TFL Glasnik:
Vso kariero ste posvetili podjetništvu in ste že pred osamosvojitvijo začeli kot podjetnica – pri štirih otrocih. Spodbujali ste ženske k podjetništvu, spodbujali ste mlade, da se opogumijo. Bili ste članica državnega sveta in zdaj ste predsednica osrednje regije GZS. Na kaj ste najbolj ponosni?

Marta Turk:
Kar zadeva osebno življenje, sva z možem ponosna na to, da nama je ob štirih otrocih uspelo obdržati skladnost v zakonu in družini. Od samega začetka sva bila oba precej angažirana, on najprej v večjem družbenem podjetju, pozneje pa se mi je pridružil v družinskem podjetju. Voditi družinsko podjetje ni tako preprosto, pogosto pride do različnih pogledov in različnih ciljev, in to je treba obdržati znotraj družine. Kar zadeva poslovno življenje v družinskem podjetju, sva oba pred bližnjim koncem najine kariere vsako jutro ob pogledu v ogledalo ponosna ob misli na ljudi, ki so bili ali so še zaposleni pri nas, in na to, da so vedno imeli plačo na predviden dan. To je bila in je še vedno za vsakega podjetnika velika odgovornost. Ljudje so šli ob upokojitvi iz našega podjetja s primerno odpravnino in vse to je nekaj, na kar sva lahko ponosna.

Še bolj sem ponosna, da sem s podjetništvom tudi osebnostno rasla. Ko sem se odločila za podjetniško pot, sem odkrila še toliko drugih možnosti, razsežnosti in priložnosti, da bi to rada prenesla še na mnoge mlade. Podjetništvo ni samo lov za dobičkom in morda za boljšim statusom, temveč je tudi priložnost in odgovornost, da imaš priložnost za rast, razvoj, učenje, da se lahko zgleduješ po mnogih in da si znaš postavljati cilje. Da se zavedaš svojih meja, in ko vidiš te svoje meje, da se odločiš za povezovanje in sodelovanje. To se mi zdi tisto glavno podjetniško sporočilo, ki ga včasih pri mladih pogrešam. Pogrešam to zavedanje, da ko stopiš v podjetništvo, ni več poti nazaj. Postaneš povsem drug človek in si soodgovoren za razvoj te družbe, si zgled mnogim drugim in te skozi ta zgled sleherni trenutek dnevnega življenja nekdo opazuje. Da lahko nekdo v trgovini reče: 'Poglej jo, podjetnico, se je pa sprla zaradi ne vem česa.'

TFL Glasnik:
Zakaj se vam zdi, da je treba žensko podjetništvo spodbujati - to ste počeli zlasti na začetku vaše poti? Se vam zdi, da je danes kaj drugače kot takrat?

Marta Turk:
Predvsem v Sloveniji opažam, da napačno povezujemo spodbujanje ženskega podjetništva s 'sufražetskim' feminizmom. Sploh ne gre za to, sploh ko začneš širše in s podjetniškega vidika gledati na to, kar se v družbi dogaja. Demografski kazalci so katastrofalni tako za Slovenijo kot za Evropo. Na drugi strani pa imamo populacijo mladih žensk, katerih potenciali nikakor niso pravilno izkoriščeni. Razlogov je seveda zelo veliko in to je eden ciljev, ki ga je treba doseči s spodbujanjem ali razvojem ženskega podjetništva.

Družba je še vedno odgovorna, če še vedno gledava skozi demografske kazalce, da je podjetniško okolje naravnano na nosilce podjetnice in podjetnike. Ob odločanju za to pot podjetnice ne smejo biti pred izbiro ali kariera ali družina. V Evropi so si priborile neko enakopravnost, ki je pogosto na načelni ravni, in če želimo družbi prispevati še otroka, dva ali tri, potem mora biti to okolje primerno naravnano k temu. Ne le skozi vrtce, temveč tudi skozi osnovno šolo; morda s tem, da bi v manjših občinah oblikovali takšne podjetniške centre, v katerih bi se družinska in mala podjetja povezovala v komplementarnih dejavnosti in bi v tem paketu obvezno bil še neki prostor ali aktivnost, posvečena otrokom – od osnovne šole naprej. Zakaj? Ker se bo potem marsikatera ženska raje in lažje odločila za to in bo imela v svojem okolju (v podjetniškem centru) sodelovanje, pomoč, podporo in solidarnost kolegic pri istem problemu aktivnosti, obenem pa bodo vedele, da je otrok v varnih rokah, dejavnost pa ima neki program, ki otroka bogati.

Vedno poudarjam: če bi v Sloveniji organizirali samo tri takšne podjetniške centre, kjer bi posamezna občina po simbolični ceni zagotovila prostore, ker tega pač ne moremo organizirat na profitni ravni, bi se ti programi povezali med seboj in bi v vseh treh centrih potekali tudi programi za mlade, sem prepričana, da bi se vsa Evropa zgledovala po nas. Tako pa se vedno sprašujemo: zakaj samo ženske, saj smo enakopravni, saj imamo enake možnosti? Ampak tudi nekoliko več obveznosti.

TFL Glasnik:
Ta ideja se mi zdi zanimiva. Zadnjič ste na nekem forumu govorili tudi o teh demografskih podatkih o malih podjetjih, ki večinoma niso zrasla v nekaj več, vaša ideja pa je, da bi morali narediti inkubatorje za vse tiste, ki morda niso tako vešči. Kakšna je vloga GZS pri tem?

Marta Turk:
Vedno poudarjam in s podatki opozarjam o gospodarskih kazalcih, da imamo vseh 24 let enako sliko, imamo 96 odstotkov mikropodjetij, njihova povprečna zaposlenost je dva do tri ljudi in ne narašča. Njihova povprečna dejavnost so nekakšne storitve in ne gre za neko sistematično iskanje novih priložnosti, novih storitev ali vlaganje v neke nove storitve. V tem okolju se preprosto ne morejo hitreje razvijati, ker nimajo nekih določenih virov: denar, prostor in predvsem znanje. Skozi politiko aktivnega zaposlovanja mi to spodbujamo z ustanavljanjem vedno novih mikropodjetij, s samozaposlovanjem ljudi, ki prav tako nimajo vizije, morda za dve leti, in se vedno znova vračajo na zavod za zaposlovanje.

Strategija bi morala biti drugačna. To, kar (ponovno) predlagam, je, da bi poleg znanega programa in ob tem, da je vse več visoko izobraženih mladih ljudi brez službe, izbrali vzorčno, recimo 1000 mikropodjetij po nekem kriteriju. Recimo po kriteriju inovativnosti, saj je med njimi veliko takih, ki se prijavljajo za nagrade za inovacije in jih celo prejmejo, razvijajo pa se ne, ker jim nekaj manjka, neko znanje za naprej. Človek ali dva, ki bi jih zaposlili. Tem izbranim bi za eno leto sofinancirali zaposlitev mladega visoko izobraženega človeka, ki bi tako prispeval k razvoju neke nove storitve in k možnosti za nova delovna mesta. Prepričana sem, da bi od tisoč tako izbranih mikropodjetij najmanj 50 odstotkov nadaljevalo to zaposlitev, ker bi v tem času razvili novo storitev.

Takšno dejavnost je treba voditi, saj ni dovolj, da rečeš: to je svobodna država s svobodnim trgom, tu imaš 4000 evrov in začni. Moraš jih ves čas spremljati. Ni sistematičnosti, samostojni podjetniki se vračajo nazaj, ker jih ne naučimo partnerskega dela, da bodo lahko zaposlovali visoko izobražene ljudi. Namesto tega se pri mikropodjetnikih zaposluje ljudi, ki so že tako težje zaposljivi.

TFL Glasnik:
Ste to vašo idejo, ki je že gibanje, predstavili vladi?

Marta Turk:
Da, ob posameznih srečanjih s predstavniki vlade, moram pa reči, da nisem dobila občutka, da bi bili ravno navdušeni nad predlogom. Zdaj v okviru GZS pripravljamo vrh malega gospodarstva in bomo predlagali tudi enega takih ukrepov. Mi kot zbornica, kot sistem, imamo nabor podjetij, med katerimi je zelo veliko mikropodjetij, od katerih bi lahko postavili določene kriterije o tem, katerim podjetjem pomagati in kako jih opazovati, saj je treba vplivati na njih, da če že dobijo to ugodnost, da morajo v paket uvajanja mladih ljudi uvesti dodatna izobraževanja in srečanja. To je tisto, ko neka mreža, tudi zbornična, lahko izmeri, da je neki ukrep pomagal, da se je nekaj premaknilo.

Sicer bomo ves čas imeli opraviti s tem, da bo vsak po svoje mrežil, na trgu pa ne bodo uspešni. Ne bodo razvili storitev, ki bi bile konkurenčne – mi smo v Evropi.

Mikropodjetja premalo izkoriščajo dejstvo, da smo v Evropi. Že 15 let ni več dovolj prodajati v domači ulici. Če bomo to še naprej spodbujali, potem nismo naredili ničesar ne za državo ne za te ljudi.

TFL Glasnik:
Ko bi vas ta vlada le slišala in prepoznala ta temelj za razvoj. Zdaj pa še nekaj. Bila sem priča, ko ste se odlikovali z vodenjem svetovnega kongresa podjetnic iz 35 držav. Kakšen kapital je to lahko za Slovenijo?

Marta Turk:
Tega pomembnega kapitala se Slovenija premalo zaveda. Vsaka država, ki je predsedovala tej organizaciji, se je znala s tem okrepiti. Kamerun, ko je predsedoval organizaciji, njihova predsednica je bila ustoličena prav tu v Ljubljani, je za vse članice svetovnega združenja podjetnic pri Svetovni banki za razvoj zagotovil sredstva, da so se lahko vse podjetnice okrepile. Bila je celo ideja, da bi ustanovili sklad podjetnic, in Svetovna banka za razvoj je bila za to zelo zainteresirana. Vendar mora biti v teh združenjih, ki so prostovoljna, nekaj takih, ki so motorji.

TFL Glasnik:
Vi ste motor.

Marta Turk:
V Sloveniji smo imeli dvakrat svetovno srečanje; nekaj časa je bilo ministrstvo za gospodarstvo zelo zainteresirano, da bi dobili predsedovanje, vendar je to minilo. Na plečih enega ali dveh takšnega združenja ne moreš voditi.

Pravite kakšen kapital. Pa še kakšen. Če gre za širitev poslovanja po ženski podjetniški mreži, potem je treba žensko podjetniško mrežo izkoristit. Ko sem bila v Južni Afriki, sem denimo s presenečenjem ugotavljala, da je Illijeva kava že tam – že pred 15 leti. Podjetnice iz teh velikih blagovnih znamk, ko so bile tam, so že sklepale dogovore, našle so si zastopnike, predstavnike in partnerje – ustvarjale so svetovne mreže. Kaj pa mi? Mi mislimo, da hodimo na takšna srečanja zato, da se lepše oblečemo in se pogovarjamo z zelo zanimivimi ljudmi.

Premalo znamo to izkoristiti in premalo smo sistematično razvijali sposobnost ustvarjanja svetovnih mrež. Posebno ženske, in če zelo samokritično ocenim, da je vse tisto, kar smo s kolegicami ustvarile, kar bi bilo treba na mednarodnem trgu narediti, zato da bi hitreje prodirale, treba ponovno graditi.

Zakaj? Ko sem svetovnemu združenju razlagala, da ne bom več kandidirala, sem rekla, da se mi zdi pomembnejše, da doma naredimo več. Nimamo prave tradicije in sem zato začela oblikovati teme in mentorske programe, da iz njih izluščiš nekaj takšnih, s katerimi se lahko podaš tudi na mednarodni trg. Vesela pa sem, da so se mnoge podjetnice aktivirale tudi v drugih združenjih.

TFL Glasnik:
Zakaj ne znamo izkoristiti mednarodnih priložnosti? Mar smo Slovenci slabi podjetniki?

Marta Turk:
Samokritično bom rekla, da nas je malo takih, ki znamo videti te priložnost in jih potem nesebično deliti z drugimi.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo kot pionirke podjetništva?

Marta Turk:
Vedno ponavljam, da se vse da, če se le hoče, da pa se je treba zanesti na vse tisto, kar obvladamo sami. Glavni vir je vsekakor znanje in brez izpopolnjevanja ne gre, tretje sporočilo pa je, da nobena ideja ni nič vredna, če je ne realiziramo; realiziramo pa jo, če nas je več, torej je treba oblikovati time. Četrto sporočilo je, da se je treba povezovati in sodelovati.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si