TFL Glasnik:
Dr. Špela Stres, ste vodja centra za prenos tehnologij in inovacij na institutu Jožef Stefan. Ste tudi predsednica Združenja profesionalcev za prenos tehnologije Slovenije, in članica upravnega odbora Association of Science and Technology. Na kaj ste v svojem dosedanjem delu najbolj ponosni?

Špela Stres:
Ponosna sem na to, da se je področje prenosa tehnologij v Sloveniji nekoliko bolj odprlo in profesionaliziralo, kar se je zgodilo predvsem skozi slovenski del združenja in tudi zaradi več izobraževanj, ki smo jih organizirali s pomočjo ali s podporo ASTP – evropskega združenja. Različne pisarne za prenos tehnologij so se povezale in začele bolj enotno voditi svoje delo in smo lahko skupno nastopali do odločevalcev v slovenski politiki, ki so pred letom 2009 na ta izjemno pomemben segment podpornega okolja enostavno pozabili.

Ponosna sem tudi na naš Center in na način, kako se razvija in kako se širi. Ko sem se leta 2006 začela bolj ukvarjati s tem, so bile moje prve resne lekcije o tem, kaj je to prenos tehnologije v CERNu, kjer sem članica upravnega odbora CERN Tehnology transfer Network. Spomnim pa se reakcije raziskovalcev na začetku: 'Kaj? Samo tega se ne lotite, ne bomo se ukvarjali še s tem!' Danes pa je tako, da se redno sestajamo na odsekih in sami ugotavljajo, kako pomembno je to delo. Da vračajo družbi, ki jih financira in se povezujejo z gospodarstvom. Ob tem je treba pridati, da raziskovalci, čeprav financirani iz javnih sredstev, ta denar pridobijo skoraj v celoti preko razpisov, torej zanj konkurirajo. V znanosti ni nič podarjeno.

TFL Glasnik:
Gospodarstvo vam bo hvaležno za tak pogled. Zanima me, kako vidite idealno organiziranost vseh teh institucij? Na eni strani raziskovalnih in razvojnih, na drugi strani gospodarstvo, na tretji strani tudi strokovnjakov s področja patentov. Kako bi moralo biti in kakšno je trenutno stanje v Sloveniji?

Špela Stres:
Če gledamo s stališča zakonodaje, je videti, da je v Sloveniji vse super urejeno. Imamo zakone o inštitutih, zakon o visokem šolstvu, ustanovili smo javne zavode in univerze, dali smo jim denar, da z javnimi sredstvi financirajo svoje raziskave. To pomeni, da smo naredili lonec raziskav, ki so visoko kvalitetne - to je objektivno dejstvo. Podatki EC (European Community) iz leta 2010 kažejo, da so največje raziskovalne organizacije v Sloveniji publicirale okrog 5.000 objav. Seveda ne moremo trditi, da je vseh 5.000 raziskav patentabilnih. Po številu objavljenih člankov na milijon prebivalcev je Slovenija na 155 odstotkov povprečja EU, prav tako visoko kotira tudi po številu visoko citiranih objav, kar kaže, da so vrhovi slovenske znanosti res visoki. Vendar je število patentov, ki so jih slovenske javne raziskovalne organizacije pridobile zunaj Slovenije v letih 2007 do 2009 majhno, prijavimo 66 odstotkov toliko PCT (Patent Cooperation Treaty, WIPO) kot je EU povprečje, zato lahko sklenemo, da se iz kvalitetnega znanstvenega dela v patentirana znanja v Sloveniji prelije (pre)majhen delež invencij.

Zakaj takšen razkorak? Slovenski patent pač ni deležen popolnega preizkusa, ker lahko praktično kdorkoli patentira karkoli – razen če ne žali slovenske države in ni že na prvi pogled perpetum mobille. Slovenski patent, žal, zato nima statusa patenta in je po mednarodnem pravu le objavljena patentna prijava.

TFL Glasnik:
Zakaj menite, da je tako?

Špela Stres:
S tem se vrneva k vašemu vprašanju, kako naj bi bil ta sistem idealno organiziran. Na eni strani imamo JRO (javne raziskovalne organizacije, op.a.), o kvaliteti slovenske znanosti pa objektivno tudi ne moremo dvomiti. Naslednja stopnja pri patentiranju so patentni zastopniki. V Sloveniji jih imamo veliko – najmanj 70 in eden med njimi sem tudi sama, vendar je za to, da bi naredili res dober patent, potrebnih več kot 70 ljudi, ki so naredili izpit. Potrebujemo neko firmo, kakršne imajo v tujini, kjer je zaposlenih tudi 300 ljudi, ki so razporejeni po tematikah ter eno nadstropje odvetnikov, ki bodo zastopali pravice intelektualne lastnine tudi na sodišču.

Tretja stopnja pa je trženje industrijske lastnine. Velika podjetja, ki so imetniki materialnih pravic industrijske lastnine že tako tržijo, ker živijo od prodaje svojih produktov, en sam raziskovalec pa, seveda, ne bo tržil sam zase, ker tudi raziskovalec v podjetju ne trži sam, ker imajo oddelek za trženje. In tržni oddelki javnih raziskovalnih organizacij so pisarne za prenos tehnologij, ki jih želimo bolj profesionalizirati, da bi lahko to nalogo res kvalitetno opravljale.

TFL Glasnik:
Kakšne so izkušnje v tujini?

Špela Stres:
Primer je podjetje v Cambridgu v Angliji, kjer je 70 zaposlenih z MBA in neko tehnično izobrazbo, potem Asceinion, ki je nemška firma, ki ima ravno tako okrog 60 zaposlenih. Delujejo deset let in lani so prvič presegli deset milijonski prag prihodkov. Je pa res, da vse te uspešne organizacije delajo za več raziskovalnih organizacij hkrati. Tak model skušamo uveljaviti tudi mi in zato je naša pisarna od leta 2010 skupna za Institut Jožef Stefan in za Kemijski inštitut. In, ko me sprašujete o idealnem modelu - profesionalne podpore strateškemu upravljanju z intelektualno lastnino in sodelovanju z gospodarstvom ne moreš nuditi s pol človeka, ki bo hkrati patentni zastopnik, delal bo tržne analize, obvladal bo vse patentne baze, ukvarjal se bo z izobraževanjem, organiziral sestanke s podjetji … Potrebuješ torej team ljudi in ves slovenski bazen je tako velik, da bi potreboval eno primerno veliko pisarno za prenos tehnologij, ki pa bi vseeno ohranila osebne stike z raziskovalci po posameznih enotah.

TFL Glasnik:
In kakšno je stanje v Sloveniji? Vi ste pobudnica in me veseli, da ste ovrgli očitek Institutu Jožef Stefan, da je preveč oddaljen od gospodarstva. Kako daleč smo, da bi imeli v Sloveniji skupino strokovnjakov, o kakršni govorite?

Špela Stres:
Vse resne prijave skušamo dati patentnim zastopnikom v tujino, ker edino tam lahko pričakujemo, da bo na drugi strani naš sodelavec nekdo, ki je vsaj kdaj videl katero patentno prijavo. To je edini način, da dobimo kvalitetno patentno prijavo.

Kar zadeva Urad za intelektualno lastnino pa sem že povedala o potrebi spremembe zakona o intelektualni lastni v smeri popolnega preizkusa – in, prosim brez izgovorov, da smo majhni, da se ne splača imeti popolni preizkus. Strinjam se, da ga ni moč imeti na vseh področji, vendar če že danes lahko brez urada damo naše patente kateri izmed pooblaščenih mednarodnih inštitucij za pregledovanje novosti v patentih v pregled, potem ne razumem, zakaj tega ne bi počel tudi urad. In bi te storitve zaračunal prijavitelju.

Kar zadeva trženja pa je potrebna dodatna profesionalizacija dejavnosti, še malo boljše strukturiranje, boljša povezanost s pravnimi službami – če že moramo delovati razpršeno. Najboljše pa bi bilo povezovanje. Na Gospodarski zbornici v Mariboru sem pred kratkim razlagala, kako bi morali postaviti prenos tehnologij – tam sicer že imajo pisarno, kmalu bom razlago ponovila v Kopru. Malo naporno je na 35 mestih v Sloveniji postavljati isti sistem. Sama ga z veseljem postavljam, ker se mi zdi, da je to edini način. Le prepričana sem, da bi bilo vse mnogo bolj preprosto, če bi združili moči. Vsak inštitut ima svojega direktorja, vsaka univerza ima svojega rektorja, vsi so ponosni na svoje rezultate, a se premalo zavedajo, da večina slovenskih patentov itak nastaja v sodelovanju med raziskovalci teh različnih institucij – zakaj potem toliko vzporednih poti.

TFL Glasnik:
Pa ste že dali kakšno pobudo glede tega, kakšna naj bi bila videti ta organizacija?

Špela Stres:
Zagotovo, saj del tega že izvajam. Sem pa na Univerzi v Ljubljani predstavila to pobudo in se spomnim, da je bilo to na dan potresa na Japonskem – 11. marca 2011, torej pred enim letom.

TFL Glasnik:
Pa se vam zdi, da bi bilo pametno vnesti nek kriterij (prej ste omenjali 2.600 invencij in 8 patentov na mednarodnem trgu), da bi bil, denimo, vsak raziskovalec vendarle financiran tudi z lastno uspešnostjo. Ne da samo piše. Gospodarstvo in davkoplačevalci bi bili nedvomno zadovoljni.

Špela Stres:
Financiranje samih inštitucij - JRO bi zagotovo moralo imeti nek kriterij uspešnosti glede komercializacije in tudi evropska komisija razmišlja o tem, zagotovo pa to ne bi smel biti edini, niti najpomembnejši kriterij ter ne bi smel biti vezan na posameznega raziskovalca, ker bi bilo to spet kontraproduktivno – produciralo bi se spet patente zaradi patentov.

TFL Glasnik:
Imate kakšen podatek, kako daleč smo v Sloveniji z implementacijo teh pomembnejših kriterijev uspešnosti, ki jih gospodarstvo nedvomno pozna. Prepričana sem, da bi gospodarstvo terjalo rezultate, kar bi bilo obojestransko koristno.

Špela Stres:
Osebno mislim, da bi bilo zelo koristno, ko bi vrednotenje še bolj objektivizirali na ravni inštitucij, ampak bi bilo potrebno za to narediti dva preskoka. In eden bi bil tudi v gospodarstvu.

Zelo se trudimo, da bi raziskave približali gospodarstvu in imamo samo pozitivne izkušnje, ko jih povezujemo v skupne projekte, je pa res, da v slovenskem gospodarstvu obstaja neko akutno nerazumevanje pogodbenih odnosov v tisti dimenziji, ki zajema industrijsko lastnino. Imamo dve povsem različni izkušnji, če delaš z gospodarstvom v tujini ali iz Slovenije. Domača podjetja zelo veliko nastopajo s stališčem 'saj to je itak naše'. In pri tem še tega ne vemo, kaj je 'to', niti kaj ta 'naše' pomeni, ko je včasih udeleženih več firm.

TFL Glasnik:
Hočete reči, da če razvijate neko invencijo z gospodarsko družbo, ki se potencialno lahko spremeni v patent, potem pridete do težav pri ugotavljanju, čigava last je to?

Špela Stres:
Obstaja sicer mednarodna praksa, ki to natančno definira, obstaja sodna praksa, ki tudi natančno odgovori, čigavo je to. V Sloveniji pridemo kvečjemu do tega, da gospodarstvo reče: saj smo mi 'tole' naročili in pri tem mislijo na produkt iz pogodbe in sploh ne ločijo razlike od tistega drugega, kar je nastalo. Naslednja faza je: če ne boste rekli, da je 'tole' naše, z vami ne bomo več sklepali pogodb in potem naši raziskovalci rečejo: saj ni važno, dajmo pač, naj bo kar njihovo. Pri tem intelektualna lastnina, ki nastane, velikokrat sploh ni registrirana ali pripravljena v primerni obliki. In potem se nedefinirani odnosi valijo v naslednje, morda večje pogodbe, ki prinesejo večje probleme.

To je velik problem, ki ga je treba reševati tudi na strani gospodarstva.

TFL Glasnik:
Kaj konkretnega je IJS naredil na področju prenosa znanja in kje so tiste dodatne možnosti urejanja?

Špela Stres:
Poudarila bi, da je bila prva pisarna za prenos tehnologij v Sloveniji ustanovljena na našem inštitutu in to leta 1994, čeprav so leta 1998 sprejeli prvi pravilnik, ampak to je bilo predvsem tipanje. Je pa inštitut vedno sodeloval z gospodarstvom in že leta 1980 je bil nekakšen vrh tega sodelovanja, ker je v gospodarstvu obstajala velika potreba. Prvi pravilnik, ki je urejal področje upravljanja z intelektualno lastnino v Sloveniji pa ni bil sprejet na IJS, temveč na Kemijskem inštitutu, in sicer leta 1979. Ta dolga tradicija na Kemijskem inštitutu je razlog, da so najbolj uspešni pri prodaji licenc. Imajo najboljši sistem za pripravo patentov, kar povečuje verjetnost za dober izdelek in so zato pri prodaji teh izdelkov relativno uspešni.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar