Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 23. maj 2017 / številka 16

»Zdrav humor, zdrava distanca, katere osnova sta samoironija in humor do samega sebe, po mojem dela človeka, ki se to gre, širšega in manj napadalnega, izključujočega, resnobnega v negativnem smislu in prijetnejšega za druge.« Tako pravi dramski igralec Gašper Tič, naš današnji gost v rubriki Pogovor.

V tokratni Temi tedna predstavljamo nadaljevanje prispevka Elizabete Žgajnar in Maje Lajevec z naslovom Zaseg dolžnikove plače v postopku izvršbe, osebnega stečaja in v davčnem postopku. Tokratni drugi del se začne s prejemki dolžnika, na katere je mogoče seči v postopku izvršbe in osebnega stečaja, ter omejitvami, ki jih določa pravilo 102. člena ZIZ.

S pravnega področja izpostavljamo članek Izvedensko delo sodnega izvedenca psihiatra, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Ločena arbitražna odločba o povrnitvi plačanega dela predujma. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Obdavčitev mrežnega marketinga, s finančnega področja pa zelo aktualen članek z naslovom Prihodki po novem MSRP 15.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Gašper Tič: Skozi humor povemo globoke in resne stvari

Gašper Tič

TFL Glasnik:
Gašper Tič, ste igralec z zelo bogato kariero, zdaj tudi režiser, najbolj vas s TV-zaslonov poznamo kot ustvarjalca oddaje Ana Liza in nagrajene otroške oddaje Firbcologi. Seveda tudi kot pisca besedila za muzikal, trenutno izjemne uspešnice Trač ali mnogo hrupa za nič v MGL, kjer ste zaposleni od leta 1997. Na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Gašper Tič:
Zdaj, ko ste vse našteli, sem se najprej spet spomnil, da očitno nisem več tako mlad. Kljub vsemu pa šele v srednjih letih, tako da sem ponosen na vse to. Pravzaprav se učim biti ponosen na stvari, ker sem bil ves čas, kot pravijo terapevti, premalo. Imel sem, čeprav ni videti, prenizko samopodobo, v bistvu gre za neke vrste začarani krog. Edino če si tak človek, da nisi prevzeten in o vsem dvomiš, te ves čas nekaj žene naprej in zato najbrž več ustvariš. Hkrati ti postane malo mučno, če si nikoli ne znaš priznati uspehov in pohvaliti samega sebe ter si kdaj vzeti tudi kakšno pavzico.

Ne vem, delo igralca mi nekako največ pomeni, ima pa vsaka stvar, ki ste jo našteli, zadaj posebno zgodbo. Večinoma nobena od njih ni bila plod neke ambicioznosti in namena početi to, ampak so prišle same, večkrat ravno takrat, ko sem se že navadil ne preveč pričakovati in znal sprejeti, kar je prišlo na pot, ter se vreči v tisto. Tako imam v mislih Ana Lizo, lik, ki sva ga naredila z Natašo (Ralijan, op. a.). Prišlo je po njeni bolezni, ko si je nekako želela zabavati Slovence, če bo preživela, in sem nastopil kot njen scenarist.

Gašper Tič

Otroška oddaja … Pred Firbcologi je bila 11 let na sporedu oddaja Iz popotne torbe, ponudba je prišla ravno, ko je bila Nataša noseča s prvim otrokom. Zdelo se mi je logično, da če se bom kdaj poleg svojih otrok ukvarjal še z drugimi, se bom zdaj. Bolj kot zaradi finančnih razlogov sem šel v to zaradi ustvarjalnih - z namenom za otroke.

Da zadnja leta pišem, je posledica spleta okoliščin. V teatru od nekdaj pišem prigodnice za rojstne dneve za kolege, čisto zaradi štosa, da bi bilo na zabavi malo popestritve. Pred leti je Alja Predan, ki je bila zaposlena v MGL, dobila prvo tako prigodnico. Nato je šla v Cankarjev dom in je bila potem direktorica Borštnikovega srečanja ter me je leta 2013 tam angažirala za vodenje zaključne prireditve. Napisal sem Odo gledališču v verzih in je na podlagi tega prišel jubilejni Borštnik 2015 – pa sem spet pisal v verzih. Nato me je Jaka Ivanc v Prevarah angažiral poleg igralca še kot dramaturga in pisca zaključnih verzov, pozneje mi je ponudil v pisanje Trio, potem mi je Barbara Hieng Samobor ponudila še večji zalogaj Trač in smo naredili še to.

Hočem reči, da če bi sam izbiral, se najbrž ne bi upal podati v takšne projekte, ampak sem bil nekako na pol prisiljen oziroma zmamljen, najlepše pa zveni poklican ... in se je izšlo.

 

TFL Glasnik:
Kar nekaj ste našteli in na nas je, da to opazimo. Niso samo davčniki, finančniki, pravniki, gospodarstveniki, kar sicer pokrivamo, mene pač zanimajo ustvarjalni in kreativni ljudje, ljudje z vsebino in predvsem taki, ki si upajo in s svojo paradigmo spreminjajo paradigmo Slovencev. Počasi prihajava do tega, kar vi s svojim ustvarjalnim delom počnete – kakšna je slika Slovenca, zakaj ste se pravzaprav lotili tega? Kaj nam hočete sporočiti?

Gašper Tič:
Kakšni smo? Mogoče je skupna točka vseh stvari, ki jih počnem, humor. Upam, da v neki žlahtni obliki, v nekem smislu pogleda na svet, na življenje, in v nekem smislu filozofije, čeprav nočem biti visokoleteč. Mogoče tudi zato, ker prihajam iz miljeja obale, malo bolj sredozemskega, sem morda, vsaj kar zadeva televizijo, pogrešal italijanski šov program. Ne bom rekel, da je fascinanten v vsem dretju in glasnosti, ki ju premorejo, ampak v neki sproščenosti pa zagotovo. V nekem pogledu na stvari. Humor se mi je najprej pojavil kot mehanizem v mojem življenju, ker se mi zdi, da sem z njim lahko premagal marsikatere stvari, na katere sem naletel. Morda zaradi preobčutljivosti že v šoli ali zaradi neke vrste drugačnosti se mi je zdelo zdravilno zase in za druge.

Gašper Tič

 

TFL Glasnik:
Tega nam zares manjka.

Gašper Tič:
Da. Malo klišejsko je, da zmeraj rečemo, da Slovenci nimamo humorja. Imamo ga, nimamo pa odnosa do humorja, bi rekel. Kakor da bi bil manj vreden, kakor da nisi dovolj resen, če se ga uporabljaš v okolju intelektualcev. Zdi se mi, da je humor najprej znamenje inteligentnih ljudi – seveda govorim o dobrem humorju. Zdrav humor, zdrava distanca, katere osnova je samoironija, in humor do samega sebe dela po mojem človeka, ki se to gre, širšega in manj napadalnega, izključujočega, resnobnega v negativnem smislu in prijetnejšega za druge. Saj vemo, smej se in svet se bo smejal s teboj, joči in boš jokal sam.

Verjamem, da je mogoče skozi humor povedati globoke in resne stvari ter resna sporočila. Zdi se mi, da prav v moji dejavnosti nisem privrženec tega, k čemur je nagnjena stroka v smislu kritikov, da mora biti zadeva resna, hermetična, da ni namenjena velikemu številu gledalcev, ampak da je resnobna, visokoleteča in zato bolj sporočilna, Mislim, da to ni res, mislim, da s tem, ko človeka sprostiš, nasmejiš, mu bolj odpreš srce, in ker ga odpreš, mu lahko vanj položiš globlje sporočilo. To verjamem in tako nekako funkcioniram.

Zame so bili v tem pogledu največji ustvarjalci Ježek, imamo Iztoka Mlakarja, v tej smeri sem se nekako našel.

 

TFL Glasnik:
Kako se Slovenci odzivajo na to? Nekaj priložnosti ste imeli. Televizija je recimo tista, ki ima največji doseg. Imate občutek, da ste s tem, ne le s pristopom, s tem delovanjem vsaj delček vplivali na ta naš slovenski karakter?

Gašper Tič:
Zdi se mi, da ja. To rečem tako mirno, ker so to pokazale analize drugih za nazaj. Konkretno: Analiza je zagotovo premik mej, kar zadeva ženske humoristke. Ženska je bila zapostavljena tudi na tem področju, saj ji ni bilo dovoljeno toliko kot moškemu. Zdi se mi, da sva skozi neko primerno obliko simpatičnosti in seveda karizme, ki jo Nataša vsebuje čisto kot pojava in tip igralke, uspela povedati in plasirati stvari, zaradi katerih bi bil kdo drug obsojen že, če bi jih omenil. Našla sva pravi način in pravi kanal do ljudi.

V otroških oddajah se mi je zdelo, da je pravi čar otroškega voditeljstva, da z otroki normalno govoriš, da se neha ta bucibuci. Otroke imam za enakovredna in morda še pametnejša bitja, kot smo mi, in jih je treba čim bolj očuvati, da se z leti čim manj pokvarijo.

Kar pišem, raje pišem v verzih, ker mi je težje napisati, hkrati pa se mi zdi, da lahko neki banalen štos v verzih izpade bolj umetelen, prikrit in ima drug šarm, kot če ga poveš samo v prozi.

Zmeraj se mi zdi, da nekaj iščem, neke izzive, ki so v prvi vrsti meni izziv, ali zmorem, posledično pa se nekaj spremeni. Slovenci so, se mi zdi, v osnovi izjemno naklonjeni vsakršni domači produkciji, kar vidimo po tem, kar gledajo, recimo na televiziji, naša odgovornost pa je, kaj jim mi damo. Na kateri ravni. Vsako tarnanje, da imajo Slovenci radi poceni humor, je hipokritsko. Če ga imajo radi, pomeni, da ga imajo na razpolago, če ga imajo na razpolago, pomeni, da jim ga mi dajemo.

Gašper Tič

 

TFL Glasnik:
Kako pa institucionalna kultura gleda na humor? Ga podpira – skozi denar recimo?

Gašper Tič:
To so zelo široke debate, ampak bom poskusil zajeti bistveno. V institucionalnem gledališču in v naši stroki je komedija podcenjen žanr.

 

TFL Glasnik:
Da vas prekinem – kdo to izbira?

Gašper Tič:
Umetniški vodje so v zagati. Občinstvu so primorani ponuditi komedijo, za institucije, kot so ministrstvo in financerji, so primorani oblikovati programe, ki so višje ocenjeni, višje nagrajeni. V opravičilo temu gre dejstvo, da se komedija lahko delno financira sama, klasična uprizoritev Shakespearja pa se recimo ne more. Prav je, da obstaja, moramo jo gojiti in prav je, da je v celoti financirana, ker žal nima množičnega obiska.

Komedija pa je manj vrednotena zaradi dveh razlogov. Malo ljudi jo zna in ljudje raje obsodimo tisto, česar ne znamo, kot drugo je na tem polju veliko slabih izdelkov. Sem privrženec komedije, ampak mi je zelo malo komedij všeč. Komedijo je najtežje narediti in zaigrati. Mi nimamo neke močne tradicije na tem polu kot recimo Angleži.

 

TFL Glasnik:
Menim, da ste vi vendarle tisti, ki spreminjate to paradigmo. Povejte, kakšni so vaši načrti, kje se vidite čez tri leta.

Gašper Tič:
Kot igralec absolutno v MGL (Moja Gledališka Ljubezen), ker je to teater, ki ga dobesedno od vedno ljubim, in nimam namena nikamor iti. Nisem veren, ampak to jemljem kot blagoslov. Da sem doživel in počel vse to, kar sem. Naš posel ni tako samoumeven in logičen, kot se zdi na prvi pogled. Tretjina talent, tretjina delo, tretjina pa čista sreča. Če slednja umanjka, so to zelo usodne stvari.

Gašper Tič

 

TFL Glasnik:
Igralci ste na trgu. Prihajam iz gospodarstva in sem na trgu, vi ste še bolj.

Gašper Tič:
Naše generacije imamo vsaj to srečo, da imamo službo, novi zakoni pa grozijo, da nam bodo ukinili še to.

 

TFL Glasnik:
Kje boste čez tri leta? Ste vi podanik slovenskega naroda, glasnik s pravo pronicljivostjo, glasnik humornega načina. Da znamo delati, smo dokazali, boriti se, malo manj, tale vložek bi nam zelo pripomogel.

Gašper Tič:
Ne vem, poleg MGL, če si dovolim sanjati, se bo mogoče kakšen moj tekst igral po svetu ... in bom bogat ... in bom zime preživljal v toplih krajih ... Ne vem. Zdaj se mi veliko odpira na področju koučinga. Bil sem kouč v Znan obraz ima svoj glas, potem pri Na žaru, skratka, Pop TV mi ponuja veliko teh vlog, kar mi, moram reči, odpira področje, ki me zelo zanima. Vendar ne v smislu igralskega učitelja, temveč v smislu svetovalca, vsakega nastopajočega na vseh poljih. Na področju retorike, nastopanj, treningov je mogoče ogromno narediti. To je nekaj, kar vsak potrebuje ne glede na delo, ki ga opravlja, in imamo manko že v srednjih šolah. V tujini ima vsak spodoben kolidž 'drama class', pa ne zato, da bo nekdo, ki bo odvetnik, znal igrati, ampak da bo znal sproščeno nastopiti.

Tudi tu imam drugačne poglede, ker človeka ne učiš retorike, da bi znal, kako se drži roke, ampak da ga naučiš spraviti se v stik s samim s seboj in do neke faze sproščenosti.

 

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Gašper Tič:
Ne biti toliko Slovenci ... da bomo lahko še bolj!

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

---------------

Gašper Tič je igralec prvak (naziv), zaposlen v MGL. Najbolj uspešne predstave, v katerih igra trenutno, so: Prevare (106 ponovitev do zdaj), Pes Pizda Peder (119 ponovitev), od lani sta to Svetovalec, Kos plastike itd. Je tudi prejemnik številnih nagrad, njegov CV si lahko ogledate na mgl: http://www.mgl.si/sl/o-gledaliscu/ansambel/gasper-tic/#Življenjepis

Gašper Tič

Tema tedna
Zaseg dolžnikove plače v postopku izvršbe, osebnega stečaja in v davčnem postopku - II. del

Elizabeta Žgajnar in Maja Lajevec

pišeta: Elizabeta Žgajnar, univerzitetna diplomirana pravnica, višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani, in Maja Lajevec, univerzitetna diplomirana pravnica

V tem delu bomo pogledali še ostala pravila o zasegu dolžnikovih prejemkov v postopku izvršbe, osebnega stečaja in v davčnem postopku. Začeli bomo s pravili 102. člena ZIZ.

I. Prejemki dolžnika, na katere je mogoče seči v postopku izvršbe in osebnega stečaja, ter omejitve, ki jih določa pravilo 102. člena ZIZ

Na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti je mogoče seči v izvršbi le v omejenem obsegu. Kakšne omejitve veljajo za te prejemke, določa 102. člen ZIZ.

Novela ZFPPIPP-G[1] je poenotila postopek izvršbe in postopek osebnega stečaja tudi glede omejitve zasega dolžnikovih prejemkov, tako da oba postopka določata isti obseg omejitev pri zasegu dolžnikove plače in se tudi v osebnem stečaju uporablja 102. člen ZIZ. Enotnost obsega zasega dolžnikovih prejemkov v obeh postopkih je poenostavila in olajšala delo tistim, ki se z realizacijo sklepov o izvršbi in sklepov o izterjavi ukvarjajo, in tistim, ki so dolžni nadzirati pravilnost izterjave. Čeprav se glede obsega zasega dolžnikovih prejemkov oba postopka opirata na isto pravno podlago, pa tudi v tem delu odločitve sodišč niso vedno enake.

Pravilo 1. in 2. točke prvega odstavka 102. člena ZIZ določa, da je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanja delovne sposobnosti mogoče seči:

  1. za denarne terjatve na katere se seže z izvršbo do dveh tretjin prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa mu mora ostati poleg 76% zneska minimalne plače tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči.
  2. za terjatve iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, do dveh tretjin prejemkov, na katere se seže z izvršbo, tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 50 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa poleg 50% minimalne plače tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Kot rečeno se to pravilo uporablja tako v izvršbi, kot tudi v postopku osebnega stečaja.

Za izvrševanje sklepov o izvršbi ali o izterjavi iz dolžnikove plače in za pravilno upoštevanje in izračunavanje omejitev moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kateri so tisti dolžnikovi prejemki, ki spadajo v dohodek iz delovnega razmerja. Določa jih 37. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2).[2] Teh prejemkov je precej zato se pri naštevanju omejujeva le na najpogostejše: plača, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, provizije, regres za letni dopust, jubilejna nagrada, odpravnina, solidarnostna pomoč, povračilo stroškov v zvezi z delom, boniteta, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana, vsako izplačilo delodajalca v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vsako izplačilo zaradi prenehanja zaposlitve in podobni prejemki, prejemki, prejeti zaradi začasnega neizplačila dohodka iz zaposlitve, dohodek na podlagi udeležbe v dobičku, prejet iz delovnega razmerja, nadomestila in drugi dohodki iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo, ki jih prejmejo fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, pokojnine, nadomestila in drugi dohodki iz naslova (obveznega, obveznega dodatnega in prostovoljnega dodatnega) pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Delodajalec mora za pravilno realizacijo sklepov iz dolžnikovih prejemkov poznati pravila 37. člena ZDoh-2, presoditi kateri od prejemkov dolžnika so v skladu s 101. členom ZIZ izločeni in ugotoviti znesek dolžnikovih prejemkov, ki ga je mogoče zaseči.

Za izračunavanje zneska, ki mora dolžniku ostati v izvršbi in v osebnem stečaju je potrebno poznati višino minimalne plače, saj ZIZ izračun veže nanjo. Z novelo ZIZ-J je zakonodajalec procentualno določil višino minimalne plače, ki mora dolžniku ostati v vsakem primeru. Ta del je po pravilih ZIZ-J znašal 70% minimalne plače, novela ZIZ-K pa ga je dvignila na 76% minimalne plače. V primeru privilegiranih terjatev (preživnina, odškodnina za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal) je varovani znesek minimalne plače, ki mora dolžniku ostati vedno nižji (2. točka prvega, drugega in četrtega odstavka 102. člena in 2. točka drugega odstavka 135. člena ZIZ). V takem primeru je mogoče seči na njegove denarne prejemke tako, da mu ostane le 50% minimalne plače. Do minimalne plače je upravičen vsak delavec, ki dela pri delodajalcu v Republiki Sloveniji za polni delovni čas. V primeru krajšega delovnega časa delavcu pripada najmanj sorazmerni del minimalne plače. V minimalno plačo se ne všteva povračil stroškov, ki jih je delodajalec dolžan izplačati delavcu (npr. stroški za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela, stroškov na službenem potovanju), kot tudi ne drugih prejemkov iz delovnega razmerja (npr. regres za letni dopust, odpravnine, jubilejne nagrade). Ker 102. člen ZIZ omejitev veže le na minimalno plačo, se znesek omejitve izračuna iz bruto minimalne plače, brez zmanjšanja za prispevke in davke. Tak način izračuna pa pomeni, da je varovani znesek za vse dolžnike enak. Odvisen je le od bruto minimalne plače, kot je določena v Zakonu o minimalni plači (ZMinP).[3] V letu 2017 se je znesek minimalne plače dvignil in sedaj znaša 804,96 evra bruto, tako, da mora dolžniku v izvršbi oziroma stečaju ostati najmanj znesek 611,77 EUR oziroma znesek 402,48 EUR, če gre za izterjavo privilegirane terjatve. Ker je omejitev predpisana v neto znesku, čeprav je izračunana iz bruto zneska minimalne plače, za izračun ni pomembna niti dohodninska lestvica niti nanj ne vplivajo davčne olajšave. Znesek, ki mora dolžniku ostati predstavlja finančni minimum, ki še omogoča preživetje. Z načinom izračuna se je poenostavilo delo izvrševalcev sklepov, ki so imeli v preteklosti z izračunavanjem precej težav. Znesek se je vezal na višino davkov in ustreznih prispevkov, ki so bili odvisni od dolžnikovih osebnih okoliščin, zato so bili različni od dolžnika do dolžnika. Omejitve iz 102. člena ZIZ se uporabljajo tudi v postopku osebnega stečaja. Izračun zneska, ki mora ostati dolžniku si bomo ogledali na konkretnem primeru in je zaradi poenotenja uporabljiv v obeh postopkih:

Dolžnik je bil januarja 2017 upravičen do 900,00 EUR bruto plače (632,96 neto) in 180,00 EUR stroškov prevoza in stroškov malice. Kakšen del njegovih prihodkov je lahko namenjen poplačilu upnikov, če se je znašel v postopku osebnega stečaja ali v izvršbi?

Neto plača 632,96 EUR + 160,00 EUR stroškov = 812,96 EUR dolžnikovih prihodkov

Največji možni odtegljaj po 102. členu ZIZ bi bil:

2/3 od 812,96 EUR = 541,97 EUR, ker pa pri taki višini zasega dolžniku ne bi ostala varovana minimalna plača (611,77 EUR), zaseg dolžnikovih prihodkov v tem obsegu ni dovoljen.

Dovoljen odtegljaj znaša:

812,96 EUR - 611,77 EUR = 201,19 EUR

Če je dolžnik dolžan plačevati preživnino je dovoljen odtegljaj višji in znaša:

812,96 EUR - 402,48 EUR = 410,48 EUR.

Težava nastane pri delavcu, ki je zaposlen za krajši delovni čas, še večja pa v primeru, če je delavec zaposlen pri dveh delodajalcih, pri vsakem za polovični delovni čas. Zakonska ureditev, kot jo imamo ne daje možnosti, da bi se pri delavcu, ki je zaposlen pri dveh delodajalcih, pri vsakemu za polovični delovni čas, upoštevale omejitve na njegovo celotno plačo, torej seštevek prihodkov pri obeh delodajalcih. V skladu z veljavno zakonodajo mora vsak od dolžnikovih delodajalcev posebej upoštevati zakonsko omejitev na plačo, kar pomeni, da dolžniku lahko ostane celotna plača. V večini primerov dolžnikovi prejemki pri enem od delodajalcev, kjer je dolžnik zaposlen za polovični delovni čas, ne dosegajo varovanega zneska 611,77 EUR, prav tako pa tudi pri drugem delodajalcu ne (129. člen ZIZ). Zakonodajalec je to pravno praznino očitno zaznal in v predlogu novele ZIZ-L[4] v 39. členu (129. člen ZIZ) predlaga spremembo za take primere. Predlog zakona določa, da v primeru, ko je dolžnik zaposlen pri dveh delodajalcih, pri vsakemu polovično, se omejitve izvršbe, kot jih določa 102. člen ZIZ, upoštevajo sorazmerno glede na delež dolžnikove zaposlitve pri posameznemu delodajalcu (stran 116 predloga novele ZIZ-L). V številkah bi to pomenilo: če je dolžnik zaposlen pri vsakem delodajalcu za polovico in pri vsakem prejema po 500,00 EUR neto plače, mora vsak delodajalec omejitev iz 102. člena ZIZ upoštevati sorazmerno. Dolžniku lahko nakaže znesek v višini 305,88 EUR (polovica minimalne plače 611,77 EUR), razlika (500,00 - 305,88) v višini 194,12 EUR pa je namenjena za poplačilo dolžnikovih obveznosti (seveda ob predpostavki, da dolžnik nima obveznosti do preživljanja vzdrževanega družinskega člana).

Če je dolžnik podjetnik ali zasebnik, ki ne prejema nobenega od prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ZIZ v 2. odstavku 102. člena določa višino zneska, ki mu mora ostati pri izvršbi na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet od skupne vsote mesečnih prilivov. Zanj zakon določa, da mu mora ostati znesek v višini 76% minimalne plače oziroma 50% če je dolžan plačevati preživnino, če je dolžan koga preživljati pa tudi znesek v višini prejemka, ki je določen za osebo, ki jo dolžnik preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialnovarstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. V zvezi s to kategorijo dolžnikov opozarjava na predlog novele ZIZ-L (38. člen predloga). Podjetniku ali zasebniku bo v primeru izvršbe ali stečaja moral ostati znesek v višini minimalne plače, če pa gre za dolžnika, ki plačuje preživninsko obveznost pa znesek v višini 76% minimalne plače (sedaj je to 50%). Razlog za spremembo je v tem, da si mora dolžnik, ki je podjetnik ali zasebnik od zneska, ki mu v izvršbi ostane sam plačati davke in prispevke, to pa višino varovanega zneska dejansko zniža. Tak dolžnik je v slabšem položaju, kot dolžniki, ki so zaposleni pri delodajalcih. Delavcu, ki je v delovnem razmerju davke in prispevke plača delodajalec, torej mu v primeru izvršbe ostane celoten varovan znesek. Predlagana sprememba bo to neenotnost odpravila. Čeprav v postopku osebnega stečaja veljajo pravila 102. člena ZIZ, pa določba o omejitvah za dolžnika, ki je podjetnik ali zasebnik v stečaju redko pridejo v poštev. Z začetkom postopka osebnega stečaja podjetniku ali zasebniku preneha status podjetnika (387. člen ZFPPIPP). Pravila 102. člena ZIZ bi za podjetnika ali zasebnika v stečaju prišla v poštev le če bi sodišče dovolilo dolžniku, da posluje tudi v času stečaja. To pa je glede na sodno prakso precej redko (389. a člen ZFPPIPP).


[1] Uradni list Republike Slovenije, številka 27/16 z dne 11.4.2016

[2] (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15 in 63/16)

[3] Uradni list RS, št. 13/10 in 92/15: ZMinP-NPB1

[4] Zakon o spremebah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, predlog EVA 2016-2030-0008, objavljen na spletni strani Ministrstva za pravosodje

Strokovni članki
Izvedensko delo sodnega izvedenca psihiatra

Zbornik Izvedenstvo v teoriji in praksi

piše: red. prof. dr. Martina Žmuc Tomori, specialistka psihiatrije ter otroške in mladostniške psihiatrije, vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede.

Sodišče vključi izdelavo psihiatričnega izvedenskega mnenja v kazenski sodni postopek, kadar je podan sum, da je pri storilcu kaznivega dejanja podana trajna ali začasna duševna motnja, ki bi lahko vplivala na njegovo sposobnost za razumevanje pomena svojega vedenja in obvladovanje svojega ravnanja. Duševne motnje lahko vplivajo na posameznikove razumske in voljne sposobnosti na različen način in v različni intenzivnosti. Najbolj pogosta naloga izvedenca psihiatrične stroke je ocena duševnega stanja storilca kaznivega dejanja in obrazložitev vpliva morebitne duševne motnje na storitev kaznivega dejanja.

1 UVOD

Tako kot izvedence drugih strok vključi sodišče v pred/kazenski postopek izvedenca psihiatra v primerih, ko je potrebno za ustrezen potek sodnega postopka zbrati ugotovitve ali razširiti razumevanje zadeve na strokovnem področju, ki ga pravna znanja ne pokrivajo. Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 1994) obravnava vprašanja sodnega izvedenstva v poglavju Preiskovalna dejanja (248. do 267. člen).

Psihiatrija je medicinska stroka, ki je usmerjena v obravnavo duševnega zdravstvenega stanja in duševnih motenj. Za razliko od drugih specialističnih medicinskih strok, ki se posvečajo človekovemu telesnemu zdravstvenemu stanju in boleznim, izhaja psihiatrična stroka iz paradigme povezanosti naravoslovnih in družboslovnih znanj. Zato je z usmeritvijo svojih zanimanj in izsledkov večkrat bliže pravu kot je to značilno za druge medicinske stroke. Čeprav sodobna psihiatrična znanost vključuje v svoje poznavanje in razumevanje človekove duševnosti vse več znanj naravoslovja, predvsem nevroznanosti, torej poglobljenega vedenja o povsem bioloških zakonitostih in procesih v možganih, vse tja do njihovih biokemičnih in nevrofizioloških vsebin, pa psihiatrija pojmuje človeka v vsej njegovi celovitosti, povezanosti in odvisnosti od psiholoških, sociokulturnih socialnih in etičnih razsežnosti. Od vseh teh je odvisno tudi posameznikovo vedenje – tako to znotraj dopustnega in določenega z zakonom kot tistega, ki te meje prehaja. Prav razumevanje in razlaga posameznikovega vedenja, ki postane glavni predmet sodnega postopka, je osnova dela sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Za to delo ga usposabljajo njegova specialistična medicinska znanja, klinične izkušnje iz diagnostike in zdravljenja oseb z duševnimi motnjami in dodatna znanja iz forenzične psihiatrije kot nadgradnje, ali marsikje v sodobni medicini tudi subspecializacije, ki povezuje medicino s pravom in delom sodišča.

Sodni izvedenec psihiater sodeluje v različnih sodnih postopkih in ne le v kazenskih. Njegova znanja so sodišču koristna tudi v civilnopravnih zadevah, npr. oceni poslovne in oporočne sposobnosti, pri vrednotenju nepremoženjske škode, v delovnih in socialnih sporih ali v družinskih sodnih zadevah, ki vključujejo relacije med starši in otroki. Pri enih zadevah, ki jih obravnava sodišče, so bolj potrebna njegova ožja medicinska znanja (npr. pri oceni invalidnosti v socialnih sporih ali vrednotenju posledic pri žrtvi nasilja ali prometnih nesreč), pri drugih pa njegovo poznavanje psihosocialnih značilnosti človeka in njegove vloge v odnosih z drugimi in družbo. V kazenskih sodnih postopkih zastavlja sodišče izvedencu psihiatru največkrat vprašanja o duševnem stanju storilca, redkeje pa žrtve kaznivega dejanja (to običajno takrat, ko ima duševno stanje žrtve pomembno vlogo pri samem dejanju, ko gre za oceno posledic kaznivega dejanja ali pa za vprašanje kredibilnosti njenih izpovedb).

2 OCENA PRIŠTEVNOSTI STORILCA KAZNIVEGA DEJANJA

Duševno stanje storilca kaznivega dejanja je pravno pomembno dejstvo, ki lahko določa potek in – do manjše ali večje mere – tudi izid kazenskega sodnega postopka. To se še najbolj neposredno pokaže pri oceni prištevnosti osebe, ki je izvršila neko protipravno dejanje. Prištevnost kot pravni (in nikakor ne medicinski) pojem je pogojena s sposobnostjo človeka, da razume pomen svojega dejanja oziroma vedenja in tudi predvidi njegove posledice ter zmožnostjo, da svoje ravnanje obvladuje. Brez prisotnosti teh dveh sposobnosti, torej razumskih in voljnih, storilcu obravnavanega dejanja ni mogoče naslavljati očitka krivde in s tem kazenske odgovornosti (Kratovac, 2016). Kazensko pravo temelji na pravni domnevi, da je storilec duševno zdrav, razumen in v takšnem psihofizičnem stanju, ki mu omogoča realno zaznavanje, pojmovanje in razumevanje dogajanj in svoje vloge v njih. V sodnem postopku se lahko pojavi dvom v te sposobnosti obdolženca oziroma sum na možnost duševne motnje ali disfunkcije, ki bi pojem prištevnosti in z njim kazenske odgovornosti lahko zmanjševala, če že ne povsem izključevala.

Podpoglavje Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1, 2008), ki govori o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti, v svojem 16. členu navaja »Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne motnje…

Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi takšnega stanja (duševne motnje, op. p.) se sme mileje kaznovati (bistveno zmanjšana prištevnost)«.

Pri tem je potrebno poudariti, da se izvedenec psihiatrične stroke ne ukvarja s pojmom krivde in kazenske odgovornosti, zato v skladu s svojo strokovno usposobljenostjo in svojo vlogo v sodnem postopku (in ta je v tem, da sodišču prispeva znanja svoje – medicinske – stroke) v svojem izvidu pojma ne/prištevnosti ne uporablja. Njegova dolžnost pa je podati sodišču opis duševnega stanja konkretne osebe, vrste, narave in trajnosti morebiti ugotovljene duševne motnje in obrazložiti vpliv ugotovljenega duševnega stanja te osebe na njene sposobnosti razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja.

Duševne motnje so po znakih in simptomih, značilnostih pojavljanja, prepoznavnosti in svojem poteku zelo različne. Ugotavljanje, preverjanje, potrditev ali izključitev duševne motenosti neke osebe v sodnem postopku zahteva poglobljeno in po pravilih forenzične psihiatrične stroke izvedeno diagnostiko in pravno razumljivo razlago zbranih diagnostičnih izsledkov. Če se na tem mestu ne poglabljam v etična in filozofska vprašanja krivde, človekove zavesti, svobodne volje, vprašanj determiniranosti vedenja posameznika ter njegove odvisnosti in vpetosti v vrednostni sistem njegove kulture in družbenih dogajanj (Petrovec, 2014; Kratovac, 2016; Pregelj in Bon 2016; Tomori, 2016), pa se pri opisu dela izvedenca psihiatra ne smem izogniti okvirnemu opisu duševnih motenj in njihovega vpliva na vedenje posameznika. Duševna motnja je namreč s pravnim pojmom kazenske odgovornosti in institutom prištevnosti vendarle tesno povezana.

Diagnostika duševnih motenj temelji na prepoznavanju in ugotavljanju t.im. diagnostičnih kriterijev, ki morajo biti podani oziroma izpolnjeni, da lahko postavimo določeno diagnozo. Pri nas, tako kot praktično v vseh evropskih državah, temeljimo diagnostiko na zahtevah in usmeritvah Mednarodne klasifikacije bolezni (MKB-10, 2005). Če s psihiatrično preiskavo, dopolnjeno z različnimi viri anamnestičnih podatkov, ni mogoče zbrati in potrditi vseh diagnostičnih zahtev, mora izvedenec izsledke psihiatričnega pregleda dopolniti še z rezultati drugih preiskovalnih pristopov, npr. kliničnopsihološkega pregleda (Tomori, 2013a), radiološke (MRI, CT) ali druge medicinske diagnostike (laboratorijskih izvidov, izvidov travmatologa…). Če mu te dodatne naloge sodišče ne določi že v odredbi, mora izvedenec potrebo po tem obrazložiti sodniku, ki –običajno – svojo odredbo v tej smeri tudi dopolni.

Pri vsaki duševni motnji kaže zanjo značilna klinična slika posebnosti na področju intelektivnih in spoznavnih sposobnosti, čustvovanja, socialne funkcionalnosti in za vsakega preiskovanca karakterističnega splošnega psihosocialnega funkcioniranja. Vse te značilnosti vplivajo na oceno prištevnosti lahko zelo različno.

Pri psihotični motnji (kot so psihoze iz kroga shizofrenije ali blodnjava motnja) je pogosta izguba stika z realnostjo. Oseba s to duševno motnjo zaradi vpliva svoje bolezni dojema dogajanja okrog sebe in tudi druge ljudi izkrivljeno (pri paranoidni shizofreniji kot ogrožajoče in nevarne…) in se v skladu s tem tudi obnaša (se npr. počuti napadeno in se brani…). Zato osebe s psihotično motnjo v stanju izgube stika z realnostjo iz bolezenskih razlogov niso sposobne razumeti pomena (in neustreznosti) svojega vedenja, svojega ravnanja pa zaradi motenega zaznavanja resničnih dogajanj niso sposobne obvladovati.

Pri osebah s psihoorgansko motnjo, torej oškodovanostjo možganov iz kakršnegakoli vzroka (poškodbe glave, različnih bolezni osrednjega živčevja…), je običajno hudo motena ali pa celo odsotna sposobnost obvladovanja lastnega vedenja. Če je možganska oškodovanost manj intenzivna, lahko oseba izkazuje različne stopnje impulzivnosti (vedenja, ki ne upošteva razumskega premisleka ali zadostne presoje).

Nižje intelektivne sposobnosti (pri duševno manj razvitih osebah so te že primarno in od zgodnjega obdobja razvoja šibkejše, pri demenci pa pride do zmanjšanja teh sposobnosti kasneje v življenju zaradi procesov staranja ali različne telesne bolezni) so razlog za to, da neka oseba pomena dogajanj in lastnih ravnanj ne zmore ustrezno presojati. Če pa so pri njej podane še psihoorganske motnje, pa so tudi njene sposobnosti obvladovanja zmanjšane ali celo odsotne.

Posebno zahtevna je ocena sposobnosti razumevanja in obvladovanja pri osebah z različnimi osebnostnimi motnjami (Kratovac, 2016). Zlasti pri disocialnih in čustveno neuravnovešenih osebah je izvajanje kaznivih dejanj sorazmerno pogosto. Osebnostna motnja opisuje posebnosti v vedenju, pojmovanju in vzpostavljanju medosebnih odnosov, ki s svojimi značilnostmi po načinu in intenzivnosti izrazito presegajo meje običajnega za določeno sociokulturno okolje. Pri teh osebah ni izgube stika z realnostjo, njihove intelektivne sposobnosti običajno niso nižje, bolezenskega razloga za neobvladovanje vedenja pri njih ni podanega. Njihove sposobnosti razumevanja in obvladovanja lahko začasno – tako kot pri drugih ljudeh – zmanjšujejo le npr. učinki zaužitih psihoaktivnih snovi, vključno alkohola ali morebitna akutna in prehodna psihotična epizoda.

Na posameznikove razumske in voljne sposobnosti lahko vplivajo tudi druge duševne motnje, ki pa so največkrat začasne in prehodne. Med njimi so najpogostejše prilagoditvene težave, t. i. psihoreaktivna stanja, v katerih so zaradi neke zunanje obremenitve oziroma stresa, resno motena čustva osebe celo do ravni afekta (močne čustvene vznemirjenosti). Sorazmerno pogost razlog različne stopnje znižanja sposobnosti razumevanja in obvladovanja pa je tudi stanje intoksiciranosti, največkrat z alkoholom, lahko pa tudi z drugimi psihoaktivnimi snovmi (Kaplan in Sadock, 1996; Tomori in Ziherl, 1999).

Poleg morebitnih bolezenskih značilnosti preiskovane osebe mora izvedenec psihiatrične stroke oceniti tudi relacijo med duševnim stanjem preiskovanca v kritičnem času (v času očitanega mu dejanja) in samim dejanjem oziroma okoliščinami, v katerih je prišlo do obravnavanega dejanja. Ni namreč duševna motnja nujno in kar samoumevno povezana z neprištevnostjo. Tako lahko npr. oseba, sicer zdravljena zaradi shizofrenije, izvrši kaznivo dejanje zoper lastnino v stanju remisije svoje bolezni (to je obdobje odsotnosti akutnih simptomov svoje duševne motnje) z jasnim namenom okoriščenja in ob ne bistveno zmanjšanih razumskih in voljnih sposobnostih. Kazniva dejanja so tudi po stopnji svoje zapletenosti in kompleksnosti zelo različna: duševno blažje manj razvit posameznik lahko prav dobro razume, da si ne sme prilastiti denarnice svojega soseda, ni pa sposoben izpeljati goljufije z nekim zapletenim nedovoljenim gospodarskim manevrom. Izvedenec mora v takih primerih morebitno odsotnost povezave očitanega kaznivega dejanja z duševno motnjo v svojem izvidu tudi ustrezno obrazložiti. Glede na zbrane ugotovitve o morebitni duševni motnji v času storitve kaznivega dejanja in ob upoštevanju samega poteka in načina izvršitve tega dejanja izvedenec poda in obrazloži oceno, ali je bil storilec sposoben razumeti pomen svojega dejanja in obvladovati svoje ravnanje, ali so bile te njegove sposobnosti izključene, bistveno zmanjšane, zmanjšane ali pa nemotene oziroma povsem prisotne. Sodišče pa po pravilih pravne stroke odloča o tem, kako in v kakšni meri upošteva podan izvid v poteku in izidu sodnega postopka.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Obdavčitev mrežnega marketinga

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, številka 471/2017

Ne le v zadnjem času, temveč že kar nekaj let so pri nas, in seveda še toliko bolj v tujini, prisotna razna podjetja oziroma ponudniki, ki vabijo v svoj dobro organiziran in natančno razdelan sistem. Gre za različne sisteme oziroma ponudnike, ki pa imajo eno skupno točko, in sicer delujejo na podlagi mrežnega marketinga. Pri tem se pojavlja vprašanje, kakšni obdavčitvi podležejo dohodki, ki jih udeleženci mrežnega marketinga dosegajo v teh sistemih.

Davčna obravnava dohodkov iz mrežnega marketinga ni vedno enostavna

Ne le v zadnjem času, temveč že kar nekaj let so pri nas, in seveda še toliko bolj v tujini, prisotna razna podjetja oziroma ponudniki, ki vabijo v svoj dobro organiziran in natančno razdelan sistem. Gre za različne sisteme oziroma ponudnike, ki pa imajo eno skupno točko, in sicer delujejo na podlagi mrežnega marketinga. Pri tem se pojavlja vprašanje, kakšni obdavčitvi podležejo dohodki, ki jih udeleženci mrežnega marketinga dosegajo v teh sistemih.

Mrežni marketing in obdavčitev

Podrobnejši opis v zvezi z obdavčitvijo dohodkov iz naslova mrežnega marketinga najdemo na Fursovi spletni strani Obdavčitev dohodkov, ki jih fizične osebe prejemajo na področju mrežnega marketinga (2. izdaja, januar 2016). V brošuri je podan natančnejši opis obdavčitve z vidika ZDoh-2 in ZDDV-1. Dohodek, ki ga člani ustvarijo v mrežnem marketingu, davčni organ okvirno razmejuje v tri oblike:

  • prihranek pri osebnem nakupu, ki predstavlja razliko med člansko ceno za zastopnike in maloprodajno ceno za kupce,
  • provizija za prodane izdelke, ki predstavlja razliko med prodajno in člansko ceno proizvoda ali storitve,
  • provizija za promet celotne zastopnikove skupine, ki predstavlja provizijo od prodaje sodelavcev, ki so jih sami včlanili.

V vezi s tem je treba pripomniti, da se ugodnost, ki jo prejme fizična oseba pri nakupu blaga in storitev, vključno s priložnostnim prejemom dodatnega blaga ali storitev, ne šteje za dohodek, če je taka ugodnost dostopna vsem strankam pod enakimi pogoji in ni v zvezi z zaposlitvijo ali dejavnostjo fizične osebe. Pod ugodnost lahko razumemo popuste, do katerih so upravičeni člani, ki nakupujejo izdelke/storitve pri ponudnikih izdelkov/storitev izključno za lastne potrebe. Gre za posameznike, člane, ki se včlanijo izključno za lastne potrebe, pri tem pa ne iščejo novih članov, po katerih bi bili upravičeni še do dodatnih popustov oziroma izdelkov ne preprodajajo in torej ne širijo trgovske mreže na ta način. Torej se prihranek pri osebnem nakupu iz prve alineje zgoraj pod zapisanimi pogoji ne šteje za dohodek po ZDoh-2.

V sistemu mrežnega marketinga udeleženci praviloma prejmejo plačilo od prodaje, ki jo realizirajo sami, prav tako so udeleženi tudi pri proviziji, ki jo ustvarijo prodajni zastopniki, ki so bili pripeljani v sistem z njihove strani.

Vsebina pred obdavčitvijo

Za vsak dohodek, dosežen iz naslova aktivnosti v sistemu mrežnega marketinga, se mora zato najprej pravilno opredeliti njegova vsebina in šele nato se lahko določi način obdavčitve. Zato je z vidika obdavčitve po ZDoh-2 prvenstveno treba ugotoviti, ali gre za odvisno (drugo pogodbeno razmerje) ali neodvisno (dejavnost) razmerje, in sicer med izvajalcem in organizatorjem mrežnega marketinga.

Praviloma se šteje, da če izvajalec v mrežnem marketingu ne deluje v okviru podjetja, s tem mislim v okviru s.p., potem se dohodek, ki ga prejme, opredeli kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja in kot tak obdavči. Pri tem je treba poudariti, da se vsebine odnosa (odvisno oziroma neodvisno razmerje) med izvajalcem in organizatorjem mrežnega marketinga določa glede na dejansko stanje, pri čemer sama oblika oziroma status posameznika (npr. fizična oseba, s.p., itd.) nujno ne opredeljuje njune vsebine. Če ima izplačevalec dohodka sedež v Sloveniji in je plačnik davka, potem mora ob izplačilu dohodka obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke. Če izplačevalec nima sedeža v Sloveniji, temveč v tujini, mora oseba sama napovedati prejete dohodke pri pristojnem finančnem uradu, in sicer do 15. v tekočem mesecu za dohodke, prejete v preteklem mesecu.

Če gre za neodvisno razmerje, za katerega je med drugim značilno trajno in samostojno opravljanje dejavnosti, potem se dohodek opredeli kot dohodek iz dejavnosti in kot tak tudi obdavči. Predvidevam, da gre v tovrstnih primerih predvsem za normirance, ki se jim prizna 80 odstotkov normiranih odhodkov, kar pomeni efektivno obdavčitev po 4-odstotni stopnji.

Če gre za dohodke iz dejavnosti, mora biti izvajalec pozoren, da se pred doseženim prometom 50.000 evrov v zadnjih dvanajstih mesecih identificira za DDV in od prometa, ki ga ustvari nad tem limitom, prične obračunavati DDV.

Več ponudnikov

Glede na to, da se na trgu pojavlja več ponudnikov (npr. Lyoness, wee), ki delujejo oziroma poslujejo v okviru mrežnega marketinga, je treba pri vsakem od ponudnikov posebej preučiti vsebino njegovega sistema in jo pravilno opredeliti za namene obdavčitve. Na spletnih straneh lahko zasledimo ponudnike, ki ponujajo široko mrežo trgovskih verig, med katerimi so tudi svetovno znana imena, in na ta način omogočajo ugodno kupovanje širom sveta v vseh branžah. Po sistemu »denar nazaj« se na kartico naloži denar, imetnik kartice pa prejme še dodatne »nakupovalne« točke oziroma prejme določen bonus od nakupov članov, ki jih je pripeljal on sam, neposredno in posredno.

Ker se določene točke zbirajo in se po nekem času lahko prenakažejo na bančni račun posameznega člana (lahko pa tudi ostanejo v »oblaku« ali so »naložene« na kartico), bo tako nakazilo razvidno navzven. Če ta dohodek ni bil obdavčen oziroma če član tega dohodka ni sam napovedal, lahko davčni organ v morebitnem osebnem davčnem postopku ta dohodek obdavči po stopnji 70 odstotkov. Iz tega razloga predlagam, da vsi, ki sodelujejo v takih ali podobnih sistemih, pravočasno in ustrezno poskrbijo za prijavo oziroma napoved dohodkov. Če so zamudili rok za napoved, lahko vložijo samoprijavo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Prihodki po novem MSRP 15

revija SIR*IUS

piše: Gregor Kovačec, mag. Robert Horvat, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2017

Prihodki so eden najpomembnejših dejavnikov pri ugotavljanju uspešnosti poslovanja podjetja. Zaradi pomanjkljive urejenosti tega področja glede trenutnih rešitev sta se Upravni odbor za Mednarodne računovodske standarde in ameriški FASB že leta 2002 odločila, da je čas za prenovo obstoječih standardov. Maja 2014 je bil na podlagi njunega sodelovanja izdan novi standard MSRP 15 - Prihodki iz pogodb s kupci, ki bo obvezen za uporabo od 1. 1. 2018. Najpomembnejša novost standarda je model petih korakov, na podlagi katerih bodo podjetja po novem pripoznavala prihodke. Predvideva se, da bo novi standard najbolj vplival na telekomunikacijska podjetja, na podjetja, ki se ukvarjajo z visoko tehnologijo, in na gradbena podjetja.

1. UVOD

28. maja 2014 sta Upravni odbor za Mednarodne računovodske standarde (odslej UOMRS) in ameriški Odbor za računovodske standarde (odslej FASB) skupaj izdala novi standard za pripoznavanje prihodkov MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci (odslej MSRP 15), ki bo zamenjal večino podrobnih navodil o pripoznavanju prihodkov, ki obstajajo v dosedanjih US GAAP in standardih MSRP (McConnell, 2014, str. 1). Hkrati z MSRP 15 je bil izdan tudi ameriški ASC Topic 606, ki je skoraj enak MSRP 15.

Trenutno je pripoznavanje prihodkov po MSRP-jih in US GAAP-ih (Ameriška splošno sprejeta načela računovodenja) različno urejeno. Podjetja, ki poslovne izkaze pripravljajo po MSRP-jih, za pripoznavanje prihodkov uporabljajo dva MRS-ja, in sicer MRS 11 – Pogodbe o gradbenih delih (v nadaljevanju MRS 11) in MRS 18 – Prihodki (v nadaljevanju MRS 18). Navedena standarda vsebujeta različne pristope in sta v določenih situacijah manj razumljiva, zato ju je pogosto težko pravilno uporabljati (IFRS Foundation, 2014, str. 3). Po mnenju nekaterih nudita premalo smernic za pomembna vprašanja, kot je na primer pripoznavanje prihodkov za pogodbe, ki vsebujejo več vrst blaga in/ali storitev (večelementne pogodbe), zato zahteve po razkritju pogosto ne zagotavljajo dovolj natančnih informacij uporabnikom računovodskih izkazov, da bi ti lahko dovolj dobro razumeli prihodke iz tega naslova (EFRAG, 2015, str. 3). Dogaja se tudi, da so ekonomsko podobne transakcije obravnavane pomembno različno (IFRS Foundation, 2014, str. 3), precejšnji problem, predvsem v ameriških GAAP-ih, pa predstavlja tudi veliko sektorsko in transakcijsko specifičnih zahtev, zaradi katerih pogosto prihaja do nekonsistentnih rezultatov (Spiceland in drugi, 2015, str. 232).

Iz navedenih razlogov in zaradi poenotenja rešitev pripoznavanja prihodkov po MSRP-jih in US GAAP-ih so se pri FASB-ju in UOMRS-ju odločili, da pripravijo skupne rešitve za pripoznavanje prihodkov. Novi MSRP 15 v tem pogledu predstavlja pomemben mejnik v računovodskem poročanju, saj je enoten za vse uporabnike MSRP-jev, ne glede na to, v katerih sektorjih poslujejo in na katerih investicijskih trgih nastopajo (McConnell, 2014, str. 1). Primerjalne analize podjetij različnih dejavnosti in iz različnih okolij bodo tako pomembno olajšane. Novi standard prinaša tudi robustnejše ogrodje za pripoznavanje prihodkov in upošteva določene situacije, ki prej niso bile dovolj dobro obravnavane. V nadaljevanju predstavljamo pomembnejše novosti, ki jih prinaša novi MSRP 15, kakor tudi njegove učinke na izkazovanje prihodkov v primerjavi z MRS 18.

2. MSRP 15

Kot že rečeno, bo 1. januarja 2018 začel veljati novi standard MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci, ki bo nadomestil trenutno veljavni standard MRS 18 – Prihodki. Osnovni namen novega standarda je zagotoviti temeljne strokovne podlage, ki jih bodo poslovni subjekti uporabljali za poročanje informacij o naravi, količini, času in negotovosti prihodkov ter denarnih tokov, ki izhajajo iz pogodb s kupci (HKICPA, 2015, str. 9). Pričakuje se, da bodo poslovni subjekti pri uporabi standarda konsistentni in bodo pogodbe s podobnimi značilnostmi obravnavali podobno (prav tam, str. 10). Standard se sicer nanaša na individualne pogodbe, vendar omogoča tudi praktične rešitve za uporabo pri večjem številu podobnih pogodb hkrati (t. i. portfelj pogodb) (prav tam, str. 10). Uporablja se za vse pogodbe s kupci, razen za pogodbe, ki so zajete v posebnih standardih (npr. najemne pogodbe, zavarovalniške pogodbe itd.) (prav tam, str. 9).

Standard se lahko uporablja le za pogodbe, kjer je na nasprotni strani pogodbe kupec. Kupec je tista oseba, ki je za določeno ceno sklenila pogodbo s podjetjem za nakup njegovih izdelkov in/ali storitev (Ernst & Young, 2014, str. 16). Kupec se ne bi obravnaval kot kupec, če bi sodeloval v procesu pridobivanja teh proizvodov in storitev in bi delil tveganja oziroma koristi tega procesa (HKICPA, 2015, str. 9). V določenih panogah je takšno sodelovanje pogosto, npr. v farmaciji, zdravstvu, biotehnologiji in naftni industriji (Ernst & Young, 2014, str. 17). Če bi se v posameznih delih takšnih pogodb dalo prepoznati odnos proizvajalca do kupca, bi bili ti njihovi deli obravnavani po novem standardu (prav tam, str. 17). Težave lahko nastopijo, kadar računovodenje posameznih (sestavin) pogodb poleg MSRP 15 ureja še kakšen drug (sektorsko, transakcijsko itd.) specifičen/poseben standard. V tem primeru je za takšne pogodbe (oz. njihove sestavine) najprej treba upoštevati specifične zahteve/določila posebnega standarda, šele nato oziroma za preostanek pa tudi določila MSRP 15 (KPMG, 2016a, str. 4). Ta proces izbire ustreznega standarda za računovodenje pogodb je grafično predstavljen na sliki 1.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Ločena arbitražna odločba o povrnitvi plačanega dela predujma

mag. Marko Djinović

piše: mag. Marko Djinović, vir: revija Slovenska arbitražna praksa, številka 1/2017

Arbitražna pravila Stalne arbitraže pri GZS (Ljubljanska arbitražna pravila) v tretjem odstavku 47. člena določajo, da mora vsaka stranka plačati polovico predujma. Če ena stranka ne plača svojega dela predujma, sekretariat pozove nasprotno stranko, da plača tudi ta del. V tem primeru lahko senat na predlog stranke, ki je plačala celoten predujem, izda ločeno arbitražno odločbo o tem, da ji nasprotna stranka povrne tisti del predujma, ki bi ga morala vplačati sama (četrti odstavek 47. člena).

Pravna narava obveznosti plačila predujma v enakih delih

Pravilo, da morajo stranke plačati predujem za kritje stroškov arbitraže v enakih delih, je treba razlikovati od pravil o razporeditvi stroškov arbitražnega postopka med stranke. Medtem, ko je razporeditev stroškov v izhodišču odvisna od uspeha strank v arbitražnem postopku in je v diskreciji arbitražnega senata, je pravilo o plačilu predujma samostojna obveznost strank, ki je neodvisna ob končnega rezultata arbitražnega postopka. Gre za pravilo v razmerju med strankami postopka in ne v razmerju strank do arbitražnega senata oziroma institucije. V tem smislu moramo razumeti tudi možnost, da arbitražni senat na zahtevo stranke, ki opravi plačilo dela predujma namesto druge stranke, izda ločeno arbitražno odločbo, s katero drugi stranki naloži povrnitev plačanega dela predujma:

»3. Tožeča in tožena stranka morata plačati vsaka polovico predujma, razen če so določeni ločeni predujmi. […]
4. Če katera od strank v roku, ki ga določi sekretariat, ne plača zahtevanega predujma, sekretariat k plačilu pozove nasprotno stranko in ji določi rok za plačilo. Če tudi nasprotna stranka ne opravi plačila v skladu s pozivom, lahko sekretariat delno ali v celoti ustavi postopek. Če ena od strank opravi plačilo namesto druge stranke, lahko senat na njeno zahtevo izda ločeno arbitražno odločbo, s katero drugi stranki naloži povrnitev plačanega dela predujma.«

Ljubljanska arbitražna pravila sodijo v krog institucionalnih arbitražnih pravil, ki arbitražnemu senatu (na podlagi volje strank) dajejo izrecno pooblastilo za izdajo ločene arbitražne odločbe o povrnitvi plačanega dela predujma.

Kadar se stranke v arbitražnem sporazumu dogovorijo za uporabo Arbitražnih pravil Stalne arbitraže pri GZS, dogovorjena arbitražna pravila tvorijo sestavni del arbitražnega sporazuma. Vsaka od strank tako sprejme obveznost, da bo plačala polovico predujma za kritje stroškov arbitraže (tretji odstavek 47. člena) in vnaprej soglaša z možnostjo, da bo proti njej v primeru neplačila zahtevanega predujma izdana ločena arbitražna odločba v smislu četrtega odstavka 47. člena Ljubljanskih arbitražnih pravil. Morebitna kršitev plačilne obveznosti (objektivno dejstvo neplačila dela predujma v roku, ki ga je postavil sekretariat) tako predstavlja kršitev arbitražnega sporazuma (materialno-pravno vprašanje).

Zahtevek za povrnitev plačanega dela predujma

Smisel regresnega zahtevka, ki ga ima pogodbi zvesta stranka (za povrnitev namesto druge stranke plačanega dela predujma), je v vzpostavitvi ekonomskega ravnovesja pri financiranju arbitražnega postopka, zato mora arbitražni senat o njem praviloma odločiti takoj, ko je zahtevek podan in ne šele s končno arbitražno odločbo. Stranki, ki je namesto druge plačala del predujma in s tem zagotovila nemoten tek arbitražnega postopka, je namreč s plačilom nastala škoda, ki je posledica neplačila nasprotne stranke (kršitev pogodbene obveznosti), zato ima pravico od arbitražnega senata zahtevati naj nasprotni stranki z ločeno arbitražno odločbo naloži povrnitev plačanega dela predujma.

Ločena arbitražna odločba je dokončna, za stranke zavezujoča in primerna za izvršitev. Pri odločbi o povrnitvi plačanega dela predujma gre za končno arbitražno odločbo o samostojnem in od vsebine arbitražnega postopka ločenem vprašanju, zato ni procesnih ovir za izvršitev odločbe v skladu z Zakonom o arbitraži in Newyorško konvencijo o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb.

 

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.