TFL Glasnik:
Diplomirali ste iz prava na ljubljanski pravni fakulteti, potem ste magistrirali in doktorirali na Harvardu, nato ste doktorirali še na Oxfordu. Zdaj ste profesor na Harvardu. Zavidljiva kariera. Kako ste prišli do Harvarda in uresničili svoje sanje?

Klemen Jaklič:

Prvi mali spominček o tem, kako sem sploh prišel na to idejo, mi seže v knjižnico Pravne fakultete v Ljubljani. Bilo je v drugi polovici devetdesetih let, med božičem in novim letom, ko v knjižnici ni bilo nikogar in sem jo malo raziskoval sam zase. Tam sem opazil viseti plakat za neko ameriško šolo. »To je pa zanimivo,« sem si rekel. Strast za pravo sem že nosil v sebi in v nekaj dneh me je ideja, da bi nekoč poskusil s prijavo na najboljše svetovne pravne fakultete, povsem prevzela. Takrat interneta še nisem obvladal in redko kdo ga je imel doma, zato sem kar pisal na Harvard in Yale ter jih prosil, ali bi mi morda lahko poslali informacije o tem, kako je mogoče konkurirati za podiplomski študij pri njih. Poslali so mi gradivo in ob skrbnem preučevanju tistega sem sklenil, da čim bolj izkoristim naslednja leta mojega pravnega študija v Ljubljani, tako da se poskusim čim bolj približati zahtevnim pogojem iz gradiva.

Po nekaj letih, ob koncu študija na ljubljanski PF, sem se potem prijavil na Harvard in Yale. Sprva sem se imel namen prijaviti tudi na druge univerze, a sem kmalu ugotovil, da je za temeljito pripravo prijave potrebnega več časa, kot se zdi na prvi pogled. Najbrž sem pretiraval z detajli, ampak na koncu sploh nisem šel na absolventski izlet, ker sem mislil, da še nisem vsega pripravil tako, kot bi si želel. Do zadnjih dni sem tudi čakal na nekatera od priporočil. Čez nekaj mesecev sem nato s tresočo se roko odpiral pismo iz Amerike. Uspelo mi je na obeh fakultetah in za trenutek sem se od navdušenja valjal po tleh dnevne sobe kot otrok. Na koncu sem šel na Harvard, ker je za moje področje specializacije to najboljša univerza na svetu. Yale mi je sprva sicer ponudil ugodnejšo štipendijo, ko pa sem na Harvard sporočil, da ne bom mogel izbrati njih, so mi na moje presenečenje sami ponudili še boljšo. Takrat nisem vedel, da te stvari tako delujejo; zdaj, po trinajstih letih na Harvardu, mi je o tekmi in trgu na ameriški akademiji malo več jasno. Tako sem sploh prišel v svoj prvi stik s Harvardom, prek magistrskega študija, po njem pa se je vse šele zares začelo. Sledil je doktorski študij, drugi doktorski študij na univerzi Oxford in nato v zadnjih petih letih predavateljstvo na Harvardu.

TFL Glasnik:
Kakšni so stroški študija in koliko Slovencev se je doslej odločilo zanj na tej ugledni fakulteti?

Klemen Jaklič:
Tudi na Harvardu imamo dve stopnji podiplomskega študija. Magisterij je enoletni program. Tja prideta en ali dva Slovenca na leto, včasih nobeden, včasih pa se zgodi, da pridejo trije. Magistrantov je na harvardski pravni fakulteti okoli 150 na leto. Za vstop na doktorat pa gre na nož: od teh in vseh drugih kandidatov z drugih univerz po svetu jih je sprejetih od deset do dvanajst na leto. Ta program je daljši, v povprečju traja od pet do šest let.

TFL Glasnik:
Kaj pa kriteriji?

Klemen Jaklič:
Za sprejem na magistrski študij veljajo klasični kriteriji: povprečna ocena, objave, raziskovalno in drugo delo med študijem in po njem (zaželeno je, a ni nujno, da je kandidat po študiju leto ali dve že delal na kakšnem zanimivem delovnem mestu), vsebina priporočil ter seveda potencial kandidata, ki ga sami razberejo iz temeljitega opisa vizije in razlogov, zaradi katerih se nekdo prijavlja. V osnovi gre za to, da se iz različnih svetovnih okolij poišče tiste, za katere se pričakuje, da bodo v teh okoljih, ko se bodo vrnili, vodilni na svojem področju. Ti ljudje potem širijo ime Harvarda po svetu. Če torej kdo piše prijavo za magisterij, naj bo takšna, da jih v resnici prepriča, zakaj na bi bil ta kandidat v svojem okolju in na svojem področju pozneje eden od vodilnih akterjev in kako bistveno lahko glede na področje in vse drugo Harvard k temu prispeva.

Druga zgodba je pri doktoratih, ko moraš priti do pravega profesorja oziroma tistega, ki ga zanima tvoja tema za doktorsko disertacijo. Ne gre za to, da bi kar nekaj delal, moraš se ujeti z njegovim delom. Stoodstotna podpora mentorja je najpomembnejša, prepričati ga moraš, da se bo splačalo investirati vate kot bodočega člana univerzitetnega prostora, saj gre za velika večletna vlaganja vate – ne le v finančnem smislu, ampak predvsem tudi v znanstvenem in časovnem. Če tu ni pravega razloga, je bolje sploh ne poskusiti. Še vedno je preveč takih primerov, ko premami zgolj titula in ni pristne predanosti – s srcem in dušo – včasih prav mukotrpnemu akademskemu delu. Če tega ni, problemi pozneje vedno nastopijo, vsi vpleteni pa izgubljajo dragocena leta.

TFL Glasnik:
Kakšni pa so tam stroški študija in življenja?

Klemen Jaklič:
Glede študija se številk ne spomnim več natančno, danes je nekoliko dražje, kot je bilo v mojem času. V spominu imam, da je magistrski študij - štipendija in življenje - pred trinajstimi leti stal okoli 50.000 dolarjev na leto. Enosobno stanovanje blizu kampusa stane danes okoli 2000 dolarjev na mesec. Povpraševanje je pač veliko in to dvigne cene. Vendar naj to ne odvrne koga, ki bi si želel po tej poti. Na Harvardu je mnogo priložnosti za financiranje dolgoletnega podiplomskega študija in med njimi so tudi prav zanimive. V času svojega doktorskega študija sem neko obdobje denimo raziskoval v skupini Nobelovega nagrajenca prof. Amartyaja Sena, ki mi je krila velik del stroškov. Takšnih priložnosti je na Harvardu precej in jih tudi redno oglašujejo. Ko si enkrat del njihovega sistema, se imaš možnost prijavljati in jih prepričati s svojim raziskovalnim projektom ter priporočili. Tako da, znova: če vidijo, da sta prava tema in testo, gre vse.

TFL Glasnik:
Vi ste v času študija svoje mentorje na Harvardu očitno prepričali. Še več. Vaša doktorska disertacija »Evropa kot pot človeštva do tretje zgodovinske stopnje demokracije« ima pomenljiv naslov. Lahko na kratko predstavite ugotovitve vaše raziskave? Za njo ste prejeli tudi posebno nagrado Mancini Prize, ki jo Harvard podeljujejo za najboljše delo na področju evropskega prava in evropske misli.

Klemen Jaklič:
Nagrada je poimenovana po bivšem, žal pokojnem sodniku sodišča Evropske unije, ki je pisal in pri svojem delu deloval v smer večje demokracije v Evropi. V svoji tezi skušam dokazati, da je ravno v tej naši dobi - ko je v Evropi demokratični deficit tako hud, da lahko govorimo o birokraciji namesto demokraciji – prvič v človeški zgodovini mogoče obrniti Evropo v smer tretje historične stopnje demokracije, ki je neizmerno bolj demokratična od nacionalne demokracije, kot smo jo poznali doslej v povojni Evropi, ali od demokracije v supersuvereni državi, kot jo imajo denimo v ZDA.

To tretjo stopnjo ali model demokracije v osnovi omogoča specifična nova situacija Evrope, v kakršni do zdaj še ni bila nobena politična tvorba v zgodovini, namreč evropski ustavni pluralizem. To je med drugim razlaga nove evropske realnosti, ki jo zagovarja ne le velika večina vodilnih evropskih ustavnih teoretikov, ampak predvsem tudi evropsko sodišče v Luksemburgu.

Za kaj gre? Pri obeh prvotnih modelih, pri modelu nacionalne demokracije in pri modelu demokracije v supersuvereni državi, gre za monopolizacijo teritorija zgolj za eno skupino ljudi – državljane tiste države. V ustavi ZDA denimo piše, da ameriško ljudstvo kot edini vir oblasti na ozemlju ZDA ustanavlja to državo/oblast zase in za svoje potomstvo … Enako, če pogledate tradicionalne evropske ustave: na ozemlju Slovenije naj bi vsa oblast v končni fazi izhajala iz slovenskega ljudstva, na ozemlju Nemčije iz nemškega ljudstva itd. Toda lepo se da dokazati, da je v času globalizacije tovrstna monopolizacija teritorija v rokah izključne skupine ljudi ne le preživeta, ampak pravzaprav tudi vir diskriminacije na številnih področjih. Ker gre za izključno skupino ljudi, ki samo sebe razglasi za edini vir oblasti na svojem teritoriju, se oba tradicionalna modela demokracije označujeta za 'monizem' (monizem kot »en« vir oblasti nad svojim ozemljem).

Evropska realnost pa je drugačna od monizma. EU upravičeno trdi, da že predstavlja svoj samostoječi ustavni red, ki v končni fazi ni podrejen samostoječim nacionalnim ustavnim redom, ampak jim je prirejen. Oblastni viri obeh tipov ustavnih redov so njuna ljudstva – nacionalna ljudstva in evropsko ljudstvo – ki soobstajajo kot enakovredni in hkrati soobstoječi viri oblasti prek ozemlja Evrope. Če ne verjamete, pomislite na naše pravice iz evropskega prava, ki je neposredno uporabljivo vsakemu državljanu EU na teritoriju katere koli države članice. Tu nacionalne države preprosto nimajo več suverenosti, ta del oblasti vsakega posameznika izvira neposredno iz evropskega ljudstva, ki je že tu in soobstoji hkrati z nacionalnim, pri čemer nobeden od njiju ni drugemu podrejen, in tako nimamo več poslednjega in izključnega vira oblasti na svojem teritoriju. Ustavnega monizma v Evropi ni več, Evropejci se prvi v zgodovini soočamo z ustavnim pluralizmom. To je unikum in novi ustavni fenomen, ki se ga še kako dobro zavedajo omenjeni evropski ustavni misleci in evropsko sodišče samo. Moj prispevek je v tem, da poleg opravljene prve vseobsežne analize te nove dominantne smeri pokažem tudi na to, kaj bi tovrstna nova situacija v Evropi lahko pomenila za razvoj demokracije. Dokazujem, da je kljub trenutnemu neznanskemu demokratičnemu deficitu v Evropi to ne le ključ do rešitve tega perečega problema Evrope, ampak tudi pot do nove stopnje demokracije kot take. V pluralističnem modelu demokracije, ki bi ga morala Evropa zdaj pravilno nadaljevati, se je namreč mogoče izogniti virom diskriminacije, ki izhajajo iz preživete ideje monizma. Rezultat je, da je pluralistični model potencialno neznansko bolj demokratičen in pravzaprav lahko predstavlja nič manj kot nov napredek demokracije historičnih proporcij. Prednost mojega dela je tudi v tem, da pokažem, kako preprosto bi pravzaprav bilo v novem pluralističnem kontekstu, v katerem se je znašla Evropa, nadaljevati v to smer. A če tega najprej ne vemo, tudi poti naprej ne moremo videti.

TFL Glasnik:
Kaj pravijo v EU, ste jim že predstavili vašo disertacijo?

Klemen Jaklič:
Najprej bi razložil še nekaj vidikov te ideje in od tam se bo razbral tudi odgovor na to vaše vprašanje. Evropsko sodišče in evropski teoretiki so torej že pripadniki ideje pluralizma, vendar je moja teza nova v tem, da ne zgolj opisujem tega »novuma«, ampak pokažem, kje je njegovo najvrednejše normativno bistvo; trdim, da lahko to novo stanje, ki je drugačno od monizma, bistveno prispeva k nadaljnjemu razvoju – jaz pravim »tretjemu prihodu« – demokracije. S tem delo v bistvu odgovarja na temeljno vprašanje, kam naj gre Evropa od tu naprej: pravi tako »ne« vrnitvi nazaj v suverene nacionalne države kot »ne« trenutnemu statusu quo, in prav tako »ne« poti naprej v lastno zaprtje do skupne suverene države, v kateri bi si evropski teritorij monopoliziralo evropsko ljudstvo kot njegov novi izključni suveren (kar imamo v ZDA). Mogoče je veliko več kot to. Tudi tisti zunaj nas (»drugi« zunaj tovrstne suverene »superdržave«) so namreč ravno tako upravičeni do soudeležbe pri »plodnem« evropskem teritoriju in ravno tako do oblasti na tem teritoriju, kolikor seveda stvari, ki se tu (ali od tu) dogajajo, vplivajo tudi na njihova življenja. Z monopolizacijo teritorija le zase po tradicionalnem monističnem vzorcu bi jih odrezali, hkrati pa s tem tudi ohranili vir diskriminacije, ki bi deloval dalje, zdaj v razmerju do njih. V današnji dobi globalizacije, ko je prvič mogoče mnogo več kot monistilna demokracija, bi to pomenilo egoizem par excellence, kršitev osnovnih moralnih načel enakega dostojanstva vsakega človeka in enake pravice vsakogar odločati o svojem lastnem življenju, na katere Evropejci sami tako goreče prisegamo.

Torej, če stvari zadevajo vaše življenje, imate enako pravico soodločati v okviru neke nove oblike ustavnega reda, ki takšno vključenost omogoča, pri čemer se vam ni treba in se pri tem tudi ne smete zliti v skupnega novega suverena. In ravno tu lahko ta bolj ohlapna nacionalno nesuverena tvorba nove pluralistične Evrope v bistvu priključi kogar koli – če želite teoretično tudi Kanado, Južno Afriko ali kogar koli. V globalni dobi in situaciji pluralizma ni več niti enega samega razloga, da bi teritorij omejili in monopolizirali le zase, kot smo ga bili tradicionalno vajeni. Biti rojen na nekem »plodnem« teritoriju, v neko bogato državo, že v startu pomeni relativno neizmerne možnosti. Nekdo pa, ki se je slučajno rodil na nekem manj razvitem teritoriju, v neznatno državo (pri čemer se lahko tu prepoznamo tudi Slovenci, kaj šele kdo drug), je že ob rojstvu diskriminiran: relativno ima neprimerno manjše življenjske možnostmi, tudi kadar gre za zadeve, ki se tičejo obeh teh subjektov enako ali pa tega slednjega še mnogo bolj. Kot je v nekaj korakih mogoče dokazati, je ta situacija identična tisti izpred pred dvesto let v ZDA (ali pa kod drugod), ko nekateri niso imeli volilne pravice zgolj zato, ker so bili rojeni v revno ali pa temnopolto družino ali pa kot ženska in ne moški. S tistimi moškimi, ki so bil po naključju rojeni v premožne belske družine, je bilo seveda povsem drugače. A dejstvo rojstva v neko »družino« je moralno gledano seveda povsem arbitraren element. Če korak za korakom predstaviš delovanje današnjega monizma, naenkrat uvidiš, da razlike ni, da gre danes za identične učinke diskriminacije zoper tiste, ki so zgolj rojeni v relativno manj ugodno okolje. Vir in celo generator te neenakosti kljub neobstoju moralnega razloga zanjo pa izvira iz dejstva monopolizacije teritorija po monističnem ustavnem vzorcu, kakor smo do zdaj živeli naš svetovni red. Ameriški in evropski monistični model demokracije, čeprav smo ga upravičeno lahko hvalili, ker je bil odličen za čas pred globalizacijo in je pravzaprav človeštvu prinesel in ohranil demokracijo, je danes, v času globalne dobe, ko na posameznikovo življenje ne vplivajo več zgolj zadeve znotraj njegove države, sam neizbežno postal vir diskriminacije. Če bi krenili v smer monistične Evrope, države zgolj evropskega suverenega ljudstva, bi zgoraj opisani problem neizogibno ohranili v razmerju do tistih 'drugih' zunaj suverene Evrope, ki bi jih na tak način izključili, s tem pa sami sebi zažgali most do višje stopnje demokracije, ki se v tej globalni dobi in ob hkratnem odkritju ustavnega pluralizma zdaj prvič sploh kaže kot mogoča.

TFL Glasnik:
Vaša disertacija kaže na izjemno pravičnost, saj za to gre.

Klemen Jaklič:
V temelj postavim splošno sprejeto načelo, da je vsak človek na svetu ne glede na kraj in okoliščine rojstva vreden enakega spoštovanja in nosi v sebi enako človekovo dostojanstvo, in tu ne sprejemam nobenih kompromisov. Vsa preostala zgradba nad tem in z njo argumentacija o ustavni prihodnosti Evrope temelji na tem jedru pravičnosti. Še vsak, ki je bil sprva kritičen do mojega dela, je na koncu odvrgel orožje, ko je uvidel, da ima v končni fazi le dve možnosti: ali slediti mojim korakom vse do celotne zgradbe nad omenjenim temeljnim in splošno sprejetim načelom ali pa zavreči to načelo in priznati, da ne priznava, da smo vsi vredni enakega spoštovanja, da imamo vsi enako človekovo dostojanstvo. Tako daleč pa seveda nihče ne upa. Pošten kritik tu prizna šah mat.

Toda tudi znotraj Evrope seveda imamo še vedno zgoraj opisano stanje diskriminacije. Močni vodijo stvari, nam pa v nekakšno navidezno potešitev rečejo, da imamo v evropskem parlamentu relativno več glasov kot oni. Toda to je seveda povsem zgrešena poanta, saj so veliki bili na evropsko raven pripravljeni prenesti večinoma zgolj pristojnosti na ekonomskem področju, kar pač njim najbolj koristi. Pristojnosti na brezštevilnih drugih področjih, takih, ki še kako zadevajo tudi nas, šibke, držijo zase z monističnim argumentom suverenosti, za katerega ne vedo, da v bistvu skriva diskriminacijo. Če bi na evropsko raven prenesli večino področij, ki se nas vseh približno enako tičejo, bi šele lahko govorili o odpravljanju demokratične diskriminacije zoper tiste državljane EU, ki so rojeni v šibkejše in neznatnejše nacionalne države. Tu bi lahko bil zelo konkreten in v knjigi sem, a naj to za zdaj pustim do njene objave.

TFL Glasnik:
Zdaj naletimo na ta temelj. Ali mislite, da se bo kapital odrekel svoji oblasti ob vsej tej demokraciji prihodnosti, kot jo vi vidite?

Klemen Jaklič:
Moj odgovor na to vprašanje je tak, kot je bil pogled vseh filozofov, ki so v preteklosti verjeli v močne abstraktne ideje pravičnosti, vključno z razsvetljenskimi idealisti. Prvi korak do napredka je, da se stvari pojasni, saj smo na stopnji, ko se sploh ne zavedamo natančno, da takšna diskriminacija obstaja, je pa enaka kot rasna diskriminacija. Naloga akademske sfere je in je vedno bila, da razčisti in pojasni, v čem je problem, nato pa pokaže, da je rešitev v naši dobi mogoča in z lahkoto mogoča. Z drugimi besedami, da gre le za vprašanje naše volje in sledenja načelom, na katera prisegamo, kot sami pravimo. Naloga akademske sfere pa ni in ne more biti, da se postavi v vlogo same aplikacije in izvedbe. To je naloga »policy-makerjev«. Toda, kot je rekel že Hegel, ko ideja o tem, da je neki pomemben napredek povsem mogoč, enkrat pride na plan in v sebi ne nosi napake, nikoli več ne ponikne in je le še vprašanje časa, kdaj bo prodrla, in načina, na katerega se bo uveljavila. To je tudi moj odgovor na eno vaših prejšnjih vprašanj o tem, kaj pravijo v EU in ali bomo seznanjali te ljudi: da, a ni potrebe, da se to počne po kakršni koli drugi poti, kot to akademska sfera počne že od vedno.

Za primer, kako ključno abstraktne, a zdrave nove zamisli na ravni idej delujejo ne glede na mnenje tega ali onega »policy-makerja«, poglejte nauk o tem, kako je napredek demokracije prodrl ob njenem prejšnjem »prihodu«. V ZDA so pred nekaj več kot dvesto leti prvič v temelj neke ustave zapisali, da vsa oblast izhaja iz ljudi in da so vsi ljudje rojen enaki. V to abstraktno idejo oziroma ideal so na tej abstraktni ravni trdno verjeli. A to so napravili v času, ko so hkrati na aplikativni ravni verjeli v suženjstvo in ko je bila volilna pravica omejena na privilegirano manjšino. A dejstvo, da so zdravo abstraktno idejo zapisali v temelj ustave, je bilo seveda ključ do uspeha. V glavah je vedno znova odzvanjala skozi leta, desetletja, stoletja – v glavah tistih, ki so nato s sklicevanjem nanjo sčasoma odpravili suženjstvo, v glavah tistih, ki so v njenem imenu zahtevali splošno volilno pravico in jo priborili, v glavah takšnih, kot je bil Martin Luther King, ki so zahtevali, da ZDA uresničijo svoje abstraktne ideale in napravijo napredek v enakosti vseh drugih državljanskih pravic med različnimi rasami Američanov, v glavah tistih, ki se danes še naprej zavzemajo za vse večjo uresničitev te abstraktne ideje v praksi. Zares, ko so stvari postavljene pravilno v svojem temelju, v svoji zdravi abstraktni ideji, ta ideja ne ponikne. Enako velja za Evropo. Bistveno je, da se v temelj ustave postavi takšen abstraktni ideal, ki bo temeljil v nesporni abstraktni ideji enakosti (pravičnosti), kot sem jo razlagal prej, in bo po enakih principih hočeš nočeš deloval v smer tretjega historičnega napredka demokracije, ki je v novem kontekstu prvič postal mogoč. Velika napaka pa bi bila, če bi v naši dobi Evropo postavili na nepravi »ideal« suverenosti, ki bi jo – neizbežno na račun »drugih« – napravil za last nas samih in naših potomcev.

Pri tem pa vedimo, da je zdravi ideal, o katerem govorim, povsem mogoče tudi izrecno zapisati v temelj nove evropske ustavne strukture. Takemu idealu namreč nihče od evropskih voditeljev ne more oporekati. Nasprotno, vsi, vključno s tistimi, ki predstavljajo vodilne države, strastno poudarjajo, kako zelo verjamejo v abstraktno idejo enakosti vsakogar v njegovem človekovem dostojanstvu. Zato lahko tisti, ki pozna prejle razložene ideje, postavi voditelje pred izbiro: ali boste postopali v skladu s tem načelom, ki neizogibno nato vodi v smer novega historičnega napredka demokracije za vse, kot jo korak za korakom zgradim v svojem delu, ali pa ste hinavci, ki drugačnim besedam navkljub v resnici pravzaprav ne verjamete v enakost vseh, tudi tistih, ki so bili rojeni v neprivilegirane »družine«, in zato še naprej le zase zadržujete tisto, kar se v resnici tiče enako vseh naših življenj. Druge možnosti od teh dveh ni in v tem je ena od lepot tega dela; v njegovi oceni je pisalo, da sem jim nastavil ogledalo. Velik zgodovinski napredek je vedno prišel nič drugače kot po poti takšnih idealov in na takšen način. Vse, kar od tu naprej potrebujemo, so ljudje (pravzaprav le 2the virtues few«), ki v ta ideal pristno verjamejo in hkrati spoznajo načrt zgradbe, za katerega pokažem, da neizogibno izide iz takega temelja. Seveda pomaga, če so že takoj med temi tudi kateri od voditeljev ali, še bolje, sodnikov evropskega sodišča, a na dolgi rok je potem, ko je ideja enkrat zunaj, to neizogibno.

TFL Glasnik:
Prav je, da kakšen Slovenec pokaže na priložnosti takšnih sprememb demokracije. Naj povemo, kaj še znamo. Delo našega sogovornika bo izšlo v dveh knjigah. Prvo knjigo je Oxford University Press potrdil za izdajo pred kratkim in bo izšla v nekaj mesecih (druga, ki je nadaljevanje prve, ji bo sledila). To je prva znanstvena monografija nekega Slovenca na pravnem področju pri tej vodilni svetovni založbi.

Klemen Jaklič:
To delo je vse moje življenje zunaj. Veselim se izida. Monografije pri Oxford University Press ne objaviš vsak dan in tudi moje delo je šlo tam skozi drobno dodatno sito. Nad njim sta morali bili navdušeni vodilni svetovni avtoriteti s področja evropskega prava in evropske integracije, prof. Paul Craig in prof. Grainne deBurca, od katerih sem najprej dobil načelno povabilo za objavo (oba sta tako imenovana splošna urednika tega področja pri Oxford University Press). Nato je bilo poslano v temeljito oceno več drugim anonimnim vodilnim akademikom s tega področja, od katerih je vsak napisal podrobno analizo in oceno dela. Vsa ta poročila so bila objavi v prid, postopek pa je tak, da končno odločitev nato sprejmejo šele tako imenovani delegati založbe – posebej izbrani akademiki z oxfordske univerze, ki predstavljajo založbo – in ti so prav tako odločili pozitivno.

TFL Glasnik:
Vrniva se k vaši karieri. Zasledila sem, da ste na Harvardu tudi dober predavatelj in da ste dobili posebno nagrado za odličnost v poučevanju. Kaj pravzaprav predavate in katere so lastnosti dobrega predavatelja na Harvardu?

Klemen Jaklič:
Od januarja 2008 sem na Harvardu predaval na področju evropske integracije in evropskega prava, teorije pravičnosti, človekovih pravic, ustavnega prava in etike. Na harvardski pravni fakulteti sem na osnovi lastnega opisanega dela nato zasnoval in predaval svoj predmet »Europe and the Future of Democracy«, za katerega sem med člani profesorskega zbora prejel najvišje ocene za poučevanje v tistem akademskem letu; univerzitetna nagrada, ki jo omenjate, mi je bila že prej podeljena za poučevanje pri dveh drugih predmetih. Na Harvardu v zadnjem obdobju predavam na področju etike, človekovih pravic in pri predmetu »The Just World« (Pravični svet), ki se ukvarja z vprašanji globalne pravičnosti, v poletnem semestru pa na ljubljanski Pravni fakulteti kot občasni (gostujoči) predavatelj predavam »pravo in pravičnost« ter »Europe and the Future of Democracy«, prvega v slovenščini za domače in drugega v angleščini za tuje študente.

Pri uspešnosti predavateljskega dela je najbrž več stvari, ampak ena je ta, da sem se ga, ko sem začel delati s študenti, lotil čisto preprosto po človeško in tega se skušam držati. Vzpostaviti skušam odnos, kot bi bil eden od njih, ki je tu zato, da jih razume in jim pomaga uresničiti njihova lastna prizadevanja. Preveč je na svetu takih, ki želijo le ovirati, pa sem si rekel, prizadevaj si biti eden tistih, ki pomagajo. Te »metode« si nisem sam izmislil; na lastni koži sem jo prej izkusil pri nekaterih svojih mentorjih. Poleg tega je potrebno zanje, za študente, delati vsaj tako trdo, kot delaš zase, in še bolj. V začetku sem si pred vsakim predavanjem vzel tri dni za priprave. Zdaj, ko imam več kilometrine, seveda manj, a dobra priprava je še vedno eden od prvih pogojev uspeha.

TFL Glasnik:
Imate 37 let, ste na vrhuncu kariere in moči, kakšne načrte imate za naprej? Ste predavatelj na Harvardu, gostujete na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, zasledila sem, da si želite nazaj v Ljubljano, kjer imate družino. A kaže, da imate kljub vsem referencam težave z zaposlitvijo.

Klemen Jaklič:
Za mesto na pravni fakulteti v Ljubljani sem že večkrat izrazil interes, tako dekanom in nosilcem kateder v različnih obdobjih zadnjih desetih let kot tudi javno. Bil sem tudi pri rektorju univerze in ministru za visoko šolstvo. Prevečkrat je videti, kot da drug drugega le obtožujejo, kdo je odgovoren za to, da mest za Slovence, ki so se uveljavili na vodilnih svetovnih univerzah, ne morejo urediti, o rešitvi pa ne duha ne sluha. Upam tudi, da ne gre za narobe svet: bolj kot si uspešen v tujini in bolj kot je uspešna univerza, kjer si se uveljavil, bolj si akterjem doma v nelagodje in nadlego. S harvardskimi dekani in profesorji ter tudi prijatelji z Oxforda sem se v zadnjem času precej pogovarjal tudi o tem. Z odprtimi usti poslušajo. Ne morejo razumeti, kako je mogoče, da njihov predavatelj z rezultati, ki zagotavljajo mesto na prvi univerzi s svetovnih lestvic, nima možnosti dobiti mesta na univerzi z repa teh lestvic. Bilo bi komično, če ne bi bilo resnično.

TFL Glasnik:
Mislite, da se vas doma bojijo?

Klemen Jaklič:
Ne vem, ker ni razloga za to. Normalno sodelujem z vsemi in sem odprt človek. Vem, da sem se tega tudi naučil zunaj, ne vem pa, ali to obvladajo tudi doma. Tudi sam sem to razlago, ki jo omenjate, slišal celo od nekaterih posameznikov s te iste fakultete, a ne vem, ali je kaj na tem, in o tem, iskreno povedano, ne razmišljam. Imam dosti drugega dela.

TFL Glasnik:
Res bi bil čas, da Slovenija prepozna svoje lastne uspešne ljudi in da se jih neha bati.

Klemen Jaklič:
Hvala. Tudi sam upam, da bo novi dekan, ki je do zdaj edini, ki mi je omogočil vsaj to občasno gostujoče predavateljstvo, v sodelovanju z nosilci relevantnih kateder znal najti trajnejšo rešitev.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar