TFL Glasnik:
Ga. Komšo, ste univerzitetna diplomirana inženirka računalništva, zasebna podjetnica z napisanim magisterijem iz menedžmenta na ekonomski fakulteti, za katerega čakate še zagovor, revizorka informacijskih sistemov. Obogateni ste predvsem z 20-letnimi izkušnjami postavitve IT-sistemov in nadzora v slovenskih podjetjih. Začelo se je v legendarni Iskri, nadaljevalo v SDK, Davčni upravi Republike Slovenije, pozneje Hermesu Softlabu in še kaj sem izpustila. Najpomembnejše pa je, da ste se leta 2011 odločili in začeli na svoje, še prej ste v Hermesu delali kot svetovalka v vseh državah v regiji, potem na Kavkazu, nekaj malega tudi v Afriki in ZDA.

Andja Komšo:
Pri svetovalnem delu moram omeniti zanimivo državico Saint Vincent v Karibskem morju, kar je bila ena lepših izkušenj. Svetovala sem ministrstvu za finance in davčni upravi, kako naj implementirata svoj informacijski sistem za potrebe DDV. To je bila ena večjih misij Mednarodnega denarnega sklada. V Washingtonu so me morali najprej naučiti, kako misije potekajo, tako da sem jih potem lahko sama vodila, načrtovala in sodelovala v njih.

TFL Glasnik:
Na kaj ste pri vsem tem najbolj ponosni?

Andja Komšo:
Morda na pogum, da sem šla na svoje. V bistvu je to prava zadeva in sem morda šla v to malo pozno, ne pa prepozno. Pred menoj je, računam, dolga in uspešna poslovna pot pri svetovalnih poslih.

TFL Glasnik:
Je mogoče na preprost način opisati, s čim se ukvarjate in zakaj vas je tujina prepoznala kot strokovnjakinjo?

Andja Komšo:
Ukvarjam se s svetovanjem menedžmentu pri uvajanju sprememb pri prenovi poslovanja in implementaciji informacijskih sistemov, na eni strani kot kreator in na drugi kot nadzornik sprememb, kadar jih izvajajo drugi. Zelo redke so spremembe, ki ne potegnejo za seboj uvedbe informacijskega sistema, in zelo redke so uvedbe informacijskih sistemov, ki v bistvu ne predstavljajo sprememb v organizaciji, sprememb procesov, sprememb v načinu vodenja, načinu razmišljanja, sprememb v notranji kulturi in običajno sprememb v odnosu do strank, ki danes poslujejo povsem drugače, kot so pred leti. Predvsem svetujem državnim administracijam, ki v bistvu prehajajo na elektronski poslovni model, ne samo s strankami, temveč tudi interno. Pri tem moram posebej izpostaviti davčne uprave, ki so del globalnega trga, del globalnega nadzornega sistema, del globalnega fiskalnega sistema. Zato jim je treba pomagati pri optimizaciji načina, kako učinkovito udejanjiti poslanstvo, predvsem izvajanje nadzora nad pravilnostjo in pravočasnostjo izpolnjevanja davčnih obveznosti zavezancev. Svoje servisno-nadzorne vloge ni več mogoče učinkovito in kakovostno izvajati brez ustrezne pomoči tehnologije.

TFL Glasnik:
Pa so tukaj kakšna pravila, ki so identična za različne države. Kaj je skupni imenovalec, saj ste govorili o nekem behaviorističnem modelu.

Andja Komšo:
Temelj poslovanja administracij so nacionalna in mednarodna pravila ter generalna priporočila MMF, OECD, Evropske komisije in podobnih mednarodnih organizacij, ki v bistvu usmerjajo nacionalne administracije pri organiziranju lastnega sistema in apliciranju različnih metod in tehnik, zgrajenih na osnovi najboljših praks. Če pogledamo denimo davčne uprave, ugotovimo, da gre za specifične administracije, ki o svojih strankah, tako domačih kot tujih, zbirajo in obdelujejo gromozanske količine podatkov, ki jih sistematično povežejo in uporabijo pri izpolnjevanju svojega osnovnega poslanstva. Svoje poslovanje izvajajo na temelju analize tveganja, kjer vsakemu zavezancu na osnovi njegovega vedenja določijo profil, ga razvrstijo v določene kategorije ter določijo raven tveganja in uteži, s katerimi prilagodijo svoje ravnanje in nadzor.

TFL Glasnik:
Vrnila bi se k vaši odločitvi, ker me zanima, kaj je odtehtalo odločitev, da ste šli na svoje? Vendarle se ukvarjate z zelo specifično dejavnostjo v tem konzultantskem svetu. Že sami ste omenili, da je bilo morda že pozno. Ali vas Slovenija ni znala prepoznati v tej vlogi? To se dogaja tudi marsikateremu drugemu strokovnjaku.

Andja Komšo:
V bistvu je Slovenija zamudila priložnost, da bi svoje znanje, ki se je nakopičilo v zadnjih letih, zlasti v času približevanja EU, sistematično in organizirano tržila naprej, morda v neki kombinaciji državnega in zasebnega partnerstva, kot so naredile države, od katerih smo se učili. Slovenski sistem in znanje, akumulirano znotraj državnih uradnikov, bi bilo mogoče prenašati naprej v regiji. Kljub številnim sugestijam in predlogom državi, ki so potekali po različnih kanalih, ni prišlo do sistematičnega nacionalnega pristopa, tako da se je bilo treba odločiti za individualno trženje in se povezati z organizacijami zunaj Slovenije. Ljudje, ki so me poznali in s katerimi sem prej sodelovala, so me priporočili različnim organizacijam, svetovni banki recimo, in sem začela delati.

Žal je v Sloveniji veliko tega znanja, ki počasi zastareva oziroma ni več aktualno, saj so nas prehiteli agilnejši posamezniki in organizacije iz drugih držav.

TFL Glasnik:
Zakaj Slovenija ne prepozna lastnih uspešnih strokovnjakov in jim da šele potem, ko se uveljavijo v tujini, na neki način priznanje?

Andja Komšo:
Morda je težava v večjem zaupanju v tujce kot v lastno znanje. Slovenija je zadnji dve desetletji izjemno sodelovala z različnimi mednarodnimi organizacijami, tako da je nastala široka baza potencialnih individualnih konzultantov, ki bi jih bilo mogoče povezati v time in projektno tržiti ter vsekakor uporabiti tudi za lastne potrebe. Zdi se, da se država boji takšne oblike sodelovanja, ker se vse prehitro povezuje s klientelizmom in korupcijo ter se je lažje obrniti na strokovnjake iz tujine. Posledica je zamujena priložnost, da bi to znanje sistematično izkoristili in celo prodali.

TFL Glasnik:
In bi imela korist tako država kot skupine zasebnih strokovnjakov.

Andja Komšo:
V Gospodarski zbornici obstaja kompetenčni center, prek katerega smo državi ponudili nekaj predlogov za skupno sodelovanje na različnih trgih. Visoki državni uradniki bi ponudili procesno in sistemsko znanje, tehnična stroka bi prinesla metode dela in morda neke naložbe. V bistvu bi skupaj zastavili projekt in, če nič drugega, bi pripeljali nazaj tisti evropski denar, ki smo ga tudi sami prispevali. Žal se po mojih informacijah ni zgodilo, da bi nastal kakšen takšen projekt. Škoda.

TFL Glasnik:
Če bi vas država Slovenija povabila kot mednarodno priznano konzultantko pri snovanju davčne sfere, v kateri še marsikaj ni narejeno, bi se odzvali?

Andja Komšo:
Absolutno. Kdo se pa ne bi, če ga povabi lastna država. Mislim pa, da me ne bo. Država preveč togo birokratsko nastopa v primeru, ko je treba sodelovati z zasebnim sektorjem. Ko pa pogledaš v drobovje, marsikdaj odtehtajo nekateri subjektivni elementi, ki v bistvu nimajo nikakršne zveze s končnim rezultatom. Vse prevečkrat se pristopa preveč parcialno in je več kot evidentna odsotnost celotne vizije. Vsekakor bi bilo mogoče pritegniti še nekaj strokovnjakov, ki bi lahko veliko prispevali, recimo v zdravstvu.

Poglejte, na področje zdravstvene informatike v Sloveniji vstopajo hrvaška in avstrijska podjetja, kar je s poslovnega vidika dobro, s stališča nadaljnjega razvoja slovenske zdravstvene informatike pa nikakor ne.

TFL Glasnik:
Vi ste si upali v svet po tuje priznanje. Zanima me, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Andja Komšo:
Izkoristiti to, kar znajo, in se usmeriti v tisto, kar obvladajo. Če česa ne znajo sami, se je treba povezati s podobnimi in kompatibilnimi, poiskati tržne niše, poiskati partnerje. Odmisliti državne meje in pogumno naprej.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si