TFL Glasnik:
V zadnjem času vas malo manj slišimo, zato vas kar naravnost sprašujemo, ali ste obupali nad stanjem v naši državi?

Bojan Bugarič:
Pred kratkim je bila v Državnem zboru javna predstavitev mnenj o predlaganem Zakonu o izvajanju dejavnosti splošnega pomena, ki naj bi na novo uredil področje »negospodarskih« javnih služb (šolstva, zdravstva, kulture in sorodnih). Predstavil sem svoj pogled na predlagani zakon in opozoril, da zakon kot tak ne prinaša potrebnih sprememb na tem področju. Področje javnih služb je izjemno pomembno pri delovanju javnega sektorja, a je v zadnjih 20 letih doživelo zelo malo sprememb.

Ocenjujem, da je večina »negospodarskih« javnih služb še vedno upravljanih kot v socialističnih časih in da to ni dobro. Vzemimo šolstvo, ki je eden od potencialnih generatorjev hitrejšega razvoja. V Sloveniji sicer imamo solidno šolstvo, univerzalno dostopno, nimamo pa visoko kvalitetnih šol, ki bi se lahko merile z najboljšimi po svetu. Izziv za Slovenijo je, kako ohraniti visoko stopnjo univerzalne dostopnosti šolstva in ob tem istočasno povečati tekmovalnost, odličnost, ki jo je bistveno premalo.

Predlagani zakon stavi predvsem na spremembe v pravno statusni obliki javnih zavodov na tem področju, sam pa menim, da je problem drugje in da bi se ga lahko lotili že sedaj, tudi brez tega zakona. A očitno ni prave volje za to. Potrebno je drugače pristopiti k vrednotenju dela učitelja, in tudi k vprašanju selekcije učiteljev, prav tako tudi učencev. Zdi se, kot da je beseda »tekmovalnost« v slovenskih šolah še vedno nezaželena in negativno vrednotena. Majhna država kot je Slovenija mora čim bolj odpirati svoje šolstvo mednarodnemu prepihu in ne obratno, kar je prevladujoči trend v slovenskem šolstvu.

Mimo tega se na področju javne uprave ni dogajalo kaj posebej dramatičnega, saj v družbi ni pravega konsenza o tem kaj sploh narediti z javnim sektorjem.

TFL Glasnik:
Bi našteli tri glavna področja v javni upravi, ki bi jih morali zakonsko spremeniti in kako?

Bojan Bugarič:
Prej sem omenil, da bi začel pri javnih službah, ki jih je potrebno nujno modernizirati. Začel bi pri plačnem sistemu, ki tak kot je, ni primeren za storitve, ki se opravljajo kot javne službe. Če učitelj, zdravnik dobi plačo, vnaprej določeno, ne glede na to kako in kaj dela, potem to ne more biti primeren plačni sistem.

Potem bi sledile spremembe po posameznih področjih. Na področju šolstva bi morali spremeniti način rekrutacije učiteljev na vseh ravneh, poskrbeti za tekmo in na položaje sprejeti samo najboljše. Enako velja za učence. Brez selekcije, ki ne bi šla na škodo univerzalnega dostopa, ne bo izboljšanja na slovenskih šolah, predvsem univerzah. Na področju zdravstva je potrebno spremeniti plačni sistem in način vrednotenja dela zdravnikov. Veliko problemov bi bilo rešenih, če bi plačni sistem sledil storilnosti zdravnikov. Tudi upravljanje bolnic in zdravstvenih domov je prepogosto na zelo nizki ravni in zelo malo prispeva k dobri organizaciji dela v teh organizacijah.

Drugo področje, ki bi se ga lotil, je vprašanje obsega javnega sektorja. Dejstvo je, da v javnem sektorju prevladuje negativna selekcija in da najboljši kadri ne prihajajo ampak odhajajo iz javnega sektorja. To je velik problem. S slabimi kadri, ne glede na to kakšne zakone predlagate, ne morete narediti prav velikih sprememb. Ni pametnih razlogov, da ne bi v javnem sektorju naredili racionalizacije, kar pomeni, da bi istočasno iskali in nagrajevali dobre kadre, slabe pa bodisi nadomeščali z novimi, boljšimi, ali pa sploh ne, če to ni potrebno. Ne glede na vse številke menim, da je javni sektor v Sloveniji predimenzioniran, predvsem preko številnih delovnih mest, ki zelo malo prispevajo k storilnosti javnega sektorja. Takšen pristop je bistveno težji od linearnega zmanjševanja v javnih upravi, ki ga ponavadi politiki obljubljajo, saj terja identifikacijo področij, panog, sektorjev, kjer je delavcev preveč in tam kjer jih je mogoče premalo.

Tretje področje se nanaša na ureditev odnosa med politiko in javno upravo. V Sloveniji je obseg in intenzivnost politizacije javne uprave bistveno prevelika. Nujno bi bilo potrebno urediti način izbire najvišjih državnih uradnikov (uradniški svet in KAS sta v praksi farsa), potem pa tudi organizacijo in kadrovanje v državnih podjetjih oziroma v podjetjih, kjer ima država svoje kapitalske deleže. AUKN je tudi popolnoma ponesrečena ureditev, tako v zakonu kot v praksi.

TFL Glasnik:
Pokojninski sistem in zdravstveni sistem sta že bila predmet vaše kritike. Kaj predlagate?

Bojan Bugarič:
Pokojninska reforma je nujna, o tem ni dvoma. Je pa potrebno vseeno poiskati soglasje v družbi o tem, skupaj ne samo s sindikati, ampak vsemi državljani. Vlada ki je ravnokar padla, ni bila najboljši pogajalec v teh odnosih, čeprav je kar se tiče pokojninske reforme šla v približno pravo smer. Povečanju starostne meje se ne bo moč izogniti. Ohraniti pa kaže »pay as you go« sistem in ne uvajati kakšnih dodatnih stebrov, sploh ne v času krize na finančnih trgih.

Zdravstvo, podobno kot šolstvo, je v Sloveniji solidno, še vedno univerzalno dostopno, manjka pa mu odličnosti in boljšega upravljanja. Prava pot ni zmanjševanje obsega zdravstvenih pravic državljanov, ampak boljše upravljanje z denarjem, ki ga ZZZS namenja izvajalcem za zdravstvene storitve.

TFL Glasnik:
Kako uredili način izbire visokih državnih uradnikov - v izogib politizaciji teh funkcij?

Bojan Bugarič:

Predlagam ukinitev uradniškega sveta, saj ni nič prispeval k depolitizaciji uradništva. Kvečjemu obratno, pod krinko »razpisnih« komisij je postal »trojanski konj« vladajoče politike, ki se lahko pretvarja, da so najvišji uradniki izbrani strokovno in da politika nima nič s temi izbirami, v bistvu pa v ozadju vleče vse niti. Predlagal bi zelo preprost postopek: najvišje uradnike (generalne direktorje, sekretarje) postavi politik in tako jasno veže svojo odgovornost tudi za njihovo delo. Zakon predpiše pogoje za imenovanja na ta mesta, ki morajo biti zelo zahtevni, izbiro pa opravi minister. Pod tem nivojem pa uvedemo striktno meritorno upravo, kjer politik ne sme imeti nobenega vpliva na izbiro kadrov v upravi. Za to bi potrebovali spremembe v ZJU.

TFL Glasnik:
Kaj bi predlagali namesto AUKN ?

Bojan Bugarič:
Ideja ene agencije, ki na centralni ravni upravlja z vsem državnim premoženjem, lahko deluje v državah, kjer je politična avtonomija takšnih agencij mogoča, med drugim tudi zaradi drugačne politične kulture. Pri nas je to drugače in takšna centralizirana moč samo še povečuje verjetnost, da bo politika preko svojih kadrov v agenciji, imela še več, in ne manj vpliva na upravljanje državnih kapitalskih naložb. Zato sta možni dve poti: ali popravek agencije v smeri dejanske avtonomije, ali pa decentralizirana struktura, ki zmanjšuje verjetnost zlorabe moči politike.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete stanje pravne države v Sloveniji?

Bojan Bugarič:
Pravna država v Sloveniji je v agregatu nedvomno bolje delujoča kot recimo v Romuniji, Bolgariji ali Rusiji. Je pa daleč od bolj urejenih držav v razvitih evropskih državah.

TFL Glasnik:
Se vam ne zdi, da bo potrebno v skladu z novo prihajajočo paradigmo spremeniti vrsto zakonov, ki bodo temu sledili?
Kot prihajajočo paradigmo pa imam v mislih nov sistem vrednot, ki ga moramo ponovno zgraditi: poštenost, transparentnost, trdo delo, kreativnost. Da bi vse te vrednote lahko uresničevali in podpirali tudi v vsakodnevnem življenju, se mi zdi, da bo potrebno poseči tudi v spremembo zakonodaje na kazenskem področju, poenostaviti vrsto postopkov na tožilstvu, sodiščih, da bodo sledila in bila učinkovita. Menite, da je temu tako in če se strinjate katera pravna področja bi izpostavili kot tista, kjer je sprememba zakonodaje najnujnejša in kateri smeri?

Bojan Bugarič:
Po moje je zakonodaja sekundarnega pomena. Bolj pomembno je, da bodo ljudje dejansko internalizirali drugačne vrednote. To pa je bistveno bolj zahtevno opravilo od sprejemanja zakonov. Menim, da bo potrebna velika sprememba v politiki, programih in ljudeh, ki ponujajo te programe. Brez novih nosilcev takšnih vizij ne bo prišlo do sprememb. Bolj pomembno od vseh zakonov je, da se pojavijo novi politiki nove generacije, ki bodo začeli propagirati takšne vrednote. Nekaj takega se že dogaja, vendar je etablirana politika še tako močna, da teh nosilcev noče pripustiti v politični ring. Čaka nas dolgo obdobje ki bo pripeljalo do takšnih sprememb, se pa to ne bo zgodilo preko noči.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar