TFL Glasnik:
Gospod Tadej Kotnik, ste prodekan Fakultete za elektrotehniko, cenjeni profesor, strokovnjak in dvakratni doktor, enkrat v Parizu iz biofizike in drugič v Ljubljani iz elektrotehniških znanosti – v istem letu. Razlog za ta pogovor pa je drugačen: že nekaj let vas videvamo v javnosti kot zelo pronicljivega, konciznega kritika političnih in finančnih odločitev te vlade. V zadnjem času ste najbolj zasloveli kot kritik izbrisa podrejenih obveznic.
Začniva s klasičnim vprašanjem: na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri?

Tadej Kotnik:
Upam, da tiste stvari, na katere sem najbolj ponosen, še pridejo, zelo pa se ves čas trudim biti objektiven. V moji primarni dejavnosti, znanstvenem raziskovanju, je bistveno, da če ugotoviš, da si nekaj narobe razumel ali si napačno predstavljal, svojo zmoto priznaš in stališče prilagodiš novim spoznanjem. Pri nas je to običajno videti tako, da načrtujemo neki eksperiment in si do neke mere že vnaprej izoblikujemo pričakovanje, kaj bo pokazal, nato pa meritve včasih pokažejo nekaj čisto drugega. Pravi znanstvenik mora v takem primeru takoj priznati, da so bila njegova pričakovanja zmotna, in prilagoditi svoj pogled dejstvom.

Načeloma tu ni bistvene ločnice med naravoslovno in ekonomsko znanostjo, saj tudi v ekonomiki veljajo različne teorije. Kriza je značilen primer neke vrste človeško vodenega, čeprav nenačrtovanega eksperimenta, kjer se države denimo ločijo v dve skupini, ki sledita dvema različnima teorijama in uvedeta različne ukrepe, potem pa lahko vsaj do neke mere primerjamo, kako uspešno te države gospodarsko okrevajo. Če je ena skupina dosledno uspešnejša, to namiguje, da je tudi teorija, na kateri je utemeljila svoje ukrepe, skladnejša z realnostjo.

TFL Glasnik:
Nisem čisto prepričana, da temu vašemu prepričanju sledijo – ekonomija morda še, zagotovo pa ne pravna znanost. Poslušala sem vas na televiziji in menim, da ste enkraten primer, kako ste strnjeno, s tezo za tezo, dokazali niz dogodkov ravno na primeru NLB in dokazali, da stvari ne držijo. Moje vprašanje gre bolj v smer, ali se vam ne zdi, da je ta »inženirski« pogled na družbeno dogajanje dobrodošel? Ga sicer pogrešate?

Tadej Kotnik:
Inženirji smo pri svojem delu lahko uspešni le, če znamo razčleniti, kaj so vzroki in kaj posledice, sicer naprava, ki jo razvijamo, ne bo delovala. V razpravah na ekonomskem in pravnem področju pa ni redko, da vzrok in posledico zamenjajo, a se zdi, da tega nihče ne opazi. Pogosto beremo, da naj bi globalno finančno-gospodarsko krizo povzročil stečaj banke Lehman Brothers septembra 2008, dejansko pa se je ta kriza takrat kuhala že vsaj leto dni in je Lehmana tudi privedla v insolventnost, pa tudi če bi to pometli pod preprogo kot pol leta prej pri banki Bear Stearns, bi moral čez nekaj mesecev insolventnost priznati še večji Merrill Lynch in bi se borze verjetno takrat še bolj sesule.

Tudi pri izbrisu slovenskih podrejenih obveznic naše oblasti zamenjujejo vzroke in posledice, ko trdijo, da naj bi bile te obveznice tvegane in njihov izbris upravičen zato, ker so imele letno obrestno mero petih ali šestih odstotkov; obrestna mera ni in ne more biti vzrok tveganosti obveznice, temveč je kvečjemu posledica te tveganosti, kot jo v času vplačila ocenjujejo vlagatelji.

Še en vidik, brez katerega naprave ne bi delovale, je ločevanje med pomembnimi in zanemarljivimi dejavniki, in tudi pri tem je na ekonomskem področju pogosto zmeda. Vsakič, ko izvemo, da se je javni dolg Slovenije spet zvišal, se mediji, pod njihovimi pritiski pa še vladajoči lotijo iskanja proračunskih izdatkov velikostnega reda milijona evrov, ki morda niso povsem nujni, pa se potem preloži obnova vrtca, popravilo lokalne ceste, nakup rentgenske naprave ... Na drugi strani aneksi povečujejo ceno TEŠ 6 za stotine milijonov evrov, zaradi našega prezgodnjega upokojevanja pa mora proračun vsako leto pokrpati pokojninsko blagajno za več kot milijardo evrov. Čeprav že več let opozarjam, da je »slon sredi sobe« dejstvo, da se upokojujemo bistveno premladi, saj je po uradni statistiki delež zaposlenih v starosti med 55 in 64 leti pri nas najnižji v EU, tudi OECD nas redno opozarja, da je to najbolj nevzdržen vidik našega proračuna, tako mediji kot vlada še naprej iščejo krivce za naš proračunski primanjkljaj povsod drugod.

TFL Glasnik:
Je to potem razlog, da inženirji niso v politiki, čeprav bi jih krvavo potrebovali? Osebno navijam za njih.

Tadej Kotnik:
Vesel bi bil, če bi kdo od inženirjev šel v politiko, bojim pa se, da ko enkrat zaplavaš v te vode, si postaviš cilj in začneš plavati proti njemu, hitro ugotoviš, da ne bo šlo brez stalnega sklepanja kompromisov po načelu uslug in protiuslug, ki so pogosto čisto v nasprotju z načelnostjo ali celo zdravim razumom.

TFL Glasnik:
Pa se vi dobro počutite v tej vlogi publicista, vaše kolumne v Financah so krasne. Spremljam ta vaš secirajoči pristop, vsi razumejo, kaj govorite. Vas zadovoljuje ta poza ali pa ste morda že dobili povabilo kam drugam, npr. v vlado?

Tadej Kotnik:
Javno sem se začel izpostavljati leta 2008, ko sem na portalu Financ, najprej na forumu in nato na blogu, opozarjal, da so nekateri naši največji finančni holdingi, predvsem Istrabenz, Infond Holding in oba Zvona Holdinga, če njihove portfelje ovrednotimo tržno, dejansko insolventni – dolgov imajo več kot premoženja. Takrat sem naletel na precej posmeha, češ da ne razumem realnega sveta, kjer vladajo politična prijateljstva, pri cerkvenih Zvonovih pa naj bi bilo tako, da lahko Vatikan zgolj tleskne s prsti in težav ne bo več. Vztrajal sem pri tem, da še toliko političnih prijateljstev in tleskanja Vatikana ne more spremeniti številk in dejstev, temveč lahko kvečjemu nekoliko odložijo soočenje z njimi. In čas mi je dal prav.

Ko so omenjeni holdingi zašli v insolvenčne postopke, sem začel spremljati tudi te postopke in hitro spoznal, da je v Sloveniji postopek prisilne poravnave skrajno izkrivljen v prid dolžnikom: ti lahko v načrtu obljubijo celotno poplačilo šele na koncu poravnave, čez več let, upniki pa imajo od trenutka, ko to odobrijo, zvezane roke in lahko le opazujejo, kako dolžnik izčrpava svoje podjetje in jim, ko napoči čas obljubljenega plačila, pusti povsem izpraznjeno blagajno. Čeprav so domala vsi politiki vseskozi ponavljali, da je treba zaščititi upnike, je bil prvi in skorajda edini tak korak v prisilnih poravnavah storjen aprila 2011 z novelo ZFPPIPP-D, s katero so določili, da je prisilna poravnava dopustna le, če se upnik zaveže poplačati vsaj 50 odstotkov obveznosti, in to v največ štirih letih. Temu je takrat izrazito in ognjevito nasprotovala dr. Nina Plavšak, avtorica večine naše insolvenčne zakonodaje, in že pol leta pozneje je pod njeno taktirko v državni zbor prišel predlog novele, po kateri bi bilo dovolj že poplačilo 30 odstotkov obveznosti v osmih letih. Nujnost takšne omilitve pogojev za dolžnike je utemeljevala s trditvijo, češ da nobena družba, ki postane insolventna, naj ne bi bila zmožna poplačati polovice svojih obveznosti. Čeprav je jasno, da to ne more držati, saj mora družba razglasiti insolventnost takoj, ko ne zmore poplačati vseh svojih obveznosti, sem takrat zbral še konkretne številke in pokazal, da se število prisilnih poravnav po uvedbi polovičnega praga ni nič zmanjšalo: od junija do decembra 2011, že po uvedbi 50-odstotnega praga, je bilo začetih 18, kar je 2,6 na mesec, v dveh letih poprej pa 55 oziroma 2,3 na mesec. Poleg tega so se izboljšale tudi bilance družb ob njihovem vstopu v poravnavo, saj dolžniki niso več mogli toliko izčrpavati premoženja in odlašati s priznanjem insolventnosti, sicer jim revizor in pooblaščeni ocenjevalec ne bi potrdila izvedljivosti poravnave: razmerje med negativnim kapitalom in sredstvi dolžnika se je izboljšalo z -121 na -22 odstotkov, mediana pa z -36 na -15 odstotkov. Te podatke in izračune sem predočil državnemu zboru, ki je predlog omilitve prisilne poravnave aprila 2012 zavrnil, kar je povzročilo zelo burno reakcijo dr. Plavšakove.

Ker so številke kazale, da zaostritve prisilne poravnave upnikom koristijo, dolžnikom pa ne škodijo prav dosti, če sploh, sem takrat predlagal, da bi storili še korak v pravo smer in predpisali, da morajo biti poplačila izvrševana obročno skozi leta poravnave, saj obljuba plačila na koncu pogosto ni izpolnjena in je dolžnik niti ni motiviran izpolniti. Minister Pličanič me je jeseni 2012 povabil v ekipo, ki je pisala novelo ZFPPIPP-E, ta je bila maja 2013 sprejeta in v njej je bilo tudi to določilo o obročnem poplačevanju, praksa naslednjih mesecev pa je pokazala, da tudi to ni povzročilo nobene katastrofe: v štirih mesecih veljavnosti novele ZFPPIPP-E je bilo potrjenih šest novih prisilnih poravnav, v katerih so se dolžniki zavezali poplačevati svoj dolg v obrokih po vsakem letu poravnave, in kolikor mi je znano, jih je pet že tudi izplačalo upnikom prvi letni obrok, vsaj eden tudi že drugega.

Ampak čez štiri mesece je bila v parlamentarnem kolesju že novela ZFPPIPP-F, ki je vse to spet ukinila: izbrisali so določila o največ štirih letih trajanja poravnave, o najmanj polovičnem poplačilu in obročnem poplačevanju. Ekipo, ki je pripravila to novelo, je vodila dr. Plavšakova, ki je menda izrazila zahtevo, da ne le da smem biti v tej ekipi, temveč tudi 'v radiju tisoč kilometrov od nje ne'. Ta novela velja od konca leta 2013 in zdaj imamo spet poravnave, v katerih dolžniki obljubijo osem ali deset odstotkov poplačila po šestih ali osmih letih, potem dve ali tri leta izčrpavajo podjetje in končajo v stečaju.

TFL Glasnik:
Dr. Kotnik, odprla sva stvari, ki bi morale biti odprte že mnogo prej. Nisem niti vedela, da ste bili povabljeni in da ste tako globoko sodelovali.

Tadej Kotnik:
Ta izkušnja je bila zame na koncu precej grenka. Ne gre le za to, da sem v pripravo gradiv, ki so odslikovala dejstva, vložil res veliko dela, in to povsem brezplačno, izključno v želji, da bi se zlorabe odpravile ali vsaj zmanjšale. Ko sem s tabelami in grafikoni dokazoval, da so novosti bistveno izboljšale izkupiček prisilnih poravnav za upnike, so mi redno izražali podporo vodilni iz Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS), z besedami, da vsak obrtnik ve, da je prisilna poravnava rop pri belem dnevu in da je odlično, da se je pojavil nekdo, ki je ta opažanja podprl s številkami in prepričal zakonodajalce o izboljšavah. Ko je bil v obravnavi predlog novele ZFPPIPP-F, ki je vse te izboljšave spet izbrisala, sem kontaktiral OZS s predlogom, da bi svoje argumente proti takšnemu izbrisu predočili skupaj, oni s konkretnimi zgodbami, jaz pa s številkami in izračuni, a so iz meni še danes nerazumljivih razlogov odgovorili, da jih to ne zanima in da vodstvo OZS to novelo podpira. Dodatno razočaranje je bila zame izjava enega vplivnejših prisilnih upraviteljev, s katerim sva prej večkrat tvorno sodelovala v razpravah o problematičnosti prisilnih poravnav, med obravnavo ZFPPIPP-F, kamor nisem bil povabljen, pa je, ko so nekateri izpostavili moje izračune, izjavil, da ti izračuni niso vredni nič, saj da jih je izdelal popolni analfabet.

TFL Glasnik:
Kdo potem ščiti dr. Nino Plavšak? Morda veste?

Tadej Kotnik:
V to se ne bi spuščal. Tudi sicer je v tem pogovoru ne bi omenjal po imenu, če ne bi takole iz prve roke spoznal, kako agresivno, vztrajno in vedno znova je pripravljena lobirati za ukinitev vseh določil, ki so empirično dokazljivo izboljšala poplačilo upnikov v prisilnih poravnavah. Na koncu je očitno s takšnimi ali drugačnimi argumenti prepričala še vse tiste, ki so največkrat oškodovani.

TFL Glasnik:
Pa imate te analize, da bi morda naredili povezave na njih.

Tadej Kotnik:
Svoje analize prisilnih poravnav sem predstavil v štirih člankih v časniku Finance: 3. aprila 2012 v kolumni 'Znižanje praga poplačila bi poslabšalo kapitalsko neustreznost družb v prisilnih poravnavah', 4. junija 2013 v kolumni 'Insolvenčna zakonodaja končno dobiva zobe', 17. julija 2013 v kolumni 'Prisilne poravnave v valovih' in nazadnje nekoliko bolj žolčno 9. oktobra 2013 v kolumni 'Prisilke, zombiji in trojka iz ozadja'.

TFL Glasnik:
Vseeno bi vas vprašala, kako ste sploh prišli do tega? Kaj vas je izzvalo, da ste kot biofizik, profesor na elektrotehniški fakulteti šli tako daleč in ste začeli opozarjati na nepravilnosti na državni ravni?

Tadej Kotnik:
Šlo je za verigo dogodkov. Ko so se naši pidi preoblikovali v vzajemne sklade in so točke (enote premoženja) nekaterih še naprej kotirale na borzi, sem nekaj časa eksperimentiral z arbitražo oziroma vsaj približkom arbitraže: portfelje skladov sem vnesel v razpredelnice v excelu in jih povezal s tečajnicami, da se je tržna vrednost enot premoženja izračunavala v realnem času, in če je bil tečaj na borzi dovolj nižji od tržne vrednosti enote portfelja, sem jih kupoval na borzi in prodajal družbi za upravljanje (DZU). Nekaj časa je šlo kar dobro, potem pa so začele to izvajati tudi sami DZU, ki pa sebi niso zaračunavali izstopne provizije, zato se ta račun drugim ni več izšel. Potem sem začel spremljati finančne holdinge, ker so imeli tudi med njimi nekateri v portfeljih precej tržnih delnic, in sem poskusil ugotoviti, ali se tečaji delnic holdingov gibljejo korelirano s tečaji delnic v njihovem portfelju; korelacije ni bilo, zato se nisem odločil za vlaganje vanje, sem pa ugotovil, da so tečaji delnic nekaterih med temi holdingi, Istrabenz je prav izstopal, bizarno previsoki glede na tržno vrednost njihovih portfeljev. Takrat sem na spletnem portalu Financ pisal blog in začel sem opozarjati, da so mnogi holdingi drastično precenjeni in da je tržna vrednost portfelja nekaterih, če upoštevamo njihove finančne obveznosti, celo že negativna. Ker sem te ugotovitve podkrepil s številkami, so mnogi prisluhnili, a nato povečini odmahnili, češ, pri Istrabenzu je Bavčar, vsekakor bo našel kak vzvod, da se bo izvlekel, pri Zvonovih je Vatikan in podobno. Še danes imam elektronsko sporočilo takratnega člana uprave NLB, s katerim sva se prej nekajkrat pogovarjala o teh mojih izračunih, ob razglasitvi insolventnosti Istrabenza pa mi je napisal: 'Kaj naj rečem? Res je, vi ste imeli prav, naši analitiki pa ne.'

TFL Glasnik:
Človek se vpraša, kje je tu znanje, saj to bi moral znati vsak ekonomist. Spominjate me na nekakšnega slovenskega Erika Snowdna, saj toliko pameti na kupu predstavlja nevarnost za marsikoga.

Tadej Kotnik:
Mislim, da je pameti in znanja precej še pri marsikom, a mnogi ne smejo reči bobu bob, sam pa nisem zaposlen v bančno-finančnem sektorju in me nič ne ovira, da to, kar ugotovim, tudi povem. Marsikateremu analitiku, ki bi v Istrabenzu ali Zvonu takrat izračunal tako katastrofalno stanje, bi šef verjetno ukazal, naj te izračune uniči in pozabi nanje.

TFL Glasnik:
Lahko ste huda motnja, lahko pa imate velik vpliv. Naj vprašam, kako vas je sprejela vlada Mira Cerarja. Ste dobili kakšno povabilo?

Tadej Kotnik:
Z dr. Cerarjem sem se nekaj tednov prej, preden je postal predsednik vlade, sestal, ker ga je zanimala novela zakona o bančništvu (ZBan-1L), s katero so omogočili izbris podrejenih obveznic slovenskih bank. Takrat sva skupaj pregledala besedilo te novele in pri branju 261.e člena ZBan-1, ki razveljavlja vse pravice imetnikov obveznic, zapisane v pogodbah in prospektih obveznic, je dr. Cerar dejal, da so temu včasih rekli revolucionarno pravo. Odkar je predsednik vlade, se še nisva pogovarjala.

TFL Glasnik:
Kaj pa dr. Mramor?

Tadej Kotnik:
Če se tudi pri tem navežem na izbris delnic in obveznic, je dr. Mramor zame, to moram reči, veliko razočaranje. Konec maja 2014, le nekaj tednov preden so mu ponudili položaj finančnega ministra, je v intervjuju za Mladino povedal, da je bil ta izbris, citiram, 'pravno problematičen, ekonomsko škodljiv in bo treba tako ali tako vse plačati'. Ko je postal minister, je nenadoma zavzel diametralno nasprotno stališče in zdaj razlaga, da je bil ta izbris ne le sprejemljiv, temveč celo tako odličen, da bi morali njegovim tvorcem, torej nekdanji premierki Alenki Bratušek, njenemu finančnemu ministru Urošu Čuferju in guvernerju Boštjanu Jazbecu, spet citiram, tokrat iz njegove izjave za RTV Slovenija februarja letos, 'postaviti vsaj majhne spomenike'. Očitno je politik Mramor neka povsem druga oseba od državljana Mramorja.

Pred kratkim me je nekdo kontaktiral, češ da bi se Mramor želel pogovarjati z menoj, a sem odvrnil, da sem se z ljudmi, ki en dan govorijo eno, naslednji dan pa prav nasprotno, že prevečkrat pogovarjal in vsakič znova spoznal, da to nima smisla.

TFL Glasnik:
Škoda je, ker sem prepričana, da vsa slovenska gospodarska srenja to potrebuje, in vam želim še veliko poguma v tem snowdenovstvu. To so hude stvari.

Tadej Kotnik:
Stvari so najhujše, kadar je iz številk povsem jasno, kje so največji problemi, pa kljub temu vsi gledajo nekam drugam. V želji prikazati, kje so resnične težave Slovenije, sem 13. avgusta lani v Financah napisal kolumno 'Povprečna Slovenija', v kateri sem z grafikoni poskusil pokazati, da marsikaj od tistega, kar se pri nas poudarja kot huda težava, v primerjavi z drugi državami v Evropi ni prav nič ekstremno. Denimo, še zdaleč ni res, da je pri nas razmerje med plačami v javnem in zasebnem sektorju med najvišjimi v Evropi; v resnici smo v srednji tretjini in podobno je tudi pri našem javnem dolgu, izraženem v odstotkih BDP.

Nasprotno pa smo po nekaj kazalnikih, ki jih nihče ne izpostavlja, prav zares med najslabšimi, predvsem po že omenjeni izredno nizki povprečni upokojitveni starosti. Še en tak kazalnik, kjer smo ekstremni, je naše zelo visoko razmerje med minimalno in povprečno plačo, pa tudi o tem skoraj nikoli nihče ne govori in ne piše.

TFL Glasnik:
Kaj pa zgodba o izbrisu podrejenih obveznic?

Tadej Kotnik:
Cinično bi lahko rekel, da sem za to izkušnjo celo hvaležen, saj me je to močno streznilo in povsem porušilo moje iluzije, da živimo v pravni državi in da so po vstopu v EU človekove pravice bolj zaščitene kot prej. Ampak tega, v kakšne skrajnosti so šli pri tem posegu v Sloveniji, kolikšne so bile kršitve in koliko jih je bilo, sem se začel zavedati šele postopoma, ko sem spoznaval, koliko varovalk so zaobšli ali povozili, koliko pravnih aktov so zanemarili ali izkrivljeno interpretirali, koliko številk so potvorili, koliko pritiskov je bilo v zakulisju, da je ta stvar na koncu šla skozi.

Ko je naše ministrstvo za finance septembra 2013 napisalo predlog zakona, je pridobilo tri pravna mnenja (pravnih pisarn ZBS, AZN in ATVP), ki so si bila enotna, da bo tak zakon protiustaven, a je ministrstvo ta mnenja dalo v koš za smeti, predlog pa v vlado. Vlada je imela oktobra 2013 še tri dodatna pravna mnenja (Inštituta za primerjalno pravo, Inštituta za javno upravo in mednarodne pravne pisarne Clifford Chance) in tudi ta so prišla do sklepa, da je tak zakon protipraven, tako z vidika ustave kot mednarodnega bančnega prava, a je vlada predlog potrdila in ga poslala v državni zbor, teh mnenj pa sploh ni omenila. V državnem zboru so dobili na mizo še veto državnega sveta in kot utemeljitev pravno mnenje, ki ga je napisal nekdanji predsednik ustavnega sodišča dr. Janez Čebulj in se je prav tako glasilo, da bo zakon protiustaven, a so poslanci – izključno koalicijski, brez enega glasu opozicije – zakon kljub temu sprejeli.

Takoj, ko je bil zakon sprejet, je Banka Slovenije naložila družbama Deloitte Revizija in Ernst & Young Revizija, naj povsem mimo računovodskih standardov na vnaprej izbranem omejenem naboru podatkov izračunata, češ da je kapital NLB, NKBM, Abanke, Probanke in Factor banke dovolj negativen, da bodo lahko upravičili izbris vseh njihovih delnic in zatem še vseh njihovih podrejenih obveznic. Ker sta ti revizijski družbi odgovorili, da tega ne moreta, saj ju zavezujejo računovodski standardi, so se potem na hitro dogovorili, da takšne cenitve, ki so še danes strogo tajne, izdelata družbi Deloitte Svetovanje in Ernst & Young Svetovanje. Ti družbi se ne prej ne pozneje nikoli nista ukvarjali z ničimer podobnim, za to nalogo pa sta bili izbrani in zelo bogato plačani zgolj zato, ker ju računovodski standardi ne zavezujejo ter ju ne nadzirata ANR in Slovenski inštitut za revizijo, zato sta lahko izračunali, kar je Banka Slovenije pač želela.

Zgodba gre še dlje, od ignoriranja pravnomočnih sklepov informacijske pooblaščenke do laganja tej isti pooblaščenki, pritiskov na sodnike in še česa, a to verjetno ni gradivo za tak pogovor.

Spoznanje, da se vse to dogaja dandanes v članici EU, da nekateri na to opozarjamo tako z izračuni kot verodostojnimi dokumenti, pa nihče ne odgovarja in le redki sploh zahtevajo, da bi kdo odgovarjal, me je soočilo z realnostjo, v kakšnem okolju dejansko živimo. Kritičen sem bil že, kako so z arbitrarnimi zaplembami marca 2012 povozili pravno državo v Grčiji, pa marca 2013 na Cipru. Potem so decembra 2013 šli pri nas v nekem pogledu še dlje, saj so v Grčiji 'ostrižencem' porezali le polovico terjatve, na Cipru pa so jim v zameno dali delnice, ki so sicer trenutno vredne le četrtino 'ostrižene' terjatve, a če bo banka okrevala, bodo nekoč še kaj več. Pri nas pa so naredili izbris brez nadomestila, izbrisancem pa še tako močno okrevanje banke ne bo prav nič pomagalo dobiti česar koli nazaj. Pri tem, da v nasprotju z Grčijo in Ciprom nismo potrebovali finančne pomoči iz tujine.

TFL Glasnik:
Gospod Kotnik, lahko bi se pogovarjala še zelo dolgo, a vendarle končajva z mojim klasičnim vprašanjem. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Tadej Kotnik:
Verjamem, da nam bo vsem bolje, če se bo čim več državljanov čim pogosteje odločalo na osnovi dejanskih številk in dejstev. Kjer številke in dejstva kažejo na nujnost bolečih sprememb, je smiselno stisniti zobe; kjer ne kažejo na nič takega, bi bil to mazohizem.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya