Že dvanajstič so bili izbrani najuglednejši strokovnjaki z davčnega, finančnega in pravnega področja. Uporabniki portala Tax-Fin-Lex so tokrat največ glasov namenili koroškemu Slovencu, regionalnemu direktorju za davke in carine na avstrijskem finančnem ministrstvu ddr. Marianu Wakounigu, direktorju Inštituta za revizijo dr. Marjanu Odarju in ustavnemu sodniku ddr. Klemnu Jakliču.

Slavnostna prireditev je potekala 28. novembra 2017 v Grand hotelu Union v Ljubljani.

»Ugled je vrlina, ki predstavlja vse tisto, kar lahko dosežemo le s strokovnim, poštenim in trdim delom. Vse našteto zagotovo velja za letošnje prejemnike priznanj, pri izboru katerih je sodelovalo več kot 40.000 registriranih uporabnikov našega portala,« je v otvoritvenem govoru poudarila direktorica Tax-Fin-Lex ga. Zlata Tavčar.

Po otvoritvenem nagovoru je sledila okrogla miza z letošnjimi izbranci, ki jo je vodila ga. Tavčar.

Ddr. Marian Wakounig, ki so mu uporabniki portala namenili več kot 59 odstotkov glasov v kategoriji za najuglednejšega davčnega strokovnjaka in je priznanje prejel drugič, je med drugim poudaril:
»Tudi avstrijski davčni sistem ni več tako urejen, kot je bil včasih. Novo vlado bo sestavljal mladi predsednik, najmlajši v zgodovini. S tem je viden trend nove generacije – novega, mladega vetra v politiki, kar se odraža tudi na davčnem področju. Zajel nas bo val sprememb, tudi davčnih; potrebno se je otresti birokracije, da bo mladina lahko gradila na zdravih temeljih, kjer delovna mesta ustvarjajo podjetniki, ne birokracija.
V Sloveniji vidim predvsem možnost izboljšave v dvigu praga obdavčitve, saj je le-ta nizek. Sploh glede na Avstrijo, kjer kar 40 % državljanov ne plačuje dohodnine, saj so njihovi dohodki pod pragom obdavčitve. A to ne pomeni, da poberejo malo davkov. Drugo izboljšavo pa vidim v vpeljavi t. i. Fair Play odnosa na relaciji davčni organ – davčni zavezanec. To ne pomeni, da je davčna utaja legalizirana; pomeni, da vlada vidi davkoplačevalca kot partnerja, ki omogoča sredstva za izvajanje nalog države, npr. šolstva, ne zgolj kot plačnika. FURS ima dovolj znanja za Fair Play, ampak mu mora biti dan še okvir s strani politike.«

Dr. Marjan Odar, ki so mu uporabniki portala namenili več kot 31 odstotkov glasov, je priznanje za najuglednejšega finančnega strokovnjaka dobil že četrtič. Kot je dejal na okrogli mizi na vprašanje glede sanacije bank in vloge lastništva, lastniška struktura banke ne bi smela vplivati na nič. Nadalje je poudaril tudi, da ne moremo za vse kriviti državnih bank, saj da so bile reševane tudi popolnoma zasebne banke; kot primer je navedel avstrijski Hypo bank. In deželo Koroško.
Dotaknil se je tudi problemov svoje stroke: »Problem ni samo v revizorski stroki, problem je širši. Svet je čedalje bolj kompliciran, časi za revizijo se skrajšujejo ... To so izzivi, ki jih moramo rešiti. Ko pa se k reviziji vmeša politika, je konec.« Na splošno pogreša več strokovnosti, pričakuje pa velike spremembe na vseh področjih, tudi svojem, zaradi tehnološkega napredka.

Ddr. Klemen Jaklič je priznanje za najuglednejšega pravnika prejel že tretje leto zapored, letos so mu uporabniki portala namenili 57 odstotkov glasov. Tekom okrogle mize je večkrat poudaril, da na sedanjem delovnem mestu zgolj nadaljuje, kar je že delal v tujini. »Ustavno pravo potrebuje za svoj razvoj in proučevanje pravo okolje. V Sloveniji tega ni, sploh ne za študij ustavnega prava.« Poudaril je, da mu je le študij v tujini dal potrebno širino in kompetence za proučevanje ustavnega prava. Tako sedaj kot ustavni sodnik zgolj nadaljuje proučevanje in primerjanje pravnih rešitev. Posebej rešitev, ki dajejo temelje za stabilno gospodarstvo: »Nujna je predvidljivost pravnega sistema,« ki pa je v Sloveniji ne vidi povsod in vedno. Poudaril je več prednosti anglosaksonskega pravnega sistem ter strnil povezavo prava in gospodarstva v misel: »Nevidna roka trga – če prava ni, če ni predvidljivosti – to ne deluje.« Zavzel se je tudi za močnejšo vlogo ustavnega sodišča v razmerju do ostalih vej oblasti.

Po končani okrogli mizi je sledila slavnostna podelitev priznanj izbranim. Ob aplavzu publike so iz rok direktorice, ge. Tavčar, ddr. Wakounig, dr. Odar in ddr. Jaklič prejeli lična priznanja.

Program je povezovala Mateja Zore, z vrhunskima interpretacijama pesmi Ne čakaj na maj in Zemlja pleše pa ga je zaokrožil mladi glasbeni virtuoz Žiga Vehovec na harmoniki.

Po končanem uradnem delu je sledilo neformalno druženje udeležencev in nagrajencev, ki je ponudilo vrsto priložnosti za pogovore ter tudi za osebni pogovor z nagrajenci.

Več o dogajanju si lahko ogledate v fotogaleriji na našem Facebook profilu, posnetek prireditve pa je dostopen na spletni strani Tax-Fin-Lex.

Pripravil: Matija Rakun
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s. p.

piše: mag. Mirjana Ivanuša - Bezjak, vir: revija Denar, številka 478/2017

Kriptokovanci so virtualne valute, ki jih lahko kadar koli spremenimo v realne valute. Najbolj znana virtualna valuta je bitcoin, vendar obstajajo še druge virtualne valute in njihovo število narašča. Podjetje, ki ponuja določene računalniške ali spletne usluge, izplača nagrado za rudarjenje v kovancih, za katere vaš stroj rudari. Najprej, seveda, pokrijejo svoje stroške. Pri trenutnih cenah kriptovalut ocenjujejo, da se naložba pri večini povrne v približno desetih do dvanajstih mesecih.

Kriptovalute so digitalni denar

Kriptovaluta je sredstvo za zamenjavo, kot so to običajne valute: ameriški dolar, evro, …Vendar so le-te namenjene za izmenjavo digitalnih informacij s postopkom, ki ga omogočajo nekatera načela kriptografije. Kriptografija se uporablja za zavarovanje transakcij in nadzor nad ustvarjanjem novih kovancev. Kriptovalute uporabljajo decentralizirano kontrolo v nasprotju s centraliziranimi bančnimi sistemi. Decentralizirana kontrola je povezana z uporabo podatkovne baze transakcijske porazdeljene verige bitcoinov.

Kriptovaluto poenostavljeno opišemo kot digitalno valuto, torej denar, ki nima materializirane oblike in ga ne regulirajo finančne ustanove. Sedanje kriptovalute temeljijo na različnih sistemih kriptografije in imajo različne cilje – sexcoin je na primer namenjen predvsem zasebnemu plačevanju spletnih vsebin za odrasle, medtem ko se bitcoin vse bolj uveljavlja kot valuta za splošno vsakdanjo uporabo. Glede na veliko rast uporabe kriptovalut in vse hitrejši razvoj tehnologije se tako povsem utemeljeno postavlja vprašanje, ali bodo kriptovalute izrinile običajne valute in kdaj. Kriptovalute so posebne digitalne valute, ki po mnenju marsikaterega finančnega strokovnjaka predstavljajo valuto prihodnosti, brez katere si kmalu ne bomo znali več predstavljati finančnega poslovanja in nakupovanja.

Povpraševanje po različnih kriptovalutah je vedno večje. Zato se povečuje tudi potreba po tako imenovanem rudarjenju kriptovalut. Za razliko od običajnih valut, nad katerimi bdijo banke in druge finančne ustanove, kriptovalute nastajajo s pomočjo procesa, ki mu pravimo spletno rudarjenje (angleško: mining), zato niso izpostavljene inflaciji. Rudarjenje pa ni namenjeno le ustvarjanju novih kriptovalut, temveč tudi zapisovanju, nadzorovanju in potrjevanju transakcij.

Največji vpliv bodo kriptovalute imele na poslovanje v panogi, ki se že tisočletja ukvarja z valutnimi transakcijami – torej v finančni industriji, spremembe pa lahko pričakujemo tudi v mnogih drugih sektorjih. Še bolj kot same kriptovalute bo na poslovne procese vplivala tehnologija, na kateri te valute slonijo. Blockchain (veriga oziroma veriženje podatkovnih blokov) tehnologija je ena najpomembnejših inovacij na področju informacijskih tehnologij in po mnenju mnogih napoveduje uvod v drugo spletno revolucijo. Na kratko je blockchain decentralizirani sistem, ki temelji na veriženju algoritmov, ki vsebujejo podatke o specifični transakciji. Lahko si ga predstavljamo kot ogromno razpršeno bazo podatkov, ki s pomočjo kriptiranja, uporabe javnih in zasebnih gesel, omogoča varno sklepanje raznovrstnih pogodb med strankami.

Kaj to v praksi pomeni za različne industrije?

S pomočjo blockchain tehnologije je mogoče transparentno zapisovati transakcije v oskrbovalnih verigah. Za celotno področje logistike to pomeni potencialno ogromen prihranek pri času, denarju in zmanjšanje števila napak. Prav tako bo mogoče bolje nadzorovati avtentičnost in poreklo izdelkov, ki so nam na voljo v trgovinah.

Velike spremembe se obetajo tudi v zavarovalniški industriji, ki že v osnovi temelji na upravljanju zaupanja. Pri upravljanju kompleksnih pogodb; osebnih in zdravstvenih zavarovanj, kmetijskih zavarovanj ali zavarovalnih polic proti poplavam; lahko že z majhnim povečanjem transparentnosti pride do bistvenega zmanjšanja moralnega hazarda in večje učinkovitosti pri izvrševanju samih polic.

Transportna industrija, predvsem področje osebnih prevozov, je že zdaj v času izjemne preobrazbe. S pomočjo blockhain algoritmov se bo mogoče za prevoze dogovarjati neposredno, brez posredništva centralizirane platforme, plačilo pa bo izvedeno s pomočjo izbrane kriptovalute.

Skratka, spremembe se obetajo v praktično vseh industrijah. V zdravstvu, kjer obstaja izjemna potreba po natančno vodenih bazah podatkov, ki lahko dobesedno odločajo oživljenju in smrti. V kibernetski varnosti, na področju interneta stvari, storitev v oblakih in navsezadnje v javnem sektorju. Kot je v svoji knjigi Četrta industrijska revolucija opozoril Klaus Schwab, ustanovitelj in predsednik uprave Svetovnega gospodarskega foruma, vlada v Hondurasu to tehnologijo na primer že uporablja za upravljanje zemljiških pravic, medtem ko na otoku Man že preizkušajo njeno uporabo pri registraciji podjetij. Kaj to pomeni za vaše podjetje in vašo panogo?

Pridobivanje – rudarjenje kriptovalut s stroji

Proces ustvarjanja kriptokovancev s posebnimi računalniškimi stroji imenujemo rudarjenje kovancev. S kriptovalutami je možno tudi t. i. rudarjenje, kjer na podlagi veljavnih transakcij oziroma z grajenjem blokov in z njihovim uspešnim dodajanjem v blockchain t. i. rudarji ustvarjajo nove kriptovalute. Ker vse več ljudi rudari, omrežje samodejno povečuje zahtevano težavnost dela za tvorbo novih blokov. Gre za zahteven posel, ki zahteva dovolj časa, dobro programsko opremo, hkrati pa noben posamezni rudar ne more sam odločati o tem, kaj se vključi v verigo blokov.

Število kriptovalut v obtoku se povečuje s postopkom, ki mu rečemo rudarjenje. Tisti računalnik, ki zmaga z najbolj zapletenim algoritmom potrditve izvedenih transakcij prodaj in nakupov kriptovalut, je za svoje delo nagrajen z novo izdano kriptovaluto. Ampak rudarjenje nima prav nobene skupne točke z ustvarjanjem ali pridobivanjem nove rude, kot je zlato. V računovodskem pogledu gre za opravljanje storitev.

Svojega rudarja kriptovalut imate lahko kar doma

Običajni rudarski računalniki so sestavljeni iz večjega števila grafičnih kartic. Več grafičnih kartic kot imate, bolj ste konkurenčni na trgu. Takšen rudar zahteva konstantni nadzor nad delovanjem, treba je posodabljati programsko opremo, s katero je vključen v omrežje, zagotoviti mu je treba dovolj energije, itd. Na prvo žogo se sliši zelo zahtevno, mar ne?

Zdaj pa k rudarjenju (mining), torej k nastajanju verig blokov! Rudarjenje je obdelovanje transakcij z digitalno valuto. V praksi to pomeni, da imate noč in dan vključen računalnik, ta pa izvaja računske postopke, s katerimi se obdelujejo nakazila, varuje omrežje in skrbi za soglasje in usklajenost vseh v sistemu. Rudarji so tako temelj, na katerem tovrstne valute temeljijo, in opravljajo delo, ki ga v svetu nacionalnih valut opravljajo banke. Ko rudar obdela določeno količino podatkov, je nagrajen z bitcoinom in s prispevki, ki jih uporabniki plačajo za transakcije, ki jih je obdelal (v povprečju okoli 0,10 evra na nakazilo). Žal so časi, ko je za rudarjenje bitcoinov zadostoval močan domači računalnik ali nekaj njih, nepreklicno minili. Računske operacije, ki jih rudarji izvajajo, zahtevajo ogromno procesno moč, torej precejšnjo naložbo v tehnologijo. Poleg nekaj velikih podjetij, ki se ukvarjajo izključno s tem, se tako posamezni rudarji združujejo v skupine, da s pomočjo povezanih naprav laže opravijo zahtevne računske naloge.

V ta namen obstaja v Sloveniji nekaj podjetij, ki poskrbijo za vse te stvari namesto vas. Podjetja vam ponudijo celotno storitev nakupa strojne opreme, postavitev rudarja, prostor za rudarjenje in nadzor nad celotnim procesom. Ker je rudarjenje energetsko zelo intenzivno, se pri temu procesu sproščajo velike količine toplote, za katero je treba poskrbeti, drugače se vam lahko grafična kartica preprosto pregreje. In to je le eden od primerov, kjer vam lahko takšna podjetja pomagajo in vam s tem zagotavljajo konstanten dohodek, skrb pa prestavijo nase. Tudi postopek garancije, če se s strojno opremo karkoli zgodi.

V Sloveniji se je zelo povečalo zanimanje za dajanje sredstev posameznikov in podjetij v rudarjenje, ki podjetnikom prinaša konstanten priliv in si s tem ustvarjajo denarne rezerve, ki jih pozneje lahko uporabljajo za razširitev svoje osnovne dejavnosti. Taka opcija je zelo varna, saj jim ponuja izbiro rudarjenja več 100 različnih kovancev. To se v svetu dogaja že lep čas in zdaj se tudi pri nas.

Rudarjenje kriptovalute, ki je edini vir emisije novih kriptokovancev, lahko izvajate sami na svojem osebnem računalniku s programsko opremo za rudarjenje posamezne kriptovalute, lahko pa kupite namenski računalnik za rudarjenje – tako imenovani ASIC. Ker pa se zmogljivost mikroprocesorjev hitro dviguje, obstaja možnost, da bo vaš računalnik za rudarjenje že zastarel, še preden se naložba vanj izplača. Naprednejša in tehnično enostavnejša opcija rudarjenja je, da denar, namenjen nakupu računalnika za rudarjenje, namenite raje organizaciji, ki vzdržuje in nadgrajuje farmo strežnikov centralno, vam pa jo v zameno za pristojbino dovoli uporabljati v obliki storitve v oblaku. Tako se rudarjenje izvaja kot naložba, v katero naložite denar, podjetje, ki izvaja rudarjenje s svojimi strežniki, pa vam v zameno obljublja udeležbo pri dobičku, ko in če narudarijo nove kriptokovance.

Rudarjenje je postopek, v katerem računalniki izvajajo računske postopke, s katerimi procesirajo nakazila, varujejo omrežje in skrbijo za soglasje in usklajenost vseh udeležencev sistema. Rudarjenje si lahko predstavljate kot dejavnost podatkovnega centra za bitcoin, le da je ta center povsem decentraliziran in razpršen po vsem svetu brez enega posameznika, ki bi proces nadzoroval. Izraz rudarjenje je analogija spiranju zlata, ker je to hkrati tudi proces, v katerem nastajajo novi bitcoini. Od spiranja zlata pa se rudarjenje v bitcoinih razlikuje po tem, da je delo, za katerega rudarji prejemajo nagrado, koristno za celotno omrežje, saj skrbi za njegovo celovitost in varnost. Rudarjenje bo še vedno potrebno tudi po tem, ko bodo nastali vsi bitcoini.

Kako deluje rudarjenje bitcoinov?

Vsakdo se lahko loti rudarjenja tako, da na specializirani strojni opremi požene temu namenjeno programsko opremo. Programska oprema za rudarjenje spremlja nova nakazila v vrstniškem omrežju in izvaja opravila za procesiranje in potrjevanje teh nakazil. Denarna motivacija za rudarjenje je, da rudarji prejmejo prispevke, ki jih uporabniki plačajo pri pošiljanju nakazil, in nove bitcoine, ki nastajajo po vnaprej določenem obrazcu.

Nova nakazila se potrdijo tako, da jih rudarji vključijo v nov blok skupaj z matematičnim dokazom opravljenega dela. Tak dokaz dela je zelo težko ustvariti, saj je edini način preskušanje milijard izračunov na sekundo. To zagotavlja, da rudarji opravijo te izračune, preden omrežje sprejme njihove bloke in preden si lahko izplačajo nagrade. Ko vse več ljudi rudari, omrežje samodejno povečuje zahtevano težavnost dela za tvorbo novih blokov; na ta način ostaja povprečni čas iskanja bloka vedno 10 minut. Posledica pa je tudi, da je rudarjenje zelo tekmovalen posel, kjer noben posamezen rudar ne more sam odločati o tem, kaj se vključi v verigo blokov.

Dokaz dela v vsakem bloku je tudi odvisen od prejšnjega bloka, s čimer se zagotavlja kronološki vrstni red v verigi blokov. Na ta način se možnost stornacije preteklih nakazil eksponentno zmanjšuje z dodajanjem novih blokov na rep verige, saj bi bilo za stornacijo nakazila v danem bloku treba ponovno opraviti enako količino dela kot v vseh sledečih blokih skupaj. Kadar sta najdena dva bloka hkrati, rudarji nadaljujejo verigo na prvem bloku, ki ga prejmejo, in preklopijo na najdaljšo verigo, ko je najden naslednji blok. Na ta način rudarjenje omogoča varovanje in ohranjanje globalnega strinjanja glede na vloženo procesorsko moč.

Rudarji ne morejo goljufati niti s samovoljnim povečanjem svoje nagrade ali s procesiranjem neveljavnih nakazil, saj bi ostala vozlišča vsak blok, ki bi vseboval neveljavne podatke glede na pravila protokola, zavrnila. Tako je omrežje varno, tudi če nekateri rudarji niso zaupanja vredni.

Kako rudarimo etherium?

Etherium je prav tako decentralizirana mreža verig podatkovnih blokov, uporablja kriptovaluto, imenovano ether, ki jo uporabniki lahko rudarijo in z njo trgujejo ali pa z njo plačujejo za storitve na mreži Etherium. Tu pa se podobnost z bitcoinom tudi konča.

Glavna prednost je, da omogoča razvoj popolnoma novih aplikacij na eni sami podlagi. Programerji so pred tem namreč imeli dilemo – da bodisi razširijo funkcionalnosti bitcoina, kar je zahtevno in časovno potratno početje, bodisi razvijejo novo aplikacijo z novo verigo podatkovnih blokov s popolnoma novo platformo (to je eden od razlogov, zakaj je trenutno v obtoku že okoli 700 bitcoinu podobnih kriptovalut).

Etherium je to presegel s ključno novostjo, imenovano Etherium Virtual Machine, ki lahko poganja kateri koli računalniški program, napisan v katerem koli računalniškem jeziku, osnovna veriga podatkovnih blokov pa se pri tem ne spreminja.

S tem povezan pa je še en ključni element, imenovan smart contracts oziroma pametne pogodbe, ki sicer segajo že v leto 1994. Te niso nič drugega kot računalniški programi, ki pa v teoriji omogočajo izmenjavo denarja, vsebin, zemljišč, delnic … kar koli že ima neko vrednost, kot piše Blockgeeks. Programi namreč vsebujejo točno določene pogoje (ti so odvisni le od tega, kaj stranki zahtevata, da se v program zapiše) in le, ko so ti izpolnjeni, se bo pogodba sklenila.

Na primer, računalniški program za pametno pogodbo bi se lahko glasil nekako tako: če ima račun 1 X število enot valute in če je danes 1. april, potem na račun 2 nakaži Z število enot valute. V nasprotnem primeru ne naredi ničesar. Vse to brez vmešavanja tretjih oseb, brez posrednikov, samodejno in takoj. Se pravi, veliko hitreje, varneje in predvsem ceneje.

Vendar je to daleč od edine mogoče uporabnosti. Po svetu že nastajajo številni projekti, temelječi na Etheriumu. Če je bilo leto 2016 leto preizkušanja, poznavalci menijo, da je leto 2017 tisto, ko so luč sveta uzrli prvi resnični projekti. Kot prvega omenimo ICONOMI, saj nastaja v režiji slovenskih ustvarjalcev. Gre za platformo za vlaganje v kriptovalute, ki naj bi zaživela do konca leta. Potem je tu Augur, ki je v beta različici. Tu bodo uporabniki lahko poljubno ustvarjali dogodke, drugi pa bodo lahko nanje stavili. Ali pa Digix, kjer lahko s kriptovalutami kupujete dragocene kovine. Ali pa EtherLoan, kjer se dajejo posojila z ethrom. Tu so še spletne igralnice, kjer hiša nima prav nobene prednosti, superračunalnik, ki uporablja računsko moč računalnikov uporabnikov, povezanih v mrežo, popolnoma nove čisto spletne banke. Tudi Volkswagen se dogovarja, da bi krmiljenje svojih industrijskih robotov prepustil Etheriumu.

Poleg ethereuma so zanimive še kriptovalute, ki omogočajo veliko večjo anonimnost. Mednje spadajo zcash, dash in monero. Kaj v kriptosvetu pomeni dobra anonimnost? V primeru bitcoina ali ethereuma lahko na podlagi javnega naslova denarnice neke osebe preverimo število enot, ki si jih ta oseba lasti, in tudi celotno zgodovino transakcij. Pri anonimnih kriptovalutah, kot so prej navedeni zcash, dash ali monero, pa to ni možno. Četudi posedujemo javni naslov denarnice, bo vsebina skrita pred javnostjo, podobno kot to velja za bančne račune.

Zaključek

Naj ta članek predstavlja osnovno informacijo o kriptovalutah. Kriptovalute so med nami in to je dejstvo. Zdaj je odvisno od vsakega posameznika, da se kar najbolje pouči in zbere kar največ informacij o vseh novostih, ki jih prinašajo nove oblike denarja, da se bo lahko odločil (kot pravna ali fizična oseba). Naj bo ta članek izziv za radovedne in pogumne, da bodo pridobili še dodatne informacije o vlaganju v digitalne valute in računalniškem rudarjenju ter se sami odločili. Sama sem se že. Na mesec naš stroj izkoplje en etherium.

piše: dr. Samo Bardutzky, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

Prispevek obravnava vprašanje usode državljanov, ki so se ob referendumski odločitvi, da Združeno kraljestvo (ZK) izstopi iz EU, znašli v negotovem pravnem položaju. Niti ZK niti EU nista ponudili enostranske zaveze, da se položaj državljanov v smislu pravice do bivanja, dela, socialnih storitev itn. ne bo spremenil. Vprašanje pravnega položaja teh državljanov bo tako del pogajanj med ZK in EU. Stališče, zastopano v prispevku, je, da obstajajo trdni pravni argumenti, ki zahtevajo tako od ZK kot tudi EU27, da spoštujeta pravico državljanov, ujetih v Brexit, do zasebnega in družinskega življenja po 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri tem prispevek opozarja zlasti na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah, nastalih na pogoriščih nekdanjih skupnih držav. Opozori pa tudi na drugačen pravni položaj osebe, ki se »zbudi v drugi državi«, v primerjavi s splošnejšim konceptom »migranta« in na precedenčno vrednost zadeve Kurić in drugi proti Sloveniji.

1 Uvod

K temu, da v zborniku, posvečenem sedemdesetletnici prof. dr. Cirila Ribičiča, objavim ta prispevek, sta me vodila dva razmisleka. Prvič, prof. Ribičič budno spremlja britansko kritično razpravo o sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), zlasti kadar so te vsaj na videz v konfliktu z izidi demokratičnih procesov na Otoku (na primer Hirst proti Združenemu Kraljestvu). Ta kritična razprava pa je teoretsko tesno povezana prav s političnim konstitucionalizmom, ki ga v tem prispevku z Brexitom povežem tudi sam. Drugič, slavljenec je večkrat poudaril pomen ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča o kršitvah Ustave na škodo izbrisanih. Odločbo v zadevi U-I-246/02 iz leta 2003, pri kateri je tudi sam sodeloval kot sodnik Ustavnega sodišča (in ki gradi na odločbi v zadevi U-I-284/94 iz leta 1999) je izpostavil kot eno od »sedem veličastnih« odločb Ustavnega sodišča RS, izdanih med leti 1977 in 2009 (Ribičič, 2009). Prispevek pa razmišlja o precedenčni vrednosti sodbe iz nadaljevanja sodne poti izbrisanih (Kurić in drugi proti Sloveniji).

V prispevku razmišljam namreč o usodi državljanov Združenega kraljestva (ZK), ki prebivajo v preostalih državah članicah Evropske unije (EU27), in državljanih EU27, ki prebivajo v ZK. Z odločitvijo na referendumu 23. junija 2016, da ZK izstopi iz Evropske unije (EU), je postal njihov položaj negotov. Ali bodo po koncu postopka, predvidenega v 50. členu Pogodbe o Evropski uniji, imeli še pravico ostati v državi, v kateri prebivajo, bodo imeli tam še pravico delati in dostop do javnih storitev? Ocenjuje se, da je takih državljanovskupaj približno pet milijonov (Mantouvalou, 2016) – gre torej za številko, ki ustreza celotnemu prebivalstvu ene manjših držav članic EU. Zaradi negotovosti položaja, v katerem so se znašli, sem državljane EU27 v ZK in državljane ZK v EU27 poimenoval »državljani, ujeti v Brexit«.

2 Usoda državljanov, ujetih v Brexit, kot prevladujoče politično vprašanje?

Do danes so prevladovale politične razsežnosti tega vprašanja, pravna pa ostaja v ozadju. Vzrok za to je, da so voditelji ZK po referendumu zavrnili možnost, da bi državljanom EU27 v ZK dali enostranska zagotovila, da bodo ohranili svoj status tudi po izstopu ZK iz EU. Prav nasprotno: nekateri ministri vlade ZK, denimo novi »poreferendumski« minister za mednarodno trgovino Liam Fox, so tudi javno opisovali položaj državljanov EU27 v ZK kot močno »pogajalsko karto« v prihajajočem napornem procesu izstopa (Elgot, 2016). Kot nekakšno kompromisno rešitev se je britanska prva ministrica Theresa May nato zavzela za to, da bi dogovor o položaju teh državljanov izvzeli iz glavnih pogajanj in ga sklenili že prej. To možnost so evropski voditelji zavrnili (Cowburn, 2016).

Na to, da položaj prizadetih državljanov ni le »pogajalski žeton« (angl. bargaining chip) in da odločitev ne more biti zgolj politična, so nekateri komentatorji sicer opozarjali, sklicujoč se predvsem na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (EKČP) in pravico do zasebnega in družinskega življenja (8. člen) (White, 2016; Mantouvalou, 2016). Vendar razen Odbora Doma lordov prevladujoča razprava med političnimi akterji pravne razsežnosti tega problema sploh ni zaznala (House of Lords, 2016).

V času, ko sem oddajal to besedilo, je ZK v skladu z določbo 50. člena Pogodbe o Evropski uniji že obvestilo Evropski svet o svoji nameri izstopiti iz EU. To je vlada ZK storila na podlagi Zakona o notifikaciji Evropske unije o izstopu, ki je bil promulgiran 16. marca 2017. V postopku sprejemanja tega zakona v Domu prostakov je bil sicer predlagan amandma, s katerim bi se zavarovale pravice državljanov EU27, da ostanejo, vendar je bil ta zavrnjen. Celo ob vetu Doma lordov so lordi v spodnji dom poslali signale, da naj ob vnovičnem odločanju poslanci vendarle sprejmejo amandma, ki bi položaj državljanov EU27 izvzel iz pogajanj med ZK in EU27. Zahteve so bile zavrnjene. Ne glede na to, da so v razpravi opozorili celo na Idija Amina, ki je izgnal Azijce iz Ugande, pa je na koncu vendarle prevladalo zagotovilo vlade, da bo položaj državljanov, ujetih v Brexit, »prioriteta« (Asthana & O’Caroll, 2017).

Kot moj prispevek k razpravi o pravni razsežnosti tega vprašanja želim opozoriti na slovensko izkušnjo z geopolitičnimi spremembami, ki prizadenejo državljane, živeče na določenem ozemlju, in posledični pravni razplet takega problema. Razpad Jugoslavije in s tem nastanek države Slovenije ter pravno razsežnost posameznih težav, ki se s tem pojavijo, želim uporabiti kot paradigmatski primer geopolitičnih sprememb s posledicami za pravni status na prizadetih ozemljih živečih posameznikov. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je namreč s tektonskimi spremembami v svetovni politiki prišlo tudi do sprememb v državnih tvorbah in nastanka novih držav, na primer na ozemlju nekdanje Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ).

3 Državljani, ujeti v Brexit, in Evropska konvencija o človekovih pravicah

S posledicami teh sprememb za pravni status posameznika se je srečalo tudi ESČP. Pred tem je sodišče sicer že uspešno razširilo domet pravic iz 8. člena EKČP na pravice migrantov (glej na primer sodbo v zadevi Moustaquim proti Belgiji). Vendar pa menim, da ne gre zanemariti temeljne razlike med aplikacijo pravice do zasebnega življenja na – po eni strani – situacijo, v kateri je migrant, torej nekdo, ki je dejavno prešel državne meje, se preselil in nato stkal osebne in družbene vezi v okolju, v katerem se je naselil, in – po drugi strani – situacijo, v kateri so se meje ali pa kar celotne države spremenile tako rekoč »čez noč«, ljudje pa so se (nekoliko karikiram, ne pa preveč) zjutraj zbudili v novo pravno resničnost.

Dora Kostakopoulou in Anastasia Tataryn (2017) sta prav Brexit in posledice, ki jih prinaša državljanom, ki so se (ali pa se bodo) nekega jutra zbudili v napačni državi, zajeli v teoretski okvir, s katerim razložita, kako »pogojujoči dogodki« (angl. conditioning events), ki se dogajajo v politiki ali v mednarodnih odnosih, ljudi, ki so subjekti pravnega sistema, pretvarjajo v objekte pravnega sistema. Če je v dejavnem prehajanju migranta ali migrantke čez meje še vsaj nekaj subjektivitete (vemo seveda, da marsikdo državo zamenja, ker tako rekoč nima nobene izbire – vendar to presega okvir te razprave), pa v drugi primerjani situaciji subjektivitete ni. Če je bila, se je izražala v političnih procesih, referendumih ali volitvah, ki so vodili do »pogojujočega dogodka«, kot na primer glasovanje na referendumu o Brexitu. Prav referendum o Brexitu pa je zaradi izključujoče določenega kroga referendumskih upravičencev dober primer pogojujočega dogodka, na katerega množica prizadetih državljanov s svojim glasom niti ni mogla vplivati.

ESČP se je s pravnimi posledicami usodnih državnopravnih sprememb srečalo v odmevni zadevi Slivenko proti Latviji. Pritožniki, ruski državljani, so morali Latvijo zapustiti, čeprav je Latvija sprejela zakonodajo, ki je uredila status državljanov nekdanje ZSSR. Zanje so namreč veljale norme posebne pogodbe, po kateri so morali Latvijo zapustiti pripadniki nekdanje sovjetske vojske in njihove družine. Pomembno je, da je ESČP v tej zadevi prepoznalo pomen »omrežja osebnih, družbenih oziroma družabnih in ekonomskih razmerij, iz katerih sestoji zasebno življenje vsakega posameznika« v kontekstu geopolitičnih sprememb kot »pogojujočega dogodka«. V sodbi v zadevi Slivenko je tako ESČP razvilo avtonomno varstvo človekovih pravic dolgotrajnim rezidentom v tuji državi (Thym, 2014: 115).

Nedvomno je odločitev v zadevi Slivenko proti Latviji pomemben argument za pravno razsežnost vprašanja statusa državljanov, ki jih je prizadel Brexit, in žarek upanja za to skupino ljudi. Opozoriti velja, da je bila odločitev vendarle sprejeta v nekoliko specifičnem kontekstu, saj predmet presoje ESČP ni bila na splošno latvijska zakonodaja, ki je urejala status državljanov drugih federalnih enot ZSSR, temveč posebna ureditev za vojaške osebe. To je odprlo dodatna, občutljiva vprašanja varnosti države in vprašanje nujnosti posega v pravico postavilo kot trenje med pravicami posameznika in interesom skupnosti. Vse to pa so okoliščine, ki v primeru Brexita niso podane. Dodati pa velja, da lahko govorimo tudi o tem, da se je avtonomno varstvo človekovih pravic dolgotrajnih rezidentov po sodbi v zadevi Slivenko razvilo v razmeroma avtonomen pravni institut, ki je med drugim pripeljal tudi do zakonodajne harmonizacije v okviru Evropske unije.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Darko Končan, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Že daljnega leta 2001 smo se na takratnem Ministrstvu za finance skupaj z nekaterimi kolegi iz MNZ ukvarjali z mislijo, kako vsem tistim, ki so se po takrat veljavni zakonodaji ukvarjali z nezakonitimi posli (trgovina z drogo, prevažanje ilegalnih prebežnikov iz bivših delov Jugoslavije v EU, goljufanje pri organiziranju iger na srečo, organizacijo prostitucije in izkoriščanja žensk iz drugih revnih držav, itd.) in se pri tem nezakonito premoženjsko okoriščali, zaseči premoženje. Postopki na sodiščih so trajali zelo dolgo in vsem tem, ki so pridobili nezakonito premoženjsko korist, se ni dalo v kratkem zaseči tega finančnega premoženja.

Takrat je prišlo do ideje (po vzoru razvpite afere pred desetletji z ameriškim Al Caponejem, ki mu niso prišli do živega zaradi številnih kriminalnih dejanj najhujše vrste, pa so mu zato našli davčno utajo iz dohodnine in ga zaradi borih nekaj sto dolarjev zaprli in obsodili na dolgoletno ječo), da lahko takšno nezakonito pridobljeno premoženje odvzamemo v najhitrejšem primeru z dopolnitvijo davčne zakonodaje predvsem posebnega postopka po t. i. 68. členu, kjer se bi obdavčilo nepojasnjeno porast premoženja davčnega zavezanca RS, ki je nastalo iz nenapovedanih ali nepojasnjenih dohodkov za 5 let nazaj.

Nerodna je bila le odločitev predlagatelja zakona, to je MF, da se tak postopek obdavčenja na hitro uredi znotraj postopkovne zakonodaje in ne v Zakonu o dohodnini.

Hkrati pa se je v RS zaradi zelo očitnih inkriminiranih dejanj posameznikov (t.i. tajkunski posli prevzemanja podjetij na dvomljive načine, različna obogatitve posameznikov in združb pri organizira nju kriminalnih dejanj, ki so vodila do pridobitve velike in nezakonite premoženjske koristi, pa tudi pojavljanja večjih in zelo inkriminiranih davčnih utaj »missing traderjev«, kot tudi vse ostale neprijavljene oblike pridobivanja premoženja in predvsem finančnih sredstev iz t.i. črnih in sivih poslov zavezancev) in gospodarskih družb pojavile še vse druge oblike kazenskega preganjanja tovrstnih negativnih kazenskih dejanj pri pridobivanju večje in nezakonite premoženjske koristi. Poleg uvajanja in dopolnjevanja zakonskih sprememb pri obdavčevanju in v okviru generalnega davčnega sistema ter določb znotraj Kazenskega zakonika RS se je na predlog poslancev sprejel Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora – ZOPNI z uvedbo finančnih preiskav ter povsem nova uveljavitev že omenjenega 68.člena ZDavP-2.

Pa tudi uveljavljene novosti in zakonske spremembe ter s tem povečano aktivnost Komisije za preprečevanje korupcije pri nosilcih javnih funkcij lahko uvrstimo v ta kontekst.

Torej na kratko rečeno, obilo sistemskih in zakonskih oblik preganjanja tovrstne negativne prakse, kar bi dalo misliti, da se bo v RS temeljito opravilo s takšnim obsegom nezakonitega delovanja in okoriščanja z neupravičeno pridobljeno premoženjsko koristjo posameznikov in družb. A konkretne pojavne oblike vseh mogočih starih in novih oblik okoriščanja in nezakonitega pridobivanja velike ali večje premoženjske koristi dajo slutiti, da smo žal v RS veliko prepozno in s premajhno učinkovitostjo spremljali in nadzirala takšna dejanja že v času njihovega pojavljanja, saj se večina odprtih in že končanih postopkov nanaša na dejanja za več let nazaj, namesto da bi vsa tovrstna ukrepanja usmerili v preprečevanje aktualnih dogajanj in izkrivljanj, kjer bi še lahko pravočasno preprečili odtujitve in skrivanja tako nezakonito ali netrasparentno pridobljenega premoženja.

Zato se lahko že postavlja vprašanje smotrnosti in prevelike normiranosti glede preiskovanja teh finančnih zlorab in malverzacij po več vzporednih postopkovnih določbah iz različnih zakonov in s tem v zvezi tudi učinkovitosti vseh preiskovalnih organov pri odkrivanju in zatiranju tovrstne finančne kriminalitete.

Ne smemo pozabiti, da so se istočasno tudi na pobude znotraj EU in sprejeto Smernico EU o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) uveljavile še zelo restriktivne oblike preganjanja, nadzora in sankcioniranja tovrstnih kriminalnih dejanj, ki jih preiskovalni organi tudi lahko uporabljajo v smislu ustreznega in pravočasnega ukrepanja.

POSEBNI POSTOPEK OBDAVČEVANJA PORASTA PREMOŽENJA (5. odstavek 68. in 68. a člen Zakona o davčnem postopku)

Obdavčevanje porasta premoženja po 5. odstavku 68. člena ZDavP-2

Poslanstvo tega avtorjevega prispevka je podrobneje osvetliti vse plati, tako dobre in tudi deloma slabe (bolje rečeno strokovno nedorečene) posebnega postopka obdavčevanja porasta premoženja po 68. in 68.a členu ZDavP-2, ki v praksi sprožajo po nepotrebnem določene pomisleke ter enega od bistvenih pritožbenih razlogov.

Ključne predpostavke in principi te uveljavljene novote poleg redne dohodnine v obdavčevanju premoženja posameznikov po 68.členu ZDavP-2 so bile:

• da je davčno breme dokazovanja izvorov premoženja prevaljeno na davčnega zavezanca, ki lahko svoje trditve in argumente izkazuje zgolj z dokumenti (šele kasneje se je zaradi številnih pritožb upoštevalo posamezna načela in pravice posameznikov iz Zakona o upravnem postopku, da je možno dokazovanje tudi z drugimi posrednimi dokazi, kot so predvsem priče in drugi posredni dokazi, še posebej je bilo to očitno pri dokazovanju obstoja posojilnih razmerij, kjer še danes naša zakonodaja ne predpisuje obličnosti teh pogodb);
• postopki so se lahko uvedli za 5 let nazaj, kot to velja za relativni rok zastaranja po davčnem postopku;
• uvedla se je posebna oblika izpolnitve Prijave premoženja – PP (vseh vrst in oblik), kjer je moral zavezanec popisati vse svoje premoženje na začetku obdobja po uvedbi davčne postopka ter na dan izpolnitve te PP. Podobno PP se je tudi uvedlo v okviru postopkov Komisije za preprečevanje korupcije nosilcev javnih funkcij, kjer pa so se zaradi različnih stanj ob posameznih datumih izpolnitve posamezne PP stvari zopet nepotrebno zapletale in obravnavale pri ugotavljanju dejanskega in verodostojnega stanja glede premoženja preiskovancev;
• zelo sporna pa je bila in je še metodologija ugotavljanja davčne osnove, ki ni bila določena ali predpisana v nobenem podzakonskem aktu, niti strokovno preverjena in so jo v GFU skupaj s finančnimi inšpektorji sami nekako dorekli in začeli izvajati. Da je ta metodologija lahko zelo sporna, najbolj priča primer obravnave gotovinskih dvigov in pologov na TRR, ki ga v večini primerov FURS obravnava pri dvigu kot vsakokratno trošenje (in s tem prirast premoženja) ter pri pologih kot nepojasnjen izvor denarja, pa čeprav je v mnogih primerih to lahko zgolj polog istega denarja, ki je bil prej dvignjen in je vse skupaj zato kar 2x obdavčeno;
• kot davčna stopnja tako ugotovljene davčne osnove je bila upoštevana povprečna stopnja efektivne dohodnine skupaj z obračunanimi davčnimi obrestmi, kar ni bilo sporno;
• v davčni stroki razen metodologije ni bilo večjih problemov razen že omenjenega problema znotraj tega dokazovanja, kako lahko zavezanec dokazuje in s kakšnimi argumenti in dokazi obstoj gotovinskih prihrankov pred začetkom uvedenega 5-letnega obdobja od začetka davčnega postopka, tu pa je v celoti prišlo do mnogih diskurzov obravnavanja finančnih preiskovalcev glede dokazovanja gotovinskih prihrankov, ki so jih zavezanci vpisali v PP na začetku obdobja.

Ob vseh teh opozorilih glede pomanjkljivosti pri izvajanju določb in možnosti dokazovanja z drugimi dokazi in argumenti zavezancev pa se je tudi z vključitvijo pravne stroke v posameznih primerih opozorilo še na nekatere druge probleme, ki jih na kratko povzemam v nadaljevanju:

ZASTARANJE:

Eden ključnih problemov je prav zastaranje, ko zavezanci zaradi ravnanj davčnega organa ne uživajo pravne varnosti, kot jo zagotavlja ZDavP-2, saj nemalokrat davčni organ ne upošteva jasnih določb zakona, ki mu daje pooblastilo in okvire njegovega delovanja. Tako na primer zakon jasno določa, da mora davčni organ po končanem davčno inšpekcijskem nadzoru izdati odločbo v šestih, oziroma ob obstoju nekaterih izjem, najkasneje devetih mesecih, kar pa se le redko zgodi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Branko Mayr, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Finančna preiskava, s pomočjo katere se ugotavlja premoženje nezakonitega izvora, je ena pomembnih nalog forenzičnih preiskovalcev. V preiskavi je treba strogo spoštovati strokovna pravila in paziti, da ne pride do napak, ki vplivajo na nepravilno ugotovljeno višino premoženja nezakonitega izvora. Ugotovljeno premoženje se odvzame, zato ga je treba natančno identificirati.

1 UVOD

Problem sodobne družbe je tudi pohlepništvo, ki se manifestira v pridobivanju premoženja nezakonitega izvora. Države se temu zoperstavljajo na različne načine. Razvite države so dosegle soglasje o potrebi preprečevanja pridobivanja premoženja nezakonitega izvora. V vseh pomembnostih so se uskladile davčne zakonodaje, ki premoženje, od katerega ni bil plačan davek, obdavčijo s posebnimi davčnimi stopnjami, sprejele so se podlage, ki omogočajo odvzem premoženja nezakonitega izvora. V Sloveniji se premoženje nezakonitega izvora dodatno obdavčuje v skladu z davčnimi predpisi oziroma odvzame v skladu s predpisi o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Težava je ugotovitev obsega neobdavčenega premoženja in obsega premoženja nezakonitega izvora. V pomanjkanju listinskih podlag se pri ugotavljanju obsega premoženja nezakonitega izvora uporabljajo tudi indirektne metode. O njih govorimo v tem sestavku.

2 OZADJE

Pri ugotavljanju premoženja nezakonitega izvora in njegovega obsega je treba ločiti premoženje, ki ni bilo obdavčeno, in premoženje nezakonitega izvora. V prvem primeru ima premoženje zakoniti izvor, vendar to premoženje ni bilo davčno ustrezno obravnavano. V drugem primeru pa gre za premoženje, ki nima zakonitega izvora.

Obdavčitev premoženja, od katerega niso bile plačane dajatve, ureja Zakon o davčnem postopku, ki v 68. členu določa primere odmere davčne osnove v posebnih primerih, v 68. a členu pa primere, ko davčni zavezanec ni napovedal svojih dohodkov. V teh primerih se izvede cenitev davčne osnove. Gre za ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Če je davčnemu organu poznan del prihodkov ali del odhodkov, se verjetna davčna osnova lahko določi na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih davčni organ zbere v ugotovitvenem postopku v zvezi z zavezancem za davek, njegovimi družinskimi člani in povezanimi osebami, kot so podatki o številu zaposlenih, izplačanih plačah in drugih dohodkih iz zaposlitve, prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah, nabavah in storitvah, vrednosti premoženja, in drugih zunanjih znakov posedovanja premoženja, proizvodnih kapacitetah oziroma opremljenosti ter lokaciji poslovnih in stanovanjskih prostorov, številu najemnikov ter obdobju oddajanja v najem. Če davčni organ nima na razpolago teh podatkov, oceni davčno osnovo z uporabo gornjih podatkov pri zavezancih za davek, ki so v istem davčnem obdobju in v podobnih okoliščinah opravljali enako ali podobno dejavnost oziroma opravljali enake ali podobne dobave in storitve oziroma dosegali primerljive vrste dohodkov. V tem primeru davčni organ odmeri davek za davčno obdobje, kot je določeno z zakonom o obdavčenju od ocenjene davčne osnove. V teh primerih, ko davčni zavezanec ni napovedal svojih dohodkov, se davek odmeri od davčne osnove, ki je enaka ugotovljeni razliki med vrednostjo premoženja, zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, od katerih je bil odmerjen ali obračunan davek, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Preiskuje se eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Pri ugotavljanju davčne osnove se upoštevajo dokazane trditve davčnega zavezanca.

Pomembno področje dela forenzičnih preiskovalcev je ugotovitev obsega premoženja nezakonitega izvora zaradi njegovega odvzema. Šteje se, da je premoženje nezakonitega izvora, če ni dokazano, da je bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način. Postavljena je domneva, da premoženje ni bilo pridobljeno iz zakonitih dohodkov oziroma na zakonit način, če je podano očitno nesorazmerje med njegovim obsegom in dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je oseba plačala v obdobju, v katerem je bilo premoženje pridobljeno. Pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva vrednost vsega premoženja, ki ga ima oseba v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagala oziroma ga je prenesla na povezane osebe ali je bilo pomešano z njihovim premoženjem ali je prešlo na njene pravne naslednike. Obseg nezakonitega premoženja se ugotavlja s finančno preiskavo, ki se uvede, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora, ki je pridobljeno s kataloškimi kaznivimi dejanji in skupna vrednost takega premoženja presega 50.000 evrov. V tem primeru Republika Slovenija kot tožnica toži tožence za odvzem premoženja nezakonitega izvora. Pravdni postopek je neodvisen od kazenskega postopka. Tako je lahko tožena stranka v kazenskem postopku oproščena v pravdnem postopku pa se ji premoženje nezakonitega izvora odvzame. Ugotavljamo, da tudi v primeru, če sodišče v pravdnem postopku ugotovi nižji obseg premoženja nezakonitega izvora, kot je predpisan za uvedbo preiskave (50.000 EUR), se pravdni postopek nadaljuje. Po odločitvi sodišča se nezakonito pridobljeno premoženje odvzame in postane last Republike Slovenije.

Pri obravnavi postopka obdavčitve je treba upoštevati postopkovne značilnosti davčnega postopka, ki so drugačne kot v primeru nezakonitega premoženja po ZOPNI.

Postopek finančne preiskave vodi državno tožilstvo Republike Slovenje, ki je pristojno za predkazenski ali kazenski postopek zaradi kataloškega kaznivega dejanja, pri čemer sodeluje s pristojnim državnim tožilcem, ki odredi finančno preiskavo. Predlog za finančno preiskavo z obrazloženimi razlogi za sum lahko poda policija, Finančna uprava Republike Slovenije, Komisija za preprečevanje korupcije ali Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. V odredbi o finančni preiskavi državni tožilec določi osebo, zoper katero se preiskava opravi, in obdobje, za katero se opravi. Finančna preiskava se lahko opravi najdalj za obdobje petih let pred letom, v katerem je bilo storjeno očitano kataloško kaznivo dejanje ter do vložitve tožbe. Namen finančne preiskave je, da se zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev o:

• začasnem zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu premoženja nezakonitega izvora,
• ter ali/in začetku postopka zoper katere osebe naj se začne postopek za odvzem premoženja nezakonitega izvora.

V finančni preiskavi se zberejo:

• podatki o obsegu premoženja preiskovanca in razmerju med njegovimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevke, ki jih je plačal, ter vrednostjo premoženja, ki ga je imel oziroma ga ima v lasti, posesti, ga uporablja, uživa, z njim razpolaga ali je razpolagal v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava;
• podatki o obsegu premoženja iz prejšnje alineje, ki je bilo preneseno na povezane osebe ali je prešlo na pravne naslednike v obdobju, za katero se opravi finančna preiskava, ter način prenosa oziroma prehoda;
• drugi podatki, ki utegnejo biti koristni za postopek oziroma je glede na okoliščine primera smotrno, da se pridobijo za ugotovitev izvora, obsega in prenosa premoženja.

V finančni preiskavi se lahko uporabijo ukrepi, ki so po zakonu, ki ureja kazenski postopek, dopustni za pridobitev podatkov in dokazov za zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Rok Čeferin, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Tisti, ki se s profesorjem dr. Cirilom Ribičičem občasno pomerimo v golfu, smo bili nemalo presenečeni, ko smo izvedeli, da je letos praznoval že svoj 70. rojstni dan. Profesor je še vedno odlično fizično pripravljen, hkrati pa ga pri igranju golfa (njegovi teniški prijatelji pravijo, da to velja tudi za njegovo teniško igro) vodita tekmovalnost in želja po zmagi, ki sta sicer lastni precej mlajšim rekreativnim športnikom. Dr. Ribičič se vsake športne igre loti »na zmago«. Če mu uspe in nasprotnika premaga, je zadovoljen, če ne, pa mu sicer športno stisne roko, vendar ne skriva nezadovoljstva in se nemudoma posveti pripravam na povratni dvoboj.

To svojo nepopustljivost je ugledni profesor neštetokrat pokazal tudi pri svojem poklicnem delu. Med leti 2000 in 2009 je bil sodnik na Ustavnem sodišču, v letih od 2007 do 2009 pa tudi njegov podpredsednik. Takrat je sodeloval pri sprejemu nekaj »veličastnih odločitev Ustavnega sodišča«, kot jih je poimenoval v svoji monografiji »Ustavni sodnik med negativnim in pozitivnim aktivizmom«. Med temi naj omenim na primer odločbo o vrnitvi stalnega prebivališča izbrisanim (odločba v zadevi U-I-246/02) in odločbo o protiustavni ureditvi prisilnega pridržanja v psihiatrični ustanovi (U-I-60/03), ki sta pomembno pripomogli k varstvu človekovih pravic v slovenskem prostoru. V ne tako majhnem številu primerov pa se dr. Ribičič ni strinjal z večino sodnikov in je v odklonilnih ločenih mnenjih izrazil svoje mnenje o tem, kakšna naj bi bila pravilna odločitev Ustavnega sodišča. Pri tem se je dosledno zavzemal za pravice deprivilegiranih družbenih skupin.

Naj v zvezi s tem spomnim na zadevo Prijatelj proti Mladini, v kateri so redna sodišča Mladino obsodila na plačilo odškodnine, ker je njen novinar ostro kritiziral poslanca, ki je žalil homoseksualce. Ustavno sodišče je Mladinino pritožbo zavrnilo, dr. Ribičič pa je s sodnico Krisper-Krambergerjevo k navedeni odločbi izdelal odklonilno ločeno mnenje. V njem je zavzel stališče, da je Ustavno sodišče z zavrnitvijo ustavne pritožbe prekršilo pravico revije Mladina do svobode izražanja. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je nato v tej zadevi Slovenijo prvič obsodilo zaradi kršitve pravice do svobode izražanja, pri čemer se je v obrazložitvi svoje odločbe v veliki meri strinjalo z argumenti dr. Ribičiča iz njegovega navedenega ločenega mnenja.

Dr. Ribičič pa bo številnim generacijam pravnikov ostal v spominu predvsem kot odličen profesor ustavnega prava, ki je znal študentom vzbuditi zanimanje za še tako suhoparno snov. Pri tem je bil v nasprotju z nekaterimi drugimi profesorji, ki so v stikih s študenti nastopali s položaja avtoritete, do študentov spoštljiv in jih je obravnaval kot svoje kolege. Njihovo mnenje ga je zanimalo, z njimi je rad polemiziral in če so ga s svojimi argumenti prepričali, je bil pripravljen tudi spremeniti svoje stališče. To pa je gotovo lastnost dobrih profesorjev in velikih ljudi.

Glede na svojo uspešno in raznoliko življenjsko pot si je dr. Ribičič ob svojem 70. rojstnem dnevu nedvomno zaslužil darilo, ki so mu ga ob tej priložnosti dali kolegi, vrhunski slovenski in tuji pravniki. Gre za monografijo, posvečeno slavljencu, z naslovom »Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: Liber Amicorum Ciril Ribičič«.

Kot je navedeno v uvodu navedene monografije, gre za zbirko devetnajstih strokovnih in znanstvenih besedil z ustavnopravnega področja. Uvod v knjigo predstavljajo pisma dr. Ribičiču, ki so jih napisali nekdanja makedonska sodnica na ESČP Mirjana Lazarova Trajkovska, profesor ustavnega prava s Pravne fakultete Univerze v Regensburgu Arnold Rainer in profesor ustavnega prava s Pravne fakultete Univerze v Zagrebu Branko Smerdel. V pismih so avtorji predstavili svoja stališča o nekaterih aktualnih ustavnopravnih problemih: Mirjana Lazarova Trajkovska o postopkih s pilotnimi sodbami pred ESČP, profesor Arnold o sodobnem evropskem ustavništvu, profesor Smerdel pa o demokratični tranziciji ob koncu 80. let prejšnjega stoletja.

Tem krajšim besedilom sledi prvi del s šestimi znanstvenimi članki, v katerih njihovi avtorji obravnavajo vprašanja s področja državne ureditve, političnega sistema in volitev. Gre za prispevke o mehanizmih predsednika republike za varstvo ustavnosti zakonov, o pravni ureditvi volitev, o postopku ponovnega odločanja o zakonu pred Državnim svetom de lege ferenda, o politični ureditvi Evrope, o ustavnopravnem konceptu finančne avtonomije občin in o načelu obdavčitve po ekonomski sposobnosti.

Drugi del monografije sestavlja šest člankov s področja varstva človekovih pravic in ustavne demokracije. Nekateri od teh prispevkov se nanašajo na izrazito aktualne teme, kot so vpliv brexita na varstvo človekovih pravic, problem izbrisanih in pravica do stavke v odločitvah ESČP. V tem delu monografije najdemo tudi članke o odnosih med nacionalnimi sodišči, ESČP in Sodiščem EU, o odnosu Slovenije do državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki živijo v Sloveniji kot slovenski državljani tudi po razpadu Jugoslavije, in o prepovedi diskriminacije na podlagi starosti v zasebnopravnih sporih.

V tretjem, zadnjem delu monografije pa lahko preberemo štiri članke, ki obravnavajo vlogo ustavnega sodstva v kontekstu sodobne ustavne demokracije. Pri prvih treh gre za prispevke o ustavnosodnem pravotvorju, o vlogi Ustavnega sodišča kot pozitivnega normodajalca in o problematiki nacionalnega zagotavljanja učinkovitih pravnih sredstev za varstvo človekovih pravic, ki so opredeljene v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Za odvetnike še posebej zanimiv in uporaben je četrti članek, ki ga je napisala zaslužna profesorica dr. Dragica Wedam Lukić in ki se nanaša na pravico do nepristranskega sodnika v luči sodne prakse Ustavnega sodišča.

Monografija »Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju, Liber Amicorum Ciril Ribičič« je zanimiv in pomemben prispevek k slovenski pravni teoriji na področjih državne ureditve, prava človekovih pravic in ustavnega sodstva. Veseli je bodo predvsem tisti bralci (pravniki in nepravniki), ki jih zanimajo pravni in politični problemi našega časa in ki se zavedajo, da - kot ugotavljajo uredniki navedene monografije v njenem uvodu - rešitve teh problemov zahtevajo aktivno sodelovanje in razpravo čim večjega števila strokovnjakov. Vsem tem nakup navedene monografije pri Založbi Pravne fakultete v Ljubljani toplo priporočam.

Celoten članek je dostopen za naročnike!