Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 13. junij 2017 / številka 19

»Kar smo pravniki počeli leta in leta, da smo samo dajali pravna mnenja, to je mimo. Pravniki moramo ponujati rešitve.« S tem stavkom univerzitetni diplomirani pravnik in magister ekonomije, ki je sedaj v drugem letniku doktorskega študija na ljubljanski pravni fakulteti, mag. Saša Kovačič najbolje ponazori svoje razumevanje delovanja pravnikov v gospodarstvu. V pogovoru za TFL Glasnik pa je še posebej spregovoril o novih smereh razvoja zavarovalništva: »Največji izziv v zavarovalništvu so nove paradigme prodajnih poti, digitalizacija je postala nujnost, trg se izjemno spreminja, prihajajo nove tendence v prodaji. Velik izziv za zavarovalnice je tudi sodelovanje z bančnim sektorjem.«

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek univ. dipl. kom. Rosane Dražnik iz revije Denar z naslovom ABC o trošarinah. Avtorica v prispevku razlaga, kako so trošarine oblika posrednega davka, ki predstavlja pomembno kategorijo prihodkov za proračun Slovenije in kako je z vidika trošarinske zakonodaje pomembno uvodoma identificirati izdelke, ki štejejo za trošarinske izdelke, saj so zgolj osebe, ki poslujejo s takimi izdelki, jih proizvajajo ali vnašajo na ozemlje Slovenije, potencialni trošarinski zavezanci.

S pravnega področja izpostavljamo zelo aktualen članek Novela ZKP-N: prenova Zakona o kazenskem postopku?, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Izvedenstvo z vidika odvetnika. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Drugi dohodki in davčni sporazumi, s finančnega področja pa članek z naslovom Delniški nepremičninski skladi – investicijski proces.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Mag. Saša Kovačič: Pravniki moramo biti del rešitve in ne del problema

mag. Saša Kovačič

TFL Glasnik:
G. Saša Kovačič, ste univerzitetni diplomirani pravnik Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, magister poslovodenja in organizacije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in v drugem letniku doktorskega študija na ljubljanski pravni fakulteti. V karieri ste se ves čas ukvarjali s povezovanjem prava in ekonomije, kar je tudi motiv za ta najin pogovor, saj ste direktor pravne službe v Triglavu INT, to je holdingu, ki povezuje vse zavarovalnice v tujini, ki so v lasti skupine Triglav. A najprej povejte, na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Saša Kovačič:
Ponosen sem na več korakov. Najprej, da sem po končani srednji šoli prišel v Slovenijo in se vpisal na pravno fakulteto, kar je bil takrat zame velik izziv, predvsem zaradi rabe slovenskega jezika. Med študijem sem začel delati v bančnem sektorju, saj so me poleg prava zanimale tudi ekonomske in poslovne teme, in že takrat sem se lahko seznanil z delovanjem finančnega trga v Sloveniji in tujini. Zaradi potrebe po dodatnih ekonomsko-poslovnih znanjih sem nadaljeval podiplomski specialistični in magistrski študij menedžmenta na ljubljanski ekonomski fakulteti in jo uspešno končal. Zdaj sem zaposlen v zavarovalništvu, kjer se, prav tako kot v bančnem sektorju, ukvarjam s tujimi trgi.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete stanje, v katerem so ta trenutek zavarovalnice?

Saša Kovačič:
Največji izziv v zavarovalništvu so nove paradigme prodajnih poti, digitalizacija je postala nujnost, trg se izjemno spreminja, prihajajo nove tendence v prodaji. Velik izziv za zavarovalnice je tudi sodelovanje z bančnim sektorjem.

mag. Saša Kovačič

 

TFL Glasnik:
To povezovanje bank in zavarovalnic je še zlasti zanimivo za slovenski trg. Kako je to videti?

Saša Kovačič:
V skupnem interesu bank in zavarovalnic je, da trgu ponudijo paleto proizvodov v smislu učinkovitega delovanja ekonomije obsega. Znano je, da želijo tudi banke razširiti svoje proizvode na zavarovalniški sektor, predvsem v delu življenjskih zavarovanj in osnovnega premoženjskega zavarovanja v primeru hipotekarnih posojil. Gre za komplementarnost navezovanja bančne in zavarovalniške industrije. Pri bančnem zavarovalništvu je ravno združitev obeh filozofij delovanja glavni izziv poslovanja.

V bankah je običajna takšna poslovna kultura, ki odraža odziv na povpraševanje strank, torej komitenti pridejo do banke. Zavarovalnice pa ustvarjajo potrebo, da se ljudje odločijo za zavarovalniški produkt, torej zavarovalnica predvsem prek lastne prodajne mreže in posrednikov pride do zavarovancev. Pri tem lahko pride do razhajanj, zato je pomembno, da se dve poslovni filozofiji ustrezno uravnavata.

mag. Saša Kovačič

 

TFL Glasnik:
Pa je v Sloveniji mogoče sodelovanje zavarovalnic in bank? Vi imate izkušnje v obeh – bili ste v banki, zdaj ste v zavarovalnici.

Saša Kovačič:
Sodelovanje obeh sektorjev je mogoče, kajti če povežemo številne prednosti obeh, ustvarimo nove skupne storitve. Banka lahko zmanjša padec obrestnih prihodkov z novimi provizijskimi posli, obenem pa lahko zavarovalnica z novimi tržnimi potmi poveča svoj tržni delež. Na trgu poznamo primere, kjer so banke ustanovile svoje zavarovalnice ali z zavarovalnicami pogodbeno sodelujejo. Veliki izziv za oba sektorja je predvsem ustvarjanje ustreznega sistema izobraževanja, kar je zlasti pomembno za bančnike, ki se srečujejo z zavarovalništvom. V zavarovalništvu je še vedno v veliki meri navzoča asimetrija informacij. Marsikateremu potrošniku se namreč zdijo zavarovalniški produkti precej abstraktni in tuji, saj z njimi kupujemo produkte v sedanjosti za varno prihodnost.

 

TFL Glasnik:
Poglejva konkretno Triglav kot največjo zavarovalnico in NLB. Zakaj ni te povezave, če so stvari tako preproste?

Saša Kovačič:
Na splošno lahko rečem, da morajo imeti banke in zavarovalnice na področju bančnega zavarovalništva obojestransko korist, predvsem pri povečanju donosnosti, izboljšanju celovite ponudbe, novih prodajnih poti in povečanju mreže strank.

mag. Saša Kovačič

 

TFL Glasnik:
Kritično gledate na način delovanja pravnikov v gospodarstvu. Zagovarjate tudi poslovni pogled pravnika. Kako gledate na vlogo pravnika?

Saša Kovačič:
Poslanstvo pravnika je, da skrbi za spoštovanje predpisov in zmanjšanje oziroma odpravo tveganj, ki bi lahko povzročila nepotrebne odhodke. Če pogledamo z druge strani, pa dajemo pravniki premalo poudarka prihodkom podjetja. Pravniki se v posel pogosto vključijo takrat, ko je treba zadeve sanirati ali odpravljati pomanjkljivosti, ne pa tudi takrat, ko gre za prihodnost in uspeh. Vsak posel je namreč treba narediti, zato poudarjanje pravnikov, da nekaj ni pravna zadeva, ampak poslovna, ne koristi.

Menim, da morajo tudi gospodarski pravniki ves čas slediti ciljem podjetja po višjih prihodkih na trgu. Po moji oceni so pravniki v podjetjih, predvsem v multinacionalkah in v velikih regionalnih družbah, premalo vključeni v strategijo podjetja, niti ne poznajo jasne vizije in poslanstva podjetja. Problem vidim predvsem, kadar je treba ustrezno svetovati pri določenih prodajnih akcijah ali vodstvu pri izvajanju določenih strategij.

 

TFL Glasnik:
Zakaj menite, da je tako? Je kriva pravna fakulteta z načinom izobraževanja ali je kriva mentaliteta? Kako to izboljšati?

Saša Kovačič:
Proaktivnost mora biti predvsem pri pravnikih, saj moramo biti tisti, ki podjetju podajamo ideje in določene usmeritve. Menim namreč, da za uspešnega pravnika ni dovolj, da samo daje pravna mnenja, ampak mora ponujati rešitve.  Pravniki moramo biti del rešitve in ne del problema. Menim tudi, da se je že spremenilo razmišljanje 'delaj lokalno, razmišljaj globalno', saj je Slovenija že vpeta v globalne trge. Pravniki smo že danes soočeni s tem, da delujemo in razmišljamo globalno, saj se trg izjemno hitro spreminja, nastajajo nove aktivnosti in nove ideje, slovenski izvozniki ustvarjajo svoje pozitivne zgodbe. Pravniki moramo biti sposobni podjetju dajati podporo. Če tega nimaš v sebi, ga tudi težko ustrezno podpiraš.

mag. Saša Kovačič

 

TFL Glasnik:
Za konec. Kje se bodoči doktor prava vidi čez, recimo, tri leta?

Saša Kovačič:
Vsekakor v skupini Triglav. Zavarovalništvo predstavlja zame velik izziv, saj gre za zelo obsežno področje.

 

TFL Glasnik:
Kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Saša Kovačič:
Zaupajte vase in bodite drznejši pri realizaciji svojih idej. Prisluhnite tudi drugim, ki imajo ideje in vam jih želijo posredovati.

 

Pogovarjala se je Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

mag. Saša Kovačič

Tema tedna
ABC o trošarinah

Rosana Dražnik

piše: Rosana Dražnik, univ. dipl. kom., vir: revija Denar 472/2017

Trošarine so oblika posrednega davka, ki predstavlja pomembno kategorijo prihodkov za proračun. V Sloveniji je bil trošarinski sistem uveden skupaj z davkom na dodano vrednost. Oba sta se začela uporabljati s 1. julija 1999. S pobiranjem trošarin naj bi se poleg fiskalnih ciljev zasledovali tudi nefiskalni – zmanjšanje porabe izdelkov, ki so škodljivi ljudem, saj imajo trošarine pomemben vpliv na ceno teh izdelkov. To lahko porabniki opazimo tudi pri gorivu, kjer lahko vsaka dva tedna v medijih spremljamo spremembe drobnoprodajnih cen, na katere ima velik vpliv tudi trošarina.

Trošarinski sistem se je v Sloveniji začel izvajati julija 1999. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo maja 2004 je morala Slovenija svojo nacionalno zakonodajo uskladiti s pravnim redom EU, kar je imelo vpliv tudi na področju trošarin, ki so delno harmonizirane na področju EU. Določene novosti pa so bile uvedene v letu 2016, ko je 1. avgusta 2016 začel veljati nov Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki skupaj s podzakonskimi akti ureja sistem nadzora nad proizvodnjo in gibanjem trošarinskih izdelkov ter predpisuje načine pobiranja trošarin.

Trošarinski izdelki

Z vidika trošarinske zakonodaje je pomembno uvodoma identificirati izdelke, ki štejejo za trošarinske izdelke, saj so zgolj osebe, ki poslujejo s takimi izdelki, jih proizvajajo ali vnašajo na ozemlje Slovenije, potencialni trošarinski zavezanci.

Alkohol in alkoholne pijače

V 65. členu ZTro-1 je določeno, da se trošarina plačuje od piva, vina, drugih fermentiranih pijač, vmesnih pijač in etilnega alkohola. Vrsta alkohola se določi glede na uvrstitev izdelka v tarifno oznako in v odvisnosti od vsebnosti alkohola. Pri tem je v zakonu tudi podrobneje definirano, kateri izdelki se glede na tarifne oznake in vsebnost alkohola dejansko štejejo kot trošarinski izdelki.

Posebne določbe veljajo za male proizvajalce vina, piva in žganja. Prav tako je v ZTro-1 določeno, kaj se šteje za proizvodnjo za lastno rabo. V primeru lastne rabe namreč ne nastane obveznost za obračun in plačilo trošarine. Ugotovimo lahko, da so merila za lastno rabo določena precej dobrodušno, saj se šteje, da je pivo, proizvedeno za lastno rabo, če ga proizvede in porabi fizična oseba skupaj s člani gospodinjstva1, in proizvedena količina ne presega 500 litrov. Pri vinu pa se šteje, da je to proizvedeno za lastno rabo, če ga proizvede in porabi fizična oseba skupaj s člani gospodinjstva oziroma kmetije, ki imajo v lasti oziroma uporabi največ 0,1 hektara vinograda, vino sami pridelajo in pridelana količina v koledarskem letu ne presega 600 litrov.

Tobačni izdelki

Med tobačne izdelke uvrščamo cigarete, cigare, cigarilose, tobak za kajenje in izdelke, namenjene vdihovanju brez izgorevanja. Vsi ti izdelki so v zakonu natančneje definirani in opredeljeni. Izdelki iz tobaka ali podobni izdelki, ki v zakonu niso opredeljeni kot taki, ne sodijo med trošarinske izdelke. Tobačni izdelki se lahko sprostijo v uporabo samo, če imajo tobačno znamko.

Energenti in električna energija

Pri tej skupini izdelkov je pomembna določba prvega odstavka 88. člena ZTro-1, in sicer se trošarina plačuje samo od energentov in električne energije, ki se uporabljajo kot pogonsko gorivo ali gorivo za ogrevanje. Vrsta energentov in električne energije se določi glede na njihovo uvrstitev v tarifno oznako ali glede na značilnosti posameznega izdelka. Pri tem je pomembno opozoriti, da je treba vedno celovito presoditi določen energent in namen njegove uporabe. Samo dejstvo, da določen izdelek sodi v tarifno številko, ki je v ZTro-1 navedena za energente, ki štejejo kot trošarinski izdelki, še ne pomeni, da izdelek dejansko zapade plačilu trošarine, če niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji.

Posebnost oziroma izjema od obveznosti plačila in obračunavanja trošarine je pri električni energiji določena za:

  • proizvajalca električne energije v mali hidroelektrarni ali iz druge vrste obnovljive energije z močjo do vključno 2 MW, ki jo proizvajalec porabi za lastne potrebe in
  • za električno energijo, proizvedeno v gospodinjstvu za začasno oskrbo v primeru izpada ali motnje z električno energijo, če so izpolnjeni zakonski pogoji.

Osebe, ki se srečujejo s trošarinskimi izdelki, morajo torej natančno proučiti, ali gre dejansko za izdelke, zaradi katerih bi po zakonu morali pridobiti trošarinsko dovoljenje in obračunavati trošarino. Pri tem je zelo pomembna ustrezna opredelitev izdelka in tudi njegova raba.

Trošarinski zavezanec

Trošarinski zavezanec je v 5. členu ZTro-1 definiran kot oseba, ki proizvaja trošarinske izdelke ali vnaša te izdelke na ozemlje Slovenije iz drugih držav (pridobitev iz EU ali uvoz), ali oseba, ki trošarinske izdelke odpremi iz režima odloga v porabo oziroma jih dobavi ali pridobi iz omrežja.

Vsaka oseba, ki je trošarinski zavezanec, mora to prijaviti Finančni upravi. Pri tem poznamo več statusov, ki določajo pravice, obveznosti in ravnanja zavezancev:

Imetnik trošarinskega dovoljenja

Imetnik trošarinskega dovoljenja je oseba, ki ima trošarinsko skladišče in dovoljenje, da v njem v okviru svoje dejavnosti proizvaja, predeluje, dodeluje, obdeluje, skladišči, prejema in odpremlja trošarinske izdelke v režimu odloga plačila trošarine2. V trošarinskem skladišču imetnika dovoljenja je dovoljeno skladiščiti trošarinske izdelke ene ali več oseb, ki niso imetniki dovoljenj. V zakonu so natančneje predpisani pogoji za pridobitev statusa trošarinskega skladišča in tudi glede možnosti skladiščenja.

Oproščeni uporabnik trošarinskih izdelkov

Za dovoljenje lahko zaprosi oseba, ki ima sedež v Sloveniji in izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Dovoljenje za oproščenega uporabnika izda davčni organ na podlagi pisne vloge vložnika. Dovoljenje se izda za nedoločen čas. Pri tem je bistveno, da ima ta oseba v lasti ali najemu proizvodni prostor, skladišče ali drug prostor za skladiščenje trošarinskih izdelkov, ki je opremljen in organiziran tako, da omogoča varno skladiščenje in porabo trošarinskih izdelkov ter pravilno merjenje količin zalog teh izdelkov. Davčni organ v dovoljenju navede količine trošarinskih izdelkov, ki jih lahko oproščeni uporabnik nabavlja brez plačila trošarine v obdobju 12 Mesecev, vendar morajo biti ti izdelki uporabljeni izključno za predpisane namene. Oproščeni uporabnik torej lahko v okviru svoje dejavnosti prejema in skladišči trošarinske izdelke v režimu odloga ter jih porablja brez plačila trošarine.

Pooblaščeni prejemnik

Enako kot pri oproščenem uporabniku lahko tudi tu za dovoljenje zaprosi oseba s sedežem v Sloveniji, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje. Dovoljenje izda davčni organ na podlagi pisne vloge vložnika. Pooblaščeni prejemnik je oseba, ki v okviru svoje dejavnosti v režimu odloga prejema trošarinske izdelke od osebe iz druge države članice.

Začasno pooblaščeni prejemnik

Začasno pooblaščeni prejemnik lahko okviru svoje dejavnosti prejme trošarinske izdelke iz druge države članice v režimu odloga, vendar pa ne sme skladiščiti in odpremljati teh izdelkov v režimu odloga. Tudi v tem primeru lahko za dovoljenje zaprosi samo oseba s sedežem v Sloveniji. Davčni organ pa izda dovoljenje zgolj za posamezno pošiljko in odobreno količino trošarinskih izdelkov, vezano na pošiljatelja in časovno obdobje, v katerem se lahko začne in konča gibanje izdelkov.

V nasprotju s pooblaščenim prejemnikom, ki pridobi status za nedoločen čas, pridobi začasno pooblaščeni prejemnik svoj status torej zgolj za posamezno transakcijo oziroma nabavo. Ta status je torej primeren zgolj za osebe, ki izjemoma oziroma priložnostno pridobivajo trošarinske izdelke v režimu odloga iz druge države članice.

Pooblaščeni uvoznik

Za status pooblaščenega uvoznika lahko zaprosi tudi oseba, ki nima sedeža v Sloveniji. Dovoljenje tudi tu izda davčni organ na podlagi pisne vloge vložnika, če ta izpolnjuje v ZTro-1 določene pogoje. Dovoljenje se izda za nedoločen čas.

Oseba, ki pridobi dovoljenje za pooblaščenega uvoznika, uvožene trošarinske izdelke, ki so sproščeni v prost promet v skladu s carinsko zakonodajo, v okviru svoje dejavnosti odpremlja v režimu odloga na lokacijo trošarinskega skladišča ali v obrat oproščenega uporabnika ali do namembnega kraja v drugi državi članici, če prejemniki lahko prejemajo trošarinske izdelke v režimu odloga.

Vsi trošarinski zavezanci, katerim davčni organ na podlagi vloge odobri status za nedoločen čas, so skladno s 64. členom ZTro-1 dolžni davčnemu organu prijaviti tudi predvideno prenehanje opravljanja dejavnosti s trošarinskimi izdelki. Davčni organ o prenehanju veljavnosti dovoljenja (trošarinskega statusa) odloči z odločbo.

Obveznost za plačilo trošarine

V skladu s 4. členom ZTro-1 se trošarina plačuje od trošarinskih izdelkov, proizvedenih na ozemlju Slovenije ali vnesenih na ozemlje Slovenije iz drugih držav članic EU ali tretjih držav. Trošarina se torej plačuje zgolj od izdelkov, ki so dani v prost promet na področju Slovenije in je torej ozemeljsko vezana na teritorij Slovenije.

Obveznost za obračun trošarine skladno 6. členom ZTro-1 nastane, ko se trošarinski izdelki v Sloveniji sprostijo v porabo. Obveznost za obračun trošarine med drugim nastane tudi:

  • ko so trošarinski izdelki proizvedeni, če trošarinski zavezanec ni imetnik trošarinskega skladišča;
  • če za trošarinske izdelke, odpremljene pod odlogom plačila trošarine, ni bil potrjen prejem v namembnem kraju;
  • v primeru nenamenske uporabe trošarinskih izdelkov pri oproščenem uporabniku;
  • ko so trošarinski izdelki uvoženi ali vneseni iz druge države članice EU in niso v režimu odloga;
  • če je ugotovljen primanjkljaj trošarinskih izdelkov in niso izpolnjeni pogoji iz ZTro-1;
  • ko se poviša trošarina ali drobnoprodajna cena za cigarete, ki so na zalogi zunaj trošarinskih skladišč …

Trošarina se obračuna in plača za posamezne skupine izdelkov glede na predpisane stopnje oziroma zneske. Trošarinski zavezanci morajo obračunati trošarino mesečno na za to predpisanih obrazcih in ne glede na to, ali je v določenem obdobju nastala obveznost za plačilo trošarine ali ne. Obračuni trošarine se predložijo ločeno za posamezne skupine trošarinskih izdelkov, in sicer do 25. dne meseca, ki sledi mesecu obračuna. Imetnik trošarinskega dovoljenja na enem obrazcu izkaže obračun trošarine za vsa trošarinska skladišča, oproščeni uporabnik pa na enem obrazcu izkaže obračun za vse njegove obrate. Obračunana trošarina mora biti plačana v 30 dneh po končanem davčnem obdobju, na katerega se nanaša. V primeru uvoza trošarinskih izdelkov se trošarinska obveznost obračuna in plača kot uvozna dajatev.

V ZTro-1 so predpisane tudi izjeme od mesečnega oddajanja obračuna trošarine. To velja za naslednje trošarinske zavezance:

  • začasno pooblaščeni prejemniki in osebe, ki vnesejo v Slovenijo trošarinske izdelke, ki so v drugi državi članici že bili sproščeni v porabo, zanje pa nastane obveznost trošarine v Sloveniji – te osebe so dolžne trošarinsko obveznost obračunati na ustreznem obrazcu in ga predložiti na dan prejema izdelkov. Trošarina zapade v plačilo na dan prejema trošarinskih izdelkov in mora biti plačana v 30 dneh po zapadlosti.
  • Fizične osebe, ki ne opravljajo dejavnosti žganjekuhe in letno proizvedejo več kot 500 litrov žganja3 – v teh primerih je davčno obdobje enako koledarskemu letu, trošarina pa mora biti plačana do 30. aprila tekočega leta za preteklo leto. Trošarinsko obveznost je potrebno izkazati na obrazcu TRO-ALK2.
  • Osebe, ki imajo ob povišanju trošarine ali drobnoprodajnih cen cigaret na zalogi cigarete zunaj trošarinskih skladišč – te osebe so dolžne na dan pred spremembo cene ali trošarine narediti popis cigaret na zalogi in ta popis predložiti davčnemu organu (finančni upravi) najkasneje 15. dan po popisu. Obračunana trošarina zapade v plačilo 60. dan po opravljenem popisu.

Skladno s 7. členom ZTro-1 obveznost za obračun in plačilo trošarine ne nastane pri vnosu s strani fizičnih oseb za lastno rabo. Podrobneje bomo o tem pisali v enem od naslednjih prispevkov o trošarinah.

Zavarovanje plačila trošarine

Za mnoge trošarinske zavezance so zelo problematične določbe o predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja plačila trošarine. Vsi imetniki dovoljenj (imetnik trošarinskega dovoljenja, pooblaščeni prejemnik, začasno pooblaščeni prejemnik in pooblaščeni uvoznik) ter oproščeni uporabnik in osebe, ki vnesejo v Slovenijo izdelke, ki so bili že sproščeni v porabo v drugi državi članici, zanje pa nastane obveznost plačila trošarine v Sloveniji, so namreč dolžni davčnemu organu oziroma finančnemu uradu predložiti ustrezen instrument zavarovanja, višina katerega se določi skladno z ZTro-1 in Pravilnikom o izvajanju zakona o trošarinah. Višino instrumenta zavarovanja določi pristojni finančni urad, ki mora pri tem upoštevati predvsem ugled, zanesljivost in finančno stabilnost zavezanca, obseg poslovanja, dosedanje poslovanje, način vodenja evidenc, morebitne podatke o predhodnih kršitvah predpisov o obdavčenju s strani zavezanca …

Ker so določena merila tudi stvar proste presoje in včasih tudi postopkov, ki še niso pravnomočni in dokončni, ima to lahko pomemben vpliv na samo višino instrumenta zavarovanja in posledično zmožnost posameznega zavezanca, da takšen instrument zagotovi, oziroma na stroške, ki jih zavezanec ima s pridobitvijo takega instrumenta. Predvsem manjši zavezanci imajo s tem v praksi težave, zato je lahko sam pogoj zagotovitve instrumenta zavarovanja tudi dejavnik selekcije na trgu, ki vpliva na to, kdo sploh lahko pridobi dovoljenje oziroma trošarinski status. Hkrati pa je sam inštrument zavarovanja pomembna varovalka za finančno upravo, da si zagotovi poplačilo obveznosti iz naslova trošarine.

Zaključek

Namen prispevka je bil predstaviti osnovne pojme, ki so pomembni za samo razumevanje sistema trošarin in nekoliko odstreti svet trošarin, ki je za mnoge precej meglen in neznan. V naslednjem prispevku se bomo posvetili vprašanjem vračila trošarine za komercialni prevoz, za industrijski komercialni namen ter kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo. Predstavili bomo tudi možnost oprostitve plačila trošarine za energetsko intenzivna podjetja oziroma možnost vračila trošarine v teh primerih. V praksi namreč opažamo, da se mnogi zavezanci še premalo zavedajo svojih pravic in možnosti na tem področju. 

Opombe:

1 Kot člani gospodinjstva se štejejo osebe, ki imajo na dan 31. decembra leta skupno stalno ali začasno prebivališče.
2 Režim odloga je ureditev, v skladu s katero je za proizvodnjo, skladiščenje, prejemanje ali odpremljanje trošarinskih izdelkov odložen nastanek obveznosti za obračun in plačilo trošarine.
3 Teh oseb se ne sme zamenjevati z malimi proizvajalci žganja.

Strokovni članki
Izvedenstvo z vidika odvetnika

Zbornik Izvedenstvo v teoriji in praksi

piše: Janez Stušek, odvetnik, direktor in družbenik v Odvetniški pisarni Stušek d.o.o., doktorski kandidat in zunanji sodelavec Sveta Evrope; vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

Pričujoči prispevek obravnava tematiko izvedenstva z vidika odvetnika, v prvi vrsti v okviru kazenskega postopka. Izvedenstvo je ena izmed treh oblik dokazov, ki jih teorija v okviru kazenskega postopka uvršča pod t.i osebne dokaze. Poleg izvedenstva v to kategorijo uvrščamo še obdolženčevo zaslišanje in izpovedbe prič. Izmed vseh treh oblik osebnih dokazov lahko ima izvedenstvo v posameznem primeru, ki je predmet kazenskega postopka zelo pomembno vlogo, včasih tudi odločilno.

1 UVOD

Dokazni postopek je ena izmed najbolj pomembnih faz v sklopu celotnega kazenskega postopka, saj v slednjem sodišče ugotavlja pravno pomembna oz. odločilna dejstva, na katera opre svojo odločitev.

Pri ugotavljanju takšnih dejstev se sodišče opira na različne vrste dokazov, med katere sodi tudi izvedenstvo, ki spada v kategorijo personalnih oz. osebnih dokazov. Osebni dokazi so v vsakodnevni praksi izjemno pomemben dokazni vir spoznanja o pravno pomembnem oz. odločilnem dejstvu, tudi v primeru, kadar je v postopku prisotna relativno velika količina stvarnih dokazov kot so listine, predmeti idr. stvarni dokazi, saj se sodišča tudi v teh primerih pri oblikovanju svoje odločitve v veliki meri (op.a.: oziroma pre-pogostokrat) naslanjajo na osebne dokaze.

Pojem dokaza v vsebinskem oz. materialnem smislu teorija opredeljuje kot vir spoznanja o kakšnem pomembnem dejstvu (Dežman in Erbežnik, 2003). V okviru kazenskega postopka njihovo zbiranje in pridobivanje poteka predvsem preko dela pravosodnih organov (policije) z opravljanjem hišnih in osebnih preiskav, iskanja predmetov in oseb ipd., na podlagi česar se nato oblikujejo dokazna sredstva sama po sebi, med katera spadajo listine, domnevni storilec, priče, ogled ipd., ki so rezultat dejanj zagotavljanja dokaznih sredstev. Slednja so v nadaljevanju predmet izvajanja tekom glavne obravnave in v končni fazi predstavljajo vir, iz katerega sodišče črpa dokazno gradivo, ki je nato podlaga za odločitev v določeni kazenski zadevi (Šugman in Gorkič, 2011).

Dokaze lahko klasificiramo po njihovih značilnostih z različnih vidikov, in sicer (Dežman in Erbežnik, 2003: 539–540):

• obremenilne (obtožne) in razbremenilne (obrambne) dokaze,
• izvirne (originalne, primarne) in izvedene (sekundarne) dokaze,
• neposredne (direktne) in posredne (indirektne) dokaze ter
• osebne (personalne) in stvarne (materiale) dokaze.

V sklopu takšne razvrstitve lahko izvedenstvo pojmujemo kot sekundarni (izvedeni) dokaz, ki v sklopu dokazov, s katerim se dokazuje neko kaznivo dejanje predstavlja posredni (indirektni) dokaz, kot že omenjeno pa gre za osebni (personalni) dokaz. Glede same posrednosti izvedenskega menja kot dokaza je s tem v zvezi potrebno opozoriti, da v dejanskem smislu ne gre za popolnoma enako situacijo kot pri drugem tipu osebnega dokaza, tj. zasliševanju prič. Primarna razlika je v tem, da priča izpoveduje o kaznivem dejanju kar je zaznala v preteklosti, medtem ko izvedenec služi kot pomožno sredstvo sodišču za razjasnitev določenega strokovnega vprašanja, vezanega na kaznivo dejanje. Izvedenstvo je tako v primerjavi s pričo bolj neposreden vir spoznanja pomembnih dejstev, vendar gre v širšem smislu vseeno še vedno za posreden (indirektni) dokaz (Šugman in Gorkič, 2011).

2 IZVEDENSTVO

V sklopu kazenskega postopka je izvedenstvo pomemben vsestranski vir pravilnega spoznavanja različnih dejstev, ki so podlaga za izrek kazenske sodbe (Hauptman, 1993). Pojem izvedenstva je zelo širok, saj pod njegovo okrilje spadajo aktivnosti in dejavnosti, ki jih opravlja izvedenec za izdelavo izvida in mnenja, sama določitev izvedenca, sprejem pisnega izvida in mnenja ter zaslišanje izvedenca z vpisom izvida in mnenja v zapisnik (Zobec, 1985). Izvedenstvo je hkrati tudi podpora sodišču pri izvajanju njegove sodne funkcije (Šef, 2007).

Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 1994) v 248. členu določa, da sodišče odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Iz takšne dikcije izhajata dva pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se sodišče odoloči za izvedbo izvedenstva, in sicer (1) da gre za strokovno vprašanje glede katerega sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem in (2) da odgovor na to vprašanje v kontekstu celotnega kazenskega postopka predstavlja pravno pomembno dejstvo. Nekateri teoretiki pri tem zavzemajo stališče, da je odreditev izvedenstva potrebna tudi takrat, kadar je sodnik, ki ga odreja seznanjen s stroko, za katero gre, saj lahko mnenje izvedenca daje večjo težo, zanesljivost in objektivnost odgovorov o pravno relevantnih dejstvih (Zobec, 1985). Ne glede na to, pa je pri odrejanju izvedenstva potrebna previdnost, da se slednje vseeno uporabi zgolj v primeru, ko je to nujno potrebno ter v skladu z zakonom in ne iz razlogov, ki bi sodišču omogočali lagodnost pri odločanju (več o tem v nadaljevanju).

V kontekstu pogojev, pod katerimi se odreja izvedenstvo je potrebno posebej opozoriti tudi na načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče ni vezano na nikakršna formalna pravna pravila o vrednosti nekega dokaza. Kljub temu je sodišče dolžno mnenje in izpoved izvedenca oceniti tako, da je ta ocena razumljiva vsakemu nepristranskemu ter pravno poučenemu človeku. Načelo proste proste presoje dokazov je v tem delu omejeno z dolžnostjo sodišča obrazložitve svoje presoje, pri čemer mora le-ta biti koherentna, logična in prepričljiva, sodišče pa pri njej »proste presoje« nima v tolikšni meri kot pri drugih dokaznih standardih, saj je na tem mestu omejeno z nepoznavanjem stroke. Sodišče lahko tako mnenje in izpovedbo izvedenca kritično oceni le v tisti sferi, kjer ne gre za uporabo pravil zadevne stroke (Šef, 2007).

Sodišče je pri prosti presoji dokazov nadalje omejeno v primeru, da se z mnenjem izvedenca ne strinja, saj v takšni situaciji mnenja ne more preprosto nadomestiti s svojim, temveč mora izvedenca ponovno zaslišati, nato pa po potrebi odrediti novega izvedenca. Če se nestrinjanje sodišče nadaljuje tudi pri drugem izvedencu, sme sodišče zaključiti, da dejstva, ki so se z izvedenčevo pomočjo dokazovala, niso bila dokazana in s tem neugotovljena, pride torej do uporabe načela in dubio pro reo (Šef, 2007).

ZKP (1994) v posameznih primerih določa, da je odreditev izvedenstva obvezna, in sicer v sledečih situacijah:

• pregled in raztelešenje trupla (259. člen ZKP),
• pregled in raztelešenje zarodka (262. člen ZKP),
• sum zastrupitve (263. člen ZKP) in
• pregled poslovnih knjig (267. člen ZKP).

Za ostale primere, kjer zakon ne določa obveznega izvajanja dokazov z izvedenstvom (npr. izvedenstvo prometne stroke, računalništva, foreznične preiskave pisav ipd.), pa jih sodišče odredi po lastni presoji ali na predlog strank postopka. Vprašanje kdaj točno je odreditev izvedenstva potrebna bi lahko označili kot questio facti, po stališču teorije, pa naj bi tak trenutek nastopil takrat, ko se brez sodelovanja izvedenca ne da ugotoviti dejanskega stanja, torej odločilnih (pravno relevantnih dejstev), ki dajejo podlago za uporabo materialnih in (izjemoma) procesnih določb (Zobec, 1985).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Drugi dohodki in davčni sporazumi

Tomaž Kuralt

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar, številka 471/2017

Ni malo zavezancev za davek, ki se zaradi različnih razlogov odločijo za izplačilo odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb. V kombinaciji s spremembami rezidentskega statusa se je pojavilo vprašanje o obdavčevanju teh izplačil na podlagi sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja, ki se uporabljajo v Sloveniji.

Drugi dohodki po ZDoh-2

Izplačilo odkupne vrednosti v skladu z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb se šteje za drug dohodek po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2). Med druge dohodke fizičnih oseb so uvrščeni vsi tisti dohodki, ki jih ni mogoče uvrstiti v druge skupine dohodkov po ZDoh-2.

V 105. členu drugi dohodki vključujejo nagrade, darila, dobitke v nagradnih igrah, priznavalnine, kadrovske in druge štipendije, družinske invalidnine in družinski dodatek, nadomestila, prejeta v zvezi z ustanovitvijo ali obremenitvijo pravice, in drugi dohodki, doseženi s prenosom oziroma odstopom pravice na premoženju, ki je prenosljiva in katere vrednost je mogoče izraziti v denarju, ara, ki jo je prejel zavezanec ob sklenitvi pogodbe in ki je ne vrne stranki, ki ni izpolnila pogodbe, vsako nadomestilo, ki ga imetnik deleža prejme na podlagi lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža, dohodek, ki ga prejme prostovoljec od prostovoljske organizacije na podlagi ali v zvezi z opravljanjem prostovoljskega dela.

Drugi dohodki po konvencijah

Konvencije oziroma sporazumi o izogibanju dvojnega obdavčevanja običajno urejajo pravico do obdavčitve drugih dohodkov v 21. členu. Drugi dohodek rezidenta države pogodbenice, ki nastane kjer koli in ni obravnavan v ostalih členih posameznega sporazuma, se obdavči samo v državi rezidentstva prejemnika dohodka. Drugi dohodek lahko izvira iz ene od držav pogodbenic sporazuma ali pa iz drugih držav. Ob tem ni pomembno, ali država rezidenstva v skladu z nacionalno zakonodajo tudi dejansko obdavčuje drugi dohodek ali ne. Dohodek pa prav tako ne sme biti obravnavan v preostalih členih, zato je treba natančno prebrati vse člene.

Uveljavljanje ugodnosti pred izplačilom

Uveljavljanje ugodnosti iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Ugodnosti lahko uveljavljajo le zavezanci, ki se štejejo za nerezidente Slovenije po ZDoh-2, po sporazumu ali po obeh aktih.

Če bi se zavezanci po bilateralnem sporazumu šteli za rezidente Slovenije, bi bil drugi dohodek obdavčen v Sloveniji, bodisi na podlagi davčnega odtegljaja s strani izplačevalca dohodka bodisi na podlagi napovedi zavezanca, če bi bil drugi dohodek prejet v tujini. V takšnih primerih se v tujini plačani davek od drugega dohodka ne upošteva kot odbitek, zato lahko zavezanci zahtevajo vračilo že plačanega davka pri pristojnem organu v tujini.

Oprostitev plačila davčnega odtegljaja je določena v 260. členu ZDavP-2. Če plačnik davka izplača dohodek, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka v Sloveniji, prejemnik dohodka z namenom, da izkoristi ugodnosti, določene v mednarodni pogodbi, plačniku davka predloži izpolnjeni ustrezni zahtevek za oprostitev davka, ki bi ga sicer plačal v skladu s slovensko zakonodajo.

Prejemnik dohodka mora plačniku davka predložiti zahtevek KIDO 8: Zahtevek za oprostitev davka od drugih dohodkov na podlagi sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, preden je dohodek izplačan in za vsako novo izplačilo dohodka nov zahtevek. Finančna uprava lahko v primerih, ko plačnik davka izplačuje dohodek v rednih časovnih presledkih, odobri oprostitev tudi za daljše časovno obdobje.

Plačnik davka predloži izpolnjeni zahtevek davčnemu organu, ki odloči o zahtevku najpozneje v 15 dneh od prejema zahtevka. Plačnik davka lahko izplača dohodek in od tega dohodka ne izračuna in ne odtegne davka, šele ko prejme od davčnega organa odobreni zahtevek.

Uveljavljanje ugodnosti po izplačilu

V 262. členu ZDavP-2 je pravna podlaga za primere, ko je plačnik davka že obračunal davek po stopnjah, ki so določene z nacionalno davčno zakonodajo. Kadar je davek obračunan od drugega dohodka, ki je v skladu z bilateralnimi sporazumi oproščen davka, se prejemniku dohodka vrne celotni znesek plačanega davka.

Prejemniku dohodka se davek vrne na podlagi njegovega pisnega zahtevka KIDO 12: Zahtevek za vračilo davka od drugih dohodkov na podlagi določb mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki ga vloži pri Finančni upravi. Prejemnik dohodka mora Finančni upravi za vsako izplačilo dohodka predložiti nov zahtevek.

Oba obrazca (KIDO 8 in KIDO 12) sta na voljo na spletni strani Finančne uprave, in sicer v slovenskem, italijanskem, madžarskem in angleškem jeziku.

V 264. členu ZDavP-2 je zajeta še ena situacija, in sicer se lahko zgodi, da sta tako izplačevalec dohodka kot prejemnik dohodka nerezidenta. Kadar dohodek izplača oseba, ki ni plačnik davka, prejemnik dohodka pa v skladu z bilateralnim sporazumom ni zavezan za plačilo davka od tega dohodka, mora prejemnik dohodka v skladu z ZDavP-2 vložiti napoved, v kateri uveljavlja ugodnosti, določene v bilateralnem sporazumu.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Delniški nepremičninski skladi – investicijski proces

revija SIR*IUS

piše: Vid Pajič, vir: revija SIR*IUS, številka 3/2017

Nepremičninski delniški skladi so priročna investicija, ki investitorjem omogoča, da se izpostavijo nepremičninskemu trgu z manjšim vložkom, vendar je njihova naložba vseeno dobro razpršena. Da pa je investitorjem to omogočeno, je pomembno obvladovati postopek izbora naložb. Pri sestavi portfelja v delniški nepremičninski sklad je že zaradi same narave panoge in posebne oblike nepremičninskih podjetij, ki se ukvarjajo z vlaganjem in upravljanjem fizičnih nepremičnin, treba paziti na nekatere posebnosti. Če pogledamo globalni delniški indeks nepremičnin S&P (SGR Index), opazimo, da več kot 80 % tržne kapitalizacije predstavljajo REIT-i. Zaradi posebne davčne obravnave teh podjetij so posebni tudi kazalci in količniki, ki jih spremljamo za ta podjetja. Za vrednotenje delnic tako uporabljamo količnika cena/FFO na delnico in cena/AFFO na delnico.

1. UVOD

V letu 2016 sta se ponudnika indeksov MSCI in S&P Dow Jones v letu 1999 uskladila in oblikovala nov sektor – nepremičnine. To je še dodatno pripomoglo k prepoznavnosti in pokritosti nepremičninskega sektorja kot naložbenega razreda.

Ocenjena vrednost globalnih nepremičnin je konec leta 2015 znašala 217 bilijonov dolarjev, kar je več kot vrednost tržne kapitalizacije vseh delnic (55 bilijonov dolarjev) in tržne kapitalizacije dolžniških vrednostih papirjev (94 bilijonov dolarjev) skupaj.

Nepremičnine kot naložbeni razred so bile že od nekdaj zanimive zaradi nizke korelacije z delniškim trgom, prav tako je njihova zmožnost ustvarjanja stabilnega denarnega toka privlačna za investitorje, katerim je sama rast vrednosti naložbe manj pomembna od denarnega toka, ki ga ta ustvarja. Nepremičnine veljajo tudi kot dobra zaščita proti inflaciji (Savills, 2016).

Ker naložba v nepremičnino po navadi zahteva sorazmerno velike vložke in lahko investitorju prinese dodatna likvidnostna tveganja ter zahteva dodatno delo, se je v svetu močno uveljavilo vlaganje v podjetja, ki so organizirana kot REIT (angl. REIT – Real estate investment trust), to je nepremičninski investicijski sklad. REIT je družba, ki ima v lasti ali financira nepremičnine zaradi ustvarjanja prihodka. Po modelu vzajemnih skladov nepremičninski skladi vlagateljem prinašajo redni dohodek in dolgoročno apreciacijo vrednosti kapitala. REIT-i ne plačujejo davka na dobiček, ki ga plačujejo druge pravne osebe in običajno izplačujejo vsaj 90 % svojih obdavčljivih prihodkov kot dividende delničarjem. Po drugi strani pa delničarji plačajo davek od prejetih dividend. Ker pa je sam REIT lahko ozko usmerjen, tako regijsko kot tudi podsektorsko, je primerna rešitev vzajemni delniški nepremičninski sklad. Tako za majhen vložek lahko dobimo razpršeno naložbo v podjetja iz nepremičninskega sektorja, za katerimi so fizične nepremičnine.

2. DELITEV NEPREMIČNINSKEGA SEKTORJA

Pri sestavi portfelja je prvi korak razumeti sestavo sektorja, značilnosti in lastnosti podsektorjev ter investicijske pristope podjetij, ki vlagajo v nepremičnine. To nam omogoča, da se lahko primerno pozicioniramo glede na fazo nepremičninskega cikla in situacijo na trgu vrednostnih papirjev.

Podjetja v nepremičninskem sektorju se delijo na podjetja, ki se ukvarjajo z upravljanjem in razvojem nepremičnin, ter na podjetja, ki so organizirana kot REIT. Podjetja, ki se ukvarjajo z upravljanjem in razvojem nepremičnin, se naprej delijo na podjetja z razpršenimi nepremičninskimi aktivnostmi (angl. Diversified real estate activitites), podjetja za upravljanje nepremičnin (angl. Real estate operating companies), podjetja za razvoj nepremičnin (angl. Real Estate Development) in podjetja za servisiranje oz. oskrbo nepremičnin (angl. Real estate Services).

2.1. Dejavnosti REIT-ov glede na podsektor

Večji del nepremičninskega sektorja predstavljajo REIT-i. V globalnem delniškem nepremičninskem indeksu SGR Index je 31. 3. 2017 tržna kapitalizacija REIT-ov predstavljala več kot 80 % tržne kapitalizacije indeksa. Glede na vrsto nepremičnin, v katere vlagajo, ločimo (Younus 2015):

  • industrijske REIT-e (angl. Industrials REITs), to so podjetja , ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem industrijskih nepremičnin, vključujoč podjetja za vodenje industrijskih skladiščnih prostorov in nepremičnin za namene distribucije blaga;
  • stanovanjske REIT-e (angl. Residential REITs), to so podjetja , ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem stanovanjskih nepremičnin, vključujoč večdružinske hiše, stanovanja, montažne hiše in nepremičnine, namenjene študentom;
  • pisarniške REIT-e (angl. Office REITs), to so podjetja, ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem pisarniških nepremičnin;
  • zdravstvene REIT-e (angl. Health care REITs), to so podjetja , ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem nepremičnin, namenjenih zdravstveni dejavnosti in dejavnosti oskrbe ljudi, vključujoč podjetja, ki upravljajo bolnice, sanatorije in domove za ostarele;
  • trgovske REIT-e (angl. Retail REITs"), to so podjetja, ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem nepremičnin, namenjenih trgovinski dejavnosti, vključujoč nakupovalne centre, outlet trgovine in manjše trgovinske komplekse;
  • turistične REIT-e (ang. Hotel and Resort REITs), to so podjetja , ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem nepremičnin, namenjenih turistični dejavnosti, ki omogočajo nastanitve;
  • specializirane REIT-e (angl. Specilaized REITs), to so podjetja, ki se ukvarjajo s prevzemi, razvojem, oddajanjem in upravljanjem nepremičnin, ki niso vključene v nobeno drugo skupino. Ta podskupina vključuje podjetja, ki upravljajo manjše skladiščne enote, namenjene fizičnim strankam, podatkovna skladišča in tudi podjetja, ki ne ustvarjajo večine svojih prihodkov iz oddajanja nepremičnin;
  • mešane ali razpršene REIT-e (angl. Diversified REITs), to so podjetja, katerih dejavnost je razpršena med dva ali več prej omenjenih podsektorjev.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Novela ZKP-N: prenova Zakona o kazenskem postopku?

Revija Odvetnik

piše: dr. Primož Gorkič, vir: revija Odvetnik, številka 2(80)/2017

Besedilo predloga novele Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N), ki ga je Ministrstvo za pravosodje poslalo v obravnavo Vladi RS, kaže, da snovalci vztrajajo tudi pri rešitvah, ki so se v dosedanji strokovni razpravi izkazale za najbolj sporne. Predlog ZKP-N je, seveda, podobno kot druge novele, zmes dobrodošlih, nujnih in nepotrebnih, celo nevarnih sprememb in dopolnitev. Odločnost ministrstva in poročila o odzivih vladne koalicije pa kažejo, da se bo treba začeti nanje resno pripravljati. Namen tega prispevka je zato kratko orisati nekatere predlagane rešitve in ponuditi kratek odziv nanje, zlasti v zvezi z učinkovitim izvrševanjem pravic obrambe v (pred)kazenskem postopku.

Predhodni postopek

Z novelo se spreminjajo predpostavke za uvedbo sodne preiskave. Dodan je pogoj, da se preiskava uvede le, če se potrebni podatki in dokazi - po presoji državnega tožilca – ne dajo zbrati s posameznimi preiskovalnimi dejanji v predkazenskem postopku (osnutek novega prvega odstavka 167. člena ZKP).

Dejansko to pomeni, da postaja sodna preiskava v pravem pomenu besede fakultativna in – glede na pomen predkazenskega postopka – subsidiarna faza predhodnega postopka. Fakultativna zato, ker bo njena uvedba odvisna od samostojne presoje državnega tožilca in njegovih spoznavnih potreb (in torej manj od zakonsko določenih pogojev in izjem – 170. člen ZKP), subsidiarna pa zato, ker naj bi se dvofazni predhodni postopek izvedel le izjemoma; primarno se preiskovanje seli v predkazenski postopek.

Če pogledamo ta premik z vidika funkcij, ki jih prinaša sodna preiskava, to pomeni, da ostajamo (i) brez sodne kontrole izvajanja funkcije preiskovanja v (pred)kazenskem postopku, (ii) brez časovnih omejitev predhodnega postopka in (iii) brez mehanizma, ki bi zagotovil vsaj možnost enakosti orožij pri zbiranju procesnega (zlasti dokaznega) gradiva. Seveda drži, da smo tega vajeni že v skrajšanem kazenskem postopku. In enako drži, da moramo zaradi tega problematizirati oba, tako redni kot tudi skrajšani postopek. Sedanji konceptualni premik se namreč umešča v pogajalsko (ne)kulturo slovenskih kazenskih postopkov, spremlja pa ga (skoraj) popoln prenos funkcije preiskovanja na policijo in državnega tožilca. V tem kontekstu je opisan premik resnično skrb vzbujajoč.

Ob tem je treba dodati, da opuščanje sodne preiskave in nadomeščanje s tožilsko-policijskim modelom preiskovalnega postopka nista sama po sebi problematična. V prid temu modelu v tem trenutku, ko sodni zaostanki niso več sistemski problem kazenskega pravosodja, govorita vsaj dva razloga. Ta razloga sta (i) razdvojenost preiskovalnega sodnika, ki mu tudi Ustavno sodišče nikakor ni naklonjeno, in (ii) pričakovani harmonizacijski učinki uvedbe evropskega javnega tožilca. Vendar pa bi morali biti pri tem pozorni na stranske učinke prenosa funkcije preiskovanja in predvideti ukrepe, ki bi stranske učinke tega prenosa omilili. Teh pa v noveli ZKP-N ni.

Prenos funkcije preiskovanja na policijo in državnega tožilca

Prenovljeni oziroma dodani členi 148–148c vzpostavljajo polnovredno pristojnost policije in državnega tožilca zasliševati osumljenca (tudi brez navzočnosti zagovornika, ob veljavni odpovedi pravici) in priče, ki z zaslišanjem soglašajo. Določbe so razmeroma kompleksne in jih na tem mestu nima smisla podrobneje predstavljati. Pomembno je, da ZKP pod določenimi pogoji dovoljuje, da tudi izpovedba, pridobljena pri policijskem ali tožilskem zaslišanju, stopi na mesto izpovedbe na glavni obravnavi (325., 335. in 340. člen ZKP). Izpovedba osumljenca bo lahko podlaga za odločitev o obtožbi, (i) če bo pri zaslišanju navzoč zagovornik ali (ii) če bo izpovedba skupaj s poukom in odpovedjo pravici do zagovornika zvočno in slikovno posneta (prvi odstavek 148.c člena ZKP). Izpovedba priče pri policijskem ali tožilskem zaslišanju sama zase ne bo smela stopiti na mesto sodnega zaslišanja priče na glavni obravnavi.

Zaslišanje priče v predkazenskem postopku se bo namreč izvedlo brez navzočnosti osumljenca ali njegovega zagovornika, kar pomeni, da ne bo zadoščeno pravici do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Predlog ZKP-N zato pogojuje uporabo izpovedbe priče s (i) poznejšo možnostjo kontradiktornega zaslišanja priče, bodisi v sodni preiskavi (ob pogojih, ki jih je oblikovalo Ustavno sodišče v odločbi Up- 207/99 z dne 4. julija 2002) bodisi na glavni obravnavi, in (ii) zvočnim ter slikovnim snemanjem zaslišanja v predkazenskem postopku (drugi odstavek 148.c člena ZKP). Izrecno se smejo – tudi brez kontradiktornega zaslišanja - uporabiti izpovedbe prič, ki so umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti – a le v mejah, ki jih dopuščata 340. člen ZKP in (je treba dodati) jamstvo pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič.

Nekaj nejasnosti lahko povzroči domet petega odstavka 331. člena ZKP. Po tej določbi je prepovedano zaslišanje ranljivih oškodovancev (oškodovancev zaradi dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP, mlajših od 15 let, po presoji sodišča pa tudi drugih oškodovancev s posebnimi potrebami in mladoletnih oškodovancev) na glavni obravnavi in zapovedano prebiranje zapisnikov o njihovem prejšnjem zaslišanju. Vendar pa to ne pomeni, da se sme obdolžencu v celoti odreči izvrševanje pravice do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.

Z zaslišanjem v predkazenskem postopku ni mogoče zavarovati izpovedb relativno nesposobnih prič, privilegiranih prič ali ogroženih prič (drugi odstavek 148.b člena ZKP). Zaslišanje teh prič je po besedilu predloga pridržano le sodišču, s čimer se – sicer omejeno – omogoči tudi izvrševanje pravice do neposrednega zaslišanja obremenilnih prič.

Kljub tem omejitvam je verjetno očitno, da se težišče funkcije preiskovanja in hkrati zbiranja dokaznega gradiva premika (in vedno trdneje tudi sidra) v predkazenski postopek. Omejitve, ki še ostajajo, se nanašajo na izvedensko delo (onkraj nujnega izvedenstva, odrejenega na podlagi 164. člena ZKP) in na zaslišanje zgoraj omenjenih kategorij prič. Ta preiskovalna dejanja ostajajo v pristojnosti sodišča, vendar sama po sebi ne zahtevajo uvedbe preiskave. Tožilec bo njihovo izvedbo namreč lahko predlagal kot posamezno preiskovalno dejanje na podlagi spremenjenega 165.a člena ZKP.

Učinke prenosa funkcije preiskovanja s sodišča na policijo in državnega tožilca je treba ocenjevati z vidika širitve konsenzualnih mehanizmov reševanja kazenskih zadev. Obramba bo svoja pogajalska izhodišča vedno bolj gradila na temeljih gradiva, ki ga bosta zbrala policija in državni tožilec; prav gotovo tudi na podlagi izpovedb osumljenca ali prič, brez navzočnosti zagovornika oziroma brez minimuma kontradiktornosti, ki ga zahteva pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Vzpostavlja se torej sistemsko neravnovesje med strankama postopka in krepi se (spoznavna) odvisnost sodišča in strank od policije in državnega tožilca.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.