TFL Glasnik:
G. Zaman, ste odvetnik in hkrati tudi predsednik Zbornice stečajnih upraviteljev, kot predavatelja vas srečujemo ob različnih priložnostih, seveda pa je prvo vprašanje, na kaj ste najbolj ponosni v svoji dosedanji karieri.

Marko Zaman:
Najbolj sem ponosen na to, da se je meni in moji ekipi po letu 2010 uspelo relativno uspešno postaviti na trg in relativno uspešno parirati družbam, ki so že tradicionalno velike. Ob odvetniški karieri sem ponosen tudi na kariero upravitelja, saj sem bil na začetku te poti kar mlad in je bilo pogosto slišati, da se moram še veliko naučiti. Tako sem tudi vzor mladim, da je mogoče relativno hitro osvojiti to področje, če ga obožuješ. Definitivno lahko rečem, da kot pisarna in kot upravitelji sodimo v sam vrh insolvenčnega prava v Sloveniji.

TFL Glasnik:
Čestitam vam za to. Zdaj pa k področju stečajnega upravitelja, čeprav vam je treba čestitati tudi za to, da ste odvetniško pisarno postavili sami, od začetka. Končujete drugi mandat, dvakrat po štiri leta, na čelu Zbornice stečajnih upraviteljev. Težko področje, čeprav smo zdaj v drugem obdobju; imamo opraviti s konjunkturo, a me zanima, kakšna je situacija? Koliko stečajev družb še imamo in kakšen je bil trend?

Marko Zaman:
Kot ste rekli, obdobje konjunkture in obdobje, ko se dogajajo večji postopki bodisi stečajev bodisi prestrukturiranja. Sami veste, da so imele banke veliko težav s krediti, ki se niso izpolnjevali, v konjunkturi pa se je velik del takšnih kreditov preoblikoval, refinanciral, posledično si je gospodarstvo opomoglo, tudi banke bolje stojijo. Danes lahko dobijo likvidnostna sredstva tudi družbe, ki so v kakšnih težavah.

Ves čas pa se govori, da se obeta drugačen trend problematike, vse članice EU se namreč zavedajo, da se ne bomo več toliko ukvarjali z velikimi in srednjimi družbami, temveč s srednjimi, mikro in majhnimi družbami (SME), pri katerih gre v bistvu večinoma za družbe, ki so družinsko vodene. To pomeni, da se bo v nadaljevanju treba pripraviti na novi val, ureditev, ki jo imamo, pa je v določenem delu neustrezna.

TFL Glasnik:
V preteklosti je bila prilagojena večjim družbam. Boste glede na vašo funkcijo dali pobudo za spremembo insolvenčne zakonodaje?

Marko Zaman:
Smo že precej aktivni, saj se je tudi v luči nedavnih afer v zvezi s poenostavljeno prisilno poravnavo sestala implementacijska komisija. Res je zakonodajalec na eni strani pokazal nekaj posluha za spremembe zakonodaje, vendar samo na tisti strani, kjer politika, in ne bom rekel stroka, meni, da je treba. Stroka opozarja, da ni samo poenostavljena poravnava problem, saj ne bomo spreminjali zakonodaje zaradi enega človeka, kajti vsi ocenjujemo, da je prišel čas, da se zakonodaja prilagodi trenutnim razmeram.

Prejšnja zakonodaja je bila prilagojena prisilnim poravnavam velikih in srednjih družb, ker jih je bilo treba nekako sanirati na način, da se uredi tudi vprašanje lastništva. Ni bilo ves čas tako, da z začetkom prisilne poravnave izgubiš lastniški interes, in je bilo zelo pomembno dati upnikom orodje, da lahko prestrukturirajo družbo in da niso odvisni samo od uprave.

Seveda je danes vprašanje, ali je to sploh še potrebno in umestno, saj noben mali podjetnik ne bo zainteresiran za prisilno poravnavo, če bo s tem izgubil vse upravljalske pravice. Da, kaže se potreba po spremembah. Tudi v zbornici smo ves čas opozarjali na to, hkrati pa se ta potreba kaže tudi v stečajnih postopkih. Mislim, da je čas za posodobitev in da smo na dobri poti, da bomo podali dobre predloge.

TFL Glasnik:
Kaj bi bil glavni ukrep, ki ga načrtujete ravno za mala, mikro in srednja podjetja?

Marko Zaman:
Takih družb je 95 odstotkov – imamo enak trend kot v Evropi. Najprej je treba pregledati nabor ukrepov, predvsem glede obvezne ponudbe za konverzijo: ali in v katerih primerih ter pod kakšnimi pogoji naj se uveljavlja načelo absolutne prednosti. Verjetno bo treba to absolutno prednost umakniti, če želimo prestrukturirati, saj je treba po moji oceni upniku v vsakem primeru dati prednost.

TFL Glasnik:
Kaj pa je predlog?

Marko Zaman:
Verjetno bo predlog v tem, da obvezna konverzija ni vedno nujna. Vendar so eno moja strokovna prepričanja in stališča, rad pa bi slišal, kaj o tem mislijo makroekonomisti, in predvsem, kaj o tem mislijo tisti finančniki, ki se dnevno ukvarjajo s tem. Če ministrstvo ne bo prevzelo pobude, jo bomo prevzeli sami – sestali se bomo vsi večji igralci na trgu in skušali oblikovati neki atraktivni predlog zakonodaje. Seveda bo bistven poudarek na tem, kaj mislijo strokovnjaki. Zato vam zdaj ne morem nanizati konkretnih rešitev, dejstvo pa je, da se zavedamo potrebe po spremembah, saj brez tega ne bo novega vala prestrukturiranj in bomo imeli samo povečano število stečajev.

TFL Glasnik:
Verjamem, da ste že pogledali, kako je to urejeno v drugih evropskih državah.

Marko Zaman:
SME so tudi evropski problem in v bistvu nihče nima čarobne palice. Evropska unija je rekla, da moraš pravočasno opozoriti in da bo to pomagalo malim podjetnikom. Ne bo. Da nekomu rečeš, da je insolventen, ker ima blokiran račun, saj se tega dobro zaveda vsak podjetnik. Upam, da ne bomo rekli: ta rešitev je najboljša, ampak da bomo dopustili možnost, da smo se tudi zmotili, in hkrati bili pripravljeni na manjše posege.

TFL Glasnik:
Veseli me, da se pogovarjava o načrtovanju prihodnje ureditve. Bili ste gost na naši 3. Konferenci poslovne forenzike in se mi je zdelo, da ste rahlo nemočni glede na primere v praksi, ko lahko dolžniki izigravajo upnike. Dejali ste, da je to problem v družbah in tudi pri osebnih stečajih. Ponazorite s kakšnim primerom, kaj je po vašem zdaj največji problem.

Marko Zaman:
Ne bi bil rad preveč konkreten. Problem je predvsem v tem, da zakonodajna veja oblasti ali politika ves čas pušča probleme, ki se dogajajo v gospodarstvu, ob strani. Zdi se mi, da se ne zavedajo, da to državo vodi gospodarstvo – politika bistveno premalo odgovorno spremlja in reagira na položaj v gospodarstvu.

Morate vedeti, da se kazenski zakonik na temo stečajnih kaznivih dejanj ni nikoli spremenil. Da, zgolj spremenili so mejo pri oškodovanju upnikov: ni več 50.000 evrov, ampak nula; določene stvari, ki bi jih bilo treba inkriminirati, niso inkriminirane. Ves čas opozarjamo in tudi na vsakem predavanju, kjer predavam tožilcem ali sodnikom, opozorim, naj se tudi oni malo obrnejo na tem področju. Po drugi strani se kaže, da je v Sloveniji postopek izvršbe popolnoma neučinkovit. Podnormiranost pri inkriminaciji in hkratni neučinkoviti izvršilni postopki po mojem mnenju pripeljejo do tega, da se težave želi odpravljati v stečajih, vsi pa s prstom kažejo, da upravitelj tega ne more. V resnici država ne da orodij.

Poskusite si predstavljati absurd prednostnih terjatev v Sloveniji: preživnine, delavci in podobno, ko gre za varstvo nekaterih socialno šibkih kategorij. V Sloveniji ima privilegiran položaj FURS, se pravi najmočnejši igralec na trgu, ki bi moral odreagirati že takrat, ko opazi, da gre družba ali neka oseba v zadolževanje, da ne plačuje davčnih obveznosti. A se ne zgodi nič, ni nikakršnega sistemskega nadzora nad tem, mi pa se pogovarjamo o tem, kako opraviti stečajni postopek. Ne moremo ga oziroma ga lahko, vendar stečajni postopek po svojem bistvu ne more odpraviti vseh težav.

TFL Glasnik:
V čem vidite neučinkovite izvršilne postopke?

Marko Zaman:
Poglejte postopek za izpraznitev nepremičnine. Ko že imaš pravnomočno odločbo o izvršbi, traja tri leta. Nedopustno je, da vložiš predlog za izvršbo, a sodišče pol leta ne izda sklepa. Nedopustno je, da predlagaš nova izvršilna sredstva, sodišče pa dve leti ne odloča. Nedopustno je, da lahko dolžnik ugovarja zoper vsak sklep. Sistem ne funkcionira. Da prideš do pravnomočnega sklepa o izvršbi, mu mora predhoditi neki sodni postopek, zato me ne čudi, da ljudje na neki način vzamejo pravico v svoje roke. Plačilno disciplino mora vzdrževati država in te plačilne discipline ni.

TFL Glasnik:
Zagotovo bi lahko z lahkoto spremenili vse te postopke.

Marko Zaman:
Prvo vprašanje je vedno vprašanje učinkovitosti sodne veje. Pri pravdnih postopkih so veliko naredili in odpravili zaostanke, je pa še veliko rezerv pri izvršbah. In sicer v smislu samega sodstva, v smislu predpisov, ki pretirano ščitijo dolžnika, zato se boljši položaj upnika ne odraža pri izvršbi. Zato pravim, da bodo stečaji brez učinkovitega izvršilnega postopka alternativa izvršbi.

TFL Glasnik:
Če sem prav razumela, je dolžnik še vedno preveč zaščiten.

Marko Zaman:
Res je, čeprav se v javnosti skuša prikazati, da ima dolžnik obilo pravic tudi v postopkih do stečaja. V Franciji, recimo, imajo prednost zaposleni, pri nas pa je ta tehtnica pretirano na strani upnikov – tudi v postopkih stečaja in v postopku prisilne poravnave. Po mojem mora biti sistem na vseh teh področjih tak, da si nekaj časa na strani upnika, ko vidiš, da si pretiraval, se premakneš na stran dolžnika – sistem ravnovesij je treba ves čas premikati.

Naš pravni red je velikokrat skrajen. Na enem primeru zgradijo cel zakon, hkrati pa se ne zavedajo, da po drugi strani zapirajo možnost poštenim. Novinarska navdihnjenost z nekim primerom se prevečkrat prelevi v politiko, ta pa brez kakršnih koli strokovnih argumentov zagovarja svoje. Marsikatera sprememba zaradi nabiranja političnih točk je potem škodljiva za Slovenijo in gospodarstvo na sploh.

TFL Glasnik:
Se vam zdi, da stroko premalo poslušajo? Stroka bi marsikdaj postregla z dobrimi primeri iz tujine.

Marko Zaman:
Da se ne posluša stroke, je pogosto razlog, da se stroki očita neke partikularne interese. Dobra praksa iz drugih držav pa ni vedno dobra praksa tudi pri nas. Ob tem prepisovanju germanske zakonodaje sem prepričan, da si nismo tako zelo podobni. Tudi v poslovni kulturi ne. Občutek imam, da so severne kulture bolj profesionalne, ljudje tam so bolj poslovno korektni kot pri nas.

Prebral sem članek Vesne Godina, kjer je zapisala, da se pri nas dogaja velika tranzicija in da je običajno stanje, ko ljudje ne mislijo, da sistem ne funkcionira, potem pa se zatekajo k javnim mnenjem; tega zaupanja pa ni mogoče ustvariti v 30 letih. Vem, da bomo enkrat tam, kjer bo stanje poslovne kulture večje.

TFL Glasnik:
Morda še z enim stavkom vaš komentar poenostavljene prisilne poravnave. Ne moreva mimo tega.

Marko Zaman:
Meni se zdi, da je javnost napačno mislila, da je možen odpis 95 odstotkov obveznosti. Ni problem v tem, temveč v tem, da ni nikakršnega nadzora nad postopkom. V redni prisilni poravnavi je več ljudi, ki nadzirajo dolžnika: pooblaščeni ocenjevalec, revizor, upniški odbor, sodišče, upravitelj. V poenostavljeni prisilni poravnavi pa ni nikogar, samo sodišče, ki se ne ukvarja z vsebino. Pri nas pač imamo folkloro, da je treba vsak sistem obrniti sebi v prid. Z ustreznim nadzorom in orodji, ki bi jih upniki imeli, bi se bilo mogoče vsemu izogniti. Poenostavljeno prisilno poravnavo bi bilo treba ukiniti, jo umestiti v postopek redne prisilne poravnave. Pri tem smo bili člani implementacijske komisije enotni.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Marko Zaman:
Bodimo optimisti.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar.
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: Tomaž Kuralt, revija Denar št. 499/2019

Davčna morala je tesno povezana z odnosom Finančne uprave do davčnih zavezancev. Davčni zavezanci se praviloma bojijo Finančne uprave, kar je popolnoma napačno izhodišče za konstruktiven odnos. Strah izhaja iz miselnosti nekaterih finančnih uslužbencev, »da vsi davčni zavezanci goljufajo«, zato jih je treba kaznovati z visokimi globami. Temu primeren je njihov pristop: avtoritativen in nepopustljiv. Dejanja in odločitve Finančne uprave pa niso vedno zakonita, zato bi bilo prav, da bi bil njihov pristop malo bolj human, ponižen. Nekritičnost oziroma ravnodušnost nekaterih finančnih uslužbencev, ki se kaže kot vztrajanje pri spornih ali nezakonitih odločbah, izhaja iz dejstva, da praviloma ne odgovarjajo za svoja ravnanja oziroma nezakonite odločitve. Škodo, ki jo povzročijo s svojimi odločitvami, pa plačajo davkoplačevalci. Torej tudi tisti zavezanci, zoper katere so finančni uslužbenci odločili nezakonito.

Vračila že plačanih davkov

V letih 2017 in 2018 je Finančna uprava davčnim zavezancem na osnovi sodnih odločitev povrnila 2.336.566,43 evra plačanega davka. Na podlagi 99. člena ZDavP-2 so bile zavezancem za davek plačane tudi zamudne obresti v višini 719.841,97 evra. Delež vračil na podlagi sodnih odločb v letih 2017 in 2018 je glede na pobrane javnofinančne prihodke v višini 32.149.567.969 evrov znašal 0,01 odstotka.

Od leta 2012, ko je tedanja Davčna uprava uvedla nov enoten informacijski sistem davčnega knjigovodstva, so na voljo tudi podatki o vračilih plačanega davka na podlagi sodnih odločitev o odločbah, izdanih v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Žal pa ni na voljo podatka, za katero vrsta davka so bila sredstva vrnjena. V Tabeli 1 so zajeta vračila pravnim in fizičnim osebam.

Neupravičene izvršbe

V skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H; v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2) začne davčni organ postopek davčne izvršbe, če dolžnik zapadle davčne obveznosti, ki temelji na izvršilnem naslovu, ne plača v rokih, predpisanih z zakonom. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, zoper katerega je dovoljena pritožba. Pritožba praviloma ne zadrži začete davčne izvršbe. Če davčni organ oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Od 1. 8. 2014 sta ministrstvo za finance in upravno sodišče Republike Slovenije v postopkih odločanja o vloženih pravnih sredstvih zoper sklepe o davčni izvršbi izdala skupaj 69 odločb oziroma sodb, s katerimi so bili izpodbijani akti organa prve stopnje odpravljeni (od tega 15 v letu 2014, 16 v letu 2015, 14 v letu 2016, 14 v letu 2017 in 10 v letu 2018). Na podlagi podatkov Finančne uprave se skupni letni stroški, ki jih vračajo strankam v postopku in so posledica objektivnih razlogov (npr. spremenjene sodne prakse, s strani občine posredovanih napačnih podatkov) ali odločitev uslužbencev v postopkih inšpekcijskega nadzora, naknadnega obračuna carinskih dajatev, vračila presežka DDV po obračunu DDV, prekrških, izvršbe, od 1. 8. 2014 do 31. 12. 2018 gibljejo od 133.583 do 231.301 evrov na leto.

Pravica do pritožbe

Sistem pravnih sredstev zagotavlja izdajo pravilnega in zakonitega pravnega akta. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da pristojni organ (organ druge stopnje ali sodišče) preizkusi pravilnost in zakonitost izdanega pravnega akta in posledično pravni akt, ki je predmet tega preizkusa, razveljavi, spremeni ali potrdi.

Na podlagi 25. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a) je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. S pritožbo kot rednim pravnim sredstvom je mogoče izpodbijati vse vidike nezakonitosti izdane odločbe: materialno nezakonitost, procesno nezakonitost ter nepravilno uporabo prava zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za odločanje v posamezni upravni zadevi. Namen izrednih pravnih sredstev pa je odpraviti posebej hude kršitve tudi po dokončnosti upravne odločbe in vzpostaviti zakonitost.

S pravnimi sredstvi se zagotavlja izdaja pravilne in zakonite odločbe v konkretni davčni zadevi ter pravna varnost davčnega zavezanca, iz česar izhaja, da vsaka nepravilna odločitev davčnega organa še ne pomeni arbitrarnosti oziroma samovoljnosti uradne osebe. Samovoljno ravnanje uradne osebe je podano, če je storjeno z naklepom ali iz malomarnosti oziroma iz subjektivnih razlogov.

Pravna pomoč uslužbencem

Finančna uprava na podlagi 81. člena Zakona o finančni upravi (ZFU, Uradni list RS, št. 25/14) zagotovi pravno pomoč uslužbencu ali nekdanjemu uslužbencu, zoper katerega se vodi predkazenski postopek oziroma zoper katerega je uveden kazenski ali odškodninski postopek zaradi opravljanja uradnih nalog, ki jih je po oceni Finančne uprave opravil v skladu s predpisi. Oceno o skladnosti nalog s predpisi poda komisija, ki jo imenuje predstojnik. Komisija oceni, ali so bile javne naloge izvršene zakonito in v skladu s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Uslužbenec ali nekdanji uslužbenec, ki mu je bila po tej oceni pravna pomoč odobrena, mora stroške pravne pomoči, ki so mu bili vrnjeni v sodnem postopku, povrniti Finančni upravi.

Prav tako mora povrniti stroške odobrene pravne pomoči, če je v kazenskem postopku ugotovljena njegova krivda. Način zagotavljanja plačane pravne pomoči javnim uslužbencem je določen v Uredbi o načinu zagotavljanja plačane pravne pomoči javnim uslužbencem (Uradni list RS, št. 71/06). V skladu z uredbo delodajalec javnemu uslužbencu ali nekdanjemu javnemu uslužbencu povrne stroške kazenskega oziroma civilnega postopka (stroške izvajalca pravne pomoči, stroške, ki nastanejo v zvezi z izvedbo dokazov, ter stroške sodnih taks v skladu z uredbo).

Od ustanovitve Finančne uprave (tj. od 1. 8. 2014) je bila pod zgoraj navedenimi pogoji pravna pomoč odobrena v 11 primerih, pri čemer v šestih primerih plačilo pravne pomoči ni bilo potrebno, saj so bili tožbeni zahtevki zoper uslužbence zavrnjeni kot neutemeljeni oziroma v kazenskem postopku niso bili spoznani za krive očitanih jim kaznivih dejanj. V preostalih primerih, kjer postopki še niso zaključeni, pa je bil strošek pravne pomoči skupaj 1831,78 evra.

Odvzem pooblastil

FURS v vsakem primeru, ko so zaznane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, vodi zoper uslužbence (torej tudi inšpektorje) delovnopravne postopke. Če se med postopkom ugotovi, da je uslužbenec odgovoren za očitane kršitve, se izvedejo vsi potrebni ukrepi, vključno z odpovedjo delovnega razmerja in zahtevkom za povračilo nastale škode, kot po potrebi tudi z vložitvijo kazenske ovadbe.

V skladu z 42. členom ZFU predstojnik s sklepom odvzame uradni osebi pravico izvrševati pooblastila, če se z dokončnim sklepom v disciplinskem postopku ugotovi, da je storila dejanje na delu ali v zvezi z delom, ki ima znake kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, je prekoračila, opustila ali drugače zlorabila pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, je kršila načelo nepristranskosti in politične nevtralnosti, kot je opredeljeno v zakonu, ki ureja sistem javnih uslužbencev; iz dokončne odločbe pristojnega organa izhajajo zdravstvene omejitve, zaradi katerih ni sposobna opravljati nalog uradne osebe; opravlja dejavnost v nasprotju z 88. členom tega zakona (navzkrižje interesov).

V skladu z Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US) ima delodajalec v primeru kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja možnost ugotavljanja disciplinske odgovornosti ali možnost podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če se delovno razmerje konča, so uslužbencu odvzeta vsa pooblastila.

Od 1. 8. 2014 je bilo sedem primerov prenehanja delovnega razmerja. Ukrep odvzema pravice izvrševanja pooblastil uradni osebi iz razlogov po 42. členu ZFU ni bil izrečen, ker je v vseh ugotovljenih primerih kršitelju prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Notranji nadzori

Notranji nadzor dela Finančne uprave vključuje sistem finančnega in organizacijskega poslovodenja ter notranjih kontrol in stalnega preverjanja tega sistema. Na podlagi ugotovitev notranjih nadzorov se izdajo oziroma naložijo priporočila in ukrepi za izboljšanje sistema z namenom zagotavljanja zakonitosti, preglednosti, gospodarnosti in učinkovitosti poslovanja Finančne uprave. Izvajanje priporočil se spremlja do ustrezne realizacije.

Po podatkih Finančne uprave je bilo od 1. 8. 2014 do 31. 12. 2018 izvedenih 1283 notranjih nadzorov, v katerih se je preverjala zakonitost oziroma pravilnost ravnanja konkretnega uslužbenca. Tovrstne nadzore Finančna uprava uvede na lastno pobudo ali na podlagi pripomb (prijav) zavezancev (na letnem nivoju prejmejo v povprečju eno pripombo na 10.000 zavezancev). Na podlagi izvedenih notranjih nadzorov so bile ugotovljene tudi nepravilnosti (na letnem nivoju manj kot dve nepravilnosti na posamezni finančni urad), ki so bile zelo različne, od lažjih kršitev pisarniškega poslovanja do hujših kršitev delovnih obveznosti, pri katerih je kršitelju posledično prenehalo delovno razmerje.

Finančna uprava torej izvaja nekatere nadzorne funkcije nad lastnimi uslužbenci, ki so v osnovi zelo kolektivne narave. Odškodninska in kazenska odgovornost sta v Sloveniji urejeni podobno kot v Avstriji in Nemčiji. Pri disciplinski odgovornosti pa nastajajo znatne razlike pri vrstah ukrepov: ukor, globa (v znesku do polovice mesečne plače), denarna kazen (v znesku od ene do petih mesečnih plač), razporeditev na nižje delovno mesto. Zakon o finančni upravi ne predvideva nobenih glob za finančne uslužbence, pa bi jih lahko.

Regresni zahtevki

V 37. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14; v nadaljnjem besedilu: ZIN) je določena odškodninska odgovornost države za škodo, ki je bila pri delu inšpektorjev protipravno povzročena zavezancu. Republika Slovenija oziroma samoupravna lokalna skupnost odgovarja za premoženjsko škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora. Če je inšpektor dejanje storil naklepno ali iz hude malomarnosti, Republika Slovenija oziroma samoupravna lokalna skupnost na inšpektorja naslovi regresni zahtevek. Zavezanec ali tretja oseba lahko zahtevata povračilo škode neposredno od inšpektorja le, če je škoda nastala zaradi inšpektorjevega kaznivega dejanja.

Po podatkih FURS od 1. 8. 2014 nimajo primera, da bi lahko proti inšpektorju vložili regresni zahtevek. Zavezanec je v enem primeru zoper inšpektorici vložil kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja v zvezi z njunim opravljanjem dela in odškodninsko tožbo. Inšpektoricama je bila v skladu z 81. členom ZFU odobrena pravna pomoč. Tako kazenski kot civilni postopek na sodišču še nista zaključena.

Po podatkih ministrstva za pravosodje so bili v zadnjih petih letih proti javnim uslužbencem začeti štirje pravdni postopki zaradi povračila plačane škode tretjim osebam. V dveh primerih od štirih so toženci plačali odškodnino. Skupaj je iz tega naslova priteklo v državni proračun 9075,55 evra. Pri tem državno odvetništvo ugotavlja, da so do zdaj v vseh primerih delodajalci javnih uslužbencev tisti, ki so odločili o tem, da se regresni zahtevek glede na okoliščine primera uveljavi.

Ob tem velja opomniti, da je po Zakonu o javnih uslužbencih možen tudi pisni dogovor med predstojnikom in povzročiteljem škode, kar pomeni, da je možno, da je bilo povrnitev škode več. Državno odvetništvo zaradi nepristojnosti ne vodi evidenc o morebitnih sklenjenih pisnih dogovorih med posameznimi delodajalci in povzročitelji škode.

Kazenske zadeve

V 26. poglavju Kazenskega zakonika so bila urejena kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, v veljavnem Kazenskem zakoniku (KZ-1) pa so v 26. poglavju urejena kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Statistični urad ima na voljo podatke o številu polnoletnih obsojencev za kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva.

Uslužbenci Finančne uprave imajo na svojem »kontu« štiri izrečene pravnomočne sodbe, ki se nanašajo na šestindvajseto poglavje KZ-1. Finančna uprava je sporočila, da tečeta še dva kazenska postopka, pri čemer noben javni uslužbenec ni več zaposlen na Finančni upravi. V enem primeru teče delovnopravni spor glede podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pobuda za zadržanost pri odločbah

Ministrstvu za finance je bila podana pobuda, naj bodo finančni inšpektorji preventivno bolj zadržani pri izrekanju najvišjih davčnih obveznosti. Ministrstvo pa odgovarja, da bi bila vsaka tovrstna pobuda v nasprotju z veljavnimi predpisi. Pri vodenju postopkov morajo inšpektorji po načelu specialnosti ravnati v skladu z ZDavP-2, ZIN in ZUP. ZIN za vse inšpektorje določa, da so pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora v okviru svojih pooblastil samostojni. Organ v konkretnem postopku ne sme vplivati in usmerjati inšpektorja pri odločanju. Vendar je v okviru odgovornosti za zakonito in kakovostno delo organa dolžan, da skrbi za enotno izvajanje postopkov nadzora, kar se uresničuje s splošnimi pojasnili, usmeritvami in izobraževanji inšpektorjev.

V posamičnih primerih se skrb za zakonitost odločanja organa izvaja v okviru izvrševanja nadzorstvene pravice neposredno nadrejenih, pri čemer se inšpektorjem po potrebi ponudi tudi strokovna pomoč. Finančna uprava sistemsko zagotavlja, da lahko v posebej zahtevnih primerih inšpektor izpostavi vprašanje, ki se obravnava v okviru delovnih skupin. Člani delovne skupine posamični primer preučijo in skupina poda mnenje, ki ga inšpektor upošteva v mejah načela zakonitosti in materialne resnice.

V zvezi z izdajanjem odločb z visoko odmerjenimi davki (predvsem na področju nenapovedanih dohodkov) je na Finančni upravi imenovana stalna delovna skupina za enotno izvajanje predpisov na področju plačevanja davkov po 68. a členu ZDavP-2, ki jo sestavljajo predstavniki generalnega finančnega urada in predstavnik ministrstva za finance. V okviru svojih nalog delovna skupina daje strokovno pomoč, priporočila, zagotavlja enotno izvajanje davčnih inšpekcijskih postopkov, skrbi za vzpostavljanje in širjenje dobre pravne prakse, pravočasno zaznava rizična področja in sporna pravna vprašanja pri izvajanju 68. a člena ZDavP-2, zagotavlja enotno metodologijo davčnih cenitvenih postopkov ter zagotavlja medresorsko usklajevanje stališč, zavzetih za potrebe davčnih inšpekcijskih nadzorov.

Zaključek

Finančna uprava bi lahko v svojem načrtu dela nekaj aktivnosti namenila tudi preventivnim ukrepom finančnih uslužbencev. Med preventivne ukrepe finančnih inšpektorjev sodi tudi odgovarjanje na pisna vprašanja davčnih zavezancev, ki se nanašajo na delovanje inšpekcije. Vendar je to v praksi neizvedljivo. Davčni zavezanci ne upajo postavljati pisnih vprašanj finančnim inšpektorjem, medtem ko se slednji izgovarjajo, da niso davčni svetovalci. S preventivnimi nadzori, s priporočili in s pogovori z davčnimi zavezanci bi bili finančni uslužbenci bolj objektivni pri svojem delu, kar bi zagotovo zmanjšalo število spornih odločitev.

piše: Polonca Kovač, univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica pravnih znanosti, profesorica na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani

Vsak upravni postopek je v osnovi namenjen varstvu javnega interesa, tj. normiranih vrednot in ciljev materialne zakonodaje med deležniki na posameznih upravnih področjih za skupno dobro, ki naj prevlada nad posamičnimi interesi, ko bi to javno korist ogrozili ali posegli v pravice drugih prizadetih oseb. Še več, upoštevaje razvoj družbe in razmerij med družbenimi podsistemi oziroma skupinami oseb (oblast v razmerju do državljanov in tujcev, gospodarstva, nevladnih organizacij in drugih subjektov), naj bi upravni postopek oziroma njegova splošna kodifikacija z ZUP nudila ogrodje za dialog med deležniki in vzpostavitev bolj participativne družbe.[1] Raziskave kažejo, da so oblastna razmerja urejena bolj učinkovito ob sodelovanju in tehtanju nasprotujočih si interesov pri sprejemanju oblastnih odločitev – čeprav stranki neljubih – kar posledično tudi povečuje splošno zaupanje v nosilce oblasti.

Glede na vse to ni presenetljivo, da so upravni postopki – volens nolens – pogost pojav. Povprečen človek se v Sloveniji sreča z upravnim postopkom vsaj dvakrat letno (med najpogostejše postopke za fizične osebe sodita odmera dohodnine in podaljšanje prometnega dovoljenja), kolikor pa gre za nosilce dejavnosti, je udeležba v upravnih postopkih toliko pogostejša. Zbirno gre v Sloveniji po merilu obsega za skoraj deset milijonov postopkov oziroma upravnih odločb letno že na prvi stopnji, čemur sledijo pritožbene zadeve in nekaj tisoč sproženih upravnih sporov pred sodiščem. A naj podatek o množičnosti ne zavede; še pomembnejša značilnost upravnih postopkov pri nas je njihova heterogenost.

Ta temelji na ustavni določbi o enakem varstvu pravic, kar pomeni, da se ZUP uporablja najmanj podrejeno, kolikor področni zakon (seveda ustavno skladno, zlasti brez redukcije temeljnih načel) določenega pravila ali njihove skupine ZUP ne nadreja ali dopolnjuje. ZUP velja tako pri pobiranju davkov, socialnih transferjih, pridobivanju okoljskih in gradbenih dovoljenj, v inšpekcijskem nadzoru od trga, varstva živali in pravic delavcev do varstva osebnih podatkov ali delovanja šolstva, pri katerihkoli licencah in posebnih statusih, razdeljevanju javnih sredstev in tako dalje, s skupaj približno nekaj tisoč različnimi zadevami v EU, na ravni države, občin in posameznih nosilcev javnih pooblastil. Nadalje je funkcija ZUP povezovanje precej različnih tipov organov, ki so ZUP zavezani spoštovati, od upravnih enot in ministrstev do občinskih uprav in pisane množice nosilcev javnih pooblastil (raznih agencij, zavodov, tudi gospodarskih družb, če izvajajo javna pooblastila ali javne službe, kjer inter alia odločajo o pravicah in dolžnostih posameznih oseb). Nekateri upravni postopki so običajno razmeroma enostavni, spet drugi zelo kompleksni in težavni. Za vsa upravna razmerja pa ZUP zagotavlja, da se uravnoteženo skrbi za dvoje. Prvič, gre za varstvo javnega interesa in s tem učinkovito izvajanje javnih politik; torej ZUP zagotavlja avtoritarnost razmerij, ki se jim mora posamezna oseba podrediti v odnosu do interesa skupnosti (izpolniti mora denimo določene zakonske pogoje, da lahko izvaja neko dejavnost). Drugič, ZUP zagotavlja varstvo pravic in pravnih koristi v določeni zadevi vseh prizadetih posameznih oseb, to je v razmerju do njih onemogoča arbitrarnost in zlorabo prava oziroma nadrejenega položaja organa.

Bistvo rabe ZUP pa ni formalizacija, ki bi bila sama sebi namen, temveč sledenje temeljnim načelom in pravilom oziroma ciljem veljavnega upravnega prava, zato se ZUP aplicira nujno prilagojeno posameznemu primeru. Forma je važna za enakost, predvidljivost in sorazmerno soočenje pravno varovanih interesov, vendar ne sme nadvladati vsebinskim ciljem prava, naj bodo ti materialnopravni ali sistemski ali gre za upoštevanje temeljnih načel procesnega prava, kot so na primer zaslišanje stranke, dostop do informacij ali raba jezika. Na drugi strani procesa ne kaže podcenjevati, saj se prek postopka vzpostavljata vsaj način in obseg želenega izida – ali pa se ta spridi, ko postopku ni namenjena ustrezna pozornost.[2] Človeški čut za pravično, zakonito in pošteno ter sorazmerno ima tu ključno vlogo, zato upravnih postopkov niti ob njihovi standardizaciji ne morejo voditi računalniški algoritmi, ampak bo vodenje upravnih postopkov vedno žlahtno poslanstvo, če naj bo ZUP razumljen, kot je njegov namen.[3]

[2] Kot je povedno izpostavil John Dingell, dolgoletni kongresnik v ZDA: »If you let me write the procedures and I let you write the substance, I'll [beat] you every time.« (»Če mi pustiš snovati postopek in ti jaz pustim spisati materialna pravila, te bom vsakič premagal.« – prev. a.).

[3] Pri tem v slovenski znanstveni in strokovni literaturi beležimo veliko del, ko so ZUP ali njegovi posamezni instituti obravnavani, toda komentarjev člen po členu, kar je dnevna potreba sto tisoče javnih uslužbencev, drugih uradnih oseb in sodnikov ter strank in njihovih zastopnikov, ni obilo. V Republiki Sloveniji smo prvi komentar ZUP dobili leta 2004 v izdaji Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani ter uredništvu prof. dr. Toneta Jerovška in prof. dr. Gorazda Trpina, čemur je sledil komentar GV Založbe v letu 2008 pod redaktorsko taktirko Janeza Breznika, tedanjega predsednika Upravnega sodišča RS. Kljub sočasnim izdajam nekaj učbeniških del, zlasti avtorjev prof. dr. Vilka Androjna in prof. dr. Erika Kerševana, prof. dr. Boža Grafenauerja, prof. dr. Toneta Jerovška in prof. dr. Polonce Kovač, se tako kaže potreba po novem komentarju, saj je razvoj v zadnjem desetletju prinesel veliko novosti tako v teoriji in primerjalnih pravnih ureditvah kot upravni in sodni praksi. To je tudi razlog za že omejeni novi projekt, ki bo končan v letu 2020.

piše: Borut Bratina, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 4/2019

Vse gospodarske družbe v Sloveniji so pravne osebe in zato lahko sklepajo pravne posle tudi s svojimi delničarji. Zaradi konflikta interesov, so ti posli posebej urejeni in omejeni ter jih je potrebno razkrivati. V imenu družbe njene posle vodi uprava, ki družbo zastopa kot zakonit zastopnik. Delničarji po ZGD-1 niso ne lastniki in tudi ne upniki družbe, temveč imajo v družbi članske pravice na podlagi lastništva delnic. Med trajanjem družbe lahko delničarji dobijo od družbe le plačilo deleža v bilančnem dobičku (dividendo) in plačilo zaradi dopustne pridobitve lastnih delnic. V ZGD-1 so posebej urejena razmerja med povezanimi družbami, ki jih je potrebno razkrivati v posebnem poročilu o razmerjih s povezanimi družbami. Pripravlja se tudi sprememba ZGD-1K, ki bo implementirala direktivo EU o pravicah delničarjev. V članku so predstavljene nove določbe, ki urejajo posle s povezanimi osebami.

1 UVOD

Vse gospodarske družbe v Sloveniji so skladno z zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)[1] pravne osebe, kar pomeni, da so lahko lastnice premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo ali so tožene.[2] Iz tega jasno izhaja, da premoženje družbe ni hkrati premoženje družbenikov (v primeru d.d. delničarjev), ampak ločeno premoženje, ki pravno pripada družbi kot samostojni pravni osebi. Družbeniki imajo stvarnopravna (lastninska) upravičenja le na poslovnem deležu v družbi (v primeru d.d. na delnici) in nikakor ne neposredno na premoženju družbe.

ZGD-1 v 168.členu definira delniško družbo kot družbo, ki ima osnovni kapital (osnovno glavnico) razdeljeno na delnice in je upnikom sama odgovorna za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. ZGD-1 izrecno določa, da delničarji niso odgovorni za obveznosti družbe upnikom. Dejansko pa imajo delničarji preko svojih članskih upravljavskih pravic pomemben vpliv v družbi in zato obstaja povečano tveganje za škodljive posle med družbo in njenimi delničarji. V imenu družbe njene posle vodi uprava, ki družbo tudi zastopa kot zakonit zastopnik.

Ker so razmerja med družbo in delničarji tako pomembna, jih ZGD-1 posebej ureja v posebnem poglavju z naslovom Pravna razmerja med družbo in delničarji (členi 221. do 252). Glavna obveznost delničarjev je vplačilo emisijskega zneska vpisanih delnic na račun družbe ali ji izročiti stvarne vložke. V nadaljevanju bomo predstavili, kako zakon varuje predvsem osnovni kapital družbe in pozneje še zakonsko zaščito premoženja družbe tudi pred delničarji. Za učinkovitejšo zaščito družbe ZGD-1 natančno določa, kje, kdo, kako in kdaj je treba takšne posle razkrivati.

Delničarji po ZGD-1 torej niso lastniki premoženja družbe in izrecno tudi niso upniki družbe, saj ZGD-1 v 227. členu izrecno poudarja , da se vložki[3] ne smejo vrniti in ne obrestovati. Šele, ko družba preneha, lahko na podlagi pravice do likvidacijskega deleža delničarji dobijo vrnjena vložena sredstva.

Med trajanjem delniške družbe lahko delničarji dobijo od delniške družbe le plačilo deleža v bilančnem dobičku v skladu z ZGD-1 (dividendo) in plačilo zaradi dopustne pridobitve lastnih delnic. Posebej prepovedano je plačilo za dajatve ali storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost. Takšna izplačila ZGD-1 imenuje prikrito izplačilo dobička. V 233. členu ZGD-1 je urejen postopek vrnitve prepovedanih plačil. V 247. členu pa je podrobno urejeno pridobivanje lastnih delnic. Pravni posel, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic, ali vsak drug posel s primerljivim učinkom, je ničen in takšne posle zakon poimenuje fiktivni posli.

Po vzgledu na nemško pravo ima ZGD-1 posebej urejena razmerja med povezanimi družbami (t.i. koncernsko pravo) v poglavju Povezane družbe v členih 527 do 562. Naj v uvodu opozorim le na posebno poročilo o odnosih do povezanih družb iz 545. člena ZGD-1, ki ga mora vsako poslovno leto pripraviti poslovodstvo odvisne družbe ter v njem podrobno navesti vse posle z obvladujočo in z njo povezanimi družbami.

Naj na koncu uvoda opozorim še na novelo ZGD-1K, s katero bo Slovenija v svoj pravni red implementirala direktivo EU o pravicah delničarjev.[4] Precejšnje spremembe bodo doživele predvsem določbe, ki urejajo posle s povezanimi osebami, kar bom v nadaljevanju tudi posebej predstavil.

2 RAZMERJA MED DELNIČARJI IN DRUŽBO OB USTANOVITVI

Delniško družbo lahko v skladu z ZGD-1 ustanovi ena ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki sprejmejo statut. ZGD-1 pozna dva postopka ustanovitve d.d., in sicer sočasno (simultano) in postopno (sukcesivno) ustanovitev. V praksi prevladuje sočasna ustanovitev, medtem ko je postopna ustanovitev izjemno redka. Sočasna ustanovitev se izvede tako, da vsi ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut ter sami prevzamejo vse delnice. Ko ustanovitelji prevzamejo vse delnice, je d.d. ustanovljena. Naslednji pomemben korak v postopku ustanovitve je vplačilo delnic s strani ustanoviteljev oziroma delničarjev. To svojo obveznost lahko ustanovitelji izpolnijo z vplačilom v denarju ali s stvarnimi vložki. ZGD-1 v drugem odstavku 191. člena določa razmerje med denarnimi in stvarnimi vložki. ZGD-1 določa, da mora biti vsaj tretjina osnovnega kapitala sestavljena iz delnic, ki se vplačajo v denarju. Denarno plačilo je samo tisto plačilo, ki je opravljeno z zakonitimi plačilnimi sredstvi na račun družbe, ki se ustanavlja, pri banki. Ustanoviteljem ni potrebno vplačati denarnih vložkov v celoti, temveč mora biti pred vpisom d.d. v register vplačanih najmanj 25% njenega najmanjšega emisijskega zneska. Preostanek morajo potem delničarji vplačati na poziv poslovodstva. ZGD-1 določa posledice nepravočasnega vplačila v obliki zakonskih zamudnih obresti. Statut posamezne družbe lahko določi višjo obrestno mero in celo pogodbeno kazen. Delničarjem, ki kljub pozivu vložka ne vplačajo pravočasno, se določi dodaten rok z opozorilom, da jim bo družba po njegovem poteku odvzela delnice in izvedena plačila. Na ta način se varuje osnovni kapital d.d. Izključeni delničar je družbi še vedno odgovoren za neplačani vložek, dokler družba izdane a neplačane delnice ne proda novemu delničarju.

Več zapletov lahko nastane pri vplačilu delnic s stvarnimi vložki ali stvarnem prevzemu. Prav zaradi tega ZGD-1 v 187. členu podrobno določa, kako se v statutu določijo stvarni vložki. Statut mora tako natančno določiti predmet stvarnega vložka ali stvarnega prevzema, nadalje osebo, od katere družba predmet pridobi, in število delnic. Kot stvarni vložki ali stvarni prevzem se štejejo le tisti premoženjski predmeti ali pravice, katerih gospodarska vrednost je ugotovljiva. Družbo je potrebno zaščititi, da ne bi bila že ob ustanovitvi prikrajšana pri vplačilu v osnovni kapital, ker bi ustanovitelji vlagali družbi nepotrebne stvari ali stvari po precenjeni vrednosti. V 193. členu ZGD-1 je določena zahteva, da morajo ustanovitelji sestaviti pisno poročilo o poteku ustanovitve družbe, v katerem med drugim natančno navedejo pravne posle, s katerimi je družba pridobila stvarne vložke. Družbi mora namreč biti omogočeno trajno in prosto razpolaganje s stvarnimi vložki v celoti od trenutka vpisa družbe v register dalje. V ustanovitvenem poročilu je treba navesti tudi, v kakšnem obsegu so bile ob ustanovitvi prevzete delnice za račun člana organa vodenja ali nadzora in ali in kako si je član organa vodenja ali nadzora pridobil posebno ugodnost ali plačilo za pripravo ustanovitve. Ustanovitveno poročilo pregleda ustanovitveni revizor, ki ga imenuje sodišče, če so pri ustanovitvi z vložki sodelovali tudi člani organov vodenja ali nadzora in če so se vlagali stvarni vložki. Poseben postopek pa je predviden v 194.a členu, če se vlagajo vrednostni papirji, ki imajo tržno ceno, kjer ustanovitvena revizija ni potrebna.

Strog režim velja tudi v zvezi s posebnimi ugodnostmi in ustanovitvenimi stroški, ki se morebiti dogovorijo za posamezne delničarje ali tretje, ki aktivno vodijo ali sodelujejo v postopku ustanovitve d.d. Te ugodnosti se lahko določijo le v statutu z navedbo upravičenca teh ugodnosti.

Ustanovitelji so odgovorni družbi kot solidarni dolžniki za škodo, ki nastane zaradi netočnosti podatkov, danih v zvezi z ustanovitvijo družbe. Poleg ustanoviteljev morajo škodo povrniti tudi druge osebe, če so pri prejemu plačila, ki v nasprotju s predpisi ni bilo všteto med ustanovitvene stroške, vedele ali bi morale vedeti, da gre za namerno utajo, ali če je k tej utaji pripomogla ali s stvarnimi vložki namenoma ali iz hude malomarnosti oškodovala družbo ali tako oškodovanje omogočila (203. in 204. člen ZGD-1).

Delničarji lahko v skladu s 318. členom ZGD-1 na skupščini z navadno večino glasov sprejmejo sklep o imenovanju posebnega revizorja, ki preveri ustanovitev in s tem povezano morebitno povzročitev škode družbi. To je tudi manjšinska pravica delničarjev, ki imajo skupaj vsaj 10% osnovnega kapitala ali njihov delež v osnovnem kapitalu znaša najmanj 400.000 eur. V povezavi z oškodovanjem družbe ZGD-1 v 327. členu predvideva vložitev posebne odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki so jo družbi v zvezi s postopkom ustanovitve povzročili ustanovitelji.

3 DOBIČEK IN DELNIČARJI (PRIKRITO IZPLAČILO DOBIČKA, VRNITEV PREPOVEDANIH PLAČIL…)

Ena najpomembnejših premoženjskih pravic delničarjev je njihova udeležba v bilančnem dobičku družbe. To vsekakor ni absolutna pravica, ki bi jo delničarji lahko vsako leto zahtevali od družbe, temveč je odvisna od poslovanja družbe in oblikovanja t.i. bilančnega dobička družbe. Uporabo čistega dobička in bilančnega dobička natančno ureja ZGD-1, še posebej 230. člen, ki natančno določa obvezno uporabo čistega dobička za zakonske namene (kritje prenesene izgube, oblikovanje zakonskih rezerv, rezerv za lastne deleže, statutarne rezerve…), kar upošteva že uprava ob sestavi letnega poročila. Po sprejemu letnega poročila, iz katerega izhaja tudi višina bilančnega dobička, pa o uporabi samega bilančnega dobička odloča izključno skupščina delničarjev. Tako skupščina lahko odloči, da se bilančni dobiček dodatno razporedi v druge rezerve iz dobička, lahko ga pusti nerazporejenega, lahko odloči, da se uporabi za druge statutarno določene namene in seveda ga lahko v celoti ali delno nameni za plačilo dividend. Deleži posameznih delničarjev v bilančnem dobičku se določijo v sorazmerju z njihovim deležem v osnovnem kapitalu. Statut lahko pooblašča poslovodstvo, da po poteku poslovnega leta izplača vmesno dividendo glede na predvideni bilančni dobiček. Za vmesno dividendo se sme izplačati največ polovica zneska, ki ostane od predvidenega čistega dobička po oblikovanju rezerv iz dobička, ki jih je treba oblikovati po zakonu in statutu. Znesek morebitnih vmesnih dividend pa prav tako ne sme preseči polovice bilančnega dobička iz prejšnjega leta. Če so delničarji prejeli nezakonite ali neupravičene dividende, jih morajo družbi vrniti, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso upravičeni. Po drugi strani pa imajo delničarji manjšinsko pravico (5% OK ali 400.000 eur v OK) določeno v 399. členu ZGD-1, da lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, če je skupščina odločila, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine.

Delničarji so torej upravičeni do dividend kot oblike udeležbe v dobičku družbe. Nedopustno in nezakonito pa je, da bi imeli delničarji druge prikrite finančne ugodnosti od družbe. Nedopustno je zlasti plačilo za dajatve ali storitve delničarja ali z njim povezanih družb v višini, ki presega njihovo pravo vrednost in to ne glede na to, ali je bilo plačilo dano delničarju ali z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. To ZGD-1 izrecno imenuje »prikrito izplačilo dobička« (3.odst. 227.člena). V 233. členu pa ZGD-1 ureja vrnitev prepovedanih plačil. Delničarji ali tretje osebe tako morajo družbi vrniti vsa plačila, ki so jih prejeli od družbe v nasprotju z ZGD-1. Kot dovoljena plačila delničarjem od družbe ZGD-1 določa plačilo deleža v bilančnem dobičku in plačilo zaradi dopustne pridobitve lastnih delnic v skladu z ZGD-1, kar bom prikazal v naslednjem poglavju.

Celoten članek je dostopen za naročnike!