TFL Glasnik:
Ga. Vesna Bergant Rakočević, ste višja sodnica svetnica, doktorica prava, podpredsednica višjega sodišča v Ljubljani, poleg vsega veliko predavate in ste tudi arbitrica na arbitražnem sodišču za šport v Lozani. Na kaj ste v vaši dosedanji karieri najbolj ponosni?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Ponosna sem na to, kar sem, še bolj sem ponosna, da sem, kakršna sem. Verjamem v dobro v človeku, verjamem tudi, kot se reče, da je 'pravica skazica'. Včasih se to izkaže kot naivno. Morda sem najbolj ponosna prav na to svojo naivnost.

TFL Glasnik:
Skromno, a za kaj je pravo, če ne za to, da išče pravičnost.

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Nisem zgubila idealizma še iz študentskih časov, ko nas je profesor Kranjc pri rimskem pravu učil, da je ius est ars buoni et aequi (pravo je umetnost dobrega in pravičnega, op. ur.). Saj če ne bi v to verjela, verjetno ne bi počela tega, kar počnem.

TFL Glasnik:
Pogovarjali bi se lahko o marsičem, a začniva z vašo osnovno dejavnostjo. Ste sodnica in zanima me vaš pogled na sodstvo v Sloveniji. Ne bom rekla, da ocenite delovanje sodstva, ne bom vas vprašala, ali se vam zdijo postopki dovolj hitri. Zanima me, kaj bi bilo morda treba postoriti, da bi bila pravna varnost vseh, ki pridejo na sodišče, še večja.

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Če bi imela čarobno palico … Kritiki sodstva imajo v marsičem prav. Ljudje upravičeno pričakujejo dober servis in predvidljivo varstvo svojih pravic v poštenem, transparentnem postopku in v razumnem času. Mislim, da so zadeve kar dobre, da pa še zdaleč niso optimalne, prostora za izboljšanje je še ogromno. Rekla bi tudi to, da se mi zdijo tako imenovani notranji kritiki vendarle manj verodostojni. Da nekateri sodniki blatijo sodstvo, se mi zdi svojevrsten sadomazohizem. Neke posplošene ocene, da je sodstvo klinično mrtvo, da je kot neka okužena torta, se mi zdijo skrajno neumestne. Če si sodnik, si odgovoren za stanje v sodstvu; sodnik lahko najbolj prispeva, da je sodišče boljše. Sodstvo ni nekaj amorfnega, sodstvo smo sodniki. Višje ko je sodnik, večja je njegova odgovornost – najvišji sodniki nosijo najvišjo odgovornost.

Žal se najbolj oglašajo le nekateri najbolj negativni. Zelo pogrešam kakšen pozitiven in konstruktiven glas z najvišjih instanc. Perspektivo in tudi neko realno možnost, da se zadeve še izboljšajo, vidim v mladih generacijah, ki prihajajo in so zelo dobre. Veliko je odličnih prvostopenjskih sodnikov, strokovnih sodelavcev. Izredno rada delam s sodniškimi pripravniki, tudi ko sodelujem s fakulteto, srečam tam izvrstne študente.

Mislim, da je pot naprej v izobraževanju, selekciji in tem, da prisluhnemo nekim konstruktivnim kritikam, ne da se branimo pred njimi. Z manj cehovske solidarnosti, če je kdaj bila in če je še prisotna. Na to, kako sodstvo funkcionira, vpliva cela vrsta dejavnikov. Od zakonodaje do obnašanja strank, torej nekega nivoja splošne pravne kulture. Za vsako stranko pa je, razumljivo, pomemben rezultat v njeni zadevi.

TFL Glasnik:
Omenili ste vašo dejavnost tudi pri usposabljanju: ste članica državne komisije za pravniške državne izpite, članica izpitne komisije za odvetnike iz drugih držav, mentorica gostujočim sodnikom in ne nazadnje sodelujete s Centrom za izobraževanje v pravosodju.

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Poleg osnovnega poslanstva sodnika, kar je sojenje, moraš znanje in izkušnje prenašati na mlade. Center za izobraževanje v pravosodju je zelo dejaven, tu so sodniške šole, razne delavnice za sodnike. Pred kratkim je bil izjemno uspešen projekt supervizije, ko so prvostopenjski sodniki v skupinah med seboj delili svoje izkušnje. Pomembno se mi zdi tudi sodelovanje s kolegi iz tujine, precej sem sodelovala z European Judical Training Networkom. Zanimivo je primerjati način razmišljanja, znanje in tudi pristope. V primerjavi s tujimi kolegi lahko črpamo tudi samozavest, saj nismo popolnoma nič slabši od njih.

TFL Glasnik:
Moram pripomniti, da ste zelo skromni, saj je tega, kar počnete, zares veliko. Področje, ki ga imate prav tako radi, je arbitraža. Kakšna je vaša vloga tu?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Sem arbitrica na ljubljanski arbitraži in na arbitražnem sodišču za šport CAS v Švici. V nasprotju z mediacijo je arbitraža pravni postopek, ki ga stranki prostovoljno izbereta, ga sooblikujeta in soodločata o tem, kdo bo v njunem sporu odločal. Praviloma je zato več zaupanja vanj, manj nagajanja in miniranja. Mislim, da lahko arbitraža tako kot mediacija in sodni postopek sobivata. Zelo moram pohvaliti ljubljansko stalno arbitražo pri GZS, ki se je razvila v ugledno institucijo z vrhunskim servisom. Športna arbitraža je še zlasti vezana na mojo nagnjenost do športa.

TFL Glasnik:
Ste arbitrica v Lozani na arbitražnem razsodišču za šport. Kaj se tam dogaja in kako poteka delo?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Pravno področje športa me je vedno zelo zanimalo in izkušnja iz Lozane je vsakič znova neprecenljiva. Šport je danes pomembna gospodarska panoga, po domače bi se reklo, da je šport velik posel. Vrhunski šport je organiziran globalno z avtonomnimi pravili športnih organizacij, brez arbitraže na svetovni ravni, ki enotno razlaga ta pravila, si ga ni mogoče predstavljati. Arbitražno sodišče v Lozani je zato nekakšno mednarodno vrhovno sodišče za šport, ker ga priznavajo vse športne organizacije, ki so združene v Mednarodnem olimpijskem komiteju. Na seznamu je od 300 do 400 arbitrov z vseh celin, iz različnih pravnih okolij, različnih profilov, od profesorjev do odvetnikov in sodnikov mednarodnih sodišč. Iz Slovenije smo trenutno trije arbitri. Arbitraža reši okoli 400 najrazličnejših sporov, povezanih s športom, na leto. Vsak arbitražni postopek je zgodba zase in vsak je pomemben za športnika, trenerja, športnega sodnika ali menedžerja, ki je udeležen v tem postopku.

Ko sodelujem v senatu kot arbitrica, mi je še zlasti zanimivo sodelovanje s tujimi vrhunskimi strokovnjaki, ko vidiš, kako imamo vendarle različne poglede na recimo vodenje postopka, na zaslišanje prič, na aktivnost v postopku, tako da je to res imenitna in neprecenljiva izkušnja. Seveda pazim, da zato ne trpi moje delo na sodišču. V povprečju sodelujem v eni arbitraži na leto.

TFL Glasnik:
Ne morem mimo vprašanja, katero je vaše naslednje področje, kakšni so načrti, se morda vidite na ustavnem sodišču?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
K prijavi na ustavno sodišče me je povabil pokojni dr. Drnovšek pred dvanajstimi leti, kar si štejem v izjemno čast. Takrat sem bila za to še premlada. Tudi zdaj se mi zdi, da ni pravi trenutek, vendar se nikoli ne ve. Morda. Trenutno kar uživam v tem, kar počnem, in brez lažne skromnosti menim, da to počnem dobro. Vidim se torej na sodišču in v arbitraži, v Lozani in Ljubljani. Po duši sem sodnica. Tako da definitivno v togi.

TFL Glasnik:
Bi želeli še sami kaj dodati?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Trenutno nestrpno pričakujemo izid knjige Športno pravo, katere soavtorica in urednica sem. Sodeluje veliko uglednih avtorjev, predgovor sta napisala Aleksander Čeferin in preminuli Janez Kocjančič. Športno pravo je zanimiva kombinacija. Gre za najrazličnejša pravna področja, ki se dotikajo športa. Če recimo govorimo o škodah, ki nastanejo v športu, je to povsem civilnopravna tematika. Področje dopinga pa je denimo zelo specifično. Potem je tu evropsko pravo, ki ureja šport kot gospodarsko panogo, a z nekaterimi posebnostmi, pa posebni tipi pogodb, TV-pravice. Sem tudi športnica po duši, saj je šport čudovita metafora življenja. Če si sposodim pri Camusu: vsega, kar sem se naučila o življenju, sem se naučila iz športa. On je to rekel za nogomet. Gre recimo za to, kaj si pripravljen narediti za zmago, kako prenašaš poraze, kaj je ferplej in da ni vedno najboljši tisti, ki zmaga.

TFL Glasnik:
S katerim športom se ukvarjate?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
V otroštvu in mladosti sem trenirala alpsko smučanje, tekmovala sem v evropskem pokalu. Zdaj imam raje tekaške smuči, tudi sicer veliko tečem, celo kakšen polmaraton, kolesarim. Zadnja leta sem se navdušila nad gorami. Lani sem bila prvič na Triglavu.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Vesna Bergant Rakočević:
Rekla bi, da se nikoli ne splača vreči puške v koruzo, saj je življenje prekratko, da bi se obremenjevali z negativnimi stvarmi. Iskati je treba pozitivne stvari – in smeh je pol zdravja.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

pišejo: Aljaž Cankar, Veronika Knavs in Domen Romih, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.o.o.

V času epidemije je bilo veliko podjetij primorano delo organizirati tako, da so ga delavci lahko opravljali na daljavo. Ker ni bila potrebna fizična prisotnost delavcev na sedežu delodajalca, je prišlo v mnogo primerih do spremembe kraja dela posameznih delavcev. Sprememba je bila lahko posledica omejevanja gibanj ali pa osebna odločitev posameznega delavca, ki se je zaradi izbruha epidemije odločil čas karantene preživeti v drugi državi, s katero ima osebne ali druge povezave.

Spremembe opravljanja dela, sploh v primeru, ko delo za posameznega delodajalca opravlja več delavcev iz drugih držav, lahko pomembno vplivajo na davčne obveznosti podjetja. Analizo učinkov je med drugimi naredila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD),[1] ki meni, da na podlagi določil konvencij o izogibanju dvojnega obdavčenja, zaradi epidemije in s tem povezanimi ukrepi, ne bi smelo priti do povečanega tveganja vzpostavitve stalne poslovne enote – a to pod pogojem, da je takšen ukrep zgolj začasen in se delo od doma ne bo opravljalo tudi po koncu epidemije. V zvezi s tem OECD opozarja, da se lokalna pravila nekaterih držav razlikujejo od določil konvencij na način, da določajo nižje pogoje, ki zadostujejo za vzpostavitev stalne poslovne enote v posamezni državi. Zato je pomembno, da davčni zavezanci analizirajo veljavno lokalno zakonodajo in ocenijo, ali imajo v posamezni državi povečano tveganje iz naslova stalne poslovne enote.

V prispevku bomo podrobneje opisali dejavnike in tveganja vzpostavitve stalne poslovne enote kot posledice dela od doma in prisotnosti delavcev v državi, ki ni država, v kateri ima sedež njihov delodajalec.

Definicija stalne poslovne enote v slovenski zakonodaji ter v Vzorčni konvenciji OECD

V skladu s 6. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) je poslovna enota nerezidenta »kraj poslovanja, to je kraj, v katerem ali preko katerega nerezident v celoti ali delno opravlja dejavnost oziroma posle v Sloveniji«. Za poslovno enoto se med drugim šteje zlasti (domača) pisarna ter gradbišče, projekt gradnje, montaže ali postavitve ali nadzor v zvezi z njimi, ki trajajo dlje kot dvanajst mesecev. Kot poslovna enota nerezidenta se obravnava tudi posrednik, ki deluje v imenu nerezidenta, v zvezi s katerimikoli dejavnostmi oziroma posli za nerezidenta, če ima in običajno uporablja pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu nerezidenta.

Vzorčna konvencija OECD,[2] na podlagi katere je bila narejena analiza posledic koronavirusa na stalno poslovno enoto, se od slovenske določbe razlikuje v tem, da zahteva za obstoj stalne poslovne enote element stalnosti. V skladu s konvencijo pomeni izraz stalna poslovna enota »stalno mesto poslovanja, v katerem se v celoti ali delno odvijajo posli določenega podjetja«, medtem ko po slovenski zakonodaji za vzpostavitev substance z vidika obdavčitve ni določen pogoj stalnosti poslovne enote.

Dejstvo, da slovenska davčna zakonodaja za obstoj poslovne enote ne zahteva pogoja stalnosti, tako običajno povečuje tveganje obstoja stalne poslovne enote davčnih zavezancev v Sloveniji. Seveda morajo biti za obstoj tveganja izpolnjeni tudi drugi pogoji, kot bo opisano v nadaljevanju.

Če bi družba izpolnjevala pogoje za vzpostavitev stalne poslovne enote in bi bil med relevantnima državama sklenjen sporazum o izogibanju dvojnega obdavčenja, bi bila družba dolžna oddajati davčni obračun v obeh državah, v Sloveniji pa bi morala plačevati akontacije davka. Več o uveljavljanju ugodnosti iz bilateralnega sporazuma je povzeto v članku Vpliv dela na daljavo na cene med povezanimi osebami.

Domača pisarna

Določbe glede opredelitve pojma »domače pisarne« so za razliko od splošne definicije (stalne) poslovne enote v slovenski nacionalni zakonodaji in v Vzročni konvenciji OECD enake.

Da se domača pisarna šteje za stalno poslovno enoto, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (i) obstajati mora »kraj poslovanja«, tj. objekti in oprema, (ii) kraj poslovanja mora biti stalen, in (iii) družba mora opravljati svoje dejavnosti iz tega kraja poslovanja. Kot je mogoče razbrati iz komentarja vzorčne konvencije OECD,[3] samo dejstvo, da posameznik delo opravlja z določenega mesta oziroma iz domače pisarne, še ne pomeni nujno, da bi se to mesto moralo šteti za stalno poslovno enoto družbe. Če se delo od doma opravlja s prekinitvami ali priložnostno, se tak kraj ne more šteti kot da je na voljo in pod obvladovanjem delodajalca. Da domača pisarna vzpostavi stalno poslovno enoto, mora biti delo od doma namreč redno in neizogibno – delodajalec je delavcu odredil delo od doma, ker nima prostora oziroma sredstev in ne obstaja drug kraj, kjer bi se delo lahko opravljalo.

V času epidemije so se delavci dela od doma največkrat posluževali zaradi omejitev gibanja in drugih ukrepov, ki so onemogočali opravljanje dela v pisarni. V konkretnem primeru, dela od doma ni zahteval delodajalec ali pa narava dela, temveč je bilo delo od doma posledica višje sile, ki sta se ji morala tako delavec kot delodajalec prilagoditi. Ker delodajalec ni imel oblasti nad delovnim mestom ter delo od doma ni imelo zahtevane stalnosti in kontinuitete, je tveganje stalne poslovne enote v skladu z Vzorčno konvencijo OECD, pod predpostavko, da bo epidemije konec prej kot v šestih mesecih in da se po koncu epidemije tovrstno delo ne bo nadaljevalo, majhno. Namen in želja delodajalca namreč nista, da bi delavci delo opravljali v domači pisarni, temveč so bili prisiljeni delovni proces začasno prilagoditi ter za opravljanje dejavnosti uporabiti kraj poslovanja, ki ni enakovreden obstoječim prostorom delodajalca, in začasno sprejeti prilagojen delovni proces.

Kot že zapisano, je ocena tveganja stalne poslovne enote odvisna tudi od ureditve v posamezni državi. V skladu s slovensko zakonodajo, predstavlja domača pisarna v Sloveniji večje tveganje vzpostavitve stalne poslovne enote, saj se preko nje opravlja dejavnost podjetja, pogoja stalnosti pa naša zakonodaja ne pozna.

Stalna poslovna enota preko agenta

V skladu z določili Vzorčne konvencije OECD lahko aktivnosti odvisnega agenta, ki deluje v imenu nerezidenta in ki ima pooblastilo za sklepanje pogodb v imenu nerezidenta, vzpostavijo stalno poslovno enoto. Za vzpostavitev stalne poslovne enote morajo biti tovrstne aktivnosti agenta običajne in redne. Tako se šteje, da občasne in prehodne aktivnosti ne vzpostavijo stalne poslovne enote nerezidenta.

V času epidemije bi lahko šteli aktivnosti odvisnih agentov v domači ali drugi državi kot občasne, saj so posledica višje sile in pomenijo prilagoditev na konkretne okoliščine ter ne načrtovane in željene spremembe bodočih aktivnosti. Posledično je tveganje stalne poslovne enote z vidika Vzorčne konvencije OECD majhno. Je pa na drugi strani to tveganje v Sloveniji, zaradi posebnosti določb ZDDPO-2 (za vzpostavitev poslovne enote ni zahtevan pogoj stalnosti), nekoliko večje.

Stalna poslovna enota preko gradbišča

Za poslovno enoto se med drugim štejejo gradbišče, projekt gradnje, montaže ali postavitve ali nadzor v zvezi z njimi, ki trajajo dlje kot dvanajst mesecev. V skladu s komentarjem Vzorčne konvencije OECD se šteje, da gradbišče obstaja, dokler se dela na njem ne zaključijo. Ne glede na to pa se šteje, da gradbišče ni obstajalo, če so bila dela začasno ustavljena. Sezonski premori, ki vključujejo ustavitev zaradi slabega vremena, se načeloma vštevajo v čas obstoja gradbišča. Se pa v čas gradbišča ne vštevajo premori zaradi pomanjkanja materiala ali delovne sile.

Če gradnja na gradbišču ni potekala, ker delavci niso smeli priti na gradbišče ali pa ker ni bilo na voljo ustreznega materiala, bi se lahko tako v skladu z Vzorčno konvencijo OECD in ZDDPO-2 štelo, da v času epidemije ni prišlo do vzpostavitve stalne poslovne enote preko gradbišča. Če pa so družbe gradnjo ustavile na svojo željo, pa obstaja tveganje vzpostavitve stalne poslovne enote, če bo gradbišče obstajalo več kot 12 mesecev.

Zaključek

V skladu z Vzorčno konvencijo OECD je tveganje stalne poslovne enote, tako v primeru domače pisarne, kot odvisnih agentov in gradbišč, pod predpostavko, da se bo epidemija zaključila v razmeroma kratkem času in da se spremenjeni delovni procesi ne bodo uporabljali tudi po koncu epidemije, izredno majhno. Prav v primeru določb slovenske zakonodaje pa lahko vidimo, da se tveganje zaradi lokalnih pravil lahko hitro poveča Ocenjujemo, da se večje tveganje zagotovo pojavlja v primerih, ko delavci, ki so sicer za tuje delodajalce v času epidemije začasno delali od doma iz Slovenije, tak način dela (v celoti ali deloma) obdržijo tudi po zaključeni epidemiji.

Družbam predlagamo, da sprejmejo smernice za delo na daljavo, ki bodo delavce usmerjala pri delu in jim dovoljevala le aktivnosti, ki ne bodo sprožile oziroma povečale tveganje stalne poslovne enote.

piše: Maša Jerićević Šušteršič, mag. prava, programska koordinatorka na področju vidnosti, ozaveščanja in zagovorništva Legebitra, vir: revija Odvetnik št. 1(94)/2020

Pravno priznanje spola je postopek spremembe uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih z namenom priznanja spolne identitete posameznika. Potreba po pravnem priznanju spola izhaja iz napačnega pripisa spola ob rojstvu, ki ga zdravniki predpišejo na podlagi videza otrokovih genitalij. Spol kot pravna kategorija vpliva na skoraj vsa področja življenja in tako igra pomembno vlogo pri vsakem posamezniku. Pravno priznanje spola transspolnim osebam, torej osebam, ki so jim zdravniki ob rojstvu pripisali napačen spol, omogoča, da so formalnopravno priznane, s tem pa se med drugim uveljavljata njihova pravica do osebnega dostojanstva in pravica do zasebnosti. Obenem se s pravnim priznanjem spola preprečujeta morebitna diskriminacija in kršitev drugih človekovih pravic.

Slovenska zakonodaja na tem področju uporablja neprimerno terminologijo in namesto o pravnem priznanju spola govori o spremembi spola. Besedna zveza ni ustrezna, saj posameznik s pravnim priznanjem spola spol, s katerim se identificira, le pravno potrdi v osebnih dokumentih in svojega spola torej ne spreminja.

Nenavadna je tudi izbira zakonskega akta, ki v Republiki Sloveniji ureja pravno priznanje spola. Le-ta je namreč urejen s podzakonskim aktom, in sicer s Pravilnikom o izvrševanju zakona o matičnem registru (Pravilnik),¹ ki v 37. členu določa, da se »sprememba spola vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa o spremembi vpisanega podatka«, pri čemer je »podlaga za izdajo odločbe potrdilo pristojne zdravstvene ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol«.

Pravilnik s to dikcijo po nepotrebnem poveže medicinski postopek priznanja spola s pravnim postopkom in obenem ne definira, kdo je pristojni zdravnik oziroma zdravstvena institucija ter kaj sprememba spola pravzaprav pomeni.

Praksa je pokazala, da je pristojni zdravnik v večini primerov psihiater iz t. i. interdisciplinarnega konzilija za potrditev spolne identitete, ki ga poleg psihiatra sestavljajo še klinični psiholog, endokrinolog, ginekolog, urolog ter specialisti plastične in rekonstrukcijske kirurgije. Za namen pravnega priznanja spola mora oseba, ki želi pravno priznati spol, pri psihiatru, ki je član omenjenega konzilija, pridobiti diagnozo transseksualizma (F64.0), klasificiranega kot duševna motnja. V Republiki Sloveniji pravno priznanje spola trenutno torej ni mogoče brez medicinske obravnave, zato se upravičeno porajajo dvomi in vprašanja glede spoštovanja pravice do zasebnosti, pravice do osebnega dostojanstva, pravice do zdravja, pravice do t

Naveden člen Pravilnika posameznikom tako ne omogoča samoopredelitve. Samoopredelitev ali samoidentifikacija pa je pravica vsakega posameznika, da sam oblikuje in definira svojo spolno identiteto, ki predstavlja posameznikovo osebno identiteto in osebno doživljanje lastnega družbenega spola. Samoopredelitev je v kontekstu pravnega priznanja spola ključnega pomena, saj spolna identiteta predstavlja notranje in individualno doživljanje vsakega posameznika. To je potrdila tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, s tem ko je v Resoluciji 2048 (2015) podala zahtevo, da naj bo postopek pravnega priznanja spola v državah članicah hiter, pregleden, dostopen in osnovan v skladu s posameznikovo samoopredelitvijo.²

Primer dobre zakonodajne prakse, ki temelji na samoidentifikaciji, je malteški zakon o spolni identiteti, spolnem izrazu in spolnih značilnostih.³ Malta z ureditvijo iz leta 2015 omogoča, da posameznik z izjavo pred notarjem potrdi svojo spolno identiteto. Malteški zakon s tem upošteva Resolucijo Parlamentarne skupščine Sveta Evrope, obenem pa tudi Načela Yogyakarte,⁴ kot ena od glavnih vodil o uporabi mednarodnega prava človekovih pravic v odnosu do spolne usmerjenosti in spolne identitete, ki določajo, da morajo države vsem državljanom zagotoviti nemoteno izvajanje pravice do telesne in duševne celovitosti, avtonomije in samoopredelitve.

Slovenska zakonodaja s Pravilnikom določa, da »mora matičar pred vpisom spremembe spola v register zahtevati določitev nove EMŠO« ter da se »izpisek iz matičnega registra o rojstvu izda s podatkom o novem spolu, brez zaznamka o spremembi spola«. Naša trenutna ureditev torej zagotavlja pravno potrditev spola, ki omogoča celovito vodenje evidenc posameznikov brez kakršnihkoli prekinitev zaradi postopka pravne potrditve spola, prav tako posameznik lahko nadaljuje z uveljavljanjem vseh pravic, ki izvirajo iz njegovih preteklih aktivnosti (npr. na zdravstvenem, pokojninskem in drugih področjih). Obenem Pravilnik upošteva človekovo pravico do zasebnosti. Posamezniku se namreč dodeli nova EMŠO, pri čemer se stara razveljavi (ostane v arhivu in je ni mogoče dodeliti drugi osebi), prav tako je sprememba spolnega markerja za zunanje vpoglede nezaznavna. V primeru, da bi bilo treba dokazovati istovetnost, je iz matičnega registra razvidno, da je oseba opravila postopek pravnega priznanja spola in je torej prišlo do zamenjave EMŠO.

V nasprotju z urejanjem pravnega priznanja spola je sprememba imena urejena na zakonski ravni. Nedavno spremenjen Zakon o osebnem imenu (ZOI-1)⁵ spremembo imena ureja v členih 10 do 22. Zakon določa, da se pravica do osebne izbire imena »omeji le, če je to nujno za zavarovanje javne varnosti, morale ali pravic in svoboščin drugih ljudi«. To pomeni, da si (transspolna) oseba lahko svobodno izbere tako moško kot žensko obliko imena, ne glede na uraden podatek o njenem spolu, dokler ostane v okviru navedenih omejitev. Zakon določa tudi zadržek za spremembo osebnega imena: »sprememba osebnega imena, priimka ali imena se ne dovoli državljanu, ki je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, dokler kazen ni izvršena ali dokler traja preizkusna doba ali pravne posledice obsodbe«.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so konec leta 2019 ustanovili delovno skupino za pripravo celostnega zakona na področju pravnega priznanja spola. Zakonska vsebina javnosti še ni dostopna. Če bodo pripravljalci zakona sledili mednarodnim trendom in smernicam, bo zakon temeljil na samoopredelitvi. Kot določa že tretje načelo Yogyakarte, je samoidentifikacija spolne identitete vsake osebe namreč sestavni del njene osebnosti in je eden od osnovnih vidikov samoopredelitve, dostojanstva ter svobode vsakega posameznika.

¹ Ur. l. RS, št. 40/05, 69/09 in 77/16.

² Resolution 2048 (2015): Discrimination against Transgender People in Europe (Parliamentary Assembly of Council of Europe), dostopno na: http://assembly.coe. int/nw/xml/XRef/X2H-Xref-ViewPDF.asp?FileID=21736&lang=en (6. 1. 2020).

³ Gender Identity, Gender Expression And Sex Characteristics Act, dostopno na: http://justiceservices.gov.mt/DownloadDocument. aspx?app=lom&itemid=12312&l=1 (6. 1. 2020).

⁴ Načela Yogyakarte, dostopno na: http://yogyakartaprinciples.org/wp-content/uploads/2017/11/A5_yogyakartaWEB-2.pdf (6. 1. 2020).

5 Ur. l. RS, št. 20/06 in 43/19.

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, št. 3/2020

IZHODIŠČE

Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) v 21. in 22. členu ureja povračilo izplačanih nadomestil plače pri delodajalcih, ki zaposlenim začasno ne morejo zagotavljati dela zaradi posledic epidemije, v 33. členu pa delno oprostitev prispevkov za zaposlene v zasebnem sektorju, ki delajo, in krizni dodatek.

Povezano z ZUIZEOP-jem je strokovni svet Slovenskega inštituta za revizijo izdal Pojasnilo 1 k Slovenskemu računovodskemu standardu 15, v katerem je opredelil, da morajo organizacije, ki bodo na podlagi ZIUZEOP-ja ali katerega drugega zakona ali predpisa pridobile kakršnokoli državno podporo od države ali lokalne skupnosti neposredno iz proračuna, prek organov države ali lokalne skupnosti oziroma prek drugih uporabnikov proračunskih sredstev za zajezitev ali odpravo posledic epidemije COVID-19 tako prejeto državno podporo izkazovati med drugimi poslovnimi prihodki v okviru skupine kontov 76 – Poslovni prihodki. Po priporočenem enotnem kontnem načrtu za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in invalidske organizacije naj organizacije vso državno podporo, pridobljeno za zajezitev ali odpravo posledic epidemije COVID-19, izkazujejo na ločenem analitičnem kontu v okviru konta 768 z nazivom Drugi prihodki, povezani s poslovnimi učinki (državna podpora zaradi COVID-19).

Tako povračilo izplačanega nadomestila plače pri delodajalcih, ki zaposlenim začasno ne morejo zagotavljati dela zaradi posledic epidemije kot delna oprostitev prispevkov, predstavlja državno podporo, ki jo je treba pravilno računovodsko evidentirati, da bo mogoče zagotavljati ločeno razkrivanje državnih pomoči za zajezitev ali odpravo posledic COVID-19, kar je po prej navedenem pojasnilu treba ločeno razkrivati.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

Ob predpostavki, da (povprečna) plača zaposlenega znaša 1.500 evrov bruto je v tabeli 1 prikazano knjiženje obračuna nadomestila plače pri delodajalcih, ki zaposlenim začasno ne morejo zagotavljati dela zaradi posledic epidemije in izpolnjujejo pogoje za uveljavljenje pomoči po ZIUZEOP-ju. Nadomestilo znaša 80 % povprečne plače zadnjih treh mesecev pred razglasitvijo epidemije, zato nadomestilo znaša 1.200 evrov bruto.

Tabela 1: Knjiženje obračuna nadomestila za čakanje na delo

Celoten članek je dostopen za naročnike!