Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 7. maj 2019 / številka 17

»Obstaja izračun, da v Sloveniji več kot triodstotna gospodarska rast omogoča (zaradi povečanega plačila davkov v proračun), da lahko država vzdržuje tak javni sektor, kot ga ima. To pa seveda ne pomeni, da je javni sektor optimalno organiziran,« med drugim o stanju javnega sektorja v primerjavi z zasebnim razmišlja Zlata Tavčar, direktorica Tax-Fin-Lex, v rubriki Pogovor.

Za Temo tedna smo izbrali prispevek iz revije Denar mag. Irene Prodan z naslovom Sredstva in načini izvršbe. Odločbe, sklepi ali poravnave, izdane v upravnem postopku, se lahko izvršijo praviloma kot upravna izvršba, le izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in na delež družbenika v družbi se opravi po sodni izvršbi. To opravi sodišče, na katerega območju je nepremičnina oziroma pri katerem je delež družbenika vpisan v sodni register.

S pravnega področja predstavljamo članek Odpadna embalaža v Sloveniji: Zakaj potrebujemo konkurenco in informacije, s finančnega področja pa tokrat izpostavljamo prispevek z naslovom Ugotavljanje obstoja stalne poslovne enote in prejemnika storitev iz druge države v Sloveniji za obračun DDV-ja in obveznosti izvajalca storitev.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Zlata Tavčar: Dva svetova

Zlata Tavčar

Podjetniki zelo dobro zaznavamo, kaj vse se je spremenilo v našem ožjem okolju: odvisni smo od naše lastne uspešnosti, kar pomeni, da imamo dober produkt, ki ga znamo prodati, trudimo se z ekipo, ki jo šolamo in ustrezno nagrajujemo, imamo vizijo in vemo, kam gre naš razvoj. Vse to se pozna na zadovoljstvu in seveda tudi rezultatih. Verjamem, da bo analiza bilanc podjetij za minulo leto, ki so že znane, za vso Slovenijo potrdila vse te izboljšave, tudi kapitalsko ustreznost znotraj zadolženosti, skratka rast in vse dobro. Seveda pa tudi več plačanih davkov v proračunu.

Zaznavamo pa tudi, kaj se je spremenilo v širšem okolju. Politika nas ne zanima kaj dosti, dnevne novice so precej nezanimive. To je dobro. Pomeni, da se ukvarjamo s svojimi izzivi in da podporno okolje nekako funkcionira. Podporno ne v slabšalnem pomenu, pač pa v tistem, da gospodarstvu kot ključni dejavnosti zagotavlja okolje, v katerem lahko deluje: dober davčni sistem, podjetniško financiranje, zdravstvo, šolstvo, pokojninski sistem, ki bo dobro prenesel prihajajoče staranje prebivalstva in zmanjšano število delovno aktivnih.

Pa je res tako?

Nekaj zelo pozitivnih ukrepov se je že zgodilo, posebno na finančnem področju s spremembo dohodninske lestvice, obdavčitvijo regresa in še čim, na gospodarskem z gradbeno zakonodajo in še kaj bi se našlo. Veliko in hitro za devet mesecev delovanja. A problem je drugje. Javni sektor ostaja svet zase. Pravila delovanja, ki bi veljala zanj na način, kot veljajo za gospodarstvo, ne delujejo.

Najprej učinkovitost. Kdo jo sploh meri, kdo jo nagrajuje in kdo kaznuje? Postavitev procesov dela zahteva dobre menedžerje in predvsem jasne cilje. Kaj od tega imamo?

Delovna razmerja in zaposleni. Že v času krize, ko je gospodarstvo doživljalo stečaje in odpuščanja delavcev, je zaposlenost v javnem sektorju rasla. Neverjetno. Tako takrat kot tudi zdaj pravijo, da je praktično nemogoče odpustiti zaposlenega v javnem sektorju. Kako je to mogoče? Si predstavljate, kakšen privilegij je to za zaposlene? In seveda predvsem kakšna mora za vse tiste v javnem sektorju, ki želijo kaj storiti – in ni jih malo, poznam jih nekaj – pa zaradi zapletenih postopkov in velikokrat obtožbe mobinga tega potem rajši ne izpeljejo. Da imajo mir. Na prihodkih in plačah pa se to nikjer ne pozna, seveda, saj so financirani iz proračuna. Pa pustimo ob strani vse »obvezne« zaposlitve iz strankarskih naslovov. Kje je šele produktivnost? Pa na primer število dni dopusta. Veste, da ima po veljavni zakonodaji zaposleni v javnem sektorju, ko dopolni 50 let, dodatnih pet dni dopusta? Marsikdo je z vsemi drugimi kriteriji že na 40 dneh, to je kar dva meseca odsotnosti na leto.

Pravice, ki so v zadnjem času zelo poudarjene, je treba postaviti ob bok obveznostim in dolžnostim. Tu je nastal prepad, ki se samo še poglablja. Prepad med javnim in zasebnim sektorjem ter prepad med pravicami in dolžnostmi znotraj javnega sektorja. Kot dva svetova. Zato je notranja ureditev dobrega vodenja javnega sektorja ključni izziv, ki je pred nami.

Pa plačni sistem. Nikakor se ne strinjam, da imajo predsednik vlade in ministri tako nizke plače, to je prav ponižujoče. A od njih pričakujemo, da so vrhunski, 24 ur na dan na razpolago, zasebno življenje postane javno, pa še za nadaljnje sodelovanje ni poskrbljeno. Enako velja za zdravnike. Za 1300 evrov neto po šestih letih zahtevnega študija s polno odgovornostjo za življenja ljudi po nekaj letih dela? Največja ironija je, da smo jim zaradi stalnih neurejenih sistemskih razmer in slabega pisanja o njih vzeli spoštljivost, kar pa je največja slaba usluga nam vsem. Dobre zdravnike bomo vedno potrebovali, vprašanje pa je, ali bomo potrebovali v ozadju skrite lobije in še kaj.

Priznanje, da je treba za vodilne in odgovorne postaviti lestvico drugače in seveda od njih zahtevati odgovornost, je ključno.

Seveda je marsikje tudi dobro, bolj iz zavedanja zaposlenih in marsikaterega odličnega vodilnega posameznika, ki se upa izpostaviti in doseči svoje cilje. Njim gredo vse čestitke.

Verjamem, da bomo vse to uredili. Če smo podjetja, bomo tudi javni sektor. A zdaj je zares pravi in skrajni čas.

Obstaja izračun, da v Sloveniji več kot triodstotna gospodarska rast omogoča (zaradi povečanega plačila davkov v proračun), da lahko država vzdržuje tak javni sektor, kot ga ima. To pa seveda ne pomeni, da je javni sektor optimalno organiziran. Iz primerjave z gospodarstvom vemo, da ni tako.

Država je odgovorna, da racionalno in premišljeno ravna z davkoplačevalskim denarjem. Še posebno takrat, ko ga je veliko. Ravno zato je nujno, da vse spremembe in optimizacije naredimo zdaj, da ne bo bolelo takrat, ko ta stopnja rasti ne bo več tako visoka. Pa nekaterih napovedih že prihodnje leto.

Tema tedna
Sredstva in načini izvršbe

Irena Prodan

piše: mag. Irena Prodan, revija Denar št. 495/2019

Odločbe, sklepi ali poravnave, izdane v upravnem postopku, se lahko izvršijo praviloma kot upravna izvršba, le izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje in na delež družbenika v družbi se opravi po sodni izvršbi. To opravi sodišče, na katerega območju je nepremičnina oziroma pri katerem je delež družbenika vpisan v sodni register.

Izvršilni naslovi

Za izvedbo izvršbe je potreben izvršilni naslov, ki je po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izvršljiva odločba ali sklep o dovolitvi izvršbe, izdana v upravnem postopku, ali poravnava, sklenjena med strankami v upravnem postopku2.

Izvršilni naslov je praviloma konkretni upravni akt (odločba), na podlagi katerega je mogoče zahtevati prisilno izvršitev obveznosti, ki so v njem naložene. Obstoj izvršilnega naslova je formalna predpostavka/temeljni pogoj za dopustnost izvršbe. Če ga ni, izvršba ni mogoča.

Če je predmet izvršilnega naslova izpolnitev nedenarnih obveznosti, je za izvršbo pristojen upravni organ, ki je zadevo vodil. Denarne obveznosti izvršuje davčni organ, sodni organ pa je pristojen za prisilno izterjavo iz dolžnikovega nepremičnega premoženja in deleža družbenika3.

Izvršba s prisilitvijo

Če je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti in ravna v nasprotju s to obveznostjo, če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug, ali če narava izvršbe to terja, ko izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna, prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo4.

Organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagrozi zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha, ali če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo5. V teh primerih obveznost plačila kazni za zavezanca nastopi z dnem, ko se izteče rok za izpolnitev obveznosti (določen s sklepom o dovolitvi izvršbe), oziroma ko stori kaj takega, kar je v nasprotju z njegovo obveznostjo. Sklep mora biti zavezancu pravilno vročen.

Denarna kazen ne sme preseči zneska 1.000,00 evrov oziroma se kazni lahko določijo v višini, ki je za zavezanca najmilejša6. Prav tako mora organ pri določanju kazni paziti, da je ta v skladu z načelom primernosti in socialne zaščite zavezanca, kar pomeni, da se kazen določi v višini, ki bo še dosegla namen izvršbe (Jerovšek et al., 2004, str. 814). Zato mora organ višino zagrožene kazni tudi razložiti oziroma v primeru pritožbe zoper sklep navesti, zakaj nižja kazen ne bi dosegla svojega namena, torej izvršbe.

Ko rok za izpolnitev obveznosti preteče, se sklep pošlje davčnemu organu v izterjavo. Hkrati se zavezancu pošlje nov sklep, s katerim se določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozi z novo denarno kaznijo.

Plačane denarne kazni se po ZUP ne vračajo vse do izpolnitve obveznosti. Po izpolnitvi obveznosti pa se neizterjane kazni ne izterjujejo več, ker izpolnitev obveznosti pomeni prenehanje obveznosti. Izvršba se torej ustavi po uradni dolžnosti in opravljena dejanja odpravijo, ko se ugotovi, da je obveznost izpolnjena.

Organ lahko preneha oziroma sploh ne odredi izvršbe s prisilitvijo z denarnimi kaznimi, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati. Prav tako takšna izvršba ni smiselna, kadar organ že v naprej ve, da je plačilo denarne kazni za zavezanca ugodnejše kot izpolnitev obveznosti, oziroma če zavezanec kazni plačuje, obveznosti pa ne izpolni.

Kadar se izvršba za nedenarno obveznost ne more pravočasno ali sploh ne more opraviti z zgoraj naštetimi sredstvi iz ZUP, se lahko opravi glede na naravo obveznosti tudi z neposredno fizično prisilitvijo, če ni v predpisih drugače določeno. To se odredi samo v primeru, ko ni drugega primernejšega izvršilnega sredstva.

V takšnih primerih se lahko uporabi neposredna fizična prisila s sredstvi, ki jih določa poseben zakon, oziroma so glede na naravo obveznosti najprimernejši. ZUP možnih oblik in načinov izvedbe prisilnih sredstev ne navaja.

Zoper sklep o dovolitvi izvršbe z neposredno fizično prisilitvijo je dovoljena pritožba, vendar ta ne zadrži izvedbe izvršbe. Prav tako je dovoljen odlog oziroma zadržanje izvršbe, kadar organ oceni, da bo pritožbi zoper sklep verjetno ugodeno.

Zaključek

Postopki izvršbe so zahtevni, ker se posega v premoženje dolžnikov in se vsaka izvršba opravlja na podlagi tistih zakonskih določil, ki urejajo posamezni primer izvršbe oziroma izpolnitve določenih obveznosti. Način izvršbe pa je pogojen s samo naravo obveznosti in okoliščin, ki izhajajo iz izvršilnega naslova.


Literatura in viri:

  • JEROVŠEK, Tone, TRPIN, Gorazd, BUGARIČ, Bojan, HORVAT, Mitja, KERŠEVAN, Erik, KOVAČ, Polona, MUŽINA, Aleksij, idr. Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem. Ljubljana, Nebra, 2004.
  • Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13)


Opombe:

1 288. člen ZUP.

2 282. in 283. člen ZUP.

3 282. do 305. člen ZUP.

4 1. odst. 298. člena ZUP.

5 2. odst. 298. člena ZUP.

6 3. in 4. odst. 298. člena ZUP.

Strokovni članki
Odpadna embalaža v Sloveniji: Zakaj potrebujemo konkurenco in informacije?

Andrej Brezavšček

piše: Andrej Brezavšček, univ. dipl. prav., odvetnik in partner v Odvetniški pisarni Brezavšček, Golobič, Osterman in partnerji d.o.o.

1. Uvodno o (razširjeni) odgovornosti proizvajalca

Ravnanje z odpadno embalažo je ena izmed okoljskih tem, ki je v Sloveniji postala pereča zaradi kopičenja odpadne embalaže pri izvajalcih javnih komunalnih služb in prelaganja odgovornosti med družbami za ravnanje z odpadno embalažo, Ministrstvom za okolje in prostor (MOP) ter izvajalci javnih komunalnih služb.

Tudi zato bo to ena od tem okrogle mize z dvema uvodnima referatoma na Dnevih javnega prava, 12. in 13. junija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. O težavah in predvsem rešitvah bodo razmišljali prof. dr. Senko Pličanič, odvetnik Andrej Brezavšček, direktorica družbe Interseroh Darja Figelj, Polonca Poljanec Perič iz družbe Environ, sekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor Tanja Pucelj Vidović, mag. Radovan Tavzes in Peter Tomše iz Direktorata za okolje, Sektorja za okolje in podnebne spremembe na Ministrstvu za okolje in prostor.

V mednarodnem okolju so se sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca (angl. Extended Producer Responsibility) uveljavili zlasti na področju ravnanja z različnimi vrstami odpadkov. Na ravni Evropske unije je načelo razširjene odgovornosti proizvajalca vpeljala Direktiva 2008/98/ES o odpadkih. V Sloveniji je ravnanje z odpadki v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca uveljavljeno za naslednje masne tokove odpadkov:

  • odpadna embalaža,
  • odpadna električna in elektronska oprema,
  • odpadne prenosne baterije in akumulatorji,
  • izrabljene gume,
  • izrabljena vozila,
  • odpadne nagrobne sveče,
  • odpadna fitofarmacevtska sredstva, ki vsebujejo nevarne snovi, in
  • odpadna zdravila.

Namen takih sistemov je zmanjševanje količine odpadkov, spodbujanje ponovne uporabe, spodbujanje recikliranja in zagotavljanje ustreznega ravnanja z masnimi tokovi teh odpadkov, ki ga financirajo proizvajalci. Razširjena odgovornost proizvajalcev pomika breme zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki od lokalnih skupnosti in davkoplačevalcev na proizvajalce.

V nekaterih primerih lahko proizvajalci sami uveljavijo ustrezen sistem ravnanja z odpadnimi tokovi, večinoma pa se v sistemih razširjene odgovornosti proizvajalca pojavljajo družbe za ravnanje z odpadki, preko katerih proizvajalci izpolnjujejo svoje obveznosti iz naslova razširjene odgovornosti proizvajalca.

Lions klub Ljubljana Tivoli

Odpadki so in morajo tudi v naši zavesti postati pomembna surovina. Na fotografiji so člani Lions kluba Ljubljana Tivoli, ki so pred slabim mesecem v čistilni akciji nabrežja Save severno od Črnuškega mosta v Ljubljani pobrali 800 litrov odpadkov. Veliko tega bi se lahko in moralo uporabiti kot surovina v industriji.

 

2. Ravnanje z odpadno embalažo v Sloveniji

2.1. Uvodno

V Sloveniji ureja področje ravnanja z odpadno embalažo Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo[1] (v nadaljevanju: Uredba).

Oseba, ki daje embalirano blago (proizvajalci, embalerji, uvozniki ipd. – v nadaljevanju le proizvajalci) na slovensko tržišče, je dolžna poskrbeti za ravnanje z odpadno embalažo, ki iz tega blaga nastane. Obveznost razširjene odgovornosti proizvajalca lahko izpolni na dva načina. Najpogosteje se proizvajalci vključujejo v sheme skupnega ravnanja z odpadno embalažo, ki jih ponujajo družbe s pridobljenim okoljevarstvenim dovoljenjem (družba za ravnanje z odpadno embalažo). Družbe, ki na trg dajejo samo odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek, lahko svojo obveznost izpolnijo tudi sami, z izdelavo individualnega načrta ravnanja z odpadno embalažo. Zato je pomembno razlikovanje med odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek (»KOE«, npr. konzerve hrane, plastenke, tetrapaki, škatle iz kartona, steklenice), in odpadno embalažo, ki ni komunalni odpadek (»NKOE«, embalaža, ki nastaja v industriji, ne pri končnem potrošniku).

Pri prevzemanju NKOE v sistemu ni težav, ker je tovrstna embalaža čista in ima vrednost kot odpadna surovina, kar pomeni, da se v tem delu v večji meri zagotavlja ponovna uporaba in recikliranje.

Težave in različna tolmačenja predpisov nastajajo pri prevzemanju KOE. To najprej zberejo izvajalci javnih komunalnih služb, ki jo najprej skladiščijo v svojih skladiščih, nato pa morajo odvoz in ustrezno ravnanje zagotoviti družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Mešana odpadna embalaža vsebuje precej nečistoč, med mešano odpadno embalažo je primešanih tudi precej odpadkov, ki ne sodijo v skupino mešane komunalne odpadne embalaže. Mešana odpadna embalaža predstavlja za družbe za ravnanje z odpadno embalažo precejšen strošek, saj ta ni primerna za ponovno uporabo ali recikliranje. Za te odpadke je treba v večji meri zagotoviti energetsko predelavo (sežig), kar je sicer za družbe za ravnanje z odpadno embalažo nekoliko dražje, predvsem pa je bistveno višji strošek za vse prebivalce in državo, saj taka predelava okolje dodatno obremenjuje.

2.2. Razhajanje gledišč snovalca sistema in njegovih izvajalcev

V Sloveniji ponuja sheme skupnega ravnanja z odpadno embalažo šest med seboj konkurenčnih družb.[2] Ker se šteje odpadna embalaža za generično stvar (genus), je družba dolžna poskrbeti za pripadajočo količino odpadne embalaže, ki se meri po masi (teži) in je razvrščena po naslednjih frakcijah: (i) papir, (ii) steklo, (iii) plastika in kovine (mešana embalaža)[3] in (iv) les. To pomeni, da je treba razmejiti, koliko odpadne embalaže mora prevzeti vsaka izmed družb. Vlada Republike Slovenije v ta namen enkrat letno sprejme in objavi sklep o določitvi deležev prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe za posamezno leto.[4] Tak princip razmejevanja obveznosti med družbami za ravnanje z odpadno embalažo povzroča v praksi precej težav. MOP zavzema stališče, da morajo družbe v skladu z objavljenimi deleži prevzeti vso odpadno embalažo, ki se zbere pri vseh izvajalcih javnih služb. Torej pri vsakem izvajalcu javne komunalne službe posebej po določenem deležu. Nekatere družbe za ravnanje z odpadno embalažo pa zastopajo stališče, da morajo kot ponudniki storitev izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca zagotavljati ravnanje za tak obseg odpadne embalaže, ki ustreza količini embalaže, ki so jo na trg dali proizvajalci oziroma njihove stranke. Torej ne celotne količine, ki se zbere pri izvajalcih javnih komunalnih služb.

Masni tok celotne odpadne embalaže je v Sloveniji precej večji od embalaže, glede katere proizvajalci sklenejo pogodbe z družbami. Ključni razlog za takšno stanje lahko najdemo v 36. členu Uredbe, ki določa, da proizvajalcem ni treba zagotavljati predpisanega ravnanja z odpadno embalažo, če letna količina embalaže ne presega 15 ton.[5] Za te osebe načelo razširjene odgovornosti proizvajalcev v Sloveniji torej ne velja, in to klub temu, da je bila po oceni Računskega sodišča količina odpadne embalaže, ki izhaja iz podatkov v uradnih evidencah, manjša od količine odpadne embalaže, ugotovljene v zbranih komunalnih odpadkih: za približno 50 odstotkov! Računsko sodišče meni, da vpliva na podcenjenost podatka o količini embalaže, dane v promet, (i) prej omenjena previsoka vrednost oprostitve ter (ii) pomanjkanje ustreznih podatkov ministrstva in carinske uprave, na podlagi katerih bi lahko ugotavljala osebe, ki dajejo v promet embalažo in bi morale biti vključene v sistem.[6]

To pomeni, da je v sistemu zbrane kar polovica odpadne embalaže, za katero proizvajalci, ki so na trg dali embalirano blago, niso imeli sklenjene nobene pogodbe z družbo za ravnanje z odpadno embalažo in ni ta embalaža vključena v nobeno shemo. Za polovico odpadne embalaže, ki se je pojavila pri izvajalcih javnih komunalnih služb, ni bilo zagotovljenega plačila družbam za ravnanje z odpadno embalažo.

2.3. Država in družbe za ravnanje z odpadno embalažo niso povzročitelji obremenitve

Upravno sodišče je pritrdilo stališču nekaterih družb za ravnanje z odpadno embalažo in izoblikovalo ustaljeno stališče, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna prevzemati le takšno količino odpadne embalaže, kot so jo zavezanci, s katerimi ima družba sklenjeno pogodbo, dali na trg.[7] Takšno stališče ima zaslombo v že omenjenem načelu razširjene odgovornosti proizvajalca, po katerem mora ravnanje z odpadno embalažo plačati povzročitelj obremenitve, kar pa družba za ravnanje z odpadno embalažo ni. Povzročitelji obremenitve so proizvajalci, ki svojo obveznost iz naslova razširjene odgovornosti proizvajalca izpolnjujejo preko skupnih shem ponudnikov tovrstnih storitev.

Izhajajoč iz navedenih jasnih stališč odgovornih institucij so družbe za ravnanje z odpadno embalažo začele prevzemati le takšno količino odpadne embalaže, ki ustreza količini embalaže, dane na trg s strani oseb, ki so se vključile v sheme ravnanja z odpadno embalažo. Ker je bilo na trg Republike Slovenije sproščene precej embalaže, ki ni bila vključena v nobeno shemo na podlagi že omenjene oprostitve po 36. členu Uredbe, so se pri izvajalcih javnih komunalnih služb začele kopičiti precejšnje količine odpadne embalaže.

Nakopičena odpadna embalaža je po oceni države predstavljala resno grožnjo za okolje in zdravje, zaradi česar je sprejela interventne ukrepe, na podlagi katerih je sama zagotovila financiranje prevzema nakopičene odpadne embalaže.[8]

Celoten članek je dostopen za naročnike!

 


[1] Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (Uradni list RS, št. 84/06, 106/06, 110/07, 67/11, 68/11 - popr., 18/14, 57/15, 103/15, 2/16 – popr., 35/17, 60/18, 68/18, 84/18 – ZIURKOE).

[2] Dinos d.o.o., Embakom, d.o.o., Gorenje Surovina d.o.o., Interseroh d.o.o., Recikel, d.o.o. in Slopak d.o.o.

[3] Ta ima, kot zanimivost, višjo tržno vrednost kot papir ali les, če nima primesi.

[5] Določba ne velja za nosilne vrečke in nekatero drugo embalažo, glede katerih v vsakem primeru velja načelo razširjene odgovornosti proizvajalca (drugi odstavek 36. člena Uredbe).

[6] Računsko sodišče: Revizijsko poročilo – Ravnanje s komunalnimi odpadki št. 321-5/2011/132 z dne 2. septembra 2015. <http://www.rs-rs.si/revizije-in-revidiranje/arhiv-revizij/revizija/zagotavljanje-ucinkovitega-odstranjevanja-komunalnih-odpadkov-68/> (14. april 2019).

[7] Sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 1746/2017 z dne 18. januarja 2018, opr. št. I U 2554/2017 z dne 18. januarja 2018, opr. št. I U 2536/2017 z dne 22. februarja 2018, opr. št. I U 2606/2017 z dne 27. februarja 2018 in opr. št. I U 2573/2017 z dne 27. februarja 2018.

Ugotavljanje obstoja stalne poslovne enote in prejemnika storitev iz druge države v Sloveniji za obračun DDV-ja in obveznosti izvajalca storitev

revija Sirius

piše: Iz prakse za prakso, revija SIR*IUS 1/2019

Odbor sekcije preizkušenih davčnikov je na svoji seji obravnaval problematiko ugotavljanja obstoja stalne poslovne enote v Sloveniji in prejemnika storitev, če je naročnik storitev davčni zavezanec iz druge države za namene določitve kraja obdavčitve za DDV in plačnika DDV-ja, ter obveznosti izvajalca storitev v zvezi z identifikacijo obstoja stalne poslovne enote pri naročniku v Sloveniji in v zvezi s presojo, ali uporablja prejete storitve stalna poslovna enota naročnika v Sloveniji.

IZHODIŠČE

Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14, 90/15 in 77/18) v 25. členu določa, da je kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, kraj, kjer ima prejemnik storitev sedež svoje dejavnosti. Če so storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto: če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno ali običajno prebivališče.

Pravilna določitev kraja opravljanja storitev je ključna za določitev plačnika davka: če se storitve opravljajo za davčnega zavezanca iz druge države, ki v Sloveniji nima stalne poslovne enote, velja, da je plačnik davka prejemnik storitev. Če pa je storitve naročila stalna poslovna enota tujega naročnika v Sloveniji in prejete storitve tudi koristi, je kraj obdavčitve v Sloveniji, plačnik davka pa izvajalec storitev.

Izvajalec storitev je plačnik davka samo, če opravi storitve stalni poslovni enoti tujega naročnika (davčnega zavezanca) v Sloveniji in če storitve uporabi ravno ta stalna poslovna enota. Zato je ključno ugotoviti, kateri so opredelitveni kriteriji za obstoj stalne poslovne enote naročnika (tujega davčnega zavezanca v Sloveniji) in kakšne so obveznosti izvajalca storitev v zvezi z ugotavljanjem obstoja stalne poslovne enote naročnika storitev v Sloveniji in v zvezi z ugotavljanjem, ali uporablja storitve ravno ta stalna poslovna enota.

Presoja, ali je storitev tujemu davčnemu zavezancu obdavčena v Sloveniji, se izvede v dvofaznem postopku. V prvem koraku je treba z upoštevanjem objektivnih okoliščin in naravo opravljenih storitev opredeliti, ali ima naročnik stalno poslovno enoto v Sloveniji. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, se v drugem koraku določi, ali uporablja prejete storitve prav ta stalna poslovna enota v Sloveniji. Samo če se izkaže, da ima naročnik stalno poslovno enoto v Sloveniji in da prejete storitve uporablja ta stalna poslovna enota v Sloveniji, velja, da je kraj obdavčitve v Sloveniji, plačnik davka pa izvajalec storitev. Če pa se na podlagi presoje objektivnih kriterijev izkaže, da naročnik storitev nima stalne poslovne enote v Sloveniji, ali pa da ima stalno poslovno enoto v Sloveniji, vendar storitve, ki jo opravi izvajalec, ne uporabi ta stalna poslovna enota, ampak nosilka stalne poslovne enote ali druga stalna poslovna enota v drugi državi, ali pa gre za sestavljene storitve, kjer uporabnika ni mogoče opredeliti, velja, da je kraj opravljenih storitev tam, kjer ima naročnik storitev sedež.

Stalna poslovna enota prejemnika storitev je avtonomni pojem prava EU in se mora razlagati enotno. V skladu s sodno prakso Sodišča EU je stalna poslovna enota prejemnika storitev opredeljena kot vsaka enota z dovolj stalnimi in ustrezno strukturiranimi človeškimi in tehničnimi viri, da lahko prejme in uporabi storitve, ki so opravljene za lastne potrebe navedene poslovne enote. Lastni človeški in tehnični viri se ne zahtevajo, če so tuji viri stalne poslovne enote na razpolago na podoben način kot lastni viri.[1]

V skladu z Izvedbeno uredbo[2] in sodno prakso Sodišča EU je sedež dejavnosti primarna navezna okoliščina za določitev kraja obdavčljivih transakcij storitev iz 25. člena ZDDV-1, druga navezna okoliščina, to je stalna poslovna enota, se upošteva samo, "če sedež ne bi pomenil smiselne davčne rešitve ali če bi to privedlo do spora z drugo državo članico". Obdavčitev glede na kraj stalne poslovne enote je utemeljena vedno, ko takšna opredelitev ustreza načelu države potrošnje, torej ko ne obstaja dvom, da so storitve uporabljene v državi stalne poslovne enote prejemnika in ne v državi sedeža nosilca stalne poslovne enote.

Izvajalec storitev mora na podlagi objektivno dostopnih informacij in upoštevajoč naravo storitev in naravo pogodbenega razmerja z naročnikom presoditi, ali ima naročnik storitev stalno poslovno enoto.

Če izvajalec storitev v dvomu za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer ima sedež prejemnik storitev, je v skladu s sodno prakso Sodišča EU takšno ravnanje skladno z načelom pravne varnosti.[3]

Prav tako je izvajalec storitev dolžan presoditi, ali uporablja storitve stalna poslovna enota v Sloveniji. To mora storiti ob upoštevanju pravila iz 22. člena Izvedbene uredbe, in sicer na podlagi presoje (1) ekonomskih okoliščin (za kakšne storitve gre in kdo jih uporablja), če pa to ni mogoče, pa na podlagi presoje (2) objektivnih okoliščin (pogodba, ID naročnika, plačnik storitev ...). Če je mogoče na podlagi prej navedenih ekonomskih oz. objektivnih okoliščin nedvoumno ugotoviti, da prejema storitev stalna poslovna enota za opravljanje svoje ekonomske dejavnosti v Sloveniji, velja, da je kraj opravljenih storitev v Sloveniji. Če pa na podlagi ekonomskih in objektivnih kriterijev ni mogoče ugotoviti, kdo uporabi storitve, ali pa uporabi storitve več delov naročnika (nosilec stalne poslovne enote, druge stalne poslovne enote v drugih državah), v teh primerih na podlagi določb 22. člena Izvedbene uredbe velja, da je kraj opravljanja storitev tam, kjer ima naročnik sedež.

Zaradi izrazite asimetričnosti informacij presoje, kdo prejema storitve, ne more izvesti izvajalec storitev, saj nima informacij, na kakšen način bo naročnik prejeto storitev izkoristil. S ključnimi informacijami za določitev kraja, kje se storitve uporabijo, razpolaga naročnik storitev, zato je njegova odgovornost, da na podlagi kriterijev iz 22. člena Izvedbene uredbe določi, kdo (konkretna stalna poslovna enota, nosilec stalne poslovne enote, druga stalna poslovna enota v drugi državi) in kje bo storitev uporabil, in te informacije posreduje izvajalcu.[4] Če naročnik storitev te svoje obveznosti ne izpolni, se sme izvajalec storitev v primeru dvoma, kdo koristi storitve, sklicevati na to, da so storitve opravljene tam, kjer ima naročnik sedež.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.