TFL Glasnik:
Mag. Nina Betetto, ste vrhovna sodnica, podpredsednica vrhovnega sodišča, zanimivo pa je, da ste poleg pravne fakultete na filozofski fakulteti končali še študij francoščine. Moje prvo vprašanje je vedno: na kaj ste najbolj ponosni?

Težko bi kaj posebej izpostavila, morda je prva asociacija, da sem tudi težke trenutke v življenju premagala in iz njih izšla močnejša.

TFL Glasnik:
Sodišča so ključna institucija, ki zagotavljajo državljanom pravno varnost. Se vam zdi, da to nalogo dobro opravljajo? So sodišča pravična?

Nina Betetto:
Dejala bi, da svojega dela ne opravljamo odlično, ampak dobro. Če to primerjam z minulim obdobjem, potem delo opravljamo vedno boljše. Zame je merilo dobrega odločanja kvalitetno odločanje v razumnem roku. Kvalitetno odločanje pomeni, da je odločanje transparentno, da so državljanom dostopni podatki in informacije, da niso izgubljeni v postopku in da je to pošten postopek. Temu mora slediti kakovostna odločba, v kateri so razlogi jasni; da se sodišče ne skriva za pravnimi paragrafi. Gre za element pravičnosti ob odločitvi, ki mora biti seveda sprejeta v razumnem roku.

TFL Glasnik:
Se vam zdi, da sedanja organizacija sodstva omogoča sojenje v razumnem roku? Ali pa vidite problem kje drugje? Kaj razmišljate v zvezi s tem, imate morda predlog kakšnih izboljšav?

Nina Betetto:
O strukturi sodišč oziroma zemljevidu sodišč: imamo 11 okrožnih sodišč in 44 okrajnih sodišč. Vrhovno sodišče se že nekaj časa zavzema, da bi se vzpostavilo enotno prvostopenjsko sodišče oziroma za začetek institut enotnega prvostopenjskega sodnika. Veseli me, da smo o tem prepričali tudi ministra za pravosodje Klemenčiča, in upam, da bomo s tem šli naprej – seveda previdno in po korakih. Nismo edini, ki tako razmišljamo, gre za splošni trend v Evropi, ki temelji na priporočilih Sveta Evrope in Evropske komisije. Naj omenim Hrvaško kot našo najbližjo sosedo in Nizozemsko. Bistveno pa je, da združevanje sodišč spremlja tehten premislek. Tovrstna reforma na Nizozemskem je trajala sedem ali osem let, v nasprotju z našo reformo leta 1994, ki je povzročila največje zaostanke, ki se jih še do danes nismo v celoti znebili.

TFL Glasnik:
Kaj pomenita enotno prvostopenjsko sodišče in enotni prvostopenjski sodnik čisto konkretno? Kje bo prihranek v času?

Nina Betetto:
Pojem enotnega prvostopenjskega sodnika bo omogočal večjo mobilnost sodnika. Že zdaj se soočamo z neenakomerno obremenjenostjo sodnikov na različnih pravnih področjih. Na nekaterih jih je premalo, na nekaterih jih imamo preveč, neenakost je tudi po regijah. Po novem bi sodnik lahko priskočil na pomoč kolegom z območja istega okrožnega sodišča, če bi bilo treba.

TFL Glasnik:
Predvidevam, da bo učinek tudi v vplivu na poenotenje sodne prakse na tej ravni. Pogosto namreč slišimo pritožbe, da za isto stvar sodite različno.

Nina Betetto:
To je problem in izziv. Na eni strani imamo sodnikovo avtonomijo, na drugi pa potrebo po enotnosti sodne prakse. Na tem področju je prostor za izboljšanje. Vrhovno sodišče to zaznava, zato je sklenilo temu posvetiti še večjo pozornost. Zato je to ena od prioritet, ki je bila izpostavljena ob odprtju sodnega leta. Marsikaj je že bilo narejeno, denimo javno objavljanje sodne prakse s celotno judikaturo vrhovnega sodišča.

Enotnost sodne prakse je pomembna z vidika predvidljivosti, ki je dejavnik pravne varnosti. Glede tega je nedvomno storjen korak naprej, potrditev vidim v tem, da se pripad na sodišče zmanjšuje. Vlaganje gromozanskega števila tožb je bilo po mojem mnenju posledica nezaupanja v sodišča. Nikoli namreč nisi bil stoodstotno prepričan, kakšna bo končna odločitev. To se spreminja, stranke vedo, kdaj lahko računajo na uspeh in kdaj ne. Poleg tega postajajo postopki hitrejši in vse bolj jasno je, da če nekega računa ne boš plačal, bo sledila izvršba.

TFL Glasnik:
Vrnila bi se še k dostopnosti sodnih odločb tudi na nižjih instancah. Verjetno jih je veliko in tudi postopek anonimiziranja pomeni za sodišča veliko dela.

Nina Betetto:
Vnašanje prvostopenjskih odločb nima smisla. To bi pomenilo neobvladljivo število, poleg tega je različnost mnenj na prvi stopnji pozitivna z vidika razvoja prava. Objava odločb višjih sodiščih pa se mi zdi pomembna, zato vrhovno sodišče spodbuja vsa višja sodišča, naj v bazo vnašajo čim več odločb. Pravilo je, da se odločbe vnašajo, razen izjemoma, denimo pri rutinskih odločbah.

TFL Glasnik:
Dotaknila bi se še enega področja, in sicer trajnega mandata sodnika. Razumemo poslanstvo sodnika, njegovo potrebno neodvisnost, a vas vendarle sprašujem, ali so sodišča vedno dovolj dobra pri odločitvi za imenovanje nekoga v trajni mandat – čeprav to niti ni njihova pristojnost. Pozneje se lahko izkaže, da presoja ni bila čisto prava.

Nina Betetto:
Izhodišče mora biti, da je trajni mandat civilizacijska pridobitev, in če je to pod vprašajem, o tem ne moremo razpravljati. Gotovo pa je, da se, potem ko pridobi trajni mandat, v sodnikovem življenju lahko zgodi marsikaj. Kadrovske odločitve so v rokah sodnega sveta, le pri prvi izvolitvi in imenovanju v vrhovno sodišče sodnika izvoli oziroma imenuje državni zbor na predlog sodnega sveta.

Če sodnik slabo oziroma nevestno opravlja sodniško službo, sta na voljo dve možnosti oziroma dva vzvoda, ki nista samo na papirju, temveč se ju tudi uporablja. Prva je disciplinski postopek s predvidenimi sankcijami, vključno z razrešitvijo. Druga možnost je negativna ocena pri rednem ali izrednem ocenjevanju sodniške službe. Kot rečeno, se oboje uporablja; nekateri sodniki, ki so vedeli, kaj se jim lahko zgodi, so se sami odločili za odhod iz sodniških vrst, da ne bi dobili črne pike v življenjepisu. Ne vem, ali je še kateri drug poklic deležen toliko preverjanja kot sodniški. Redna ocenjevanja so vsaka tri leta, tudi predlogi predsednikov sodišč za izredno oceno niso neobičajni.

TFL Glasnik:
Kdo izvaja ocenjevanje?

Nina Betetto:
Personalni sveti na višjih sodiščih in personalni svet na vrhovnem sodišču.

TFL Glasnik:
Koliko je negativnih ocen? Jih je v zadnjem času več?

Nina Betetto:
Samokritično bom povedala, da je bilo v preteklosti preveč lažne solidarnosti, kar se na dolgi rok nikoli ne izkaže kot pozitivno. Člani personalnih svetov se vse bolj zavedajo svoje odgovornosti. Če je na eni strani medalje sodnikova neodvisnost, je na drugi njegova odgovornost. Meni je všeč angleška beseda accountability za odgovornost, ki dobesedno pomeni polaganje računov. Sodniki smo dolžni 'polagati račune' za svoje delo. Smo najšibkejša veja oblasti, navsezadnje zato, ker morata sredstva za naše delo zagotavljati drugi dve veji oblasti. Zato moramo vedno znova pojasnjevati, kje je naše mesto po ustavi, kako smo opravili svoje delo in kako smo porabili proračunski denar. Če se vrnem k vprašanju: zadnje čase je bilo kar nekaj teh negativnih ocen, nekateri pa so se sami predčasno odločili za odhod iz sodniških vrst, da bi se negativni oceni izognili. Od 931 sodnikov smo imeli v minulem letu vsega skupaj približno deset primerov – bodisi sankcij z razrešitvijo v disciplinskih postopkih bodisi negativnih ocen.

TFL Glasnik:

Ko ste že omenili število sodnikov, zanima me, kakšna je njihova struktura?

Nina Betetto:
Starostna struktura slovenskega sodstva je zanimiva, tudi v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Odstopamo glede zastopanosti žensk, pred nami je samo še Romunija. 80 odstotkov sodnikov na prvi stopnji je žensk, na drugi jih je 70 odstotkov, na vrhovnem sodišču 40 odstotkov.

Starostna struktura bi nas morala skrbeti. Pogost očitek je, da je sodnikov v Sloveniji preveč. Števila sodnikov ne smemo zmanjšati z danes na jutri. Če se naše vrste ne bodo dopolnjevale z mladimi sodniki, to srednjeročno pomeni generacijsko vrzel. Nihče si najbrž ne želi, da sodnik ob prihodu v razpravno dvorano ne bi vedel, ali v dvorano prihaja ali iz nje odhaja. Tega se je treba lotiti previdno in postopno.

TFL Glasnik:
Kaj menite o omejitvi starosti ob vstopu v sodniško službo?

Nina Betetto:
Ko sem prišla jaz, omejitve ni bilo in sem postala sodnica pri 27 letih. Se mi pa zdi, da je 30-letni cenzus pravi.

TFL Glasnik:
Kako je z ugledom sodstva? Menim, da je ključno vprašanje. Veliko ste posredno že povedali, bi še kaj dodali? Kako ga lahko krepimo?

Nina Betetto:
Največ lahko naredimo sami. Govorim o zunanji legitimnosti sodstva, ki si jo lahko pridobimo samo tako, da dobro delamo. Drugo je seveda, da državljani ocenjujejo ta ugled v ogledalu – ne neposredno, ampak prek medijev, ki pogosto podajajo izkrivljeno podobo slovenskega sodstva, to je vendarle treba povedati. Na podlagi opravljene analize smo ugotovili, da 59 odstotkov 'uporabnikov sodstva' zaupa sodstvu. To je zelo dober rezultat, saj vemo, da polovica ljudi na sodišču izgubi. Stopnja zaupanja je torej bistveno višja pri dejanskih uporabnikih kot pri tistih, ki niso imeli stika s sodiščem in si svoje mnenje ustvarjajo prek medijev.

Vendar se ne smemo preveč pritoževati, saj smo za takšno stanje največ krivi sami. Do strmega padca ugleda sodstva je prišlo ravno v obdobju po sprejemu zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Takrat se je število medijskih informacij o sodstvu izjemno povečalo, mi pa na to nismo bili pripravljeni in se še zdaj ne odzivamo dovolj proaktivno.

TFL Glasnik:
Povečan ugled bo verjetno prispeval k manjši politizaciji sodstva?

Nina Betetto:
Vsekakor upam, da bo tako. Sem zagovornica pristopa, da je edina prava pot v dialogu med vejami oblastmi in v nenehnem pojasnjevanju, kakšna je naša vloga po ustavi. Politiki navadno rečejo: mi smo bili izvoljeni, nas je izvolilo ljudstvo, vi pa imate trajni mandat. Ni čisto tako. Mi nismo tukaj zaradi večine, mi smo tukaj zaradi tistih, ki so v manjšini in katerih glas se ne sliši, ter smo jih dolžni zaščititi. Sodišče je varovalka, mi nismo glas večine.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Nina Betetto:
Še naprej se bomo trudili, da v dobro vseh državljanov dobro opravljamo svoje delo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya