Red je, da je zadnja številka sezone posvečena pregledu doseženega in načrtom prihodnjega. Zato vas v zadnji številki TFL Glasnika vabimo k branju in morda hitremu pregledu odličnih in odmevnih pogovorov z gosti te sezone. Ob tem kot vedno objavljamo aktualne strokovne pravne članke in običajno Temo tedna. Vse pretekle članke lahko medtem najdete v arhivu TFL Glasnika, objavljeni pa so tudi pri pravnih vsebinah na portalu TFL. Hkrati pa tokrat še napovedujemo novosti.

V naših intervjujih smo gostili vrsto odličnih gostov, razgovori so odmevali. O pomembnosti naših odnosov in mehkih veščin nas je podučila Brigita Tomas, gostili smo sedanjega ministra za javno upravo, še preden je to postal, Boštjana Koritnika, izjemna v svetovnem merilu na področju preprečevanja korupcije Draga Kosa in Klaudija Stroliga, z nami so klepetali neverjetna odvetnica, športnica Helena Devetak in predsednik zbornice stečajnih upraviteljev Marko Zaman ter profesor Marko Pavliha in pobudnik Mednarodnega tedna o ozaveščanju zoper prevare Yuri Sidorovich. O prevarah v informatiki smo govorili z Dejanom Jasničem, o ponovni rabi računalnikov s Katjo Zajko, naša gostja je bila tudi antropologinja Vesna Vuk Godina, sledili so še mladinski svetovni prvak v biatlonu Alex Cisar, specialist v digitalnem marketingu Sašo Palčič, lastnik Rimskih term Valery Arakelov, znanstvenik z Inštituta Jožef Stefan Mitja Jermol, izjemna profesorica, pravnica Vasilka Sancin, vsestranska sodnica Vesna Bergant Rakočević, predstavnik gradbene stroke Boris Sapač in odvetnik Tomaž Pisk.

Odmevni so bili tudi prispevki Zlate Tavčar Jesensko čiščenje za zimski blesk, pa Gospod Berločnik, hvala za deseti kilometer, Kdo ima interes za koronavirus?, Slovenija nista samo Krka in Petrol ter Odrešitev.

Poročali smo s konferenc in dogodkov, ki smo jih organizirali: Poslovna forenzika, Najuglednješi strokovnjak 2019, Okoljsko tveganje – EcoLex Life.

Novosti

V jeseni nas čakata kar dve večji prenovi. TFL Glasnik postaja osrednja strokovna revija s članki s pravnega, davčnega finančnega in okoljskega področja. Preuredili ga bomo tako, da bo še bogatejši, z več prispevki ter oblikovno všečen. Naj začnemo s povabilom: veliko se vas je obrnilo na naše uredništvo z željo po pisanju in objavi vaših prispevkov že v tej sezoni, zato vas vabimo, da se oglasite vsi, ki bi želeli prispevati s svojimi strokovnimi prispevki k razvoju pravne misli, ter vsi z davčnega in računovodsko-finančnega področja s strokovno konkretnimi prispevki. Pišite nam na urednistvo@tax-fin-lex.si.

Druga novost te jeseni bo prenovljen portal Tax-Fin-Lex. Uporabniško še prijaznejši ter edini s profesionalnimi in ažurnimi povezanimi vsebinami na enem mestu bo zagotovo nepogrešljivo orodje za vsakega pravnika – v pravni službi, sodnika, tožilca, odvetnika, računovodjo, finančnika, kadrovnika, gradbenika, okoljevarstvenega strokovnjaka. Tako bo videti del naslovnice, ostalo pa vam razkrijemo kmalu:

Novi produkti na portalu Tax-Fin-Lex bodo v jeseni osredotočeni na e-pakete, naše osnovne gradnike e-založništva, kjer uporabnikom poleg osnovne vsebine, npr. komentarja zakonov, pravilnika, zgledov knjiženj ipd., ponudimo v paketu tudi vso pripadajočo zakonodajo, sodno prakso, primere in vzorce. Vse vsebine pa tudi ves čas ažuriramo. Ravnokar je izšel e-Gradbeni paket s priročnikom avtorice Aleksandre Velkovrh, v jeseni prihajata še e-paket Stvarno pravo s komentarjem SPZ avtorice dr. Nine Plavšak in e-paket Izvršba s priročnikom za vse uporabnike izvršbe, avtoric Maje Lajovec in Elizabete Žgajnar.

Z današnjo, zaključno številko letošnje sezone TFL Glasnika se od vas poslavljamo, ponovno bomo z vami spet v septembru. Vmes pa preživite kar najlepše počitnice.

Ekipa Tax-Fin-Lex

pišejo: Aljaž Cankar, Veronika Knavs in Domen Romih, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.o.o.

V prispevku »Delo na daljavo in rezidentstvo posameznika – Ali spremenjene okoliščine pri organizaciji dela vplivajo na rezidentski status posameznika za davčne namene?« smo obravnavali vpliv spremenjene organizacije dela na rezidentstvo posameznikov, tokrat pa opozarjamo na morebitna tveganja z vidika gospodarskih družb. Delo posameznih delavcev, predvsem vodstvenih, bi potencialno lahko imelo tudi vpliv na rezidentstvo gospodarske družbe. Sprememba rezidentstva lahko prinese davčne obveznosti družbe v novi državi rezidentstva.

V nadaljevanju se bomo dotaknili tako slovenskih določil v povezavi z davčnim rezidentstvom gospodarskih družb, kot tudi določil po Vzorčni konvenciji o izogibanju dvojnega obdavčenja OECD, ki so pomembne za določanje davčne obravnave v času spremenjene organizacije dela (delo na daljavo) ter povzeli določbe in mehanizme, ki preprečujejo dvojno obdavčenje gospodarskih subjektov.

Davčno rezidentstvo skladno z ZDDPO-2 ter z Vzorčno konvencijo OECD

V skladu z ZDDPO-2[1] se za rezidenta Slovenije šteje gospodarska družba, ki (1) ima v Sloveniji sedež; ali (2) ima kraj dejanskega delovanja poslovodstva v Sloveniji. Za kraj dejanskega delovanja poslovodstva se v skladu s Pravilnikom o izvajanju ZDDPO-2[2] šteje kraj, kjer se izvršuje in uveljavlja politiko poslovanja in strateške odločitve, ter lahko pomeni tudi uveljavljanje celotne vizije in ciljev zavezanca. Kraj dejanskega delovanja poslovodstva se lahko razlikuje od kraja, kjer se izvaja glavni nadzor ali kjer se srečuje upravni odbor, ter tudi od kraja, od koder se dnevno dejansko izvajajo poslovne dejavnosti.

Če se izvajanje poslov družbe ali poslovodenje ne izvajata na enem samem mestu, se gospodarska družba lahko šteje za davčnega rezidenta dveh držav. Če imata zadevni državi sklenjen sporazum o izogibanju dvojnega obdavčenja, se davčno rezidentstvo presoja glede na določila relevantnega sporazuma, gospodarska družba pa se v skladu s tem šteje za davčnega rezidenta le ene države. Za določanje davčnega rezidentstva se v primeru konflikta določb dveh držav, izhajajoč iz Vzorčne konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja OECD, uporabi t. i. pravilo (angl.) tie breaker, v skladu s katerim naj bi se določilo davčno rezidentstvo gospodarskega subjekta. Določila v povezavi z rezidentstvom in pravilo tie breaker so običajno vključeni v 4. člen sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja med dvema državama članicama. Šteje pa se, da je gospodarski subjekt davčni rezident tiste države, v kateri ima kraj dejanskega poslovodstva.

Kaj se šteje za poslovodstvo?

Kot poslovodstvo se glede na Komentar Vzorčne konvencije OECD[3] primeroma štejejo upravni odbori, izvršni direktorji, drugi visoki uradniki itd. Glede na organizacijsko strukturo posamezne gospodarske družbe je treba ugotoviti, kateri organi sprejemajo upravne in poslovne odločitve ter tako predstavljajo poslovodstvo gospodarske družbe v smislu davčne zakonodaje, kar pa se od zavezanca do zavezanca lahko razlikuje.

Z uvedbo multilateralnih instrumentov[4] je v določenih primerih prišlo do spremembe pri določanju davčnega rezidentstva gospodarske družbe v primeru konflikta določil dveh držav članic.[5] V primeru sklenjenega sporazuma, ki pokriva tudi določbe o davčnem rezidentstva, sta državi dolžni vprašanje rešiti s skupnim dogovorom in določiti način uporabe sporazuma za tako osebo. Pri tem morata upoštevati predvsem naslednje dejavnike: (1) kje se nahaja središče delovanja direktorjev oziroma višjega vodstva, (2) pogostost sestankov direktorjev oziroma višjega vodstva in (3) kje se ti sestanki in druga srečanja sklicujejo in kje potekajo dejanske aktivnosti in fizična navzočnost delavcev na višjih položajih ter (4) kje se sprejemajo ključne odločitve, ki bistveno vplivajo na zavezanca z ekonomskega oziroma funkcionalnega vidika.

Vpliv spremenjene organizacije dela na davčno rezidentstvo gospodarske družbe

Poslovodstvo gospodarske družbe lahko sestavljajo posamezniki iz različnih držav, ki se za opravljanje svoje funkcije običajno dobivajo na enem mestu, najpogosteje na sedežu družbe. V izjemnih okoliščinah in glede na s tem povezanimi ukrepi, kot so bili sprejeti zaradi širjenja epidemije koronavirusa in zaradi katerih so bile uvedene številne omejitve gibanja, je bilo v veliko primerih poslovodstvo primorano spremeniti način sprejemanja odločitev ter vodenja družbe.

Če poslovodstvo upravlja in vodi gospodarsko družbo na daljavo (zlasti preko telefona, interneta, videokonference), se v skladu s slovensko zakonodajo za kraj dejanskega delovanja poslovodstva šteje kraj, kjer se dnevno dejansko vodijo oziroma izvajajo poslovne dejavnosti.[6] V takem primeru se za gospodarsko družbo, katere del poslovodstva je lociran v Sloveniji in svoje delovne naloge opravlja na daljavo, poslovne dejavnosti družbe pa se dejansko opravljajo v drugi državi, ne šteje, da bi bila davčni rezident Slovenije. Nasprotno velja v skladu s slovensko zakonodajo, da se družba, ki izvaja poslovne aktivnosti v tujini, lahko šteje za davčnega rezidenta Slovenije, kadar celotno poslovodstvo deluje iz Slovenije. To velja ne glede na to, če se upravljavske in vodstvene aktivnosti primeroma izvajajo na daljavo preko telefona, interneta ali videokonference.

Davčne implikacije v Sloveniji bi lahko nastopile tudi v primeru, ko bi bilo več ljudi izmed poslovodstva gospodarskega subjekta lociranih v Sloveniji, pa svojega dela ne bi opravljali na daljavo, temveč bi za te namene uporabljali prostor oziroma pisarno v Sloveniji. V takem primeru bi se lahko štelo, da je gospodarska družba davčni rezident Slovenije.

Če bi poleg Slovenije tudi druga država (npr. država, v kateri je sedež družbe) štela gospodarsko družbo za svojega davčnega rezidenta in bi imela s Slovenijo sklenjen sporazum o izogibanju dvojnega obdavčenja, bi se v skladu z načelom tie breaker štelo, da je takšna družba davčni rezident Slovenije, najverjetneje pa bi se hkrati s tem ugotovilo, da ima družba v drugi državi, v kateri opravlja poslovno dejavnost, stalno poslovno enoto.

Zaključek

Ker čas trajanja in izvajanja funkcij, ki vplivajo na davčno rezidentstvo subjekta, običajno nima vpliva na vzpostavitev davčnega rezidentstva, je priporočljivo, da gospodarske družbe v takih izrednih situacijah v izogib morebitnim nezaželenim spremembam davčnega rezidentstva poskrbijo, da se poslovodne funkcije izvajajo na način, ki ne vpliva na spremembo davčnega rezidentstva oziroma se zmanjša izvajanje funkcij, ki bi potencialno lahko vodile do takih sprememb. Z vidika slovenske zakonodaje se lahko funkcije opravljajo na daljavo, če iz Slovenije na tak način deluje le del poslovodstva. Kadar iz Slovenije na daljavo deluje celotno poslovodstvo tuje družbe ali kadar se poslovodne funkcije tuje družbe opravljajo na lokacijah (pisarnah), ki so jim na voljo v Sloveniji, lahko to vpliva na spremembo rezidentskega statusa. V opisanih situacijah nosi družba skupaj z odgovornimi osebami odgovornost za pravilno izpolnitev davčnih obveznosti. Te se lahko tudi spreminjajo, če tuja družba spremeni ali začasno odvzame pooblastila poslovodstvu, ki dejansko deluje iz Slovenije.

piše: Borut S. Pogačnik, univerzitetni diplomirani sociolog in psihoterapevt, sodni izvedenec za forenzično preiskovanje pisav, vir: revija Odvetnik št. 1(94)/2020

Ideja samomora, naj bo človeško še tako razumljiva, se mi ne zdi priporočljiva. Živimo zato, da bi opravili kar največ duhovnega razvoja in ozaveščanja. Dokler je mogoče življenje vsaj nekako živeti, čeprav v še tako omejenem obsegu, je treba vztrajati pri njem in ga v polnosti izkoristiti za doseganje cilja ozaveščanja. Predčasno prekiniti življenje pomeni zaustaviti eksperiment, ki ga nismo sami začeli. Znašli smo se v njem in ga moramo izpeljati do konca.

Čas, v katerem živimo, je tudi čas raznoterih razmišljanj o evtanaziji, ki je v bistvu samomor s pomočjo tretje osebe. Ali kakor pravi C. G. Jung v svojih pismih, ko odgovarja na vprašanja ljudi z vseh koncev sveta: »Razumeti morate, da je samomor umor, kajti tudi po samomoru ostane truplo, povsem enako kot po običajnem umoru, le da ste vi tisti, ki je umorjen.«

Vendar ni namen tega članka, da bi se v njem poglabljali v pravne, moralne in etične dileme v zvezi z evtanazijo. Morda je bil to le izziv, kratek prikaz duha časa, da se približam temu, kar me že dlje časa dejansko okupira.

Kot še mladega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav so me že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja na neki način navdajala z grozo prav pisma samomorilcev. Raziskoval sem, kaj je skupnega vsem tem nesrečnim dušam, da so se odločile zapustiti svoje najbližje in celo najdražje.

Semantična analiza tekstov je bila raznotera, večkrat na neki način povsem smiselna glede na okoliščine tega strahotnega dejanja. Toda bolj me je zanimal izraz grafičnega dela teh sporočil. Že kmalu sem ugotovil, da simbolnost ni samo ubesedena, ampak je tudi del grafičnega izraza sporočil teh ljudi.

Že leta 1917 je oče t. i. nemške šole v grafologiji ali psihologiji pisave Ludwig Klages to disciplino označil za vrsto predstavitvene – izrazne psihologije. In čeprav so in so bile dileme glede znanstvenosti tega področja povsem upravičene, me je zanimanje za to, recimo, psevdoznanstveno disciplino, ki sicer nima nič skupnega s forenzičnim preiskovanjem pisav, gnalo v empirično raziskovanje, kaj in če sploh kaj rokopis sporoča. In če sporoča, ali tudi o takšni nameri, kot je storiti samomor.

V različnih člankih – (tudi) v Pravosodnem biltenu – sem pojasnjeval, da ti dve področji nimata ničesar skupnega, torej forenzično preiskovanje pisav in psihologija pisave.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je grafologija proučevanje, ugotavljanje človekovega značaja, namen forenzičnega preiskovanja pisav pa seveda ni in ne more biti analiza značajskih lastnosti piscev ali kogarkoli v sodnih postopkih.

Karkoli si že mislimo o veji izrazne psihologije, imenovani grafologija, drži, da v pisavah obstajajo nekatere značilnosti, ki so se toliko oddaljile od šolskih predlog, da so postale, kot jim je rad rekel dr. Anton Trstenjak, svojske. V teh svojskostih so razvidne posamezne simbolne značilnosti, ki so odtis matric grozdov nevronov v naših možganih. Te relativno stalne povezave nevronov v nekakšne matrice so se razvile zaradi tisoče in tisoče ponavljanj izvedb istih črk in besed skozi desetletja ter so izoblikovale naš stalni duktus, po katerem se tudi sicer ločimo od drugih ljudi.

Zato se je že v antiki začel uporabljati podpis, kot pričakovan in relativno stalen nabor istih oblik črk (grafemov) pri istem piscu, kar seveda nedvomno spada na področje forenzičnega preiskovanja pisav.

V nasprotju s prstnimi odtisi se rokopis vseeno spreminja, pri mnogih piscih manj očitno, pri drugih pa bolj, kar velikokrat vodi v dvom o identiteti. To se dogaja zaradi spreminjanja nihajev energijskih impulzov, ki iz dvanajstih centrov v možganih preko grafomotorike prehajajo do rok pisca. To najbolje vidimo pri sebi, saj se lahko podpišemo stokrat ali še večkrat in nikoli ne bosta dva podpisa povsem enaka.

Celo več, prvi aksiom pravi, da se nihče nikoli ne more podpisati povsem enako. Če naletimo na popolno enakost, je to znak, da imamo pred seboj vsaj en ponaredek.

Na to se navezuje tudi drugi aksiom o pisavi, ki pravi, da je pisava odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca, kar pomeni, da se pisava spremeni, kakor hitro se spremeni to stanje.

Stanje se spremeni

S tisoče raziskavami rokopisov piscev v različnih psihofizičnih stanjih, torej z empirično analizo, je mogoče z visoko stopnjo zanesljivosti reči, da so spremembe v poteku rokopisa tako močne in prepričljive, da lahko na njihovi podlagi, ne da bi točno vedeli, v kakšnem psihofizičnem stanju je pisec bil, sklepamo o različnih stanjih.

Nobena skrivnost ni – in danes je to povsem potrjeno – da je t. i. mikrografija pri osebah s Parkinsonovo boleznijo eden od pomembnih znakov, ki se pojavi celo pred tem, ko nastopijo manifestne masivne nevrološke spremembe. To pomeni, da se prej relativno pričakovan rokopis začne zmanjševati.

Prav tako nam t. i. kolaps duktusa ali razpad rokopisa kaže na ugašanje vitalnih funkcij. Seveda to velja za osebe, ki so sicer skozi življenje imele povsem urejene rokopise, brez teh in takih značilnosti, kar nam kažejo longitudinalne študije piscev skozi čas.

V številnih analizah podpisov na preizkusih o alkoholiziranosti voznikov povsem jasno vidimo, da gre pri visoki vsebnosti alkohola vedno tudi za popolno izgubo orientiranosti ne samo v fizičnem, ampak tudi v pisnem prostoru. Ob tem prav tako seveda nista več mogoči niti enostavna koordinacija in oblast nad grafomotoriko, kljub navideznemu in celo resničnemu trudu. Enako velja za celotno motoriko telesa.

Skratka, pisava je odraz psihofizičnega stanja vsakokratnega pisca. Ta vsakokratni pisec v takih in podobnih stanjih ni več isti, kot je bil pred tem, pa naj gre za opojna sredstva, ki delujejo na zavest, ali za bolezenska stanja.

Tanatos obstaja, srečal sem ga

Če nekoliko parafraziram naslov knjige »Bog obstaja, srečal sem ga« francoskega avtorja Andréa Frossarda, je s Freudovim instinktom smrti ali tanatosom žal prav tako. Srečal sem ga.

Na študiju psihoterapije na Medicinski fakulteti v Ljubljani se je v tistem času, v osemdesetih letih 20. stoletja, poučevala t. i. neoanalitična psihoterapija, ki se ni veliko ukvarjala z obema pomembnima Freudovima gonoma: erosom in tanatosom.

Menili so, da je prav tanatos bolj nekakšen Freudov umislek ali nekakšna filozofska kategorija, korak v metafiziko, čeprav je bil gon smrti za Jacquesa Lacana osrednji pojem psihoanalize.

Ko ga Jacques Lacan prvič omeni leta 1938, ga opiše kot hrepenenje po izgubljeni harmoniji, kar je precej podobno Freudovi ugotovitvi, da goni smrti razvezujejo vezi in stvari uničujejo. Predvsem pa je tanatos skrit v našem nezavednem, vedno nekako pripravljen, da se vzdrami. Zlasti je njegova pojavnost privabljena iz nezavednega v vseh izzivih, ki jih ponujajo nevarnosti.

Če vzamemo za primer še Jungovo paradigmo o samostojnem življenju naših kompleksov, na katere seveda nimamo nobenega vpliva, gre skorajda za vrojenost tega fenomena v nas. In zato morda C. G. Jung pravi, da je poznal ljudi, pri katerih bi bilo preprečevanje samomora malone zločinsko dejanje, saj je vse kazalo na to, da je samomor v skladu s težnjo njihovega nezavednega in je zaradi tega zanje temeljna danost (1946).

Sam sem se s fenomenom samomora začel ukvarjati že kmalu po diplomi za socialnega delavca in še bolj podrobno po končanju študija psihoterapije na ljubljanski Medicinski fakulteti (1987). Z njim sem se srečeval zlasti pri svojem delu v svetovalnici Živa med leti 1985 in 1990 ter kasneje pri zasebnem svetovalnem delu.

Konec osemdesetih let se je nekega popoldneva v pisarni pojavil mlajši moški. Po le nekaj uvodnih besedah mi je pokazal na bližnji stolpnici in povedal, da je bil že skoraj zgoraj, na vrhu obeh, da pa so bila vrata zaprta in se ni mogel vreči v globino. Skoraj natanko pred letom dni si je v nekem gozdiču na robu Ljubljane prerezal žile na rokah, a ga je nekdo nezavestnega našel in so ga s transfuzijo rešili. Imel je mlado družino. Nekaj eksistenčnih težav je bilo, a imel sem občutek, da niso bile tako usodne. Tisto, kar me je navdalo s prepričanjem, da tanatos obstaja, so bile njegove oči. Kot pri hudo žejnih je iz njih vela želja po uničenju, smrti in izničenju.

Ko se na tak način srečaš z gonom smrti, ne dvomiš več, da obstaja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Špela Koželj, vir: revija Denar, št. 509/2020

Poleg državne obdavčitve so lokalne skupnosti na Baliju podvržene nepričakovanim dajatvam vaški upravi.

Pred kratkim sem se odločila, da svojo željo po popotniškem novinarstvu dvignem na novo raven, zato sem se odpravila na dolgo potovanje okoli sveta z namenom raziskovanja različnih kultur in krajev ter ustvarjanja unikatnih zgodb o človeštvu. Zgodilo se mi je, da sem za čas epidemije covida-19 obtičala na Baliju v veliki vili v majhni vasici, kjer turizem še ni razširjen, zato je bilo veliko laže stopiti v stik z domačini in se z njimi spoprijateljiti, opazovati njihov način življenja, dela in se hkrati tudi pozanimati o lokalnem obdavčevanju glede na to, da je Bali tako rekoč avtonomen del Indonezije, kar zaznamo že v njihovi kulturi in religiji. Medtem ko je približno 225 milijonov prebivalcev te države muslimanov, je Bali samosvoja in edinstvena hindujska kultura, kot nekakšen izgubljen potomec Indije v širnem svetu islama.

Kdo na Baliju ima moč?

Bali je precej avtonomna svetovna regija, zato ni čudno, da se je zelo neodvisno razvila tudi lokalna vlada. Najmanjša (in najvplivnejša!) oblika lokalne uprave na Baliju je banjar, ki predstavlja lokalno skupnost in deluje kot sistem vaške uprave in vaškega sveta. Je neodvisen od policije in skrbi za kulturne in verske vrednote vaške skupnosti, pa tudi za red, disciplino in prejemanje prispevkov od lokalnih obrtnikov in trgovcev, kar nekako predstavlja obdavčevanje. Vsaka vas ima svoj banjar, katerega člani so poročeni in vplivni možje skupnosti. Zdi se, da njihovi zakoni in ukrepi prevladajo nad državnimi, saj prav oni odločajo o pomembnih vprašanjih v skupnosti, obravnavajo davke in vodijo vaško blagajno z zbiranjem prispevkov iz gospodinjstev za verske obrede in za organizacijo dogodkov, kot so poroke, upepelitve, prazniki in družinska praznovanja.

Siva cona

Čeprav Bali vsekakor spada v obdačevalni sistem Indonezije, je težko trditi, da vsi davki odtekajo v državno blagajno, saj se vlada in revizorji na nacionalni ravni ne vmešavajo v lokalne uprave majhnih vasic Balija. Na podlagi tega sta moč in avtoriteta lokalnega banjarja precej obsežna, saj včasih zahtevajo brezpredmetne donacije ali pa kazni za tiste, ki ne spoštujejo pravil. Prav tako koordinirajo in nadzirajo prodajo in upravljanje z zemljišči.

»Velikokrat se člani banjar skupnosti pojavijo pred mojim pragom in zahtevajo novo donacijo za vse goste, ki trenutno bivajo v moji hiši,« priča Shankari, 70-letna Avstralka, ki je na Baliju zgradila popoln imperij: gromozansko petnadstropno vilo, kjer trenutno bivam; hišo za goste; hotel in letovišče ter cvetočo proizvodnjo srebrnine, ki jo nosi japonska elita, njena slava pa se razteza vse do Havajev.

V času karantane, ko je bil banjar uradno zaprt s prepovedjo vstopa novih turistov, je njeno poslopje obiskala ekipa ruskih filmskih ustvarjalcev, ki prav tako živijo in delajo na Baliju, le v drugem kraju. Ko je banjar izvedel za kršitev tega lokalnega pravila, ki je seveda bil v veljavi le na tem območju in ne na celotni nacionalni ravni; je brez oklevanja zahteval novo donacijo v vrednosti 600 evrov, kar se je v njihovem administrativnem jeziku smatralo kot davek na kršitev. Ne pozabite, da 600 evrov v Indoneziji predstavlja pravo bogastvo. Pravila, ki jih vzpostavi banjar, so namreč sveta in nimajo veze z nacionalno vlado. Tako pač funkcionira tovrstna ureditev in razvoj obdavčevanja.

Njena življenjska stvaritev je prava zgodba o uspehu, hkrati pa pot, polna ovir, saj je svoj posel ustvarila in razvijala v tujini, zato je delila tudi informacije o splošni obdavčitvi, ki je določena na nacionalni ravni.

Dohodnina

Rezidenti države Indonezije plačujejo dohodnino glede na svoj celostni bruto dohodek, pri katerem se seveda upoštevajo odbitki. Nerezidenti so obdavčeni samo od dohodka, ustvarjenega v Indoneziji. Posameznik postane rezident, če je v Indoneziji 183 dni ali več v katerem koli 12-mesečnem obdobju in namerava prebivati v Indoneziji. Posameznik ni nerezident, če je v Indoneziji manj kot 183 dni in ne namerava prebivati v državi. Nerezidentu se ni treba registrirati za davčne namene.

Davčne stopnje za osebni dohodek si sledijo: 5 odstotkov na prvih 50 milijonov IDR obdavčljivega dohodka (3060 evrov); 15 odstotkov od 50 milijonov IDR do 250 milijonov IDR (3060 do 15.300 evrov); 25 odstotkov na zneske, ki presegajo 250 milijonov IDR do 500 milijonov IDR (15.300 do 30.600 evrov) in 30 odstotkov na zneske, ki presegajo 500 milijonov IDR (30.600 evrov).

Celoten članek je dostopen za naročnike!