Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 13. december 2016 / številka 35

Zadnji letošnji TFL Glasnik namenjamo poročilu s slavnostne prireditve Najuglednejši davčni, finančni in pravni strokovnjak za leto 2016, ki je potekala 8. decembra 2016 v Grand hotelu Union. Družba Tax-Fin-Lex je prireditev organizirala že enajsto leto zapored, uporabniki istoimenskega portala pa ste izbrali najuglednejše v vseh treh kategorijah. Največ glasov ste namenili nekdanjemu direktorju Davčne uprave Republike Slovenije in davčnemu svetovalcu mag. Ivanu Simiču, finančnemu svetovalcu in predavatelju dr. Jožku Peterlinu ter predavatelju na Harvardu ddr. Klemnu Jakliču.

V tokratni Temi tedna predstavljamo drugi dela članka Silve Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon., z naslovom Revalorizirati ali ne revalorizirati. V predhodnem članku smo prikazali zgodovino revaloriziranja v računovodskih izkazih slovenskih podjetij. Zgodovino je vedno dobro poznati. Še zlasti to velja v letu 2016, ko se podjetja lahko odločajo, da ob prehodu na uporabo SRS 2016 ali pa tudi ob prehodu na MSRP preidejo nazaj na model nabavne vrednosti pri opredmetenih osnovnih sredstvih.

S pravnega področja izpostavljamo članek Neenako obravnavanje v okolju konkurenčnega prava – diskriminacija ali izključevalna zloraba?, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Mozaik odvetništva. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Poročanje o tujih računih, s finančnega področja pa članek z naslovom Na donosu zasnovan način ter vrednost pri uporabi kot dva različna pojma pri ocenjevanju vrednosti.

Za letos se z uredništva TFL Glasnika poslavljamo in vam v prihajajočem letu želimo obilo osebnih ter poslovnih uspehov. Po novem letu pa bomo zopet z vami.

Srečno in vabljeni k branju!

Pogovor
TFL Glasnik: Dogodek Najuglednejši 2016

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

V četrtek, 8. decembra 2016, je v Grand hotelu Union potekala tradicionalna slavnostna prireditev Najuglednejši davčni, finančni in pravni strokovnjak, ki jo je družba Tax-Fin-Lex organizirala že enajsto leto.

V letošnjem letu je več kot 40.000 uporabnikov in obiskovalcev portala Tax-Fin-Lex imelo priložnost glasovati in izbrati najuglednejšega davčnega, finančnega in pravnega strokovnjaka za leto 2016. Največ glasov ste namenili nekdanjemu direktorju Davčne uprave Republike Slovenije in davčnemu svetovalcu mag. Ivanu Simiču, finančnemu svetovalcu in predavatelju dr. Jožku Peterlinu ter predavatelju na Harvardu ddr. Klemnu Jakliču.

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

Prireditev, ki jo je povezovala Mateja Zore, se je začela z uvodnim nagovorom direktorice in soustanoviteljice družbe Tax-Fin-Lex Zlate Tavčar, ki je poudarila: »Ugled je vrlina, ki predstavlja vse tisto, kar lahko dosežemo le s strokovnim, poštenim in trdim delom. Vse našteto zagotovo velja za letošnje prejemnike priznanj.« Po besedah Zlate Tavčar je ugled največje priznanje za trdo delo posameznika, saj kaže na priznanje družbe za njegov pogum, vztrajnost in poštenost.

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

V govoru je Tavčarjeva izpostavila, da so imeli pred enajstimi leti, ko so ustvarili portal Tax-Fin-Lex, samo en cilj - na enem mestu ustvariti takšno bazo podatkov, da bodo skupaj davčni, računovodsko-finančni in pravni podatki, vsi v ažurni obliki in dosegljivi uporabnikom. »Po enajstih letih je portal mnogo več kot to. Vsebuje več kot milijon dokumentov, ki so povezani med seboj, poleg tega pa smo razvili vrsto novih e-storitev, kjer informacije same prihajajo do uporabnikov,« je poudarila direktorica. V zadnjem letu je novost e-založba, uspešna so tudi strokovna izobraževanja, ki so jih začeli organizirati. Imajo dva certifikata poslovne odličnosti, med njimi zlato bonitetno oceno AAA, ki je najvišja mogoča.

Po končanem uvodnem govoru je povezovalka na oder povabila sopranistko Martino Burger, ki je zapela slavno arijo Habanera iz opere Carmen ob spremljavi pianistke Aleksandre Naumovski Potisk.

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

Osrednjo točko dogodka Najuglednejši davčni, finančni in pravni strokovnjak je predstavljala okrogla miza, na kateri so prejemniki prestižnih nagrad izrazili svoje poglede na rešitev izzivov, s katerimi se trenutno srečujemo v Sloveniji. Mag. Simič, dr. Peterlin in ddr. Jaklič so si bili enotni, da je največja pomanjkljivost našega davčnega, finančnega in pravnega sistema nepredvidljivost, saj po njihovih besedah prihaja do prepogostega spreminjanja ter posledične nejasnosti in nezaupanja v sistem.

Mag. Ivan Simič, ki so mu uporabniki portala namenili več kot 42 odstotkov glasov v kategoriji za najuglednejšega davčnega strokovnjaka in je priznanje prejel že desetič, je poudaril, da imamo v Sloveniji veliko davčnih strokovnjakov, primanjkuje pa takih, ki bi bili hrabri, drzni in bi si aktivno prizadevali za spremembe na bolje. Izpostavil je, da trenutno stanje, kjer ni predvidljivosti davčne politike, ki bi si jo zavezanci in investitorji želeli, ne omogoča razvoja. »Tujci v Slovenijo ne bodo prišli, dokler se bo zakonodaja menjavala vsaki dve ali tri leta. Prišli bodo, ko bo zakonodaja stabilna deset ali petnajst let,« je izpostavil. »Ko rečem, da bi pri tistih, ki zaslužijo več kot milijon, znesek nad milijonom obdavčil desetodstotno, me obsodijo, da hočem razbremeniti bogataše. Nihče ne razume, da bodo ti do enega milijona plačali pol milijona davkov. Tega v Sloveniji ne dojamemo.«

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

Dr. Jožko Peterlin je priznanje za najuglednejšega finančnega strokovnjaka dobil že četrtič – šesto, sedmo, osmo in enajsto leto. Kot je dejal na podelitvi, v Sloveniji še vedno ne ločimo financ od računovodstva. Slednje se po njegovih besedah ukvarja z analizo in preteklostjo, finančniki pa bi morali biti bolj zazrti v prihodnost in razvoj. Po besedah dr. Peterlina so finance intimna stvar posameznika, zato je zelo pomembno, da so pravila jasna in predvidljiva. »Če sistem ne poskrbi, da so pravila igre jasna, ne moremo živeti,« je bil kritičen. »Pravila igre morajo veljati vnaprej, ne pa da se med tekmo pravila igre spreminjajo, ob čemer samo ena stran, ena ekipa pozna spremembe. Ali pa se pravila spreminjajo za nazaj. To ne gre.«

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

Ddr. Klemnu Jakliču, ki je priznanje za najuglednejšega pravnika prvič prejel že lansko leto, so v letošnjem letu uporabniki portala namenili 68 odstotkov glasov. Na vprašanje direktorice Zlate Tavčar, v čem je glavna razlika med slovenskim in ameriškim sodnim sistemom, je odgovoril, da v Sloveniji nimamo tako dolge demokratične tradicije. Ob ustanovitvi države, ko smo Slovenci dobili demokratično ustavo, je nastala vrzel, ki se ji reče človekove pravice. To vrzel je treba zapolniti s sodno prakso in tako graditi hrbtenico pravne države, je dodal. Po njegovem mnenju bi se morali pri izoblikovanju ustavne sodne prakse bolj ozirati k starim, zahodnim demokracijam, ki imajo pri tem večdesetletne izkušnje. Poudaril je, da je pomembno, da so pravila jasna, preprosta in stalna, ter ob tem citiral ameriškega sodnika: »Pravna država ni le hrbtenica pravnega sistema, ampak motor gospodarstva.«

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

V sproščenem pogovoru, ki ga je vodila direktorica družbe Tax-Fin-Lex, je prejemnike priznanj večkrat prekinil spontan aplavz poslušalcev. Kljub številnim izzivom, ki ostajajo nerešeni, se je okrogla miza zaključila v pozitivnem ozračju. Tavčarjeva se je zahvalila udeležencem in poudarila, da bo čas spremenil stvari, prinesel spremembe. Dodala je, da verjame v mlade, ki imajo ogromen potencial in bodo nosilci družbenih sprememb, saj so polni svežih idej, kar se nenehno odraža tudi v številnih uspešnih zgodbah, ki smo jim priča v zadnjem času.

Po koncu okrogle mize je sledila slavnostna podelitev priznanj najuglednejšim strokovnjakom, ki so poleg teh iz rok direktorice družbe Tax-Fin-Lex dobili tudi darilne certifikate vikend paketov, ki jih lahko izkoristijo v enem od prestižnih blejskih hotelov.

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

Za zaključek tradicionalne prireditve je še enkrat s čutnim nastopom poskrbela odlična glasbena gostja, ki je dogodek pomenljivo zaokrožila s skladbo Time to say goodbye.

Po koncu formalnega dela srečanja sta sledila pogostitev in neformalno druženje, kjer so bila sklenjena številna nova poznanstva. Gostje so se strinjali, da ne glede na izzive, s katerimi se soočamo, obstajajo razlogi za optimizem, saj se stvari postopoma premikajo v pravo smer.

Najuglednejši davčni, finančni in pravno strokovnjak 2016

 

Več slik s prireditve si lahko ogledate na Facebook profilu družbe Tax-Fin-Lex ali pogledate video na Youtube.

 

Pripravil: Martin Jakob Koler
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

Tema tedna
Revalorizirati ali ne revalorizirati (2. del)

Silva Rakela Koritnik

piše: univ. dipl. ekon. Silva Koritnik Rakela, Izobraževalna hiša Cilj

V predhodnem članku smo prikazali zgodovino revaloriziranja v računovodskih izkazih slovenskih podjetij. Zgodovino je vedno dobro poznati. Še zlasti to velja v letu 2016, ko se podjetja lahko odločajo, da ob prehodu na uporabo SRS 2016 ali pa tudi ob prehodu na MSRP preidejo nazaj na model nabavne vrednosti pri opredmetenih osnovnih sredstvih.

Predhodni članek smo zaključili z opisom učinkov ob odločitvi podjetja za prehod na model nabavne vrednosti. To pa ni edina izbira. Podjetja se lahko odločijo, da še naprej uporabljajo model revaloriziranja. Medtem ko so pravila računovodenja za prevrednoteno sredstvo enaka v obeh zbirkah računovodskih standardov, pa za revalorizacijske rezerve to ne velja.

Način prenosa revalorizacijskih rezerv v preneseni poslovni izid med uporabo sredstva

V obeh zbirkah računovodskih standardov (SRS in MSRP) osnovo za obračun amortizacije predstavljata tako izvirna nabavna vrednost kot tudi znesek prevrednotenja. Revalorizacijske rezerve pa se v okviru zbirke SRS prenesejo neposredno v preneseni poslovni izid (torej ne preko izkaza poslovnega izida) šele, ko je pripoznanje sredstva odpravljeno. Torej bo bilančni dobiček, s katerim razpolagajo lastniki, v prihodnje nižji, kot bi bil, če bi se še naprej uporabila možnost sprotnega prenosa revalorizacijskih rezerv v preneseni poslovni izid.

To možnost iz SRS 2006 je uporabljala večina podjetij. Možnost sprotnega prenosa pa še naprej ostaja v okviru zbirke MSRP. Hkrati z obračunano amortizacijo od revaloriziranega zneska se v enaki višini zmanjšajo revalorizacijske rezerve in poveča se preneseni poslovni izid. Tako je bilančni dobiček enak, kot bi bil, če bi podjetje uporabljalo model nabavne vrednosti.

Povečanje osnovnega kapitala iz revalorizacijskih rezerv (samo SRS)

Druga točka 67. člena ZGD-1 je zakonska podlaga za uporabo revalorizacijskih rezerv, kakršne do sedaj nismo bili vajeni. Revalorizacijske rezerve se lahko kadarkoli v celoti ali delno preoblikujejo v osnovni kapital. Takšno povečanje ZGD-1 v 395. členu poimenuje povečanje iz sredstev družbe, čeprav gre za uporabo izrecno naštetih postavk kapitala. Med njimi so tudi revalorizacijske rezerve. Vendar pa lahko tako povečajo kapital samo podjetja (družbe), ki ne izkazujejo izgube.

Kadar ima podjetje pripoznane odložene davke, jih sedaj odpravi in poveča revalorizacijske rezerve, celoten znesek pa lahko uporabi za povečanje kapitala. A takšno povečanje osnovnega kapitala ima tudi davčne posledice za podjetje. V letu povečanja osnovnega kapitala se davčna osnova poveča (postavka 11.5. davčnega obračuna). Podlaga za obdavčitev je v 15. členu ZDDPO-2.

V prihodnjih letih bo amortizacija v izkazu poslovnega izida obračunana od revalorizirane vrednosti, za davčne namene pa se davčna osnova ne bo več povečevala, saj je bil celoten znesek prevrednotenja obdavčen v letu povečanja kapitala.

Kadar bo prišlo v naslednjih letih do zmanjšanja revalorizirane (poštene) vrednosti sredstva, bo računovodsko to predstavljalo slabitev sredstva. Ta odhodek bo tudi davčno priznan in bo zmanjševal tekoči poslovni izid. Morebitno poznejše povečanje revalorizirane vrednosti pa se računovodsko najprej pripozna kot prevrednotovalni prihodek, da se odpravi prej pripoznana slabitev, za razliko pa se pripoznajo revalorizacijske rezerve (SRS 1.37).

Povečanje prenesenega poslovnega izida iz revalorizacijskih rezerv samo ob prehodu na MSRP

Podjetja, ki se odločajo za prehod na MSRP, morajo uporabiti MSRP 1 – Prva uporaba MSRP. Ta standard uporabnikom, ki zbirko uporabljajo prvič, olajša prehod z nacionalnih standardov na novo zbirko. Za posamezne postavke bilance stanja prinaša številne poenostavitve in izjeme. Tako tudi pri opredmetenih osnovnih sredstvih.

Standard dopušča uporabo poštene vrednosti kot predpostavljene vrednosti (angl. deemed cost) ob prehodu na MSRP. Kaj to pomeni? Podjetje torej lahko ob prehodu uporabi poštene vrednosti iz SRS kot začetne nabavne vrednosti v skladu z MSRP. Ta izbira je na voljo tudi za naložbene nepremičnine. Podjetje tako lahko preide nazaj na model nabavne vrednosti s tem, da nadaljuje z revaloriziranimi vrednostmi. Podrobneje o tem v Prilogi D k standardu MSRP 1 (Priloga D 6 do D.8).

V tem primeru je seveda pri opredmetenih osnovnih sredstvih treba odpraviti revalorizacijske rezerve, ki se kot vsi učinki ob prehodu na MSRP vključijo v preneseni poslovni izid. Davčna obravnava učinkov ob prehodu na nov način računovodenja je določena v 93. členu ZDDPO-2, ki pa nas napoti na 14. člen ZDDPO-1B – torej daleč v leto. Ta člen pa določa, da se ti zneski vključujejo v davčno osnovo v treh davčnih obdobjih, in sicer v prvem letu najmanj eno tretjino.

Zaključek

Na prvi pogled zgolj računovodska tema je še kako tema za poslovodje in lastnike. Računovodski izkazi so ob povsem enakem dejanskem stanju zaradi različnih pravil, ki jih prinašajo SRS in MSRP, lahko videti precej različno.

Strokovni članki
Neenako obravnavanje v okolju konkurenčnega prava – diskriminacija ali izključevalna zloraba?

Udetov zbornik

piše: Klemen Podobnik, doktor pravnih znanosti, LL.M., izredni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo

Področje diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja poslovnih partnerjev in/ali konkurentov je v okolju evropskega in slovenskega konkurenčnega prava izrazito sporno. Neenotnost v izhodiščih, predvsem nestrinjanje o ekonomskih temeljih in s tem o ne(upravičenosti) prepovedovanja določenih tipov diskriminatornih ravnanj podjetij s prevladujočim položajem žal pogosto botrujejo nepravilni uporabi materialnega prava in odločitvam, ki so nasprotne temeljnim postulatom konkurenčnega prava.

Takšno stanje je mogoče opaziti predvsem v zvezi z napačno percepcijo tipov diskriminatornih ravnanj, njihovih posledic za konkurenco in potrošnike ter glede neupoštevanja kriterija koristi potrošnika pri presoji omenjenih ravnanj. Ker je najbolj jasno zaznavna predvsem napačna aplikacija pravil o diskriminaciji na dejanja, ki imajo izrazito izključevalne namere in učinke, se v prispevku osredotočam predvsem na poskus razmejitve med dejanji t. i. primarne in sekundarne diskriminacije ter izključevalnih oblik poslovnih praks oziroma njihovo pravilno umestitev v sistem prepovedi zlorabe prevladujočega položaja v Pogodbi o delovanju EU in Zakonu o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1).

1 . OBLIKE DISKRIMINACIJE V SMISLU ZLORABE PREVLADUJOČEGA POLOŽAJA GLEDE NA EVROPSKO (102. ČLEN PDEU) IN SLOVENSKO (9. ČLEN ZPOmK-1) KONKURENČNO PRAVO

1.1. Primarna diskriminacija (točka b drugega odstavka 102. člena PDEU ali 2. alineja četrtega odstavka 9. člena ZPOmK-1)

Diskriminacijo je kot obliko ravnanja, ki se lahko kaže tudi kot zloraba prevladujočega položaja podjetja na trgu, mogoče metodološko osnovno deliti na tri temeljne tipe, pri čemer je kriterij delitve predmet negativnega vpliva diskriminatornega ravnanja. Tako na primer v Združenih državah Amerike Robinson-Patmanov zakon, ki je časovno predhoden Pogodbi o delovanju EU in ZPOmK-1, jasno razlikuje med tremi vsebinsko različnimi tipi diskriminatornega vedenja.

Robinson-Patmanov zakon ureja področje cenovne diskriminacije, ki je bilo pred njegovim sprejemom v pristojnosti Claytonovega zakona. Številni komentatorji zakona ne prištevajo med »prava« protitrustovska zakonska besedila – očitajo mu predvsem nepravilno usmeritev ciljev. Zakon naj bi namreč namesto konkurence ščitil predvsem konkurente same. Vsebinsko predpis ureja tri vrste cenovne diskriminacije. Tako imenovana »prva vrsta« cenovne diskriminacije zajema dejanja, ki škodujejo konkurentom dominantnega podjetja v primeru, ko podjetje na primer drastično zniža cene svojega proizvoda na relevantnem trgu (gre na primer za primere poskusov dolgotrajnega cenovnega predatorstva).

V »drugo vrsto« cenovne diskriminacije zakon umešča dejanja, ki negativno vplivajo na »konkurenco« med strankami dominantnega podjetja, ki med njimi cenovno diskriminira. Tipičen primer »druge vrste« cenovne diskriminacije je poslovna politika zniževanja cen glede na količino, v primeru, ko se kupci med seboj razlikujejo predvsem po ravni kupne moči. S področja t. i. second line diskriminacije ne gre prezreti enega bolj komentiranih primerov, ki je predvsem po mnenju ekonomskih analitikov najvidnejši prikaz nepravilnosti in neprimernosti Robinson-Patmanovega zakona,zadeva Morton Salt. Primer namreč transparentno izkaže pravi namen obravnavanega zakona, ki je zares pravo nasprotje temeljnih ciljev ameriškega antitrusta. Sodbo lahko interpretiramo kot neprimeren poseg države v cenovno politiko na področju proizvodnje in prodaje soli, poleg tega pa je v svojem bistvu usmerjena k ščitenju konkurentov in ne konkurence. Vprašljiva odločitev tako posledično negativno vpliva na položaj tako neposrednih (preostalih grosistov) kot tudi posrednih potrošnikov. Državna cenovna politika (v našem primeru ukinjanje količinskih rabatov) namreč nujno pogojuje zviševanje cen. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je argument ščitenja gospodarsko šibkejših strank konkurenčnopravno vsaj sporen. Sklepno je treba poudariti, da novejša literatura zakon opredeljuje izrazito negativno – kot predpis, ki spodkopava temelje konkurenčnega prava, ki ščiti položaj manjših podjetij na račun potrošnikov in ki domala sili podjetja v kršitve drugih konkurenčnopravnih predpisov. Dejanja, ki predstavljajo »tretjo vrsto« cenovne diskriminacije, pa bi lahko opredelili kot posredno diskriminiranje; govorimo namreč o škodljivih učinkih, ki jih cenovna diskriminacija povzroči strankam kupcev, ki niso neposredni medsebojni konkurenti na trgu proizvodov, ponujanih s strani podjetja, ki cenovno diskriminira.

Delitev na primarno, sekundarno in geografsko diskriminacijo je mogoče vsaj okvirno zaznati tudi v okviru določbe 102. člena PDEU. Pri tem poudarjam, da opisana delitev diskriminatorna ravnanja (podobno kot zgoraj predstavljeni ameriški predpis) deli glede na objekt, ki mu diskriminacija lahko škodi – zato ni sosledna z delitvijo po načinu diskriminacije (cenovna, necenovna itd.). Primarna diskriminacija je tako ravnanje, s katerim dominantno podjetje prek neenakega obravnavanja svojih poslovnih partnerjev oziroma potrošnikov vliva na tržni položaj svojih konkurentov. Po navadi v takih primerih identificiramo delovanje na enem (istem) relevantnem trgu. Metodološko najbolj čist primer takega vedenja je nedvomno (poslovno nesmiselno) predatorsko zniževanje cen. V skupino primarne diskriminacije je mogoče uvrstiti tudi nekaj dejanj, ki imajo prima facie sicer vse značilnosti dejanj sekundarne diskriminacije, vendar je njihov namen in tudi končni učinek usmerjen v poslabšanje položaja »prve linije« konkurentov podjetja, ki jih izvaja. Gre za podeljevanje rabatov na zvestobo, rabatov na količino ali selektivno zniževanje cen, kadar so dejansko namenjena poslabšanju položaja neposrednih konkurentov in ne poslovnih partnerjev oziroma potrošnikov.Podobno je kot obliko diskriminacije, ki rezultira v poslabšanju položaja za »prvo linijo« tržnih akterjev mogoče identificirati dejanja selektivnih znižanj cen, povezanih z vezano trgovino, sama dejanja bundlinga pa tudi druge vrste necenovne diskriminacije, s katerimi želi dominantno podjetje škodovati svojim konkurentom.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Poročanje o tujih računih

Tanja Kaltnekar

piše: Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar, številka 465/2016

Z implementacijo Direktive Sveta 2014/107/EU, ki ureja pravila avtomatične izmenjave podatkov med državami, bodo finančni uradi držav članic pridobili podatke o svojih davčnih rezidentih, ki imajo v tujini odprte take in drugačne račune oziroma imajo razne aktivne naložbe. Natančno branje omenjene direktive razkrije, da se ne bo poročalo zgolj o bančnih računih, o katerih je v javnosti največ govora. V resnici poročanje obsega širok nabor poročevalskih ustanov, kamor ne sodijo zgolj banke, ampak tudi številne oblike finančnih naložb, ki jih imajo fizične osebe in pravni subjekti v tujini. V prispevku podrobneje predstavljam nekaj zanimivejših dejstev o avtomatični izmenjavi podatkov, ki se s številnimi državami pričenja v naslednjem letu.

Na podlagi standarda OECD o avtomatični izmenjavi podatkov med državami je bila najprej sprejeta Direktiva Sveta 2011/16/EU in nato še Direktiva Sveta 2014/107/EU.

V skladu z 8. členom Direktive Sveta 2011/16/EU si pristojni organi z avtomatično izmenjavo informacij izmenjujejo podatke o dohodkih in premoženju rezidentov drugih držav članic za davčna obdobja od 1. januarja 2014 dalje, ki jih imajo na voljo, in sicer o:

  • dohodkih iz zaposlitve,
  • produktih življenjskih zavarovanj, ki niso zajeti v drugih pravnih instrumentih EU o izmenjavi podatkov ali v drugih podobnih ukrepih,
  • lastništvu nepremičnin in iz njih izhajajočem dohodku.

Direktiva Sveta 2014/107/EU razširja področje uporabe Direktive 2011/16/EU na avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih in tako sledi vzorčnemu sporazumu med pristojnimi organi in skupnemu standardu poročanja, ki ju je izdelala OECD. Finančni podatki, ki bodo predmet izmenjave, se nanašajo na celotni zadevni dohodek (obresti, dividende in podobe vrste dohodka) in stanje na računu ter iztržek od prodaje finančnih sredstev. Direktivo so morale države članice EU implementirati v nacionalno zakonodajo do 31. decembra 2015. Prva izmenjava podatkov je predvidena v letu 2017 v zvezi s podatki, ki se nanašajo na davčno leto 2016, zgolj Avstrija si je izborila slabo leto odloga. Natančneje, Avstrija se je zavezala, da bo začela s prvo izmenjavo informacij septembra 2017, in to le za nove račune posameznikov in subjektov, odprte v obdobju od 1. oktobra 2016 do 31. decembra 2016. Za druge račune, ki so veljavni in so bili odprti kadarkoli v preteklosti, pa bo poročala od leta 2018 dalje.

Direktiva natančno določa, kdo je dolžan poročati podatke, to so tako imenovane poročevalske ustanove, kot tudi, da so dolžni poročati o računih posameznikov kot o računih subjektov, to je pravnih oseb.

Računi posameznikov

Finančne ustanove vsake izmed držav članic EU oziroma držav podpisnic sporazuma bodo dolžne poročati pristojnim davčnim organom države rezidentstva o pri njih odprtih računih posameznikov (imetnikov računa), ki so rezidenti države članice EU oziroma države podpisnice sporazuma.

Prva faza pri poročanju že obstoječih računov posameznikov bo njihov pregled. Finančne ustanove bodo morale pregled že obstoječih računov višje vrednosti (skupno stanje ali vrednost računa na dan 31. decembra 2015 presega znesek 1.000.000 ameriških dolarjev, izražen v domači valuti posamezne države članice) opraviti do 31. decembra 2016, pregled že obstoječih računov nižje vrednosti (pod 1.000.000 dolarjev) pa do 31. decembra 2017.

Podatki o računih posameznika, ki bodo predmet poročanja, so:

  • ime, naslov, identifikacijska številka davkoplačevalca (IŠD) in datum ter kraj rojstva imetnika računa;
  • številka računa;
  • stanje na računu ali vrednost računa ob koncu zadevnega koledarskega leta ali drugega ustreznega poročevalskega obdobja ali, če je bil račun zaprt med takim letom ali obdobjem, neposredno pred zaprtjem računa;

Poročalo se bo o stanju na računu ob koncu leta 2016. Stanje na računu na dan 31. decembra 2015 je pomembno zgolj za presojo, ali gre za račun visoke ali nižje vrednosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Na donosu zasnovan način ter vrednost pri uporabi kot dva različna pojma pri ocenjevanju vrednosti

revija SIR*IUS

piše: dr. Samo Javornik, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2016

V okviru MRS 36 je pri ocenjevanju nadomestljive vrednosti predvidena tudi ocena vrednosti pri uporabi kot ena izmed razpoložljivih metod. Če primerjamo način ocenjevanja vrednosti pri uporabi, kot jo opredeljuje MRS 36, in način, kako do ocenjevanja vrednosti s pomočjo na donosu zasnovanega načina pristopajo MSOV-ji, lahko ugotovimo, da obstajajo pomembne razlike. Da ne bi prihajalo do napačne interpretacije rezultatov ocenjevanja, je v poročilu o oceni vrednosti treba natančno opredeliti namen ocenjevanja in računovodski standard, ki je bil uporabljen. Če je bil uporabljen MRS 36, potem so ocenjevalci vrednosti zavezani k spoštovanju določil tega standarda ne glede na to, da se v nekaterih vsebinskih sklopih ta določila razlikujejo od na donosu zasnovanih načinov ocenjevanja, kot jih določajo MSOV-ji in SIG1.

1. UVOD

Ocenjevanje vrednosti je področje, ki je zadnja leta pomembno povezano s področjem računovodenja. Uvajanje načela tržne vrednosti v izkaze poslovanja je s sabo prineslo tudi zahtevo, da vrednost premoženja občasno preverjajo tudi ocenjevalci vrednosti z izdelavo ocen vrednosti, ki pa se lahko po svoji vsebini precej razlikujejo glede na namen ocenjevanja in strokovni okvir, ki mu ocenjevalci sledijo. Glede na to, da pooblaščene ocenjevalce vrednosti pri njihovem delu zavezuje spoštovanje Hierarhije pravil ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju Hierarhija), je za vsebinsko pravilen pristop k ocenjevanju vrednosti za računovodsko poročanje ključnega pomena, da ocenjevalci ustrezno uporabijo pravila stroke ocenjevanja in računovodenja. Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje je v Mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti 2013 (v nadaljevanju MSOV) opredeljeno v okviru MSOV 300, kjer je zelo natančno določena nadrejenost oz. podrejenost strokovnih pravil računovodenja in ocenjevanja. V MSOV 300 je zapisano, da je ta standard pripravljen za pomoč strokovnjakom za ocenjevanje vrednosti in uporabnikom, da bodo razumeli določene zahteve Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP) glede ocenjevanja vrednosti. Hkrati MSOV 300 natančno določa, da pri razhajanjih med MSOV-ji in MSRP-ji vedno prevladajo MSRP-ji. MSRP-ji so torej strokovni okvir, ki je nad Hierarhijo pravil ocenjevanja vrednosti, kadar se ocenjuje za namen računovodskega poročanja.

Za ocenjevalce vrednosti je torej ključnega pomena, da ustrezno opredelijo, na osnovi katerega računovodskega standarda in za kakšen namen so izvedli ocenitev vrednosti, saj za svoje delo kot pooblaščene osebe nosijo polno odgovornost. Natančna opredelitev namena in strokovnega okvira je neposredna zaščita ocenjevalca vrednosti, da njegovo delo ne more biti zlorabljeno, sam ocenjevalec pa zaradi tega ni strokovno izpostavljen neustrezni uporabi ocenjene vrednosti s strani naročnika ter sankcijam zaradi kršitev Hierarhije pravil ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju Hierarhija).

Pooblaščeni ocenjevalec vrednosti je dolžan od naročnika ali revizorja pridobiti natančno opredelitev namena ocenjevanja vrednosti in računovodskega standarda, v okviru katerega se izvaja ocenitev. Če pooblaščeni ocenjevalec v svojem poročilu ne navede namena ocenjevanja in računovodskega standarda, na katerem temelji ocenjevanje, tako kot od njega zahtevata MSOV 300 in določilo iz 9. točke Slovenskega poslovno finančnega standarda 4 (v nadaljevanju SPS 4), to predstavlja kršitev pravil ocenjevanja vrednosti, opredeljenih v Hierarhiji. V 9. točki SPS-ja je neposredno navedeno, da je ocenjevalec v poročilu o ocenjeni vrednosti dolžan v poglavjih Predpostavke in omejitveni pogoji ter Namen ocenjevanja vrednosti neposredno navesti eno od naslednjih predpostavk:

a) ocena vrednosti ni namenjena računovodskemu poročanju ali pa

b) ocena vrednosti je izdelana za računovodsko poročanje. Pri tem je treba v skladu z MSOV-ji v poročilu navesti tudi uporabljene standarde ter poseben računovodski namen.

Tako odločno vztrajanje na natančni opredelitvi namena in standarda ni formalne narave, temveč je pomembno predvsem iz dveh vsebinskih razlogov. Prvi razlog je, da pravila ocenjevanja vrednosti, kot jih določajo MSOV-ji in MSRP-ji, v nekaterih primerih niso enaka. Vztrajanje na pravilih MSOV-jev in neupoštevanje pravil MSRP-jev, kadar ocenjujemo za potrebe računovodskega poročanja, lahko pripelje do napačnih ocen vrednosti. Hkrati uporaba napačnih strokovnih okvirov predstavlja neposredno kršitev MSOV 300.

Drugi razlog je, da je izrazoslovje, ki se uporablja v strokah računovodenja in ocenjevanja, v nekaterih primerih zelo podobno, vendar se vsebinsko pomembno razlikuje. Če torej ocenjevalec ne opredeli natančno računovodskega standarda, v okviru katerega izvaja ocenjevanje vrednosti, potem lahko pride do napačne uporabe strokovnih izrazov in vsebin, ki stojijo za njimi. Tipičen primer tovrstnega neustreznega razumevanja pojmovanja je povezan z MRS 36, ki v svoji terminologiji uporablja vsaj dva strokovna izraza, ki sta z vidika MSOV-jev podobna, a po vsebini pomembno različna. Prvi termin je nadomestljiva vrednost (MRS 36), ki ni enak terminu nadomestitvena vrednost (MSOV). Drugi termin, ki ga MRS 36 uporablja, pa je vrednost pri uporabi, ki ni enaka izrazu na donosu zasnovan način (MSOV).

V nadaljevanju bomo opozorili na ključne vsebinske razlike med na donosu zasnovanim načinom ocenjevanja vrednosti in ocenjevanjem vrednosti pri uporabi.

1.1. Na donosu zasnovan način pri ocenjevanju vrednosti pravic na nepremičninah

Osnovna načela na donosu zasnovanega načina ocenjevanja vrednosti pravic na nepremičninah so podana v C.16. do C.21. točke Komentarja MSOV 230 ter v Strokovnem informativnem gradivu 1 (v nadaljevanju SIG 1). V nadaljevanju povzemamo ključne značilnosti na donosu zasnovanega načina ocenjevanja.

Za oceno vrednosti pod okvirnim naslovom na donosu zasnovan način se uporabljajo različne metode, ki pa imajo skupno značilnost, da temeljijo na dejanskem ali ocenjenem donosu, ki ga ustvarja ali bi ga lahko ustvaril lastnik pravice na nepremičnini. Velja torej, da je metoda vrednosti pri uporabi zgolj ena od metod v okviru na donosu zasnovanih načinov ocenjevanja. Značilno za metodo vrednosti pri uporabi je, da se razlikuje od vseh ostalih metod predvsem zaradi posebnih pogojev, omejitev ter predpostavk, ki jih pri uporabi te metode postavlja MRS 36.

Na donosu zasnovan način pri ocenjevanju vrednosti naložbenih nepremičnin temelji na oceni donosa teh nepremičnin, ki je po navadi ocenjen na osnovi dejanske ali potencialne najemnine, ki jo je lastnik sposoben pridobiti v okviru oddaje v najem. V objektu, ki ga zaseda sam lastnik, bi bila to lahko domnevna najemnina (ali prihranjena najemnina), ki jo lahko določimo na podlagi najemnine, ki bi jo lastnik moral plačati za najem enakovrednega prostora. Če je objekt primeren samo za neko določeno vrsto dejavnosti, je donos pogosto povezan z dejanskimi ali možnimi denarnimi tokovi, ki bi se stekali lastniku tega objekta, če bi v tem objektu opravljal to dejavnost. Kadar se za ocenitev vrednosti uporablja potencial premoženja, govorimo o metodi dobička.

Med na donosu zasnovane načine spada tudi metoda kapitalizacije donosa, ki je primerna predvsem, kadar imamo opravka z donosom, ki je in bo verjetno tudi v prihodnosti ostal nespremenljiv. V tovrstnih primerih se lahko donos kapitalizira z uporabo enotnega množitelja (multiplikatorja), ki je pogosto znan kot mera kapitalizacije. Mera kapitalizacije odraža pričakovanje investitorja glede donosnosti naložbe in vključuje tudi časovno vrednost denarja, tveganje donosa ter nadomestilo za lastništvo (oziroma fiktivni donos, če lastnik sam zaseda nepremičnino). Ta metoda, pogosto znana kot metoda neposredne kapitalizacije, je hitra in enostavna, ni pa je mogoče zanesljivo uporabiti, kadar se pričakuje, da se bo donos v prihodnjih obdobjih spreminjal bolj, kot se na splošno pričakuje na trgu, ali pa kadar je potrebna zahtevnejša analiza tveganja pričakovanega donosa.

V kompleksnejših primerih ocenjevanja vrednosti se lahko v okviru na donosu zasnovanih načinov ocenjevanja uporabijo tudi metode, ki temeljijo na diskontiranju pričakovanih denarnih tokov. Te metode se med seboj sicer razlikujejo v nekaterih predpostavkah in načinih ocenjevanja, vsem pa je skupna značilnost, da je donos, ki ga investitor pričakuje za določeno obdobje, na sedanjo vrednost preračunan s pomočjo uporabe diskontne mere. Podobno kot pri metodi neposredne kapitalizacije tudi diskontne mere v modelih diskontiranih denarnih tokov temeljijo na časovni vrednosti denarja ter ostalih tveganjih in nadomestilih, ki pripadajo ocenjenemu donosu. Donos in diskontna mera morata biti usklajena z vsebino in namenom ocenjevanja vrednosti. Če ocenjujemo za znanega investitorja na podlagi njegovih naložbenih sodil, je uporabljena mera lahko odraz njegove zahtevane donosnosti ali njegovega tehtanega povprečja stroškov kapitala (WACC) v odvisnosti od uporabljenega načina ocenjevanja. Če pa je namen ocenjevanja ugotavljanje tržne vrednosti, moramo diskontno mero izpeljati iz opazovanja donosov, nakazanih v cenah, plačanih za pravice na podobnih nepremičninah, s katerimi se trguje na trgu med tržnimi udeleženci. Pri tovrstnem ocenjevanju bi morala biti diskontna mera določena z analizo diskontnih mer, nakazanih v poslih na trgu. Kadar to ni izvedljivo, je treba diskontno mero sestaviti iz netveganega donosa, prilagojenega dodatnim tveganjem in priložnostim, značilnim za določeno pravico na nepremičnini. Pri tem je treba opozoriti, da se mora ocenjevalec vrednosti opredeliti tudi do tega, ali so načrtovani donosi in diskontna mera ocenjeni kot nominalne (z upoštevanjem spremembe splošne ravni cen) ali kot realne kategorije (brez upoštevanja spremembe splošne ravni cen).

Analiza poročil o ocenjevanju vrednosti pravic na nepremičninah v Sloveniji v letih 2013 in 2014 je pokazala, da je bil v 14 % vseh primerov ocenjevanja vrednosti uporabljen nabavnovrednostni način ocenjevanja vrednosti, v 59 % vseh primerov tudi tržni način ocenjevanja, medtem ko je bil na donosu zasnovan način uporabljen v 27 % v vzorec zajetih primerov ocenjevanj. Pri tem velja dodati, da je bilo samo 8 % vseh v vzorcu zajetih ocen vrednosti izdelanih za računovodsko poročanje.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Mozaik odvetništva

dr.Dragan Petrovec

piše: dr. Dragan Petrovec, vir: revija Odvetnik, št. 4(77)/2016

Ne vem, kako je s študenti, ki se odločajo za odvetniški poklic že zelo zgodaj, ampak spomnil sem se ameriškega zgleda. Na velika platna je prišel film Indiana Jones, ki se ga morda spominja celo mlajša generacija. Posledica teh filmov v Ameriki je bila, da se je vpis na arheologijo povečal za 40 odstotkov. Vsi študenti so bili polni vneme in adrenalina za iskanje svetega grala in razmišljal sem, ali obstaja kakšen zgled tudi za slovensko odvetništvo. Najbrž imamo svetle primere, ki vlečejo, a jaz jih ne bi izpostavljal, ker bi bilo to lahko nekorektno, saj ne bi znal našteti vseh svetlih zgledov.

Je pa zato kolega Franjo Štiblar v jesenskem semestru študijskega leta 2015/2016 pri izbirnem predmetu Statistika skupaj s 25 študenti izvedel izčrpno statistično raziskavo o študentskih navadah, željah, običajih ipd. Ne vem, zakaj, čeprav nihče ni oporekal, se je spustil tudi v spolno življenje študentov ljubljanske pravne fakultete in dobil vse odgovore, kar si jih je mogoče zamisliti. Rezultat je obširna monografska študija, ki je izšla tudi knjižni obliki.

Med študenti prava je na prvem mestu odvetništvo in med študentkami prava ravno tako zelo visoko, na tretjem mestu, kar pomeni, da mora biti neki svetel zgled ali več njih. Potem sem se spomnil na anketo, ki so jo naredili med študenti medicine, in tam je slika taka. Približno 40 odstotkov se jih takoj odloči, da bodo plastiki. Spomnil sem se primerov, pravzaprav neke občasne povezanosti med plastiki in odvetniki, tako da najbrž to dobro deluje v obe smeri. Tisto, kar sem si pri tem zapisal kot zanimivost, je, da so bile prezrte zelo privlačne, ampak najbrž zgolj domnevno zelo privlačne perspektive. V rubrikah ni bilo opaziti, da bi kdo želel biti varuh človekovih pravic, da bi si želel skrbeti za obsojence, migrante, brezposelne, azilante, tudi k delu v nevladnih organizacijah nikogar ne vleče, čeprav je to delo na področjih, kjer je svet po mojem mnenju najbolj potreben urejanja. Zastavil sem si samokritično vprašanje: ali profesorji na Pravni fakulteti (čeprav mene ne pustijo kvariti mladine, jaz pridem na vrsto šele, ko so osebnosti izoblikovane, se pravi na podiplomskem študiju) bolj utrjujemo to prvo vizijo, se pravi odvetništvo, ali humanitarno dejavnost, čeprav se to ne izključuje vedno. Jaz mislim, da imate en dan na leto tudi odvetniki nasvete pro bono. Zanimivo pa je, da imamo, kar zadeva študij, če se omejimo na okvir kazenske sekcije, neko sporno sistemsko rešitev. Vsakdo, ki se želi ukvarjati s kazenskim pravom, se lahko na široko izogne in nikoli ne prisluhne vsebinam, kot so sodna psihologija, sodna psihiatrija, penologija, viktimologija, skratka ničemur od kriminoloških ved. Kazensko pravo zadošča. To ni kritika le sedanjega sistema, tako je bilo že v mojih časih, se pravi leta 1970. Brez zavore bi tudi jaz lahko postal kazenski sodnik, če bi me to veselilo, če bi si le izbral upravno smer, ki me sicer nikoli ni veselila, ampak diploma je vsem omogočala zaposlitev na kateremkoli področju.

Nikogar, niti sebe, ne bom obremenjeval z dogmatiko. Nekateri trdi in čvrsti dogmatiki Pravne fakultete zanikajo, da bi kriminologija sploh spadala na Pravno fakulteto. In potem, ko katerega od njih vprašaš, ali se mu zdi določena kazen primerna oziroma ali se mu zdijo meje, kakor so postavljene, primerne, reče: ah, to ni kazenskopravno vprašanje, to sploh ne spada sem – kot da je odmera kazni svet zunaj dogmatike. Mogoče je, ampak razmislek o tem je bistveno olajšan, če imamo vsaj malo vedenja o tistih strokah, ki sem jih naštel prej. Zato se mi to zdi velika škoda in pomanjkljivost sistemske narave. Moram pa priznati, da je v dobrih dvajsetih letih, odkar sem na inštitutu, k meni prišlo približno pet študentov, od tega malo več študentk, ki jih je zanimalo humanitarno delo oziroma delo z družbenih obrobjem. V zaporskih dejavnostih smo se zelo dobro ujeli, tako da so študenti tudi zaporniškemu osebju in obsojenim ostali v prijetnem spominu.

Ob tem sem se vprašal, ali je ugled odvetništva mogoče enačiti s tem, kako odvetnike dojema javnost. Na to vprašanje seveda ne znam odgovoriti, ker bi moral spremljati naše ankete javnega mnenja, če so se sploh kdaj ukvarjali z odvetništvom, česar ne vem. Lahko pa postrežem z anekdoto, ki jo najbrž poznate. Nekdanji znani ameriški politik Dick Cheney je priredil lov, ki je izpadel približno tako kot lov, ki ga je Tito priredil za Kardelja in je potem Kardelj do smrti nosil šibre v glavi. Dick Cheney je ustrelil nekoga, ki ga je štel za svojega prijatelja, vsaj tako je potem pričal v postopku. Ta prijatelj pa je izjavil, da Dick Cheney zagotovo ni njegov prijatelj, niti obratno, da sta komajda znanca, in še to šele od strela naprej. Potem ko so mu odstranili šibre in si je opomogel, se je zgodilo naslednje. Po incidentu je imel Dick Cheney samo 18-odstotno politično podporo. Pri nas so padle vlade z višjim odstotkom kot od tega, ampak Dicku Cheneyju se je po kakšnem tednu rating povzpel na 90 odstotkov. Javnost je namreč izvedela, da je obstrelil odvetnika.

Če gremo v strašno resne teme, ki zahtevajo tehnične spretnosti, bom za izhodišče takega splošnega zagovorništva vzel zgolj en kratek izsek utripa EKG, kakor ga prikazuje graf na zaslonu. Manjka en podatek, mogoče ste nekateri to že kdaj videli, ampak eno usodno obdobje je bilo polno porasta nekega pojava, in tako je videti leta 1940, ko ne vemo, ali so to žrtve in ali gre za partizansko ali domobransko ali nemško stran. Polno nekih asociacij bi lahko bilo, ker gre za graf, ki se nanaša na Slovenijo. Slika kaže približno 800-odstotno povečanje od minimalne lege in potem spet padec v komajda zaznaven srčni utrip. Graf kaže število slovenskih otrok, ki so jih starši poimenovali Adolf leta 1941 in 1942. Če bi to prevedel v številke (mogoče se bom zmotil, ampak vsekakor napaka ne bo posebej huda): če je pol deklic, ki ne morejo biti Adolf, potem je bil po mojem vsak petindvajseti otrok Adolf. Moje vprašanje za nekoga, ki bi poskušal biti zagovornik slovenskega nacionalnega značaja, je naslednje. Ali gre za neko funkcionalno kolaboracijo, da ne izselijo družine, če je v njej kakšen Adolf, ali da se jim ne zgodi kaj drugega hudega, ali gre za dejanje, ki nima nikakršnega pomena, ali gre morda za temeljno pravico staršev, da poimenujejo otroke po svoji želji – vsega tega ne vem. V vsakem primeru pa se mi zdi ta slika, če bi jo moral nekako zagovarjati pred morebitnim očitkom, še kar zgovorna. Morebitni zagovor bi najbrž ponudil neko sliko značaja enega dela Slovencev oziroma kar precejšnega dela Slovencev. Če tukaj govorimo o kakšni krivdi ali čem podobnem, se ta greh ne da kar tako izbrisati. Spomnil sem se na zagovor cerkve in v nadaljevanju citiram, sem prepričan, največjega slovenskega in tudi enega največjih svetovnih učenjakov za cerkvene zadeve, ki je napisal dve monumentalni deli, Krivda in Sprava, in ki piše takole – najprej morda skorajda bolj v vlogi tožilca kot v vlogi zagovornika: »Cerkev si mora vsak dan sama izpraševati vest, ker je prva poklicana za oznanjevanje resnice. V tako kritičnih trenutkih, namreč vojni, se pokaže, kdo je Kristusov učenec in kdo Antikrist. Tudi tisti, ki molči, ko nekdo drug neposredno ruši moralni red, je kriv hudodelstva. « Ali je temu treba kaj dodati?

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.