»Tisto, kar je zares nekaj vredno, gradimo dolgo in počasi. Tako je tudi z ugledom – gradimo ga dolga leta. Ugled pomeni poslanstvo in tudi odgovornost, ne le za tisto, kar delamo danes, ampak predvsem za tisto, kar bomo naredili v prihodnje. Vse to velja tudi za letošnje prejemnike priznanj, pri izboru katerih je lahko sodelovalo več kot 40.000 registriranih uporabnikov našega portala,« je uvodoma poudarila direktorica družbe Tax-Fin-Lex Zlata Tavčar, ko smo včeraj že štirinajstič zapovrstjo podelili priznanja najuglednejšim strokovnjakom.

Glasovalci so odločili, da je najuglednejši davčni strokovnjak tudi v letu 2019 davčni svetovalec in nekdanji direktor davčne uprave mag. Ivan Simič, ki je prejel 72 odstotkov glasov, najuglednejši finančni strokovnjak je zopet direktor Inštituta za revizijo dr. Marjan Odar s skoraj 56 odstotki glasov, najuglednejši pravni strokovnjak pa je še vedno ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je prejel kar 87 odstotkov glasov v svoji kategoriji.

Pred samo podelitvijo priznanj je bil na sporedu še tradicionalni klepet ob okrogli mizi, ki ga je vodila Zlata Tavčar. Izhodišče za pogovor je bilo vprašanje: Umetna inteligenca (UI) na davčnem, finančnem in pravnem področju – kdaj in kako? Področje umetne inteligence je zbranim predstavil mag. Mitja Jermol z Instituta Jožefa Stefana. Opozoril je, da je lahko UI zelo koristna, ker nam pomaga razumeti kompleksnost, hkrati pa nam nastavi ogledalo, kar lahko prinese težave. Izpostavil je previsoka pričakovanja in pomembnost strokovne validacije oz. preverjanja rezultatov, do katerih pridemo s pomočjo algoritmov. Predstavil je konkretne primere uporabe UI, denimo sledenje zakonodajnemu postopku, pa kako lahko iz posameznih dejanj vidimo, kdaj bo neka družba šla v stečaj, najbolj zanimivi pa so bili primeri javnega naročanja in pridobivanja poslov posameznih družb, kadar je bila vodilna določena politična opcija, pa tudi predstavitev lobističnih krogov in SDH.

Ivan Simič se je na uvodno predavanje navezal s tem, da je spomnil na avtomatizacijo v davčnem postopku skozi uvedbo informativnih izračunov dohodnine. Tudi sicer podpira napredne tehnološke ideje na davčnem področju. Marjan Odar je omenil, da so na finančnem področju z Institutom Jožefa Stefana že pred leti sodelovali in opozarjali na prednosti UI. Klemen Jaklič pa je poudaril pomen doslednosti ter vere v razum in logiko, k čemur stremi tudi pri svojem delovanju.

Na vprašanje o splošnem stanju glede znanja na njegovem področju je Simič odgovoril, da ga je presenetilo, kako malo ljudje vedo o davkih, vključno s politiki, ki o tem odločajo. Kot primer slabe odločitve je izpostavil t. i. Kramarjev zakon in njegovo retroaktivnost. Kot težavo je izpostavil tudi dolgotrajnost postopkov, zaradi česar končni izid neke zadeve na ustavnem sodišču ali na ESČP javnosti niti ne zanima več.

O davkih na sploh je Simič povedal, da čeprav so v Sloveniji visoki, jih z veseljem plačuje, saj nam zagotavljajo določene ugodnosti, varnost, blaginjo. Strinja se z novim generalnim direktorjem finančne uprave Petrom Jenkom glede tega, da ja pomemben tudi nadzor trošenja davkoplačevalskega denarja s strani države, saj je z istim številom inšpektorjev težko zagotoviti več sredstev za proračun zgolj skozi bolj učinkovito pobiranje davkov.

Odar meni, da je slovenski izobraževalni sistem zaspal v nekih starejših časih in bi ga bilo treba konkretno spremeniti, saj trenutno manjkajo razprave o kritičnih točkah. Za iskanje rešitev v strokovnih zadevah je namreč treba znati razmišljati, kar pa je mogoče samo, če imamo dovolj znanja. Po njegovem mnenju bi morala biti vedoželjnost bolj spodbujana.

Glede revizorske stroke je Odar poudaril, da revizorji niso inšpektorji in odkrivanje prevar ni njihova naloga. Za prevare je namreč odgovorno poslovodstvo družbe, revizor pa le poda svoje mnenje o ustreznosti računovodskih izkazov z vidika pravilne uporabe standardov računovodenja.

Jaklič se je enako kot predhodnika zavzel za učinkovito in kakovostno izobraževanje na svojem področju. Pravno državo gradijo ljudje, zato bi vsi odločevalci morali imeti zadostno pravno znanje, tudi s področja ustavnega prava, in težiti k ustavno skladni interpretaciji že od samega začetka postopka. Že študente na pravni fakulteti bi morali zato izobraževati tako, da imajo ves čas pred očmi ustavnopravno hrbtenico in da se potem pri svojih odločitvah, bodisi da delujejo na sodiščih bodisi v upravi, zavedajo tega delovanja in posledic. Če bi se denimo vprašanje neustavne retroaktivnosti rešilo že na prvi stopnji sojenja, bi manj denarja šlo v nič, pa tudi ustavno sodišče ne bi bilo tako obremenjeno z velikim številom primerov.

Težave v delovanju pravne države Jaklič vidi tako z vsebinske plati, kar se tiče pravičnosti odločitev, kot tudi s tehnične plati zaradi neučinkovitosti postopkov. V velikih zadevah je po njegovem mnenju pregon premalo učinkovit, zato se breme prelaga na »malega človeka«.

V zaključnih mislih si je Simič zaželel več spoštovanja predpisov in ustave, več razumevanja ter predvsem več znanja na davčnem področju, tudi s pomočjo izobraževanja najmlajših. Jakliču se zdijo ključni argumentacija in njena konsistentnost, odločanje na temeljih resnice ter podkrepitev vsega tega s kvalitetno izobrazbo. Odar pa je na koncu ponovno poudaril bistven pomen izobrazbe in širokega pogleda za kritičen razmislek. »'Think about' je moj slogan«, je še dodal.

Pripravilo: uredništvo TFL Glasnika
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

Več fotografij z dogodka si oglejte na našem Facebook profilu oziroma poglejte posnetek dogodka.

piše: Tomaž Kuralt, revija Denar št. 502/2019

Tujci v Sloveniji imajo težave, ker državni uradniki ne razumejo sistema normiranega s.p., še posebej, kaj je dejanski prejemek oziroma zadostna sredstva za preživljanje.

Članek opisuje zgodbo tujega para. Mož je imel dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji in je opravljal dejavnost. Žena je zaprosila za dovoljenje za stalno bivanje v Sloveniji, da bi se združila z družino, torej z možem. Čeprav je postopek vodila upravna enota in čeprav zgodba na prvi pogled nima nobene povezave z davčnim pravom, se je kot ključno zastavilo vprašanje enakosti oziroma razlike med dohodkom in dobičkom. Kot sem v svojih člankih že večkrat opozoril, so davčni zavezanci zaradi pomanjkanja davčnih teoretikov v Sloveniji prepuščeni na milost in nemilost pravnih razlag posameznih uradnih oseb. V konkretnem primeru so davčne izraze tolmačili celo uslužbenci upravne enote oziroma ministrstva za notranje zadeve.

Vloga za stalno prebivanje

Dovoljenje za prebivanje se izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji. Na podlagi 33. in 52. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo in 9/18 – popr.) je stranka (tujka) pri upravni enoti vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Sloveniji. Ker je njen mož že imel dovoljenje za stalno prebivanje, je bil razlog za prošnjo združitev družine.

Družinskim članom tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje.

Stranka je imela veljavno dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine z možem. Priložila je različne dokumente: barvna fotografija, overjena fotokopija potnega lista, overjena fotokopija poročnega lista, izjava o preživljanju družinskih članov. Stranka je imela veljavno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji. Upravna enota je po uradni dolžnosti ugotovila, da tujka ni bila zapisana v policijski evidenci. Prav tako zoper njo ni bila vložena pravnomočna obtožnica oziroma ni bila izdana nepravnomočna sodba ter ni bila zapisana v kazenski evidenci.

Pogoji

V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 33. člena ZTuj-2 mora prosilec izpolnjevati splošne pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, med katere sodi veljavna potna listina, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja tujca v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje zagotovljeno kako drugače. Mesečna sredstva morajo biti najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji.

Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje lahko tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja, z dohodki iz kapitala in iz drugih virov ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, s štipendijo, s prejemki, do katerih je upravičen na podlagi zakona, ki ureja družinske prejemke, in s prejemki, do katerih je upravičen na podlagi zakona, ki ureja uveljavljanje pravic do javnih sredstev, ter s sredstvi na računu, odprtem pri banki ali hranilnici v Republiki Sloveniji ali v tujini.

Tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, mora poleg naštetih pogojev izpolnjevati tudi pogoje, ki so s tem zakonom določeni za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje.

Opravljanje dejavnosti

Stranka je izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev dokazovala s pomočjo moža, ki jo je bil dolžan preživljati. Zato je bil vlogi priložen tudi možev obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti.

Mož, tujec z dovoljenjem za stalno bivanje v Sloveniji, je v letu 2018 opravljal dejavnost samostojnega podjetnika posameznika. Priglasil je ugotavljanje dobička na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Zavezanec je opravljal dejavnost od 15. 2. 2018 do 31. 2. 2018.

Iz obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti je razvidno, da so prihodki, ugotovljeni po računovodskih predpisih, in tudi davčno priznani prihodki znašali 27.486,00 evrov. Davčno priznani odhodki v višini 80 % davčno priznanih prihodkov so znašali 21.988,80 evra. Osnova za izračun dohodnine je bila 5497,20 evra, dohodnina pa 1099,44 evra.

Ugotovitve upravne enote

Upravna enota je ugotovila, da je bil strankin mož samostojni podjetnik, zato je po uradni dolžnosti pridobila podatek o poravnanih davčnih obveznostih in potrjen obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2018.

V seznanitvi z ugotovitvami v postopku piše: »Uslužbenka upravne enote je zadostna sredstva izračunala skladno s 3. členom Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (Pravilnik, Uradni list RS, št. 61/12, 92/14, 2/16 in 44/18). Upoštevala je tudi navodila ministrstva za notranje zadeve, dopis z dne 28. 12. 2016, št. 214-316/2016/4 (1312-11), ki navaja formulo izračuna dobička, ugotovljenega z upoštevanjem normiranih dohodkov na podlagi podatkov, navedenih v davčnem obračunu, tj. dohodek iz dejavnosti (dobiček) = znesek iz postavke 9 (razlika med prihodki in odhodki) – znesek postavke 20 (dohodnina). Uradna oseba je z izračunom ugotovila, da je mesečni dobiček strankinega moža 439,77 evra, kar ne zadostuje za preživljanje celotne družine.«

V vmesnem času se je rodil nov družinski član, zato je družina štela že tri člane. Stranko so spet pozvali k dopolnitvi dodatnih dokazil o zagotovljenih sredstvih za preživljanje.

Zapisali so:

»Tujec, ki je po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati družinske člane, ki so tujci in ki nameravajo prebivati ali že prebivajo v Republiki Sloveniji, mora zadostna sredstva za preživljanje izkazati tudi za vsakega družinskega člana, ki ga je dolžan preživljati. Zadostna sredstva za preživljanje mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči, skladno z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Zadostna sredstva za preživljanje v vašem primeru znašajo za vse družinske člane (3) 1178,25 evra (3 x 392,75 evra). Razlika med moževimi davčno priznanimi prihodki in odhodki ter dohodnino znaša 439,77 evra mesečno + otroški dodatek 117,28 evra – skupaj 557,05 evra, zato je treba dostaviti dodatna dokazila.«

Postopek se je odvijal spomladi 2019, ko je bila višina denarne socialne pomoči še 392,75 evra. Od 1. 8. 2019 znaša 402,18 evra.

Stranka ni predložila novih dokazil, zato je upravna enota zaključila, da stranka »ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z 52. členom ZTuj-2«.

Pravna podlaga

Stranka se z izračunom zadostnih sredstev ni strinjala. Trdila je, da je »normirani s. p.« in da njen s. p. nima nobenih dejanskih stroškov. Upoštevati bi se ji morali dohodki in ne dobiček. Zato je bilo treba podrobneje preučiti celotno področje.

Zakon o tujcih v več členih uporablja izraz »zadostna sredstva«. Na podlagi zakona je bil izdan tudi Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje. V 3. členu pravilnika je določen način ugotavljanja zadostnih sredstev za tujce, ki v Sloveniji opravljajo dejavnost samostojnega podjetnika.

Šesti odstavek določa:

»Tujec, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, in tujec, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dejavnost kot poklic in katerega dobiček se ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dohodki, prejetimi v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma v koledarskem letu pred letom odločanja pristojnega organa o prošnji za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ugotovljenim na podlagi davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, preračunanim na mesec.«

Direktorat za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo je 28. 12. 2016 izdal pojasnilo številka 214-316/2016/4 (1312-11):

»Dokazila o dohodku iz dejavnosti normirancev«. Ob koncu pojasnila je zapisano: »Normiranec, to je tujec, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, in tujec, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dejavnost kot poklic ter dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje torej z dobičkom, doseženim z opravljanjem dejavnosti v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma v koledarskem letu pred letom odločanja pristojnega organa o prošnji za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ugotovljenim na podlagi davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, preračunanim na mesec.«

V pravilniku je uporabljen izraz dohodek. Še vedno veljavno in v praksi uporabljeno mnenje direktorata za upravne notranje zadeve, migracije in naturalizacijo pa vsebuje izraz dobiček.

Za lažje razumevanje je treba primerjati šesti odstavek 3. člena s prvim odstavkom 3. člena pravilnika. Prvi odstavek določa:

»Tujec, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, in tujec, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja dejavnost kot poklic ter dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dobičkom, doseženim z opravljanjem dejavnosti v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje oziroma v koledarskem letu pred letom odločanja pristojnega organa o prošnji za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ugotovljenim na podlagi davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, preračunanim na mesec. Če iz predloženega davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti ni razvidno, da je bil ta oddan davčnemu organu, tujec predloži dokazilo o oddaji tega obračuna davčnemu organu. Če je tujcu izdana odločba o odmeri dohodnine oziroma informativni izračun dohodnine, tujec izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dobičkom, doseženim z opravljanjem dejavnosti, ugotovljenim na podlagi te odločbe oziroma informativnega izračuna.«

Odprta vprašanja

Dejstvo je, da je ministrstvo za notranje zadeve izdalo Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje z dvema različnima izrazoma pri določbah o tujcih, ki v Sloveniji opravljajo dejavnost. Kadar se dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, se izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dobičkom (prvi odstavek 3. člena). Kadar se dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, se izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dohodki (šesti odstavek 3. člena). Enkrat je torej uporabljen izraz dobiček, drugič pa dohodek.

Pojavila so se številna vprašanja: Kakšna je razlika pri ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje po prvem odstavku in šestem odstavku 3. člena pravilnika? Zakaj se je ministrstvo odločilo za takšno razlikovanje? Ali za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari? Kateri? Če razlike ni, zakaj sta uporabljena različna izraza in ne ista izraza? Ali se lahko oziroma ali je smiselno, da se pri ugotavljanju zadostnih sredstev upošteva zmanjšanje sredstev v višini »80 % normiranih odhodkov«, ki, ne glede na dejansko stanje, za 80 % zniža razpoložljiva sredstva? Kaj pri opravljanju dejavnosti pomeni prihodek, kaj pomeni dohodek in kaj dobiček?

Pojasnila pristojnih

Pri pravni argumentaciji obstaja pet osnovnih pravnih razlag: jezikovna, logična, zgodovinska, sociološka, namenska. Ministrstvo za notranje zadeve trdi, da sledi logični pravni razlagi pravilnika.

Ministrstvo za notranje zadeve je uvodoma pojasnilo, da so »tako v pojasnilu ministrstva iz leta 2016 kot v veljavnem pravilniku pri ugotavljanju zadostnih sredstev pri normirancih (šesti odstavek 3. člena pravilnika) pri navedbi »izpolnjevanja zadostnih sredstev za preživljanje, ki se dokazujejo z dohodki, prejetimi v koledarskem letu pred letom vložitve prošnje za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje«, mišljeni dohodki iz dejavnosti normiranca in ne kot vsi prejemki normiranca.«

Za ministrstvo za notranje zadeve gre v obeh primerih za enako določbo: »Tako med prvim in šestim odstavkom 3. člena pravilnika pri upoštevanju dohodka iz dejavnosti na podlagi davčnih podatkov ni bistvenega vsebinskega razlikovanja, razen v tem, da se pri osebah iz prvega odstavka 3. člena ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, pri osebah iz šestega odstavka 3. člena pravilnika pa se ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov.«

Nekateri pravniki, ki so zaposleni v drugih ustanovah, so me opozorili na to, da je razlikovanje med izrazoma zgolj posledica različnega načina ugotavljanja dobička. V enem primeru se dobiček ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v drugem primeru pa na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov.

Ministrstvo je v nadaljevanju pojasnilo tudi, kako si razlaga izraza dohodek in dobiček:

»Minister za notranje zadeve navedeni pravilnik sprejema v soglasju z ministrom za finance. Pojma dohodek in dobiček v davčni zakonodaji, ki sodi v pristojnost ministrstva za finance, predstavljata sopomenki. Pri tem se dohodek največkrat uporablja, ko se na splošno govori o dohodku, doseženem z opravljanjem dejavnosti, medtem ko se dobiček običajno uporablja pri opredeljevanju davčne osnove od dohodka iz dejavnosti. Davčna terminologija je bila tudi prenesena v pravilnik.«

Potem pa še podrobnejša razlaga, ki negira enakost obeh izrazov in izkristalizira njuno razlikovanje:

»Za dohodek iz dejavnosti se torej šteje dohodek, ki ga fizična oseba dosega z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic. Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti pa je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti, če ni zakonom drugače določeno. Za določanje davčne osnove (dobička) se pripoznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v skladu s statusnimi predpisi gospodarskih subjektov oziroma računovodskimi standardi, razen kjer je z davčnimi predpisi (zakonom, ki ureja dohodnino, in zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb) določeno drugače. Če z zakonom ni določeno drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi.«

Zaključili so tako, kot da gre za sopomenki:

»Dohodek oziroma dobiček fizične osebe, ki opravlja dejavnost, po davčnih predpisih je torej poslovni izid podjetnika, ugotovljen kot razlika med davčno priznanimi prihodki in davčno priznanimi odhodki, kadar je ta pozitivna. Kadar je ta razlika negativna, pa govorimo o negativnem poslovnem izidu oziroma izgubi.«

Pojasnili so tudi, kaj so prihodki:

»Prihodki so povečanja gospodarskih koristi v obračunskem obdobju v obliki povečanj sredstev (na primer denarja ali terjatev zaradi prodaje blaga ali storitev) ali zmanjšanj dolgov (na primer zaradi opustitve njihove poravnave)… Prihodki so torej eden izmed elementov (poleg odhodkov) določanja poslovnega izida oziroma izgube, dobička oziroma dohodka fizične osebe, ki opravlja dejavnost.«

S problematiko je bilo seznanjeno tudi ministrstvo za finance, ki je ministrstvu za notranje zadeve pomagalo pri tolmačenju.

Osnovno stališče obeh ministrstev je enako:

»Po našem mnenju pri upoštevanju dohodka iz dejavnosti pri ugotavljanju zadostnih sredstev za preživljanje na podlagi davčnih podatkov ne bi smelo biti vsebinskega razlikovanja glede na način določanja dobička oziroma davčne osnove od dohodka iz dejavnosti, in sicer na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. Vsebinsko se za dohodek iz dejavnosti v obeh primerih šteje dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti.«

Razpoložljivi dohodek

Zanimivo pa je stališče ministrstva za finance o presoji zadostnih sredstev:

»Za presojo zadostnih sredstev za preživljanje bi bilo po našem mnenju smiselno upoštevati sredstva oziroma dohodke, s katerimi zavezanec razpolaga, torej razpoložljivi dohodek. Takšno izhodišče je uzakonjeno tudi z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev pri presoji materialnega položaja upravičenca do javnih sredstev (otroški dodatki, štipendije, …).«

Sledilo je tudi priznanje, da se lahko dejanska višina dohodka tudi razlikuje:

»Dobiček oziroma davčna osnova, ugotovljena z upoštevanjem normiranih odhodkov, ne odraža dejansko doseženega dohodka oziroma dobička posamezne fizične osebe, ki opravlja dejavnost, temveč je bolj ali manj dober približek dejanskega dohodka oziroma dobička. Fizična oseba, ki opravlja dejavnost, z dejanskimi odhodki, nižjimi od normiranih, z uporabo takega poenostavljenega načina določanja dobička oziroma dohodka izkazuje prenizek dohodek, fizična oseba, ki opravlja dejavnost, z dejanskimi odhodki višjimi od normirani, pa previsok dohodek.« Zapisali so, da je s poenostavljenim načinom določanja davčne osnove narejen »odmik od načela obdavčevanja po ekonomski moči«.

Ministrstvo je opravilo celo analizo, s katero potrjujejo »da se zavezanci za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov odločijo predvsem zato, ker je sistem ugoden, predvsem pa lahko ustvarijo največ davčnega prihranka z upoštevanjem normiranih odhodkov, ker je sicer delež odhodkov v prihodkih nižji od povprečja v navedenih dejavnostih«.

Nomotehnika

Jasnost in razumljivost predpisov sta eden od temeljev pravne varnosti in s tem pravne države sploh. In obratno: če predpisi niso dovolj jasni in razumljivi, so s tem resno ogrožena načela, na katerih temelji in deluje pravna država. Ob pomanjkljivi jasnosti in razumljivosti predpisov niti ni mogoče preverjati njihove vsebinske ustreznosti, ker se je iz takih predpisov ne da izluščiti in nedvoumno ugotoviti. Jezikovno izražanje v predpisih ima posebno mesto in pomen v nomotehniki in tudi pri razlagi predpisov. Jezikovna razlaga predpisa oziroma posamezne določbe, kadar je potrebna, je prvo in poglavitno sredstvo razlage: kaj konkretna določba v resnici določa (zapoveduje, prepoveduje, dovoljuje ali sankcionira) (nomotehnične smernice, Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, 2018).

Če bi bilo v obeh primerih navedeno, da se izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje z dobičkom, ne bi bilo nobenih težav.

Pomen izrazov

Očitno je, da ima ministrstvo težave pri pojasnjevanju osnovnih pojmov, kot so dohodek, dobiček, prihodek in prejemek. Iz slovarjev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izhajajo naslednje definicije izrazov:

• dohodek: vsota, ki jo kdo v določenem obdobju prejme za svoje delo, od premoženja. Kot sinonim je zapisan prihodek, beseda dobiček ni omenjena.
• dobiček: presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno. Kot sinonim je zapisan profit, beseda dohodek ni omenjena.
• prihodek: vsota, ki jo kdo v določenem obdobju prejme za svoje delo, od premoženja. Kot sinonim je zapisan dohodek, beseda dobiček ni omenjena.
• prejemek: vsota denarja, ki ga kdo redno prejema.

V Zakonu o dohodnini (ZDoh-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19 in 28/19) je dobiček omenjen v zvezi s kapitalom (npr. dobiček iz kapitala), pri čemer je težko verjeti, da bi kdo namesto izraza dobiček iz kapitala uporabil dohodek iz kapitala.

Bolj relevantna je omemba dobička v prvem odstavku 45. člena ZDoh-2: »Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Iz tega besedila je bolj verjetno enačiti dobiček z davčno osnovo kot pa z dohodkom iz dejavnosti.

Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2, Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08, 5/09, 96/09, 110/09 – ZDavP-2B, 43/10, 59/11, 24/12, 30/12, 94/12, 81/13, 50/14, 23/15, 82/15, 68/16, 69/17 in 79/18) sicer za dohodke iz dejavnosti ni relevanten, pa vendar vsebuje vsaj definicijo dobička. V drugem odstavku 12. člena je določeno: »Dobiček je presežek prihodkov nad odhodki, ki so določeni s tem zakonom.«

Jaz davčne zakonodaje, ki bi omogočala stališče »dohodek in dobiček predstavljata sopomenki«, ne najdem.

Koliko prihodkov bi zadostovalo?

V prvem odstavku 59. člena ZDoh-2 je določeno: »Pri ugotavljanju davčne osnove zavezanca iz tretjega in četrtega odstavka 48. člena tega zakona se upoštevajo normirani odhodki v višini 80 odstotkov prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov, ali 80.000 evrov, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova, pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev.«

Če bi imel zavezanec za 100.000 evrov prihodkov, bi bili odhodki 80.000 evrov, davčna osnova pa bi znašala 20.000 evrov. Dohodnina bi bila 4000 evrov. Upravna enota bi ugotovila, da znašajo razpoložljiva sredstva 16.000 evrov na leto oziroma 1333,33 evra na mesec. Osnovni znesek minimalnega dohodka je 402,18 evra. Če upoštevamo tri družinske člane v konkretnem primeru, to pomeni 1206,54 evra. V tem primeru bi ugotovili zadostna razpoložljiva sredstva.

Če bi imel zavezanec prihodke v višini 90.000 evrov, bi bila njegova razpoložljiva sredstva za tri družinske člane prenizka za 6,54 evra, saj bi znašala zgolj 1200 evrov.

Zaključek

Po podatkih ministrstva za finance je na podlagi zadnjih razpoložljivih podatkov 4246 davčnih zavezancev rezidentov, ki v Sloveniji opravljajo dejavnost in nimajo slovenskega državljanstva. Od teh je takih, ki ugotavljajo svojo davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, 1774. Ministrstvo za notranje zadeve ima torej opravičljiv razlog, da spremeni pravilnik tako, da bo jasen in nedvoumen.

Predvidevanje je, da nima noben zavezanec, ki ugotavlja davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, dejanskih odhodkov v višini 80 odstotkov svojih prihodkov. Pa tudi, da nima prav veliko normirancev prihodkov v višini 100.000 evrov. Torej so dejansko razpoložljiva sredstva vedno višja od tistih, ki jih določi upravna enota.

Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje v slovenščini, jasno in nedvoumno razlikuje med dvema načinoma dokazovanja izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje. Enkrat je torej uporabljen izraz dobiček, drugič pa dohodek. Med njima je, vsaj po mojem mnenju, velika razlika, ki ključno vpliva na ugotavljanje zadostnih sredstev. Če so zapisali različna izraza, bi morali to razliko upoštevati.

pišeta: as. Boštjan Koritnik, univ. dipl. prav. in zasl. prof. dr. Lojze Ude, univ. dipl. prav.

Eno temeljnih načel pravne države je načelo enakosti. Pravica do enakosti pred zakonom, ki je opredeljena v določbi 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS), in enako varstvo pravic, ki je opredeljeno v določbi 22. člena URS, vsebujeta merilo enakosti.[1] Poenostavljeno povedano to pomeni, da mora pripeljati bistveno enako dejansko stanje oziroma pravno vprašanje do enake odločitve sodišča, bistveno drugačno dejansko stanje oziroma pravno vprašanje pa do različne (drugačne) odločitve sodišča. Še več: »[s]krajno pojmovanje enakosti, brez upoštevanja posebne narave nekega dejanskega in pravnega položaja, lahko privede do neenakosti.«[2]

V skladu s tem laično domnevanje in/ali pavšalna trditev, da pomeni drugačna odločitev sodišča v na prvi pogled »enakih« zadevah neenotnost sodne prakse, nikakor ni pravilno: v vsakem konkretnem primeru je treba preveriti, ali gre morda za drugačno dejansko stanje oziroma drugo pravno vprašanje, ki ga sodišče obravnava.

Odločbe Vrhovnega sodišča RS (VSRS) v zvezi z veljavnostjo pogodb o kreditu v švicarskih frankih različni deležniki denimo interpretirajo zelo različno. Na eni strani banke trdijo, da je sodna praksa VSRS enotna in usklajena, na drugi strani pa trdijo določeni kreditojemalci, predvsem preko interesnega združenja,[3] prav nasprotno (z medijskimi navedbami, da so odločitve vrhovnih sodnikov »nasprotujoče«[4]). VSRS je denimo v letu 2018 izdalo kar pet tovrstnih odločb,[5] nižja sodišča pa še mnogo več.[6] Ali je torej sodna praksa, kakor izhaja iz (v medijih in strokovni literaturi doslej obravnavanih oziroma izpostavljenih) odločb VSRS glede veljavnosti pogodb o kreditu v švicarskih frankih, (ne)enotna?

Kakor bova avtorja na podlagi analize sodne prakse VSRS pokazala v obsežnem prispevku,[7] se VSRS v svojih odločbah povečini sklicuje na svoja že sprejeta stališča v svojih prej izdanih odločbah oziroma jasno obrazloži, zakaj okoliščine posamezne zadeve narekujejo sprejem drugačne odločitve. VSRS torej sprejema ob upoštevanju že podanega stališča v prej izdanih odločbah VSRS.

VSRS je stališča v zvezi z veljavnostjo pogodb o kreditu v švicarskih frankih skozi odločbe VSRS razvijalo in dopolnjevalo glede na okoliščine posamezne zadeve, ki jo je obravnavalo. Iz odločb VSRS je jasno razvidno, da gre za enaka stališča in enotno sodno prakso VSRS. V že omenjeni analizi[8] bova v ponazoritev in zaradi preglednosti sistematično navajala utrjena stališča VSRS o različnih vprašanjih v zvezi z veljavnostjo pogodb o kreditu v švicarskih frankih. Bistveno pa je, da analiza in primerjava odločitev VSRS v odločbah VSRS v zvezi z veljavnostjo pogodb o kreditu v švicarskih frankih pokaže, da so stališča VSRS glede veljavnosti pogodb o kreditu v švicarskih frankih usklajena in je sodna praksa VSRS enotna, kljub občasnim, a očitno neutemeljenim dvomom.[9]

piše: dr. Igor Lamberger, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3-4/2019

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija) je neodvisen in samostojen državni organ, ki ima po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK) določena pooblastila in naloge iz različnih področij. Komisija se ukvarja s preventivnim delom, kakor tudi z nadzorom in preiskavami. S področjem javnih naroči je povezana na različnih področjih, je pa tudi varuh javnega interesa za to področje, preventivno pa deluje preko načrtov integritete in analize tveganj tudi na področju javnih naročil.

1 Komisija za preprečevanje korupcije

Komisija za preprečevanje korupcije je relativno mlad državni organ. Osnova za začetek delovanja Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) je iz leta 2004 in sicer sprejetje takratnega Zakona o preprečevanju korupcije (ZPkor). Nov, najnovejši zakon, ki določa delo komisije, je bil sprejet leta 2010 in se je preimenoval v Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Že približno šest let poteka noveliranje zakona, ki pa še do danes ni bilo končano.

Komisija je samostojni in neodvisen državni organ v Republiki Sloveniji. Ima jasno določene pristojnosti in naloge v boju s korupcijo. Spada med pomembnejše organe, ki brani vladavino prava in državo pred korupcijo in njenimi posledicami in negativnimi vplivi na državo in gospodarstvo. Status komisije je podoben kot status Varuha človekovih pravic, Informacijskega pooblaščenca in Računskega sodišča. Čeprav je del javnega sektorja, komisija ni podrejena in ne dobiva navodil ali usmeritev za delo s strani Vlade RS, Državnega zbora RS ali kateregakoli drugega državnega organa, institucije ali posameznika. Pri svojem delovanju je komisija vezana zgolj na Ustavo RS in zakon.

Komisija ni organ odkrivanja in pregona v predkazenskem ali kazenskem postopku, ima pa določena izvršilna, nadzorstvena in preiskovalna pooblastila.Samostojnost komisije je dodatno zagotovljena z načinom izbire njenega vodstva, ki ga imenuje predsednik države za dobo šestih let za predsednika in petih let za oba namestnika predsednika po predhodnem mnenju posebne izbirne komisije, v katero so vključeni predstavniki vseh treh vej oblasti in civilne družbe. Senat komisije sestavljajo trije člani – predsednik in dva namestnika, ki o vsebinskih odločitvah odločajo na sejah senata, komisija pa predstavlja državni organ z vodstvom in zaposlenimi v Uradu komisije, Službi za nadzor in preiskave ter Centru za integriteto in preventivo. Komisija je bila ustanovljena na podlagi Zakona o preprečevanju korupcije (ZPKor) ter Konvencije ZN proti korupciji (UNCAC), ki državam članicam priporoča ustanovitev neodvisnega organa za omejevanje korupcije (Komisija za preprečevanje korupcije ..., 2015).

1.1 Naloge komisije

Komisija ima z zakonom določene pristojnosti, ki zajemajo kar veliko področje in se začnejo s preprečevanjem korupcije in krepitve integritete in nadzorom ter preiskovanjem sumov domnevnih koruptivnih ravnanj in drugih nepravilnosti, pri tem pa, v nasprotju s prepričanjem mnogih, komisija nima policijskih pooblastil. Primerov torej ne preiskuje na način, kot to počne policija, prav tako pa tudi nima pristojnosti za preiskovanje kaznivih dejanj. V primeru suma kateregakoli kaznivega dejanja, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, komisija primer odstopi v pristojno reševanje policiji. Komisija tako preiskuje le tisti del ravnanj, pri katerih obstaja sum korupcije v širšem pomenu (kršitev dolžnega ravnanja) ali drugih nepravilnosti, za obravnavo katerih je pristojna.

Pristojnosti in naloge komisije primarno določa Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, dodatno pa jih opredeljuje poslovnik komisije:

• Preprečevanje korupcije
• Integriteta
• Lobiranje
• Nasprotje interesov
• Nadzor nad premoženjskim stanjem funkcionarjev
• Nezdružljivost funkcij
• Omejitve poslovanja
• Darila
• Preiskava domnevnih primerov korupcije
• Mednarodno sodelovanje (GRECO, OECD, ZN, …)
• Prekrškovni organ

1.2 Subsidiarnost veljave zakona

Tretji člen veljavnega Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) določa subsidiarno veljavnost:

»Zakon velja za javni sektor, če drug zakon vprašanj, ki so urejena s tem zakonom, ne ureja drugače.«

Subsidiarna veljavnost zakona pomeni, da komisija ni pristojna za nadzor nad določenimi instituti, za katere je pristojna na podlagi »svojega zakona«, če so le ti določeni v kakšnem drugem zakonu. Primer subsidiarnosti na področju javnega naročanja je ureditev področja nasprotja interesov, ki je v ZIntPK urejeno za »uradne osebe«, v Zakonu o javnem naročanju (ZJN 3), v 91. členu, drugi odstavek pa za osebe, odgovorne za javna naročila. V tem primeru torej veljajo določbe specialnega zakona za posamezna področja, ki izključujejo pristojnosti komisije za institute, kateri sodijo v njeno pristojnost. Subsidiarnost ZIntPK oži pristojnosti komisije in pooblastila za nadzor prenaša na druge institucije.

2 Komisija in področje javnih naročil

Komisija se s področjem javnih naročil srečuje zlasti na področju:

• Zakonodajnih sprememb
• Kot zagovornik javnega interesa
• Načrtov integritete in analize tveganj na področju javnega naročanja
• Protikorupcijskih klavzul
• Nadzora nad premoženjskim stanjem
• Javnosti in transparentnosti poslovanja javnega sektorja (Erar)
• Lobiranja

Komisija je deležnik pri spremembah in dopolnitvah zakonodaje s podajanjem pripomb in mnenj na predloge nove zakonodaje. Tudi pri spremembah ZJN 3 je bila komisija vključena s podajo pripomb na osnutek zakona, predvsem seveda z vidika preprečevanja korupcije, omejevanja korupcijskih tveganj in preprečevanja nasprotja interesov.

Komisija je v skladu z Zakonom o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN) tudi zagovornik javnega interesa. Ima pravico, da skladno s 6. členom ZPVPJN uveljavlja pravno varstvo v postopku oddaje javnega naročila. V skladu s 60. členom Poslovnika komisije je odločitev za vložitev zahteve za pravno varstvo javnega interesa v predrevizijskem in revizijskem postopku ali odločitev za predlog Državnemu odvetništvu RS za uveljavljanje ničnosti pogodbe oziroma posameznega naročila odvisna od tega, ali je v postopku zaradi suma korupcije ali drugih kršitev ZIntPK bila ugotovljena kršitev zakona, ki ureja javno naročanje. V takšnem primeru lahko komisija uveljavlja pravno varstvo v postopku javnega naročila. Prav tako je komisija že posredovala več predlogov za uvedbo postopka o prekršku na Državno revizijsko komisijo, pri sumih storitve kaznivih dejanj pa pošlje prijave na policijo ali tožilstvo.

V skladu z zakonom (14. člen ZIntPK) so organi in organizacije javnega sektorja dolžni v pogodbe nad 10.000 EUR brez DDV vključiti vsebino protikorupcijske klavzule, lahko pa tudi dodatne določbe za preprečevanje korupcije. Če se pri posameznem poslu ugotovi obljuba, ponudba ali dajanje nedovoljene koristi pri pridobitvi posla, sklepanju posla, pri opustitvi dolžnega nadzora nad poslom ali pri drugih ravnanjih, ki imajo za posledico škodo za organizacijo in nedovoljeno korist za posameznika, je takšna pogodba nična. Komisija lahko odobri sklenitev pogodbe brez protikorupcijske klavzule pod določenimi pogoji (ni možna ali ni primerna, druga stran iz tujine nasprotuje vključitvi klavzule v pogodbo, standardne pogodbe), dovoljenje pa se lahko objavi na spletnih straneh komisije (v dogovoru z organom).

Osebe, odgovorne za javna naročila (tudi uradniki DKOM in mnogi drugi), so zavezanci za dolžnost prijave premoženjskega stanja komisiji (41. člen ZIntPK). Prijave premoženjskega stanja morajo komisiji poslati enkrat letno, do 31.1. za preteklo leto, če so v tistem letu sodelovali v postopku javnega naročanja. Organi, kjer so zavezanci zaposleni (in naročniki, ki poslujejo po predpisih, ki urejajo javno naročanje), morajo komisiji posredovati sezname teh zavezancev najkasneje 30 dni po vsaki spremembi. V prijavi premoženjskega stanja na elektronskem obrazcu se vpiše celotno premoženje zavezanca. Komisija preverja prijavo, njeno pravočasnost in pravilnost, ugotavlja pa tudi nesorazmernost povečanja premoženja posameznega zavezanca. V tem primeru se o nesorazmernem povečanju premoženja lahko obvesti pristojno tožilstvo (v primeru suma storitve kaznivega dejanja), ali Finančna uprava RS.

Celoten članek je dostopen za naročnike!