

Letos je FURS prvič za vse dohodninske zavezance sestavil informativni izračun dohodnine za leto 2016. Pred tem je veljalo, da se informativni izračun dohodnine ne sestavi za zavezance, ki so imeli manj obdavčljivih dohodkov, kot je znašala splošna olajšava, pa četudi jim je bila med letom od teh dohodkov odtegnjena akontacija dohodnine. Prav tako ti zavezanci niso bili dolžni vložiti napovedi dohodnine, so jo pa lahko vložili, če so želeli plačano akontacijo dobiti vrnjeno.

Ferdinandova pot

Pisalo se je leto 2012. Ferdinand je eden tistih zavezancev, ki so med letom plačali akonatcijo dohodnine, pa zanj informativni izračun dohodnine ni bil sestavljen, ker skupni dohodki v letu 2011 niso presegli splošne olajšave. Še več: šele septembra 2012 je ugotovil, da je dohodek prejel že decembra 2011 in ne šele januarja 2012 (ko je videl novo stanje na računu). Ne bodi ga len je vložil napoved za odmero dohodnine kot samoprijavo in upal, da mu bo tistih nekaj deset evrov dohodnine vrnjenih. Čakal in čakal – in v začetku leta 2015 povprašal, kaj se dogaja z njegovo napovedjo.

Po poizvedbi je prišlo neljubo presenečenje. Prvostopni organ je kar s sklepom po 3. točki 129. člena ZUP maja 2015 zavrgel napoved iz septembra leta 2012, ker da je bila vložena prepozno. Obrazložitev: v skladu s 6. odstavkom 267. člena ZDavP-2 je prekluzivni rok za vložitev napovedi 31. julij tekočega leta za preteklo leto. Zamuda tega roka povzroči izgubo pravice do določenega dejanja v postopku, kar pomeni, da po tem roku napovedi za odmero dohodnine ni mogoče vložiti, s tem pa tudi ne uveljavljati pravice do vračila plačane akontacije. Take napovedi pa tudi ni mogoče obravnavati kot napoved na podlagi samoprijave po 63. členu ZDavP-2, ker je ta institut namenjen temu, da davčni zavezanec s samoprijavo svojo davčno obveznost poveča ali zmanjša znesek vračila plačanega davka. 
Ferdinand se je zoper sklep seveda pritožil, a je ministrstvo za finance – kot običajno – pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Toda trmasti Ferdinand ni pokleknil. Vložil je tožbo na Upravno sodišče RS, v kateri je navedel številne nepravilnosti.

Pravica do oddaje napovedi po izteku predpisanega roka

Finančni organ je (naknadno) vložitev napovedi za odmero dohodnine presojal (in jo zavrgel) zgolj po splošni določbi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP (tj. če zahteva ni bila vložena v roku). Pri tem je (namerno?) spregledal 3. odstavek 2. člena ZDavP-2, ki določa, da se po ZUP postopa samo v tistih vprašanjih davčnega postopka, ki niso urejena [...] z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja davčno službo [...]. Zato bi moral upoštevati določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na roke vložitve napovedi in na pravico do vložitve napovedi tudi po izteku predpisanih rokov in nedvoumno nadrejene določbam ZUP, predvsem pa naslednji:

• 1. odstavek 63. člena: zavezanec lahko najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved [...] na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi [...].
• 1. točka 349. člena: zavezanec, ki ne vloži napovedi v roku, se kaznuje z globo, razen če ne vloži samoprijave (396. člen).

Ker ZDavP-2 nedvoumno določa pravico zavezanca do vložitve napovedi kot samoprijave tudi v primeru zamude roka in ker ta pravica v ZDavP-2 ni omejena samo na določene roke ali določene napovedi (nasprotno, dopustna je celo v primerih, ko je za zamudo roka predpisana globa), je torej očitno, da je pravica do vložitve napovedi kot samoprijave splošna pravica zavezanca za zaščito njegovih interesov v davčnem postopku.

Prekluzivnosti roka za oddajo napovedi za odmero dohodnine

ZDavP-2 je jasno ločeval dve situaciji:

• ko FURS informativnega izračuna dohodnine za nekatere zavezance ne sestavi (268. člen ZDavP-2), in
• ko je FURS dolžan sestaviti informativni izračun dohodnine (267. člen ZDavP-2 in nanj vezane določbe drugih členov).

V konkretnem primeru je relevatna situacija iz alineje a), saj je nesporno, da FURS ni bil dolžan sestaviti informativnega izračuna dohodnine, zavezanec pa ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, jo pa lahko. To je v obrazložitvi sklepa potrdil tudi sam finančni organ.

Finančni organ bi torej moral o zavržbi vložene napovedi za odmero dohodnine presojati na podlagi 268. člena ZDavP-2. Ugotoviti bi moral, da določbe ZDavP-2, ki govorijo o tem, kdaj zavezanec ni dolžan vložiti napovedi, v ničemer ne omejujejo zavezančeve pravice, da napoved vloži na lastno pobudo po 63. členu ZDavP-2, niti ne postavljajo rokov, do kdaj to lahko stori. Nedvoumno je, da če informativni izračun dohodnine sploh ni bil sestavljen, so roki, določeni za primer nevročitve, nerelevantni.

Finančni organ se je, namesto da bi presojal po 268. členu ZDavP-2, skliceval na 6. odstavek 267. člena, ne da bi navedel in upošteval zadnji del odstavka, ki pojasnjuje, da mora do 31. julija vložiti napoved tisti zavezanec, ki s tem izpodbija domnevo vročitve informativnega izračuna dohodnine po 1. odstavku 85. člena ZDavP-2. Iz tega nedvoumno izhaja, da se 267. člen ne nanaša na opisani Ferdinandov primer, saj domneva vročitve ne more obstajati za nekaj, kar sploh ne obstaja (informativni izračun, ki ga finančnemu organu ni bilo treba sestaviti in ga tudi ni sestavil).

Finančni organ je torej na podlagi nepravilne uporabe zakona zmotno sklepal, da tudi v konkretnem primeru velja načelo prekluzivnosti roka za vložitev napovedi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Andreja Primec, vir: revija SIR*IUS, številka 4/2017

Zahteva po razkrivanju nefinančnih informacij, uveljavljena z Direktivo 2014/95/EU, je trenutno zadnja v nizu zahtev po preglednem in jasnem poročanju gospodarskih družb. Prvotni namen razkrivanja podatkov, ki je sprva vključeval podatke o finančnem poslovanju in upravljanju družb, je bil povrnitev izgubljenega zaupanja širše javnosti v kapitalske trge in korporativno upravljanje. Nefinančno poročanje naj dolgoročno pripomore k izboljšanju njihove družbene odgovornosti, saj z razkrivanjem podatkov o nefinančnem poslovanju družba izkazuje svoj odnos do naravnega in socialnega okolja.

1. Uvod

Za doseganje trajnostnega razvoja, ki je osrednji cilj strateških dokumentov na najvišji ravni (Agenda OZN 2030 za trajnostni razvoj in Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast), je treba doseči ravnovesje med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi zahtevami oziroma potrebami. To terja vključevanje vseh deležnikov družbene skupnosti: držav, mednarodnih organizacij, lokalnih skupnosti, akademskih skupnosti, korporacij, civilnih združb in posameznikov. Ker so njihovi interesi različni, je zastavljeni cilj mogoče uveljaviti le na podlagi skupnih prizadevanj, ki od njih terjajo dobršno mero strpnosti in pripravljenosti za iskanje kompromisnih rešitev. Vsi morajo izkazovati družbeno odgovorno ravnanje. Največjo vlogo pri uveljavljanju odgovornega ravnanja nosijo tisti, ki imajo največji vpliv v družbeni skupnosti, torej države. Te morajo s političnimi ukrepi in z drugimi spodbudami razvijati družbeni dialog med vsemi predstavniki posameznih družbenih skupin ter postavljati okvir za družbeno odgovorno obnašanje in tlakovati pot trajnostnega razvoja.

Z vztrajnim ozaveščanjem o pomenu in vlogi družbene odgovornosti, pri čemer imajo veliko zaslug predstavniki civilne družbe, postaja družbeno odgovorno ravnanje v zadnjih letih vedno pomembnejši vzorec tudi obnašanja korporacij, za kar se je uveljavil izraz korporativna družbena odgovornost (angl. corporate social responsibility). Korporativna družbena odgovornost pomeni, da si podjetja pri svojem poslovanju ne prizadevajo spoštovati le gospodarskih in pravnih vprašanj, temveč tudi okoljska in socialna vprašanja, v širšem smislu pa tudi spoštovanje človekovih pravic, etike dela, boja proti podkupovanju in korupciji (Bohinc, 2016, str. 180–181). Gospodarske družbe postopoma spoznavajo, da za uspešnost delovanja ni pomembno le kopičenje dobička, temveč tudi skrb za druge potrebe širšega in bližnjega naravnega in socialnega okolja, v katerem delujejo. Ker zavest o družbeni odgovornosti še ni prodrla do vseh gospodarskih subjektov, kjer pa je prisotna, se zelo različno pojmuje, tako po kvaliteti kot kvantiteti, so se v znanstvenih in strokovnih krogih začele razprave o tem, da bi bilo smiselno gospodarske subjekte zavezati k družbeno odgovornemu ravnanju v obliki prisilnih zakonskih pravil. Stališča do tega vprašanja so zelo neenotna, predvsem zato, ker bi se z normativnim urejanjem družbene odgovornosti gospodarskih subjektov posegalo v njihovo avtonomijo.

Vseeno pa lahko kot primer normativnega poseganja v urejanje družbene odgovornosti korporacij izpostavimo Direktivo 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin (v nadaljevanju Direktiva 2014/95/EU). Ta direktiva uvaja obvezno poročanje o določenih nefinančnih informacijah za velike gospodarske družbe in skupine. Nefinančno poročanje pa je osrednja tema našega prispevka, ki jo podrobneje predstavljamo v nadaljevanju.

2. Pravna podlaga

Obveznost nefinančnega poročanja določenih družb je bila uveljavljena z Direktivo 2014/95/EU, ki je vsebinsko dopolnila računovodsko direktivo iz leta 2013. Pobudo zanjo je sprožil Evropski parlament. V resoluciji o družbeni odgovornosti gospodarskih družb z dne 6. 2. 2013 je ugotavljal, kako pomembno je gospodarske družbe spodbujati k preglednemu in odgovornemu poslovnemu ravnanju, saj le-to zagotavlja prepoznavanje tveganj za trajnostno rast. Razkritje nefinančnih informacij je nujno za prehod v trajnostno globalno gospodarstvo, ki povezuje dolgoročno donosnost s socialno pravičnostjo in z varstvom okolja. V tem pogledu razkritje nefinančnih informacij pripomore k merjenju, spremljanju in upravljanju uspešnosti podjetij ter njihovega vpliva na družbo (3. točka Uvoda Direktive 2014/95/EU). Razkrivanje nefinančnih informacij je pomembno tako za same gospodarske subjekte kot tudi za delničarje in druge zainteresirane osebe (investitorje, dobavitelje itd.). Gospodarske družbe praviloma ne poslujejo samo na območju ene države, zato mora biti poročanje o nefinančnih informacijah usklajeno na ravni EU-ja. Enotnost, ustreznost in primerljivost informacij, o katerih naj družbe poročajo, pripomorejo tudi h konkurenčnosti gospodarskih subjektov v EU-ju, saj lahko sporočanje nefinančnih podatkov pomeni konkurenčno prednost posamezne družbe pred drugimi. Da bi se izpolnila zahteva po poenotenem in primerljivem poročanju ter da bi bilo poročanje kar se da enostavno za družbe, bo Komisija pripravila nezavezujoče smernice o metodologiji za poročanje o nefinančnih informacijah, vključno s splošnimi in sektorskimi ključnimi nefinančnimi kazalniki uspešnosti.

Države članice EU-ja so morale vsebino Direktive 2014/95/EU implementirati v svojo zakonodajo do 6. 12. 2016. Vlada Republike Slovenije je v ta namen pripravila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1J (v nadaljevanju ZGD-1J), ki ga je Državni zbor sprejel na svoji seji 21. 3. 2017. ZGD-1J je bil 31. 3. 2017 objavljen v Uradnem listu RS, št. 15/201, in velja od 15. 4. 2017. Ker se informacije o nefinančnem poslovanju družbe objavijo v obliki posebne izjave, ki je praviloma sestavni del izjave o upravljanju družbe, le-ta pa je sestavni del poslovnega poročila, bodo družbe morale nefinančne informacije prvič razkriti leta 2018 v poslovnem poročilu za poslovno leto 2017, kar je v skladu z določbami Direktive 2014/95/EU (1. odst. 4. člena).

3.  Potreba po preglednem poročanju o poslovanju gospodarskih družb

Po številnih finančnih škandalih in propadih velikih korporacij v ZDA in Evropi v prvih letih 21. stoletja se je pojavila potreba po učinkovitejšem in odgovornejšem korporativnem upravljanju. V ta namen je bil v ZDA sprejet Sarbanes-Oaxleyjev zakon v letu 2002, v EU-ju pa je v to dogajanje posegla Direktiva 2006/46/ES o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih kot sestavni del ukrepov, ki naj zagotovijo, da se povrne izgubljeno zaupanje kapitalskega trga pa tudi širše javnosti v finančne izkaze in poročila družb. Z uvedbo izboljšanih in doslednih posebnih razkritij ter z objavljanjem informacij o poslovanju naj se poveča preglednost finančnega poslovanja družb. Direktiva je uvedla tudi zahtevo po razkrivanju podatkov o korporativnem upravljanju v posamezni družbi v obliki tako imenovane izjave o korporativnem upravljanju (angl. statement of corporate governance). Ti podatki so pomembni za deležnike, ki imajo opravka z družbo (dobavitelji, upniki, delavci, država, banke, investitorji), da lahko še pred začetkom sodelovanja z družbo ugotovijo, kako se družba upravlja.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Karlo Primožič, vir: revija Odvetnik, številka 3(81)/2017

V italijanskem pravu in praksi ni pasivno legitimirana zavarovalnica, temveč zavarovanec. Višina nepremoženjske škode, ki jo je povzročila stvar, ki jo ima nekdo v varstvu, ter višina premoženjske škode, povzročene z vozili v prometu, se v skladu z italijansko sodno prakso določata na podlagi t. i. Milanskih tablic. To velja tudi v primeru, ko je oškodovanec »tujec«, tj. nekdo, ki nima stalnega bivališča v Italiji, in v primeru njegove smrti to velja tudi za njegove ožje sorodnike.

Škoda na stvareh v varstvu – pasivna legitimacija

Odgovornost predvideva 2051. člen Civilnega zakonika, ki se v prevodu glasi: »Vsakdo je odgovoren za škodo, ki jo je povzročila stvar, ki jo ima v varstvu, razen če dokaže, da je šlo za naključje.«

V tem primeru oškodovanec, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko sproži postopek le zoper varuha (to je lahko tudi upravljalec ceste), ki je odgovoren za škodo in ki je lahko zavarovan ali pa ne, saj zavarovanje ni obvezno.

Seveda lahko varuh (odgovoren za škodo), če je zavarovan, pozove zavarovalnico (ki sicer po zakonu ni pasivno legitimirana, zato mora vsekakor vložiti tožbo tudi zoper zavarovanca), da povrne škodo na podlagi 1917. člena Civilnega zakonika. Vrhovno sodišče Italije se je v zvezi s tem predpisom izreklo takole:

»Na področju zavarovanja civilne odgovornosti je obveznost zavarovalca glede plačila odškodnine avtonomna in ločena od obveznosti zavarovanca tudi v primeru, ko je odškodnina plačana neposredno oškodovancu, in sicer na podlagi drugega odstavka 1917. člena Civilnega zakonika. Ker torej ni neposrednega razmerja med zavarovalcem in oškodovancem, ta nima pravice neposredno sprožiti postopek zoper zavarovalca, ker ni nobenega posebnega predpisa, podobnega tistemu, ki ureja odgovornost za škodo, povzročeno z vozili v prometu.« (Sodba italijanskega Vrhovnega sodišča, št. 10418 z dne 18. julija 2002.)

Poudariti je treba, da lahko po italijanski zakonodaji oškodovanec vloži neposredno tožbo zgolj za škodo, ki je nastala v zvezi z vozili v prometu, za katere je zavarovanje obvezno (122. člen Zakonskega dekreta 209/05 Zakona o zavarovanju). Naj pri tem pripomnim, da je 354. člen Zakona o zavarovanju razveljavil stari Zakon o zavarovanju št. 990 z dne 24. decembra 1969. člen 144 Zakona o zavarovanju (ki je nadomestil 18. člen starega Zakona o obveznem zavarovanju št. 990) ureja neposredno tožbo, ki jo vloži oškodovanec. V prevodu se glasi takole:

»Neposredna tožba oškodovanca:

1. Oškodovanec v primeru nezgode v prometu vozil ali plovil, za katere velja obvezno zavarovanje, lahko toži zavarovalnico osebe, ki je civilno odgovorna za nastalo škodo, in sicer v mejah zavarovalne vsote.
2. Izpuščeno.
3. K tožbi zoper zavarovalnico se pozove tudi osebo, odgovorno za škodo.
4. Izpuščeno.«

Pogoja za odgovornost, ki ju za škodo na stvareh v varstvu (na primer padec motorista zaradi oljnega madeža na vozišču) predvideva 2051. člen Civilnega zakonika, sta varstvo nad stvarjo in dejansko razmerje subjekta do stvari, ki omogoča tak nadzor nad stvarjo, da lahko subjekt odstrani vire nevarnosti, ki jo taka stvar lahko povzroča.

Zakonska določba nalaga oškodovancu breme dokazovanja vzročne zveze med stvarjo in škodo; oškodovanec torej mora dokazati, da se je škodni dogodek pripetil kot normalna posledica posebnega stanja stvari, ki je potencialno škodljivo, medtem ko nosi varuh nasprotno dokazno breme, torej mora dokazati, da je treba škodni dogodek pripisati naključju (ko je škoda nastala zaradi vzrokov, ki niso odvisni od strukture stvari, ali ko je škodo povzročila tretja oseba).

Glede odgovornosti, ki jo predvideva že omenjeni 2051. člen Civilnega zakonika, lahko govorimo o naključju v vseh primerih, ko se je škodni dogodek pripetil, preden je lastnik ali upravljalec stvari lahko odstranil izreden in nepredvidljiv vir nevarnosti (tipičen primer je oljni madež na cestišču), čeprav je marljivo opravljal nadzor z namenom, da bi lahko nemudoma posegel v nastalo situacijo. Načelo je sodna praksa sprejela soglasno, potrdila pa ga je tudi sodba Kasacijskega sodišča št. 10643 z dne 26. junija 2012.

Naj ob tem navedem, da se je zaradi oljnega madeža na asfaltu na avtocesti v Italiji ponesrečil motorist, slovenski državljan z bivališčem v Sloveniji, in dobil hujše telesne poškodbe s trajnimi posledicami. Tožba je bila vložena v Sloveniji, in sicer zoper zavarovalnico, ne pa zoper družbo, ki je bila v konkretnem primeru odgovorna za upravljanje ceste. Tožba je slonela na mnenju slovenskega izvedenca, ki je zatrjeval, da je pasivno legitimirana zavarovalnica upravljalca ceste. Sodišče je zahtevek zavrnilo na podlagi mnenja, ki ga je pridobilo od italijanskega ministrstva, v katerem je ministrstvo potrdilo mnenje tožene stranke, da v tem primeru ne obstaja pasivna legitimacija.

Celoten članek je dostopen za naročnike!