Dr. Jožko Peterlin je finančni svetovalec in ustanovitelj družbe SmartFin d.o.o. ter tudi ustanovitelj akademije za poslovne finance.

TFL Glasnik:
Bili ste finančnik v več podjetjih, sedaj ste finančni svetovalec, ki mu obiskovalci raznih seminarjev radi prisluhnejo. Prvi pri nas ste ustanovili svojo akademijo za poslovne finance. Kaj menite, da je vaš največji dosežek doslej? In še nekaj, ali boste ostali svetovalec in predavatelj ali pa se vračate v gospodarstvo?

Jožko Peterlin:
Kot svetovalec, predavatelj in vodja projektov delam izključno za gospodarstvo, kar pomeni, da ostajam v gospodarstvu. Če se v nekem podjetju zaposlim, delam samo za to podjetje in včasih se je potrebno podrediti določenim interesom, ki niso vedno v interesu posla, oziroma lastnikov. Če si svetovalec, si strogo samo svetovalec, držiš se projekta in teme, interesi, ki so lahko v ozadju in niso ekonomsko upravičeni, se me ne tičejo – na koncu se drugi odločijo, kako bodo nekaj izpeljali.

TFL Glasnik:
Poslovni finančniki so zelo iskani in za njih šele sedaj prihajajo pravi izzivi. Kako ocenjujete znanje finančne stroke na fakultetah, v podjetjih in predvsem v bankah?

Jožko Peterlin:
V trenutnih tržnih razmerah so največji problem finance, ker imamo finančni sistem, ki je slab in ki je kapitalsko neustrezen. Normalno je, da bo neustrezni bančni sistem toliko skrčil obseg poslovanja, da bo prišel na kapitalsko ustreznost. Ne morejo si vsi lastniki privoščiti, da bodo banko dokapitalizirali, torej je treba znižati bilančno vsoto do kapitalske ustreznosti. To pomeni, da bodo pobrali denar iz gospodarstva ali od prebivalstva – dokler bo šlo. Tam, kjer so se pogreznili, kjer so slabe naložbe, ne morejo pobirati. Tako bodo tisti, ki so dobri in ki bi lahko vračali kredite, ostali brez sredstev.

Vloga finančnikov v podjetju je, da vsem deležnikom v podjetju, pretežno pa poslovnim funkcijam, kot so nabava, prodaja, proizvodnja, jasno povedo, kakšne bodo finančne posledice poslovnih odločitev. Gre za to, da se tega ne zavedajo vsi, da ljudje ne ločijo med stroškom in naložbo. Ne ločijo med prejemki in prihodki, kar pomeni, da če mi nekaj naredimo, da bo denar; pomeni le, da bo dvignjena davčna osnova. Tudi če nekaj kupimo, to ne pomeni, da bodo stroški, da bodo odhodki, zagotovo pa bo izdatek – denar bo šel z računa. Fokus mora biti na denarnem toku: z računa lahko gre le toliko, kolikor na račun pride. Še dodatni problem pa je finančni sistem, ki pomeni, da denarni tok, ki ga podjetje ustvarja iz tekoče dejavnosti, mora upoštevati, koliko dolgov je treba vrniti in koliko se lahko dodatno zadolži. Vse to so dodatni elementi, dodatne omejitve ali priložnosti v nekem podjetju, kar vse mora finančnik znati predstaviti poslovodstvu.

TFL Glasnik:
Ali je pogoj za uspešno podjetje uspešen finančnik?

Jožko Peterlin:
Finančnik mora znati razložiti nabavi, da kadar podjetje nima dobre bonitete in ni zmožno dodatnega zadolževanja, je plačilni rok pomembnejši od cene. Logično je, da se vsakemu nabavniku na začetku leta v letnem pogovoru pove, da je njegov cilj, da v tekočem letu zniža nabavno ceno. In ko zasleduje ta svoj ozki cilj, lahko nehote ogrozi obstoj podjetja. Ni problem znižati ceno za 5 odstotkov: začnemo plačevati avansno in znižamo cene. Vprašanje je, ali si podjetje lahko privošči kupovati poceni. V trenutnih tržnih razmerah je pomembnejše kupiti na dolgi plačilni rok in plačati dražje in v prodaji prodati ceneje – vendar denar dobiti takoj. Smo v časih, ko na prvem mestu ni dobiček, danes je na prvem mestu preživetje, le-to pa nam zagotavlja plačilna sposobnost, ne pa dobiček.

TFL Glasnik:
Kakšna pa je vloga revizorjev, do njih ste zelo kritični ?

Jožko Peterlin:
Družbe so revidirane, imajo poštene izkaze, čez nekaj dni nato gredo v stečaj. In potem stečajni upravitelj ugotovi, da so bili že pred dvema letoma izpolnjeni vsi pogoji za stečaj. Kaj torej pomenijo vsa ta mnenja licenciranih revizorjev in cenilcev? Prepričan sem, da nepremičnina ne zgubi čez noč 40 odstotkov vrednosti, da tudi vrednost stroja ne pade čez noč za 40 odstotkov. Zato ponavljam: fokus je denarni tok. Enako kot moramo pri sebi narediti dober načrt in oceno, ki je z veliko verjetnostjo gotova, da bomo imeli take prejemke, kot jih bomo načrtovali in da bomo imeli take izdatke, kot si jih bomo lahko privoščili glede na prejemke. To delajo redki in zato moramo stvari toliko bolj preveriti pri ključnih dobaviteljih in pri ključnih kupcih. Če stanja ne preverimo, nam bodo rekli samo: oprosti, se nam je zgodilo. Mi pa bomo lahko samo odpisali terjatve in ne bomo imeli denarja in potem bomo mi morali komu reči: oprosti, se je zgodilo.

To pomeni, da je treba obvladovati vse dejavnike tveganja, ki kakorkoli omejujejo in vplivajo na denarni tok. Zavedati se moramo, da vse poslovne odločitve vplivajo na denarni tok, vse poslovne odločitve pa ne vplivajo na poslovni izid, ker so včasih nevtralne, denarni tok pa sproži vsaka. Zato je treba začeti pri načrtovanju denarnih tokov, do tega, kaj si podjetje lahko privošči.

TFL Glasnik:
Šli ste k čistemu bistvu, oziroma k prvemu kamenčku tega mozaika, s katerim bomo morda zastavili slovensko gospodarsko rast. To kar pripovedujete, pa terja veliko znanja in zato vas sprašujem, ali imamo Slovenci dovolj izobražene finančnike?

Jožko Peterlin:
Strokovnega znanja na tem področju je bistveno premalo in upam si trditi, da samo ena fakulteta v Sloveniji nudi strokovna znanja na področju poslovnih financ. Ekonomske fakultete rastejo, primernih znanj s tega področja pa ni. Imamo ozek krog velikih podjetij, ki imajo poslovne finančnike, ki vedo, kaj to pomeni. V veliko družbah pa to nalogo opravljajo računovodje ali direktorji sami, marsikje pa to delajo celo v nabavi in ni jasno, kdo je komu šef: nabava ali finance. Na žalost se dela po sistemu poskus-napaka, poskus-napaka. Danes ni več prostora za takšen način, treba se je zavedati finančnih posledic. Redko katera družba dela realne načrte bilance stanja. Ponavadi naredijo oceno poslovnega izida, oceno prihodkov, odhodkov, pa oceno dobička. Redko kdo pa naredi oceno, kako bo določen posel vplival na kapitalsko ustreznost družbe in na boniteto. Redki, zelo redki imajo to.

To, da bodo imeli dobiček, še ne pomeni, da bodo preživeli, da bodo rastli, saj povečevanje prihodkov pomeni tudi povečevanje dolgov. Rast terja dodatne terjatve, dodatne naložbe, dodatne zaloge in na drugi strani bilance stanja ni drugega kot dolgovi. Na koncu pa smo dolžni le bankam.

Torej se je treba opreti na lastni denarni tok. To je ključno znanje in računovodski izkazi niti slučajno niso podatkovna podlaga za odločanje poslovnega finančnika. Žalostno pa je, da so tudi banke dajale kredite na osnovi računovodskih izkazov. Dejstvo je, da imamo računovodske izkaze, ki so revidirani in tiste, ki niso. Ti, ki so revidirani, recimo, da imajo neki 'žegen', a glede na današnje izkušnje, da so tudi revizije lahko zelo vprašljive, tudi to ne pomeni dosti. Da ne govorim o tistih izkazih, ki se delajo na željo bančnika, pa niso revidirani. Tega je sedaj konec – bilance uspeha in bilance stanja niso zadostna podatkovna podlaga za oceno bonitete, za oceno posojilne sposobnosti, za oceno kreditnega tveganja. Šteje njegova tržna pozicija, njegovi kupci, njegove kapacitete in to, kar predstavlja potencial za jutri. Tisto, kar je bilo, je mimo, pomembno je tisto, kar se bo zgodilo. In tisto, kar se bo zgodilo, bo vplivalo na naše posle. Šteje samo denar: ali bo kupec lahko plačal ali ne.

In, kje se to najbolje vidi? V odnosu do stranke. Kupec, ki je vedno imel čas za pivo, kar naenkrat nima časa, mora voditi otroke na aktivnosti, itd. Spremenil se je njegov odnos zaradi nečesa.

TFL Glasnik:
Zopet ste šli do največjega bistva – do vrednot in odnosov. Poglejva zdaj še državo: podjetja v državni lasti, v katerih sedijo nadzorniki. In vprašanje bank, ki bodo na koncu vendarle zmagovalke, saj bodo vzeli tistim, ki imajo.

Jožko Peterlin:
Govoril bom o podjetjih v večinski državni lasti in ne o državi, ker se na politiko ne spoznam. Država pa izbira poslovodstva, še prej pa nadzornike politično – ni toliko pomembno, koliko je kdo strokoven, pomembno je, da je naš. Poleg tega imamo nadzornike, ki so ravno tako 'pobarvani'. Potem imamo nadzornike, ki pač v nadzornih svetih delajo nekakšno pripravništvo, rabijo neke točke. Moje izkušnje so takšne, da vsaj za polovico nadzornikov upam trditi, da niso primerni. To lahko podkrepim tudi z razpisom AUKN, ki na svoji spletni strani stalno vabi ljudi s finančnimi znanji, da bi zasedli pozicije v nadzornih svetih.

Znanja o poslovnih financah v nadzornih svetih ni dovolj. Tam, kjer se ve, kdo je lastnik, je lastniku mar, kdo bo podjetje vodil, njemu je mar, kako bo nadziral, v državnih podjetjih pa je drugače. Večina državnih podjetij je infrastrukturnih, torej jim je posel kratko malo dan. Torej neki denarni tok bo, ker ljudje potrebujemo infrastrukturo. Prihodki tudi če padajo, padajo bolj počasi, vendar menim, da se pri konkurenci državnim podjetjem ne piše dobro, vse to pa na račun kapitala, ki je državni.

TFL Glasnik:
Rešitev za ta podjetja je torej očitna: privatizacija?

Jožko Peterlin:
Prodati, ker bo potem podjetje bolj učinkovito in bo lahko na dolgi rok raslo. Životarjenje pomeni, da z državnim denarjem hranimo konkurenco teh podjetij. Če slabo upravljamo z državnim kapitalom, pomeni, da posredno redimo zasebni sektor. Potem je bolje, da prodamo, naj se sami med seboj borijo, kar bo potem boljše za potrošnike.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar