TFL Glasnik:
Ga. Nada Pavšer, ste upokojena profesorica kemije in biologije z bogato kariero, pomembno je tudi povedati, da imate 70 let. Dvajset let profesorica na gimnaziji, leta 2000 ste prejeli častni znak svobode za zaslužno in zagnano delo z mladimi na področju varovanja okolja, leta 2010 pa prestižno okoljsko priznanje – nominirani ste bili in ste prejeli drugo nagrado Energy Globe Award v kategoriji mladi, pri kateri je sodelovalo 115 držav z več kot 500 projekti. Leta 2011 ste kandidirali na državnozborskih volitvah z Gibanjem za Slovenijo, kar govori o tem, kaj vas zanima. Predvsem pa ste ustanoviteljica mreže slovenskih ekošol in ste prva nacionalna koordinatorica. Leta 2012 ste bili imenovani za ambasadorko Energy Globe Award za Slovenijo. Poleg vsega tega zdaj čakate na termin zagovora doktorata! Na kaj od vsega naštetega ste najbolj ponosni?

Nada Pavšer:
Moram reči, da sem najbolj ponosna na mojo družino, hčer Mojco in tri krasne vnuke. To je na prvem mestu, je pa moj otrok tudi ustanovitev mreže slovenskih ekošol. Ekošola kot način življenja, tako sem jo jaz imenovala in na tak način smo od leta 1996 orali ledino na tem vzgojno-izobraževalnem področju slovenskih vrtcev, osnovnih in srednjih šol.

Kariero sem nadaljevala volontersko in sodelovala pri ustanovitvi društva Sobivanje, katerega predsednica sem. To društvo uresničuje cilje trajnostnega razvoja skozi vzgojno-izobraževalne projekte v srednjih šolah in vrtcih. To je moj novi izziv in prav skozi društvo Sobivanje gradimo šolo sobivanja, ker želimo okoljskemu vidiku dodati še druge komponente trajnostnega razvoja. Kajti naša država, naša Evropa in naš planet potrebujejo celovit pogled, začenši z okoljsko odgovornostjo, kar vi delate in kar mi je zelo všeč. Ne znamo ali nismo znali ravnati z naravo, saj smo bili dolga leta na tem področju premalo ozaveščeni in smo naredili ogromno škode.

TFL Glasnik:
Opravičujem se, da omenjam vaša leta, a vi ste vendarle drugačni. Vaše ukvarjanje in odnos do okolja imata namreč že kar dolgo brado. Temu ste resnično zvesti še iz časov, ko še nismo govorili o tem. Vse to ste nekako ponotranjili in se s tem še vedno ukvarjate, za ene pa ste poleg vsega še lep primer, kako je človek lahko aktiven tudi v letih, ko marsikdo misli, da to ni več mogoče. Ravno nasprotno.
Poskusiva zdaj razjasniti nekatere pojme. Vaše ključno osredotočenje je trajnostni razvoj, posvetili pa ste se mladim, ki jih ozaveščate. Ali nam lahko razložite, kaj vse počnete, kakšni so cilji in kakšni so rezultati?

Nada Pavšer:
Začela sem v 80. letih. Ko sem bila še mlada profesorica, smo ustanovili klub mladih raziskovalcev z enim samim namenom - da bi srednješolcem približali naravo in okolje, da jo začutijo. Organizirali smo naravoslovne tabore v Rakovem Škocjanu, na Planinskem polju. Moji takratni dijaki so danes na pomembnih položajih. Vsega tega se spominjajo in to je pustilo pečat.

Če v mladem človeku zaseješ zrno odnosa do narave in odnosa do okolja ter seveda posledično odnosa do sebe, potem to seme raste z njim. Leta 1996, ko so me povabili na koordinacijo ekošol, čisto na začetku, ko se je ta projekt rojeval v okviru EU, sem imela priložnost, ko me je Slovensko ekološko gibanje predlagalo, da bi sodelovala pri pripravi tega mednarodnega projekta.

Bila sem presrečna. Očitno sem se rodila s tem poslanstvom, saj sem že kot otrok spoznavala naravo in sem imela srečo, da sem živela v trajnostni naravi blizu Postojne.

TFL Glasnik:
Kaj pa zdaj, kako to poteka v šolah, kako se šole odzivajo?

Nada Pavšer:
Leta 1996 so bili to trdi boji. Bila sem pomočnica direktorja Zavoda za šolstvo in sem to želela delati v svojem prostem času. Takratni direktor je menil, da je to eksotika. Odgovorila sem mu, da je to naša prihodnost. Reči moram, da mi je tudi moj pokojni mož, novinar Franci Pavšer, zelo pomagal in me podpiral.

Danes pa imamo že svetovne posvete o tem – narava nam vrača udarec. Mislim, da sem zasejala ta humus znotraj slovenskih ekošol. Danes se ti projekti drugače prijemajo in potekajo, otroci in odrasli so vse bolj ozaveščeni; skozi Sobivanje in skozi šolo sobivanja v bistvu še naprej uresničujemo in gradimo to okoljsko ozaveščenost. Kolegi iz društva Sobivanje in jaz imamo predavanja za starše in učitelje ter delavnice za otroke v slovenskih vrtcih in šolah: en tak projekt je Trajnostna pot je moja izbira, ko govorimo predvsem o trajnostni mobilnosti. Vemo pač, da je promet eden najhujših onesnaževalcev našega zraka in ne vpliva le na okolje, ampak neposredno na zdravje.

TFL Glasnik:
Vi ste v pokoju in vse to počnete iz lastnega prepričanja pa še volontersko.

Nada Pavšer:
Točno tako.

TFL Glasnik:
Iz lastnega prepričanja, ki je vzklilo v 80. letih, in ste še vedno vpeti v vse te institucije. To je zame pravo sporočilo Sloveniji.

Nada Pavšer:
To drži. V bistvu bi se moral vsak človek zavedati, da mora prispevati svoj del. Kot mlada profesorica, tudi pozneje v državni upravi, marsikdaj pravzaprav nisem smela. Sem pa na notranjem ministrstvu imela priložnost, da smo razvili modul izobraževanja za trajnostni razvoj. Bilo je leta 2004 in 2005. Ko sem odšla z ministrstva, je ta modul izginil.

Šla sem na MOL, kjer sem bila načelnica za izobraževanje in predšolsko vzgojo, izobraževanje in šport. Tam sem takoj, ko sem imela priložnost (očitno sem imela tudi neke priložnosti), s sodelavci razvila ta modul trajnostnega razvoja za tiste šole, ki so na področju trajnostnega razvoja že imele dobre projekte. Te šole so bile seveda tudi sofinancirane. Potem sem bila vesela, da sem prišla na ministrstvo za okolje za dve leti in sem tudi tam dala nekaj pobud. Vendar sem za srečanje ekošol in ko smo skupaj z mediji organizirali projekt Rešimo Slovenijo nevarnih odpadkov za zaključni del morala vzeti dopust. Čeprav sem bila zaposlena na ministrstvu za okolje. Res je, da je bil minister odsoten, sicer bi bilo verjetno drugače, a takšno je bilo navodilo iz kabineta.

TFL Glasnik:
Kako neverjetno!

Nada Pavšer:
Ko sem uveljavljala svojo voljo, ki je bila v prid vsem nam, sem vedno naletela na številne ovire.

TFL Glasnik:
Verjetno ste bili petelin, ki je prezgodaj zapel. A življenje nam to vse vrača, saj je Slovenija odprta za vse okoljske probleme. Tudi Evropa to podpira, a do vsega smo prišli tudi s pomočjo vseh vas in s prispevkom vsakega posebej.

Nada Pavšer:
Globalno je to drobna kaplja, a z vidika Slovenije smo le delali neki humus med mladimi in z mladimi. Ti mladi imajo danes svoje družine in to je zadovoljstvo.

TFL Glasnik:
Koliko časa na teden porabite za razne aktivnosti?

Nada Pavšer:
Tudi po 20 ur na dan. Na zadnjih volitvah sem bila ponovno izvoljena v občinski svet občine Dobrepolje in prav to noč sem pripravljala osebne poglede in cilje, ki jih bom podpirala na področju trajnostnega razvoja. Kako vključiti vaščane vseh vasi. Delala sem do treh zjutraj, saj dobivam dodatno energijo, ko to ustvarjam.

Občina Dobrepolje je krasna občina in bi lahko bila vrt Ljubljane, saj je dovolj ekološko ohranjena; sicer že ime Dobrepolje pove, da lahko pridelamo denimo ekološki krompir za vso Ljubljano.

TFL Glasnik:
Ni čudno, da ste ambasadorka v Energy Globe Award za Slovenijo. Bi nam povedali še kaj o tem.

Nada Pavšer:
Prav zato, ker me je svetovna organizacija nominirala za to nagrado, sem bila v Ruandi, kjer se je praznoval 20. svetovni dan okolja. Ruanda, ki je krvavela v istem času kot naš Balkan, z novo vlado danes začenja čistiti na vseh področjih. Na področju okolja so veliko naredili in so za nagrado dobili priložnost organizirati svetovni dan okolja.

Tam so bili vsi nagrajenci, nagrada pa vključuje trajnostni razvoj – od organizacij, izobraževalnih institucij do podjetij, ki delajo premik na področju trajnostnega razvoja. Na področju zraka, vode, zemlje, energije in dela z mladimi. Vsaka organizacija ali podjetje, ki oceni, da ima dober projekt, se lahko prijavi … Mislim, da bi tudi vi lahko prijavili vaš projekt.

Dobro je to, da so na svetovni dan okolja vse institucije, podjetja, objavljeni s svojimi projekti na spletnih straneh, ki so dostopne vsem, predvsem pa 165 državam, ki že sodelujejo v okviru Energy Globe Award. To je brezplačna promocija podjetniških idej na področju okolja.

TFL Glasnik:
Za mene ste pravo presenečenje in za Slovenijo ste zelo svetovljanski. Kako zgodaj ste začeli, kako široko ste začeli in kako ste s to nagrado prišli do svetovnega vrha! Predvsem pa Sloveniji sporočate, da je mogoče tudi v vaših letih aktivno sodelovati in narediti nekaj za to državo, za okolje in zase. Zato iskrene čestitke.

Nada Pavšer:
In za moje vnuke.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Nada Pavšer:
Prišli smo do točke, ko se mora resnično vsak zamisliti, kaj lahko prispeva k zmanjšanju in blaženju podnebnih sprememb. Tukaj že pri najmanjši zadevi, pri plastični vrečki, ki jo po nepotrebnem vzame in odvrže. Vsak se mora v vsakem trenutku zavedati tega, da lahko veliko naredi. To je lahko drobna kapljica, ampak ocean je sestavljen iz drobnih kapljic.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar, št. 490/2018

ZDDV-1 daje zavezancem možnost, da pod predpisanimi pogoji napake v DDV-obračunih, ki jih odkrijejo sami, popravijo v tekočem obračunu in da obračune, ki niso bili oddani v zakonitem roku, vložijo kasneje. S prostovoljnimi popravki se želi zavezance za davek spodbuditi k temu, da bi morebitne kasneje ugotovljene nepravilnosti v davčnih obračunih sporočili davčnemu organu. Institut samoprijave daje možnost za izognitev kazni in plačilo nižjih obresti za zamudo.

Možnost popravkov je zakon uvedel v letu 2011 z novima členoma 88. b in 88. c, ki sta se začela uporabljati za popravke napak iz preteklih obdobij, izkazane v obračunih za davčna obdobja po 30. 9. 2011 oz. za nepredložene obračune, ki so se nanašali na obdobja od vključno oktobra 2011 dalje.

Pregledali bomo trenutno ureditev in dileme, ki se v zvezi z njo pojavljajo, ter opisali predlagane spremembe² ter njihove posledice. V zvezi s popravki napak bomo upoštevali pojasnilo, ki ga je objavil Furs.

Popravljanje napak v oddanem obračunu

V zvezi s popravki napak v oddanem obračunu DDV, ki jih zavezanec odkrije še pred potekom zakonskega roka za njegovo oddajo, je možnost popravka odvisna od tega, ali je v oddanem obračunu izkazana obveznost za plačilo ali presežek vstopnega DDV, katerega vračilo zavezanec ne terja (kar pomeni, da presežek prenaša v prihodnja obdobja in bo z njim (delno) pokrival prihodnje davčne obveznosti), ali pa se v obračunu izkazuje presežek in je zavezanec v rubriki 04 označil »da«.

V prvem primeru lahko zavezanec že oddani obračun nadomesti z novim, medtem ko pri obračunih, po katerih uveljavlja zahtevek za vračilo presežka, v skladu z zakonom te možnosti nima. Za te primere Furs pojasni:

»Izjemoma lahko davčni zavezanec predložen obračun DDV nadomesti z novim obračunom, če v zvezi s predloženim obračunom še ni končan postopek davčnega nadzora po 129. oziroma 130. členu ZDavP-2. To pomeni, da davčni organ v zvezi z zahtevkom za vračilo DDV preverja upravičenost zahtevka za vracˇilo na podlagi predloženega obračuna DDV. Davčni zavezanec v tem primeru lahko predloži popravljene podatke na poziv davčnega organa ali predlaga davčnemu organu (pristojnemu uradniku, ki opravlja davčni nadzor) popravek predloženega obračuna DDV s predložitvijo pravilnih podatkov (v papirni obliki ali kot lastni dokument po sistemu eDavki, v primeru popravkov za pretekla obdobja mora davčni zavezanec navesti tudi podatke o znesku davka in višini obresti za posamezno davčno obdobje, na katero se popravki nanašajo)...«

Ne gre spregledati, da začne Furs v takem primeru 21-dnevni rok za vračilo DDV šteti od dneva predložitve popravljenega davčnega obračuna, če pa vloženi obračun vključuje tudi popravke za pretekla obdobja, se predpisane obresti izračunajo do dneva vložitve popravljenega obračuna.

V primerih, ko zavezanec ne dobi možnosti popravka oddanega obračuna v okviru postopka preverjanja (podatkov iz) obračuna v zvezi z vračilom vstopnega DDV, menim, da lahko napako popravi v obračunu DDV za naslednje davčno obdobje in ravna v skladu z 88. b členom, kar pomeni, da plača obresti po predpisani obrestni meri, ki velja za predložitev podatkov v enem mesecu po preteku roka za vložitev obračuna DDV (trenutno: 12-mesečni EURIBOR + 1 odstotna točka).

Iz predloga sprememb in dopolnitev ZDDV-1 ne izhajajo nikakršne spremembe za tovrstne popravke.

Popravki napak iz preteklih obdobij

Glede na veljavno besedilo 88. b člena ZDDV-1 lahko zavezanec najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku nadzora obračuna davka pri davčnem organu oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vključi popravke napak iz preteklih davčnih obdobij v tekoči obračun DDV. Kadar je bil zaradi napak DDV prenizko obračunan ali odbitek previsok, od zneska DDV, ki je predmet popravka, obračuna in plača obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo DDV, ki se poveča za 1 do 4 odstotne točke, odvisno od obdobja zamude (1 odstotna točka za zamudo do enega meseca, 4 odstotne točke za zamudo, daljšo od enega leta).

Popravek je treba izvesti na način, da se znesek popravkov (pozitivne vrednosti), ki povečujejo vrednost obračunanega DDV oziroma zmanjšujejo odbitek DDV v preteklih obdobjih, vpiše v ustrezna polja obračuna DDV, hkrati pa se – zaradi izračuna in knjiženja obresti – te zneske vpiše tudi v polja pod rednim delom obračuna, ki se izkazujejo davčnemu zavezancu za namene izračuna pripadajočih obresti.

Obresti tečejo od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral davčni zavezanec vključiti pravilen znesek DDV, do:

• poteka roka za plačilo DDV po obračunu, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za povečanje davčne obveznosti, oziroma
• do dneva predložitve obračuna, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za zmanjšanje presežka DDV po obračunu.

Davčni zavezanec, ki popravi napake iz preteklih davčnih obdobij v skladu z 88. b členom zakona, se ne kaznuje za prekršek iz ZDDV-1 (141. a člen).

V zvezi z obdobjem, v katerem tečejo obresti, je zanimivih več stvari. Opazimo lahko, da obresti tečejo, tudi če je zavezanec v obračunu z napako izkazoval presežek vstopnega DDV (in bi ga tudi upoštevaje napako), ne glede na to, ali je z njim že pokrival davčne obveznosti iz kasnejših obdobij ali ne. Tek obresti ni odvisen od dneva plačila, ampak od roka, v katerem je davčno obveznost po obračunu treba plačati. Drugačen je primer, ko zavezanec popravi napako, vendar hkrati ne obračuna tudi obresti v zvezi s popravkom. Takrat obresti tečejo do zapadlosti obveznosti po obračunu oz. vložitve obračuna, v katerem je sporočil napako (prijavil znesek v rubriki »Samoprijava/Popravek«), ne pa zgolj do takrat, ko je dejansko popravil napako. Z namenom popravka v obračun v takem primeru navede osnovo za obračun obresti, ne pa tudi zneska napake. Furs za te primere predlaga, da davčni zavezanec v dopisu, ki mu ga pošlje kot prilogo k obračunu DDV za tekoče obdobje ali kot lasten dokument v sistemu eDavki, tudi pojasni razloge za izračun obresti.

Furs slednje pojasnjuje s tem, da se davčni zavezanec razbremeni odgovornosti za prekršek šele, ko popravek napake iz preteklega obdobja vključi v tekoči obračun DDV in ta obračun predloži davčnemu organu, vendar ob natančnem izpolnjevanju vseh predpisanih pogojev iz 88. b člena ZDDV-1. Tekoči obračun iz 88. b člena ZDDV-1 tako pomeni tisti obračun, v katerem so obračunane in plačane obresti iz 88. b člena ZDDV-1.

Samoprijava tudi ni pravilna, kadar davčni zavezanec zaradi izračuna in knjiženja obresti zneske napačnega DDV vpiše v spodnja polja pod rednim deloma obračuna DDV, znesek popravkov (pozitivne vrednosti), ki povečujejo vrednost obračunanega DDV oziroma zmanjšujejo odbitek DDV v preteklih obdobjih, pa pozabi vpisati v ustrezna polja DDV-obračuna. V takem primeru namreč plača obresti, ne pa tudi davka. Furs pojasni: »Če (...) davčni zavezanec bodisi ne vpiše zneska popravka v ustrezna polja obračuna DDV bodisi ga ne vpiše v polja pod obračunom DDV, da se izračunajo pripadajoče obresti, pogoji za razbremenitev odgovornosti za prekršek niso izpolnjeni.« Vprašanje je, ali zavezanec s tem morda izgubi možnost popravka v skladu z 88. b členom v katerem od kasnejših obdobij ... Furs tega izrecno ne zapiše, ne bi pa to bilo logično, zato ker izpolni pogoje iz 88. b člena, če (v obratnem primeru) obračuna obresti od popravka davka v kasnejšem obračunu, kot je tisti, v katerem je odpravil napako, vendar brez obračuna obresti. Seveda bi bilo logično, da v primeru, ko je prvotno obračunal zgolj obresti, obveznosti (razlike davka) pa ni plačal, obresti obračuna do dejanskega plačila dolgovanega DDV.

Popravki napak po 1. 1. 2019 ...

Kaj nam v zvezi s popravki napak iz preteklih obdobij prinaša predlog sprememb zakona? Popravki se bodo glede na spremenjeni naslov člena 88. b v »predložitev obračuna DDV na podlagi samoprijave« zdaj obravnavali kot samoprijava. Iz obrazložitve predlagatelja izhaja, da je razlog za spremembe uskladitev ZDDV-1 s samoprijavo, ki je za druge davke urejena v Zakonu o davčnem postopku.

Poleg tega bo v 1. odst. izrecno navedeno, da popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave ni več mogoče, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prvega odstavka, to je:

• začetek davčnega inšpekcijskega nadzora,
• vročitev odmerne odločbe oziroma
• začetek postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka.

S tem se vse okoliščine, ki omejujejo popravljanje napak v obračunu DDV na podlagi samoprijave, med seboj izključujejo, kar pa ne pomeni, da se je kakor koli vsebinsko poseglo v predpisani rok. Te okoliščine so relevantne za presojo pravočasnosti popravkov predloženega obračuna na podlagi samoprijave.

Ključna sprememba je sicer poenotenje obresti, ki se obračunajo v primeru popravkov napak, in sicer se bodo obresti obračunavale v višini 3 odstotke letno, tako kot velja za samoprijavo po ZDavP-2, in neodvisno od trajanja zamude.

Naknadna predložitev obračuna DDV

V skladu z veljavnim 88. c členom ZDDV-1 lahko davčni zavezanec najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku nadzora obračuna davka pri davčnem organu oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka naknadno predloži obračun, ki ga ni predložil v predpisanem roku.

Pri naknadni predložitvi mora izkazano obveznost plačati hkrati s predložitvijo obračuna in od zneska obveznosti obračunati in plačati obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo DDV, povečani za od 1 do 4 odstotne točke, odvisno od trajanja zamude. Obresti se obračunajo za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, za katerega bi moral biti predložen obračun DDV, do dneva predložitve obračuna DDV. Davčni zavezanec obračuna, predloženega v skladu s tem členom, ne sme nadomestiti z novim.

Prepozno vlaganje obračunov po 1. 1. 2019 ...

S predlagano spremembo v naslovu člena se naknadna predložitev obračuna DDV dopolni z »na podlagi samoprijave«, zaradi prenove instituta, ki se s 1. januarjem 2019 usklajuje z ureditvijo samoprijave pri drugih davkih v skladu z ZDavP-2. Rok za predložitev obračuna ostaja vsebinsko enak kot doslej, čeprav se besedilo spreminja na enak način kot pri popravljanju napak, enako kot tam pa se tudi določa, da predložitev obračuna na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin iz prvega odstavka, tj. začetek postopka ali izdaja odločbe o odmeri (v okviru opravljenega nadzora).

Obrestna mera za obresti, ki jih je treba plačati pri naknadni predložitvi, se poenoti in bo znašala 3 odstotke letno. Obresti je treba enako kot do zdaj plačati na dan predložitve obračuna. Razumemo, da se obresti ne obračunajo, če se po obračunu izkazuje presežek vstopnega DDV ali če je obveznost enaka nič.

V veljavi ostaja, da davčni zavezanec obračuna DDV, predloženega v skladu s tem členom, ne sme nadomestiti z novim.

Novo pa je naslednje: če po predložitvi obračuna DDV na podlagi samoprijave davčni organ ugotovi, da pogoji za samoprijavo niso izpolnjeni, s sklepom zavrne obračun v delu, ki se nanaša na obresti, predložen obračun DDV pa obravnava kot obračun DDV, predložen po izteku predpisanega roka. V tem primeru se za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka obračunajo zamudne obresti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in znašajo 0,0274 odstotka dnevno oziroma 10 odstotkov letno. Z določitvijo obresti v zvezi s predlaganjem obračunov DDV po izteku zakonskega roka se enotno urejajo posledice zamude, ki so bile za druge davke sprejete v ZDavP-2F v 95. a členu.

Davčni zavezanec se ne razbremeni odgovornosti za prekršek, če za samoprijavo niso izpolnjeni pogoji. Če je predložen obračun na podlagi samoprijave po roku ali če ugotovljena obveznost DDV in obresti hkrati s predloženim obračunom niso plačani, davčni zavezanec odgovarja tudi za prekršek, ker ob nastanku obveznosti ni obračunal DDV ali ga je nepravilno obračunal.

Primerjava samoprijave po ZDavP-2 in ZDDV-1 po novem

Če se omejimo na primere, ki obravnavajo obračune davčnega zavezanca, torej izpustimo situacije, ko je zavezanec dolžan oddati davčno napoved, lahko ugotovimo, da zavezanci v skladu z ZDDV-1 nimajo možnosti samoprijave za primere upravičene zamude pri oddaji obračuna. Glede na to, da se za vsa vprašanja postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso urejena z zakonom o DDV, uporablja Zakon o davčnem postopku, menim, da lahko zavezanec v primeru, da je zamuda pri oddaji DDV-obračuna nastala zaradi višje sile, uporabi 52. člen ZDavP-2.

ZDavP-2 se prav tako uporablja za samoprijavo v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora, ki jo ureja 140. a člen ZDavP-2. Ta pravi, da lahko davčni zavezanec, ki se strinja z ugotovitvami iz zapisnika, v 20 dneh po njegovi vročitvi predloži davčni obračun oziroma popravljen davčni obračun, ter hkrati plača davek, ugotovljen v predloženem davčnem obračunu oziroma popravljenem davčnem obračunu, skupaj z obrestmi od poteka roka za plačilo do predložitve davčnega obračuna oziroma popravljenega davčnega obračuna. Obrestna mera znaša 5 odstotkov letno.

Davčni zavezanec v posebni prilogi, ki je sestavni del tako predloženega obračuna7, prikaže tudi premalo obračunane davke, skupaj z obrestmi. Če je predložen davčni obračun v skladu z ugotovitvami davčnega inšpekcijskega nadzora in so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se davčni inšpekcijski postopek ustavi s sklepom. V tem primeru se davčni nadzor področja poslovanja ali davkov za davčno obdobje, ki je bil že predmet davčnega inšpekcijskega nadzora, ne more ponoviti, razen če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odmere davka, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v davčnem inšpekcijskem nadzoru. Možnost samoprijave v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora lahko zavezanec izkoristi samo enkrat.

Zaključek

Na področju popravljanja napak iz preteklih davčnih obračunov se nam v letu 2019 ne obetajo vsebinske spremembe, sprememba je v poenotenju obresti, ki po novem ne bodo več odvisne od zamude in bodo enake, kot veljajo pri drugih davkih, torej 3 odstotke letno.

Drugače je pri možnosti naknadnega vlaganja DDV-obračunov, kjer obresti prav tako ne bodo več naraščale s podaljševanjem zamude, ampak bodo znašale enotno 3 odstotke. Ker obresti pri samoprijavi, vloženi v okviru davčnega inšpekcijskega nadzora, znašajo 5 odstotkov, redne obresti, odmerjene na ugotovljene davčne obveznosti v okviru davčnega nadzora, pa 7 odstotkov, menim, da nova določba 88. c člena, ki določa zamudne obresti za prepozno vloženo (ali nepravilno izvedeno) samoprijavo nepravočasne oddaje obračuna DDV v višini 10 odstotkov, na zavezance ne bo delovala spodbudno in ne bo dosegla svojega namena.

pišeta: dr. Nina Plavšak in dr. Renato Vrenčur, revija Odvetnik št. 4(87)/2018

GZ, ki se je začel uporabljati 1. junija 2018, v 93. členu ureja posebne prepovedi v primeru nedovoljenega objekta in neskladne uporabe objekta. Po prvem odstavku so za nedovoljen objekt in neskladno uporabo objekta glede na vrsto gradnje prepovedana ta dejanja:

1. Opredelitev pravnega problema in metodološki pristop

GZ, ki se je začel uporabljati 1. junija 2018, v 93. členu ureja posebne prepovedi v primeru nedovoljenega objekta in neskladne uporabe objekta. Po prvem odstavku so za nedovoljen objekt in neskladno uporabo objekta glede na vrsto gradnje prepovedana ta dejanja:

1. izvedba komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo,
2. vpisi in spremembe vpisov v zemljiški knjigi,
3. uporaba ali opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti,
4. promet z njimi ali zemljišči, na katerih so,
5. overitve pogodb, sklepanje pravnih poslov, sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov ter
6. določitev hišne številke.

Enake prepovedi je določal že Zakon o graditvi objektov (ZGO-1)² v prvem odstavku 158. člena. V prvem odstavku 93. člena GZ sta dodani dve prepovedi, ki jih prvi odstavek 158. člena ZGO-1 ni določal, in sicer »overitev pogodb« in »določitev hišne številke«. V sveti preproščini (sanctas simplicitas) je pripravljavec besedila prezrl, da predmet overitve ni pogodba, ki je zavezovalni pravni posel, temveč je treba v skladu s 23. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ)³ overiti podpis odsvojitelja na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki je razpolagalni pravni posel.

Enako kot po drugem odstavku 158. člena ZGO-1 se tudi po drugem odstavku 93. člena GZ navedene prepovedi odredijo z odločbo, s katero se izreče inšpekcijski ukrep.

V tretjem in petem odstavku 93. člena GZ sta urejeni pravili, ki jih besedilo 158. člena ZGO-1 ni vsebovalo.

• Tretji odstavek 93. člena GZ določa: »Dovoljenja, soglasja, vpisi, pravni posli in drugi pravni akti, ki so v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, so nični, razen če so predpisani ali odrejeni na podlagi tega zakona.«
• Peti odstavek 93. člena GZ pa določa: »Upravljavci, notarji, pooblaščeni inženirji s področja geodezije in druge osebe javnega ali zasebnega prava in drugi organi, pristojni za izvedbo dejanj iz prvega odstavka tega člena, morajo pred njihovo izvedbo preveriti, ali je za objekt izdano gradbeno dovoljenje, kadar je predpisano, in ali je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba o prepovedi v skladu s 94. členom tega zakona.«

Besedilo navedenih pravil je zelo splošno oziroma dosledneje preveč splošno, saj ne upošteva temeljnih zahtev pravne tipologije. Besedilo tretjega odstavka 93. člena GZ vključuje zavezovalne in razpolagalne pravne posle, pravno dejanje overitve podpisa, upravne odločbe, »vpise v zemljiško knjigo« oziroma dosledneje sklepe zemljiškoknjižnega sodišča o vpisih. To pomeni, da je snovalec tega besedila želel spraviti na »isti imenovalec« pravna dejanja, ki imajo različne pravne značilnosti oziroma pravne učinke. Tudi naslovniki zapovedi, določene v petem odstavku 93. člena GZ, so pravni subjekti, ki imajo pri »izvajanju« teh pravnih dejanj zelo različne vloge, pristojnosti in odgovornosti.

Okorni in zato vsaj deloma nejasni besedili tretjega in petega odstavka 93. člena GZ po nepotrebnem vnašata negotovost v pravni promet z nepremičninami. Odpirata namreč več pravnih vprašanj, ki so ključnega pomena za varnost pravnega prometa.

1. Prvo vprašanje je, ali mora notar pri overitvi podpisa »na pogodbi« (pravno dosledneje na zemljiškoknjižnem dovolilu) preveriti le stanje zemljiške knjige, ali pa se mora ukvarjati tudi s presojo, ali na nepremičnini (parceli) stoji stavba in ali je za izgradnjo take stavbe potrebno gradbeno dovoljenje, čeprav v zemljiški knjigi niso zaznamovane prepovedi iz prvega odstavka 93. člena GZ?
2. Enako vprašanje se poraja tudi glede zemljiškoknjižnega sodišča, saj ima značilnost (državnega) organa, pristojnega za izvedbo vpisa v zemljiško knjigo (torej za »izvedbo« pravnega dejanja iz 2. točke prvega odstavka 93. člena GZ).
3. Najpomembnejše vprašanje pa je, ali se pravilo o ničnosti pravnih poslov, urejeno v tretjem odstavku 93. člena GZ, uporablja samo za pravne posle, sklenjene oziroma opravljene po tem, ko je izrečen inšpekcijski ukrep, s katerim so odrejene prepovedi iz prvega odstavka 93. člena GZ, oziroma ko je ta ukrep zaznamovan v zemljiški knjigi?

Izrazi, uporabljeni v 93. člena GZ, kažejo, da pripravljavec besedila ni poznal niti najbolj osnovnih institutov obligacijskega, stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. Zato »gola« besedna razlaga ni primerna, saj privede do notranje neskladnih (nekonsistentnih) izidov. Pri razlagi pravil, ki jih ureja 93. člen GZ, se tudi ni primerno opreti na metodo teleološke razlage v tem pomenu, da bi iskali, »kaj je želel snovalec besedila posamezne določbe z njo doseči«. Teleološka razlaga namreč pri iskanju namena zakona (ratio legis) predpostavlja razumnega zakonodajalca. Standardu razumnega zakonodajalca pa ustreza samo tisti zakonodajalec (oziroma dosledneje oseba ali skupina oseb, ki so pripravile besedilo predloga zakona), ki pozna vse dele pravnega sistema, v katere posega ureditev v neki določbi zakona, in zaradi dosege določenega cilja namenoma določi drugačno, posebno pravilo za položaj, ki ga ureja ta določba. Namen GZ (ratio legis) je jasno opredeljen v 2. členu, ki ima značilnosti pravnega načela. Zato je treba pri razlagi pravil GZ upoštevati vrednostne usmeritve, začrtane v tej določbi:

• Namen GZ je zaščita javnega interesa pri graditvi objektov (prvi odstavek 2. člena GZ). Javni interes pri graditvi objektov je zlasti varnost objektov, spoštovanje načela enakih možnosti, varstvo okolja, ohranjanje narave, varstvo voda, varstvo kulturne dediščine, spodbujanje trajnostne gradnje, skladnost umeščanja objektov v prostor, arhitektura kot izraz kulture, evidentiranje, uporabnost, učinkovitost, kakovost objektov in njihova usklajenost z okoljem v njihovem celotnem življenjskem ciklu (drugi odstavek 2. člena GZ).
• Ta namen se uresničuje s projektiranjem, dovoljevanjem, gradnjo, uporabo, vzdrževanjem in inšpekcijskim nadzorom (tretji odstavek 2. člena GZ).
• Objekti morajo biti skladni s prostorskimi izvedbenimi akti in s predpisi o urejanju prostora, izpolnjevati morajo bistvene zahteve in biti evidentirani (četrti odstavek 2. člena GZ). Izpolnjevanje teh zahtev morajo zagotavljati pristojni organi pri graditvi objektov in vsi udeleženci pri graditvi objektov vsak zase ter v okviru pravic in dolžnosti, ki jih določajo predpisi (peti odstavek 2. člena GZ).

Pri pravno pravilni razlagi pomena ureditve v 93. členu GZ in odgovoru na prej navedena vprašanja je treba izhajati tudi iz sistemske razlage. To pomeni, da je treba pravila, ki jih določa 93. člen GZ, razlagati tako, da je izid te razlage skladen (konsistenten) z instituti obligacijskega, stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. Najpomembnejši pravni instituti, ki jih je treba ustrezno upoštevati pri sistemski razlagi pravil 93. člena GZ v skladu z ustaljenimi pravili pravne stroke, so razloženi v 2. razdelku.

2. Izhodišča za umestitev pravil 93. člena GZ v pravni sistem

2.1. Prepovedi iz 93. člena GZ nastanejo šele, ko so izrečene kot inšpekcijski ukrep

Po besedilu napovednega stavka prvega odstavka 93. člena GZ so dejanja, našteta v tej določbi, prepovedana pri dveh položajih, in sicer (1) pri nedovoljenem objektu in (2) pri nedovoljeni uporabi objekta.

1. Nelegalen objekt. To je objekt, ki se gradi ali je zgrajen brez pravnomočnega gradbenega dovoljenja ali v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, če ga gradbeno-tehnično ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem. Nelegalen objekt je tudi:
   • objekt, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje ali dovoljenje za objekt daljšega obstoja odpravljeno ali razveljavljeno, in
   • objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine (18. točka prvega odstavka 3. člena GZ).
2. Neskladen objekt. To je objekt, ki ima pravnomočno gradbeno dovoljenje, vendar se gradi ali je zgrajen v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem, tako da ga je gradbeno-tehnično mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem in pri tem ne gre za dopustna odstopanja iz 66. člena GZ (19. točka prvega odstavka 3. člena GZ).
3. Nevaren objekt. To je objekt, ki ne izpolnjuje bistvenih zahtev, tako da neposredno ogroža zdravje in življenje ljudi, premoženje večje vrednosti, promet ali sosednje objekte (21. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tina Toman Pfajfar, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2018

V članku so predstavljene nekatere novosti pri pravilih notranjega revidiranja, ki spadajo v Hierarhijo pravil notranjega revidiranja. Članek povzema bistvene novosti pri dodatnih navodilih.

1. UVOD

V prispevku so na kratko predstavljene novosti na področju podlag za delo notranjih revizorjev (od decembra 2017 do septembra 2018).

Članek odraža mnenja avtorice z dolgoletnimi izkušnjami na področju notranjega revidiranja in njegovega nadzora.

2. STANDARDI IN IZVEDBENA NAVODILA

V Hierarhijo pravil notranjega revidiranja so vključeni Mednarodni standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju (v nadaljevanju Standardi), ki veljajo od 1. 1. 2017. Standardi temeljijo na načelih in na usmeritvi, da mora biti notranje revidiranje zasnovano na tveganjih in usmerjeno v prihodnost, da lahko dodaja vrednost organizaciji. Čeprav tak način delovanja za marsikoga še vedno predstavlja izziv, so ga slovenski notranji revizorji v precejšnji meri že implementirali v vsakodnevno delovanje.

V drugo raven Hierarhije pravil notranjega revidiranja med drugim spadajo tudi izvedbena navodila (angl. Implementation Guidance), ki jih izdaja Inštitut notranjih revizorjev[1] (v nadaljevanju IIA). V letu 2017 je Odbor sekcije preizkušenih notranjih revizorjev s pomočjo prevajalke pripravil slovensko različico vseh popolnoma prenovljenih izvedbenih navodil. Gre za izjemno zahteven projekt, ki naj bi notranjim revizorjem olajšal implementacijo prve ravni Hierarhije pravil notranjega revidiranja v prakso.

3. DODATNA NAVODILA

V drugo raven Hierarhije pravil notranjega revidiranja spadajo tudi dodatna navodila (angl. Supplemental Guidance) in Globalne smernice za revizijo tehnologij (angl. Global Technology Audit Guide, GTAG), ki jih prav tako izdaja IIA. V nadaljevanju kratko predstavljam tiste dokumente, ki so bili izdani od decembra 2017. V nadaljevanju predstavljene vsebine so zgolj povzetki iz posameznih dodatnih navodil. Nekaj dokumentov se nanaša na finančnih sektor, nekaj na javni sektor, dva pa na navodila GTAG.

3.1. Revidiranje kapitalske ustreznosti in izvajanje stresnih testov za banke

Revidiranje kapitalske ustreznosti in izvajanje stresnih testov za banke (Auditing Capital Adequacy and Stress Testing for Banks) je dodatno navodilo, ki je izšlo maja 2018. Zadnja finančna kriza je eden od razlogov, zakaj so se bančni globalni nadzorniki odločili, da poglobljeno pozornost posvetijo tveganju, povezanemu s kapitalsko (ne)ustreznostjo. Kapitalska ustreznost pomeni, da organizacija razpolaga z ustreznim kapitalom glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh poslov.

Od notranjih revizorjev se pričakuje, da so dovolj usposobljeni, da razumejo in presodijo popolnost in primernost procesa načrtovanja ustrezne višine in strukture kapitala, ki mora upoštevati tako dejansko stanje kot tudi pričakovano raven kapitala v primeru uresničitve pesimističnega scenarija.

Dokument je pregled standardov in načel upravljanja kapitalske ustreznosti in ponuja možnosti opisa vloge notranjega revizorja pri pregledu procesa načrtovanja ustrezne višine in strukture kapitala.

Dokument je najprej namenjen organizacijam s področja bančnega sektorja (pripravljen je na osnovi zahtev bančnih standardov Basel II in III). Ker so le-te v različnih okoljih različno urejene, mora notranji revizor še pred uporabo tega navodila dobro poznati ustroj bančnega sistema v revidiranem okolju in upoštevati morebitne posebnosti lokalne zakonodaje. Za dokument je značilna uporaba splošnih izrazov, ki jih mora notranji revizor prav tako prenesti v lokalni prostor, kjer deluje revidirani subjekt.

Dodatno navodilo na začetku uvaja temelje strukture kapitala, ki mora vsebovati vnaprej določene postavke (zajemati mora posamezne skupine tveganj). V nadaljevanju dodatno navodilo opisuje primer procesa načrtovanja ustrezne višine in strukture kapitala: od upravljanja procesa (uporaba modela treh linij obrambe, povezava med strategijo organizacije, sprejemljivo stopnjo tveganja in ustrezno višino kapitala; obstoj in ustreznost politik in postopkov, ki določajo upravljanje tveganj, proces nadziranja sistema notranjih kontrol), izvajanja t. i. stresnih testov (testiranje pričakovane višine in strukture kapitala v primeru uresničitve pesimističnega scenarija) do poročanja.

Prvi del (upravljanje procesa) se lahko izvede tako, kot tudi sicer notranji revizor izvede pregled kontrolnega okolja. Drugi del (izvajanje t. i. stresnih testov) pa že zahteva poglobljeno poznavanje zunanjega in notranjega okolja. Na odločitev o izvedbi t. i. stresnih testov namreč lahko vplivajo tako spremembe v makrookolju kot tudi v delovanju same organizacije. Že sama izbira t. i. stresnega testa pomembno vpliva na rezultate. Notranji revizor naj bo zato pozoren na vse faze izbire in izvedbe t. i. stresnega testa (od tega, kdo je bil vključen v določitev področja za t. i. stresni test, kdo je določil predpostavke, ali obstaja povezava med določenimi in dejansko uporabljenimi predpostavkami oz. njihovo ustrezno dokumentiranje, kdo je bil prejemnik poročila, kakšni so bili odzivi in morebitna priporočila).

Dodatno navodilo notranjemu revizorju priporoča uporabo drugih dodatnih navodil, predvsem tistega, ki govori o načrtovanju, in navodila, ki govori o revidiranju modelnega upravljanja tveganj.

Pri izvedbi takega posla sta namreč še posebej pomembni začetna ocena tveganj, ki se lahko nanaša na posamezno fazo procesa načrtovanja ustrezne višine in strukture kapitala, in (zaradi zahtevnosti področja) alokacija virov zaradi zahtevnosti področja.

Tudi to dodatno navodilo (kot je tudi sicer praksa pri IIA-jevih dodatnih navodilih) v prilogah ponuja konkretne primere posameznih faz posla – od upravljanja procesa načrtovanja kapitala in nadzora nad izvajanjem do same izvedbe procesa ter nekaj primerov tveganj, povezanih s kapitalom, in ustreznih kontrol.

3.2. Revidiranje modelnega upravljanja tveganj

Revidiranje modelnega upravljanja tveganj (Auditing Model Risk Management) je dodatno navodilo, ki je izšlo marca 2018. Lahko se uporablja kot pripomoček notranjim revizorjem in ni omejeno le na "bančne" notranje revizorje, zato ga lahko uporabljajo tudi npr. "zavarovalniški" notranji revizorji.

Finančni sektor se stalno srečuje z upravljanjem tveganj ter pri tem uporablja modele, pri katerih se srečuje z različnimi tveganji. Med najpomembnejšimi tveganji so: tveganje, da izbrani model ni primeren za konkretno organizacijo; da model zaradi svoje zgradbe/strukture/navodil "proizvaja" nepravilne rezultate ali npr., da so le-ti nepravilno prikazani/uporabljeni.

Tudi tukaj se delo notranjega revizorja začne, že preden vzame v roke dodatno navodilo. Poznati mora značilnosti sektorja, v katerem organizacija deluje, in ustrezne pravne podlage. Notranji revizor pri izvedbi takega posla ne nosi odgovornosti za (ponovno) izvedbo posamezne faze modeliranja.

Tudi proces, opisan v tem navodilu, se začne z upravljanjem: torej z odnosom najvišjega vodstva, z opredeljenimi cilji, strategijami, postavljenimi politikami in procesi ter opredeljenimi kontrolami. Politike in procesi morajo biti postavljeni dovolj natančno, da pokrijejo vsa bistvena področja in ne omogočajo individualne presoje posameznega koraka. Tudi v tem primeru se dodatno navodilo navezuje na uporabo modela treh linij obrambe, ki primerno določa naloge in odgovornosti treh različnih ravni.

V fazi razvoja, implementacije in uporabe modela za upravljanje tveganj (v nadaljevanju model) dodatno navodilo opozarja na možnosti v "življenju" modela, kjer mora biti notranji revizor še posebej pozoren. Model je namreč rezultat človeškega dela, zato je pomembno, da so že v fazi razvoja upoštevani različni scenariji (npr., od kje bodo v model "prihajali" podatki), prav tako pa morajo biti različni scenariji (skupaj z rezultati) vestno beleženi. Razvoju modela sledi faza testiranja, kjer je še posebej pomembno, da so vse pomanjkljivosti pregledno prikazane in napake odpravljene. V zaključni fazi testiranja je priporočljivo, da ga opravi neodvisna oseba.

Tudi po implementaciji izbranega modela je treba rezultate ves čas spremljati (z vidika ustreznosti izbranega modela). Od organizacije (ponekod pa tudi od nadzornika in/ali regulatorja) je sicer odvisno, ali gre za občasno ali redno spremljanje.

To dodatno navodilo notranjemu revizorju priporoča uporabo drugih dodatnih navodil, in pazljivost pri vseh fazah izvedbe posla: od začetne ocene tveganj, ki se lahko nanaša na posamezno fazo procesa, do (zaradi zahtevnosti področja) alokacije virov.

Poleg pojmovnika uporabljenih izrazov to dodatno navodilo v prilogah ponuja konkretne primere posameznih faz posla, od upravljanja procesa in nadzora nad izvajanjem do razvoja, implementacije in uporabe modela. V prilogi so navedene najpomembnejše faze, ki jih notranji revizor izvede pri posameznem poslu: od pregleda delitve dolžnosti in odgovornosti, načinov komuniciranja, izobraževanja in usposabljanja na tem področju do pregleda nalog (poslo)vodstva in organa nadzora do popolnosti in točnosti posameznih postavk modela.

Celoten članek je dostopen za naročnike!