Dr. Uroš Merc je ustanovitelj, solastnik in direktor podjetja BISOL.

TFL Glasnik:
Vaša prepoznavnost in ugled se povečujeta z meteorsko hitrostjo, bi dejali. Letos ste se celo uvrstili na lestvico 100 najbogatejših. Prava panoga, pravi pristop, energija, težave spreminjate v izzive. Kaj je prava formula?

Uroš Merc:
Kot sam vidim podjetništvo ali posel, je najprej pomembno, da dobro poznamo to, kar počnemo. Tehnično moraš biti dobro podkovan in mi smo znani po tem, da zelo dobro poznamo stroje, procese, da uporabljamo dobre materiale v proizvodnji. To je podlaga. Potem je treba biti dovolj analitičen, vztrajen, delaven; da razumeš panogo. A ne le po tehnološki plati, temveč tudi kar zadeva razvoja, vizije, ekonomskih značilnosti, znati se dobro odzivati na zunanje vplive. V kombinaciji tega smo bili, tudi z razumevanjem panoge na dolgi rok, uspešni v tem, da smo bili prej kot ostali pripravljeni na izzive, ki jih ponavadi pričakujemo že nekaj mesecev vnaprej.

Na naši poti sta bila dva mejnika. Ko je bil trg v izjemnem vzponu, smo bili mi nekoliko zadaj, ker smo bili kapitalsko manj močni od konkurentov. Potem se je zgodilo leto 2009 in zlasti letos, ko je trg upadel. In ravno v teh kriznih časih za našo panogo, smo mi uspevali bistveno bolje kot konkurenti. Če danes pogledamo, kako Kitajska podjetja z nekaj milijardami vrednim premoženjem zgubljajo kapital, nekatera tudi 75 odstotkov kapitala – od 500 milijonov do milijarde in pol evrov so izgubila – smo mi uspeli in smo razprodani do konca leta in ne vem, kako bomo vse naredili. To je kazalnik, da sta strategija in način, kako se tega lotevamo, pravilna.

TFL Glasnik:
Pri vas je bila, očitno, tudi izbira dejavnosti prava. Lani ste dosegli 61,3 milijona prihodka, kar je več kot 100-odstotna rast in zaposlujete 250 ljudi. Impresivno je, da tako hitro osvajate mednarodno tržišče, saj izvozite 80 odstotkov proizvodnje. Zanima me, ali si znate predstavljati BISOL z 20 tisoč zaposlenimi?

Uroš Merc:

Zdi se mi, da sem najtežje spal takrat, ko smo imeli 5 zaposlenih in sem se spraševal, kako bo nekoč, ko nas bo 50. Takrat sem se s tem še obremenjeval, zdaj pa me je tok dogodkov potegnil v to in ne glede na to, koliko nas je, moram poskrbeti, da bodo prihodnji mesec plače. Mesečna masa za plače je okrog 550 tisoč evrov. Kot ste omenjali, imamo približno 300 zaposlenih in približno 300 podizvajalcev in dobaviteljev. Torej približno 600 ljudem dajemo kruh. In samo v mesecu oktobru smo imeli približno 10 milijonov prometa in bomo leto končali s tam okrog 75 milijonov. Rast prometa je relativno manjša kot smo bili vajeni v preteklih letih, a je treba poudariti, da je prodajna cena izdelkov padla za 45 odstotkov. To je ogromno – in to samo v enem letu, predvsem na račun surovine. Uspeli smo povečati maržo in imamo nizke proizvodne stroške, kar govori o sposobnosti integriranja vseh dejavnikov podjetja, vključno s tehnologijo na konkurenčni ravni. To je dobro za branžo, ki je v enem letu postala za 20 do 25 odstotkov bolj konkurenčna konvencionalnim virom električne energije.

V podjetju je bilo treba ogromno narediti. Ena izmed strategij, za katero smo se odločili, je bila tudi ta, da skušamo dodano vrednost kreirati ne samo v proizvodni verigi - kako bi, recimo, bili konkurenčni samo na področju proizvodnje. Zato je za nas že nekaj let bistveno bolj pomembna strateška usmerjenost h končnemu kupcu. Iz tega razloga smo šli v prodajno mrežo in smo danes v Belgiji, Angliji, Franciji, Italiji in Nemčiji, sicer pa prodajamo na 17 svetovnih trgih. Tukaj nam je zelo pomembno, da razumemo, kaj kupec želi. Pokazalo se je ravno to, da smo bili nekaj mesecev prej kot drugi pripravljeni na trg v smislu, da smo prihajali na trg s pravo ceno v pravem času. To je zlasti pomembno, če se vam cena v enem letu lahko tako močno spremeni. Po drugi strani pa smo znali manjše spremembe na izdelkih plasirati prej kot drugi. V Belgiji, recimo, smo prvi začeli prodajat modul, ki je povsem črne barve. Devet ali deset mesecev za nami so to začeli delati Kitajci. Zdaj spet pripravljamo neke nove specifike proizvodov in menim, da bomo spet naredili neko diverzifikacijo.

In, ko govorimo o izvozu, smo ravno v tem trenutku pred neko dilemo. Je domači in je tuji trg in mi vemo, da brez tujega trga ne moremo obstati. Že zato, ker bi nas Slovenci pojedli. Če v Sloveniji hitro rasteš, imaš hitro dosti sovražnikov zato smo rekli, da če temeljimo na tujem trgu, je vseeno, kaj tukaj mislijo o nas, saj bomo šli drugam, če nas ne bodo marali. Po drugi strani je res tudi, da smo vsa leta delovali na spodbujanju domačega trga. Kar je prav, saj se mora podjetje zavedati svojih korenin. In danes, ko je domači trg relativno dober, smo pred to dilemo: ali naj usmerimo moči na tuji trg in malo pozabimo na domači ali naj še vedno razporejamo. Zdi se mi prav, da smo še vedno prisotni na domačem trgu in mi je žal, da smo v zadnjih mesecih morali vpeljati kvote, koliko bo dobil posamezni trg in je delež naše prodaje v tujino omejen, kar bo, seveda, posledično vplivalo na končno bilanco ob koncu leta.

TFL Glasnik:
Moram nazaj k vprašanju: 20 tisoč zaposlenih? To se vendarle zdi realna možnost. Kaj manjka? Pogum, dodatna državna sredstva?

Uroš Merc:
Doslej smo se prijavili na nekaj manjših projektov sofinanciranja strojev, sredstva, ki smo jih prejeli so bila minimalna. V zadnjih petih letih smo imeli 150 milijonov evrov izvoza. Zdi se mi, da pri tem Slovenija dela napako in sem ta trenutek pred dilemo. Leta 2010 smo v Murski Soboti kupili 51 tisoč kvadratnih metrov zemlje. Namen je bil, da bi tam že lani postavili obrat. A se je na lokalni ravno zapletlo, zdaj pa je tvegano, da bi šli v takšno naložbo in bi 6 milijonov, koliko bi bila vredna naložba, stalo. Potem je potrebno balansirati, tudi če medijo pišejo 'niso še nič naredili'.

Hočem povedati nekaj drugega. V Sloveniji bi morali prepoznati podjetja, ki imajo izvoz in bi jim nudili nekaj, da bi bilo izvoza več. Če smo mi z lastnimi močmi naredili take rezultate, potem verjamem, da bi z nekaj pomoči teh rezultatov bilo več. In v tem trenutku smo razprodani tudi zato, ker tiste naložbe ni bilo. Naložbo pa bi zelo hitro imeli, če bi nam kdo dal zraven milijon ali dva evrov. Kar pa ni dovolj. Pri masi za plače 550 tisoč evrov, veste kakšna je dodana vrednost in bi država zelo hitro dobila nazaj svoj denar. Druge države to znajo zelo dobro narediti, predvsem Kitajska in ni čudno, da so potem tako konkurenčni.

TFL Glasnik:
Ko že omenjate Mursko Soboto, velja spomniti, da je bilo za to regijo namenjenih kar nekaj sredstev.

Uroš Merc:
Mi nismo dobili nič. Veste, človek razmišlja o tem, da bo na koncu leta spet plačal davek od dobička pravnih oseb in, ali ne bi bilo pametneje vse skupaj preseliti kam drugam pa smo oproščeni tega davka in denar potem namenimo v naložbe. Konec koncev ni treba, da karkoli dobim. Ta denar, ki ga sicer plačam državi, mi država vrne in ga uporabim za naložbe. Nikogar ne obsojam, a če teh stvari ne bomo znali urediti, ne bomo tako uspešni kot drugi.

TFL Glasnik:
Občutek le imamo, da lahko upamo, da se stvari spreminjajo in da prihajajo v ospredje prave stvari. Žalostno je, da šele sedaj, saj ste drugi te poti orali že dolgo. Poleg tega, da ste zelo uspešni, ste družbeno zelo aktivni. Opažam, da bi bilo v politiki in v gospodarstvu potrebnega več tega inženirskega znanja, saj imate povsem drugačno logiko. Kaj menite vi o tej logiki?

Uroš Merc:
Kar zadeva politiko, moram reči, da se mi zdi, da se ni zgodilo nič tako posebnega, da bi bili bolj optimistični kot prej. Morda je pomembno le to dejstvo, da se pač nekaj spreminja in da ljudje to razumejo kot optimizem. Kar je tudi dobro. Zdi se mi kot neki lažni optimizem, a pomembno je, da je optimizem.

Kar zadeva dojemanja posla pri tehničnih ljudeh,to je nekaj, kar se mi zdi izjemno zanimivo. Kar nekaj časa se ukvarjam s tem, da bi to bolje razumel, a mi še ne uspeva. Zdi se mi, da se najdejo tehnični ljudje, ki so dobri po tehnični plati in uspejo razumeti tudi ekonomsko plat. Jih je pa malo. Opažam pa, da je dosti takih, ki so izključno tehnični in taki, ki so dobri po ekonomski plati, ampak samo po ekonomski. Tudi v našem podjetju imamo pogosto probleme, ko je treba razumeti tudi kako razmišlja sodelavec. In ravno za premagovanje teh ovir se porabi veliko časa. Včasih razmišljam, da biti podjetnik ni nič takšnega. Ko pa pridemo do takšnih vprašanj, o katerih se pogovarjava, pa ugotoviš, da podjetnik res ne more biti vsak.

Zlasti zanimivo je, ko gledam našo zgodbo, ki se ji še danes pogosto čudim, saj smo pred petimi leti z manj kot 9 tisoč evri ustanovili naše podjetje. Velikokrat govorimo o tem, kako je svet krivičen, kako imajo nekateri preveč… In ta lestvica… Vprašam se, ali sem tudi jaz storil kaj takšnega. Pa si rečem, jah madona, če smo začeli z manj kot devet tisoč evri in vložili vse svoje premoženje in če imam toliko milijonov osebnih poroštev, se mi ne zdi, da sem kaj posebej narobe naredil. Tudi glede plač, ki za zaposlene nikoli niso dovolj visoke, a pri nas mislim, da nimamo slabih plač. Sploh pa če pogledam naše plače, ki so v zadnjih petih letih zrasle od 15 do 20 odstotkov.

Je pa treba vedeti, da tudi če sta za nami uspešni leti, ne moremo vsega, kar smo zaslužili, tudi takoj porabit. Nekaj je treba akumulirat, imeti nekaj rezerv in biti pripravljen na pretrese na trgu. Nobena panoga ni bila na trgu večna. Tudi v naši panogi bodo prišli pretresi, vprašanje je le, koliko bomo pripravljeni na to. Zato razmišljam o tem, da smo uspeli ustvariti 20 milijonov kapitala v bilancah, da smo uspeli imeti v letošnjem letu okrog 25 milijonov naložb in da smo relativno uspešni. Vedno je lahko bolje, le časa nam zmanjkuje, da bi naredili še več.

TFL Glasnik:
Lani ste bili ob naši 5. obletnici izbire Najuglednejših strokovnjakov povabljeni na našo okroglo mizo. Kaj boste naredili, da boste za isto mizo tudi za našo 10. obletnico?

Uroš Merc:
Pazil bom, da ne bom preklinjal. Ugled? Moram povedati, da sem osebno pogosto pod velikimi pritiski in moram storiti kaj, kar mi ni vedno všeč. Moram biti direkten, kar je moč včasih gledati kot izgubo ugleda. Verjamem, da ima vsak svojo zgodbo, vsak vidi to, kar se njemu zdi prav videti, vendar sem prepričan, da ostajam pošten in korekten. Po drugi strani se mi je dostikrat zgodilo, da sam nisem bil deležen enakega odnosa za nazaj, vendar se mi še vedno ni treba odreči temu luksuzu, da sem lahko pošten in korekten.

Osebno mi veliko šteje to, da hodim po mestu z dvignjeno glavo in da vračamo v to okolje, iz katerega črpamo. To delamo preko invalidskega podjetja, skušamo biti tudi sponzorji in donatorji. Letos smo povabili novinarje in otroke iz socialno ogroženih družin na posebni dogodek. Vsak otrok je bil deležen enodnevnega smučanja, na koncu pa je vsak dobil tudi kolo. To je samo nekaj. Podjetje lahko hitro zavoziš, da pa ga obdržiš, moraš veliko storiti. In del teh aktivnosti je namenjen tudi našemu ugledu. To je področje, ki ga moramo ohranjati in še bolj spodbujati, saj bo spodbujanje socialne skrbnosti dvigovalo ugled slovenskega podjetništva na sploh. Še vedno je toliko prepričanja o nepoštenju v lokalnih podjetjih, ki so dobivala posle samo v lokalnem okolju. Mi nismo nikoli razmišljali zgolj o premoženju in zgolj o zaslužku. Šlo je za način obstanka na trgu: moramo dosti zaslužiti, da lahko veliko investiramo in da obstanemo na trgu.

Ta odgovor je malo naokrog, a če bom povabljen na vašo 10. obletnico, bom vesel. Čeprav je še dosti drugih uglednih podjetnikov, ki zaslužijo povabilo in priznanje.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar