Breda Kutin je predsednica Zveze potrošnikov Slovenije vse od leta 1990. Poleg tega je tudi predsednica sveta organizacije SIQ in že kar eminenca, ko gre za varstvo potrošnikov v Sloveniji.

TFL Glasnik:
Na kaj ste danes glede svojega dela najbolj ponosni?

Breda Kutin:
Nedvomno sem ponosna na to, da smo v dobrih 20 letih uspeli postaviti ugledno in strokovno potrošniško organizacijo in inštitut, ki je raziskovalna podpora in pomoč nevladni organizaciji in jo poznajo skorajda vsi Slovenci - po raziskavi Valicona več kot 90 odstotkov vprašanih. Poznajo nas vsi, organizacija uživa velik ugled med potrošniki in v strokovni javnosti in, ne nazadnje, tudi v poslovnem svetu. Morda vsem ni všeč kaj in kako delamo, a hkrati nam nihče ne oporeka, da ne obvladamo svojega posla.

Kot potrošniška organizacija smo na številnih področjih uspeli s predlogi za zakonodajo v korist vseh potrošnikov, na sodišču smo zmagali in dosegli korist za vIn smo pri paradoksuse udeležence v sporu, čeprav v Sloveniji nimamo 'razredne tožbe' ali kolektivne tožbe in nimamo ustreznih izvensodnih mehanizmov razreševanja potrošniških sporov. Primer Modrega varčevanja je bil značilen primer, ko smo dosegli judikat na sodišču, ki zdaj postavlja povsem drugačne okvire pri tem, na kakšen način se lahko tržijo finančni produkti. Ponudba zavezuje prodajalca ko oglašuje, denimo, jogurt ali čevlje, zdaj pa to velja tudi na finančnem področju, ko se prodajajo 20-letni varčevalni produkti. Ponudba ne sme biti zgolj informativna, ko pa podpišeš, je v pogodbi povsem nekaj drugega, kar pa finančni ponudnik izvaja pa spet nekaj tretjega... Po naši oceni je okrog 40 tisoč posameznikov dobilo okrog 12 milijonov evrov na račun premalo izplačanih obresti, česar brez našega posredovanja ne bi dobili. Če bi pa imeli možnost kolektivne tožbe, bi bil ta znesek približno dvakrat večji, kar so dobili le tisti, ki so z nami tožili banko.

TFL Glasnik:
Poleg približno 12 milionov €, ki so jih potrošniki z vašo pomočjo dobili nazaj, ste izjemno delo opravili tudi na področju ustanovitve Stanovanjskega sklada, kjer je šlo za 150 milionov €.

Breda Kutin:
Pri razreševanju prezadolženosti zaradi dragih stanovanjskih posojil smo takoj na začetku našega dela v letih 1990 in 1991 pomagali 3.500 posameznikom iz zelo težkega položaja. Tu ni šlo samo za akcijo civilne družbe, ampak je šlo za partnersko sodelovanje parlamenta, ministrstva za okolje in prostor ter potrošniške organizacije. Parlamentarni odbor za varstvo potrošnikov je Zvezi potrošnikov plačal analizo, ministrstvo je pripravilo zakon, parlament ga je sprejel. In tako je nastal Stanovanjski sklad, kot inštitucija, ki je s prvim razpisom razrešila prezadolženost posameznikov. Naš je bil tudi predlog, da se 20 odstotkov sredstev od privatizacije družbenih stanovanj nameni za ustanovitveni kapital sklada. Informacija o slednjem se je kar izgubila, čeprav je šlo za 300 milijonov takratnih nemških mark in da brez tega stanovanjskega sklada kot inštitucije niti slučajno ne bi bilo, ker samo proračunska sredstva še zdaleč ne bi zadoščala. Ponosna sem tudi, da sem 10 let vodila odbor za porabo sredstev stanovanjskega sklada, v upravnem odboru sklada pa sem bila štiri leta. Potem je navdušenje nad samostojno državo začelo plahneti in za predstavnika potrošniške organizacije ni bilo več mesta v upravnem odboru stanovanjskega sklada.

Zelo sem ponosna tudi na to, da smo v tisti desetih letih, ko sem še bila zraven, postavili zelo transparenten sistem dodeljevanja posojil in nas nič ne skrbi tudi če bi kakšna revizija pogledala kako smo delali. Sredstva so se delila po kriterijih in na transparenten način. Pa še nobene protikorupcijske komisije nismo imeli in nihče od funkcionarjev ni podpisoval takšnih ali drugačnih zavez.

TFL Glasnik:
V dvajsetih letih se nabere veliko dosežkov, vendar je najbolj občudovanja vredna ta vaša energija. Kje jo najdete?

Breda Kutin:
To mi je vedno bil strokovni izziv. Ponosna sem tudi na to, da kadarkoli razpišemo kakšno mesto za nove sodelavce, vedno dobimo zelo dobre prijave in zato so v našem timu ljudje, ki ne hodijo samo v službo, ampak jim delo na področju varstva pravic potrošnikov predstavlja tako strokovni kot osebni izziv. Včasih se celo v tujini čudijo, kako smo sposobni v pogojih, ki jih imamo in ki so daleč od idealnih, imeti tako dober tim strokovnjakov.

In če se vrnem nazaj na zmago v zvezi z 'modrim varčevanjem' in primerjam naše kadrovske potenciale s kadrovskimi kapacitetami v banki, potem smo zaradi doseženega še bolj ponosni.

TFL Glasnik:
Kako pa se financirate?

Breda Kutin:
Zelo težko. Osnovno financiranje je članstvo in tu smo celo po skoraj 22 letih aktivnega, odmevnega delovanja, zelo na začetku. Pri nas ljudje premalo razmišljajo o tem, da če želijo nekaj dobiti, morajo za to nekaj malega tudi sami prispevati. Če gledam primerjavo s Portugalsko, ki je po prebivalstvu petkrat večja, po družbenem proizvodu pa na ravni Slovenije, ima na Portugalskem potrošniška organizacija 350 tisoč članov. Ti plačujejo članarino, ki je dvakrat višja od naše (okrog 100 evrov), vendar so tam potrošniki pač razumeli, da potrošniška organizacija ni tista, na katero se obrneš takrat, ko je nekaj narobe, temveč je to organizacija, ki ti daje objektivne informacije iz zornega kota potrošnikov in ker se to splača. Kaj boš kupoval in česa ne, kako boš izbiral izdelke, kje boš zato privarčeval in kako boš pridobil osnovna znanja, da boš ozaveščen potrošnik. In v okolju, v katerem živimo, je to znanje nujno potrebno, to je neke vrste potrošniška pismenost, brez katere v današnjem svetu ne gre, če pa je karkoli narobe pa pokličeš za nasvet ali za pomoč potrošniško organizacijo.

TFL Glasnik:
Kakšni so lahko prihranki potrošnika, če potrošniška organizacija dobro funkcionira?

Breda Kutin:
Prihranki v takšnem sistemu so evidentni, kar ugotavljamo skozi primerjalno testiranje, ko je moč pri nakupu televizorja za enako ali celo boljšo kakovost privarčevati 100 do 200 evrov. Jaz osebno sem prihranila 500 evrov, ker sem pač načrtovala malo dražji televizor. Enaki prihranki veljajo pri izbiri banke, dobavitelja električne energije in podobno.

Nenazadnje, kako privarčevati tudi pri hrani in ne na račun kakovosti. Skozi naše delo ugotavljamo, da visoka cena še ne zagotavlja visoke kakovosti, pogostokrat bolj kakovostni izdelki niso najdražji. Da se pač pri nakupu odločaš na podlagi dejstev in resnega razmisleka o tem, kaj res potrebuješ. In zgolj na ta način lahko privarčuješ nekajletni znesek članarine. Tukaj pa nas čaka še veliko dela. Imamo namreč 7 tisoč članov, ki plačujejo članarino, ki znaša dobrih 50 evrov na leto.

TFL Glasnik:
Kaj pa vloga države?

Breda Kutin:
Ta vloga je precenjena. Zato, ker je v naši miselnosti, da pričakujemo, da bo država za nas in namesto nas vse naredila najbolje. To pa ne drži celo v dobrih časih, ker država skrbi za neki minimum, ne pa za optimum. Država mora s predpisi in nadzorom skrbeti za to, da na trg ne pridejo nevarni izdelki, nikoli pa ne skrbi pa za optimalno kakovost izdelkov in storitev ali za optimalno razmerje med ceno in kakovostjo. Tako pridemo do paradoksa, ko je bilo v preteklosti podpore države veliko več, kar je bila dobra popotnica za krepitev civilne družbe. Potem smo prišli do obdobja, ko smo začeli postajati 'normalna družba', v kateri je preveč močna in preveč neodvisna organizacija moteča. Najlažje pa ustaviš organizacijo, da zmanjšaš sredstva, ustvariš konkurenco pri delitvi sredstev in ne upoštevaš posebnih pravil, ki veljajo na področju varstva potrošnikov.

Mi na našem področju zares nimamo konkurence, ker podobne potrošniške organizacije v Sloveniji ni. Žal spoznanje, zakaj je potrošniška organizacija drugačna od ostale civilne družbe, pri nas še ni prodrlo, saj velja prepričanje, da lahko na primer svetuje potrošnikom katerakoli druga nevladna organizacija. Kar seveda ni res. Povsem jasno je, da sodnik ne more biti honorarno še odvetnik, pa pravnik v kakšni firmi. Ampak, zakaj ne, saj so vsi pravniki? Potrošniška organizaciji pa ni samo nevladna organizacija, mi ne smemo imeti sponzorjev niti donatorjev s strani ponudnikov blaga in storitev. Gre za konflikt interesov, da te ne plačuje tisti, ki ga ocenjuješ. Okoljsko organizacijo banke lahko sponzorirajo, malo čudno pa bi bilo, ko bi, recimo, nekdo ki onesnažuje okolje, bil njihov sponzor. Kot bi bilo čudno, če bi banke sponzorirale potrošniško organizacijo, ki ocenjuje njihove storitve.

Druga zadeva, ki je zelo pomembna pri pridobivanju kredibilnosti pa je, da potrošniška organizacija potrebuje zelo usposobljene strokovnjake, ker gre za kakovost informacij in nasvetov, ki jih dajemo ljudem. Še pomembnejše pa je, da gre za ocenjevanje kakovosti izdelkov in storitev, kar vpliva na povpraševanje potrošnikov in posledično na trg.

To vse so razlogi, ki kažejo na to, da bi po vseh teh letih potrebovali ustrezno finančno podporo države, da bi imeli močno javno-zasebno partnerstvo, končni cilj pa bi bila javna korist. Žal pa je nasprotno – šli smo nekaj korakov nazaj. O tem govori tudi ukinjanje urada za varstvo potrošnikov, kar je ZPS sicer podprla, ker urad, kot je bil zastavljen, ni izpolnil pričakovanj. Vendar to ne pomeni, da država nima odgovornosti na tem področju. Ima jo, in sicer veliko. Vzpostaviti mora pravni okvir, sprejeti strategijo varstva potrošnikov in zagotoviti potrebna finančna sredstva. Ključnega dokumenta Strategije varstva potrošnikov ni že drugo leto, ni niti letnega programa dela vlade, čeprav bi te dokumente morali po veljavni zakonodaji imeti. Minilo je celo lansko leto brez kakršnegakoli programa dela na tem področju, ker urad ni opravil svojega dela. Posledice pa smo utrpeli mi in potrošniki, ker kljub zagotovljeni proračunski postavki sploh ni bilo razpisa za projekte, ki so pomemben vir financiranja našega dela za potrošnike. Da o škodi, ki je tako nastala potrošnikom in potrošniški organizaciji, sploh nismo govorimo. Zapletlo se je tudi pri Evropskem potrošniškem centru, katerega delovanje zagotavlja država skupaj z Evropsko komisijo in v Sloveniji deluje. ZPS je gostiteljica EPC že šesto leto in je začasno prevzela sofinanciranje centra v letu 2012 in s tem vsaj začasno preprečila njegovo zaprtje.

TFL Glasnik:
A vendarle. Državljan je v prvi vrsti potrošnik in bi človek, že zaradi tega, kar ste dosegli, pričakoval, da vam država pomaga.

Breda Kutin:
Nekaj te denarne pomoči je, a se ta iz leta v leto manjša, problemi pa se povečujejo. Sredstva iz proračuna so v preteklosti predstavljala 30 do 40 odstotkov našega dela, zdaj pa okrog 20%. In v zadnjih dveh letih so se stvari izrazito poslabšale. Ni razpisov niti v Sloveniji niti v EU, zato so se prihodki znižali za skoraj 40 odstotkov in bomo prisiljeni organizacijo, namesto, da bi se krepila, zmanjševati. To je zelo slabo, ker je na drugi strani toliko problemov, da bi se morali kvečjemu krepiti.

TFL Glasnik:
Ali smo sicer Slovenci dovolj osveščeni potrošniki? Imamo krizo in ta osveščenost bo v finančni stiski pomembna, ker bomo že tako prisiljeni popuščati pri kriterijih. In tu je vaša vloga vidna.

Breda Kutin:
Slovenci smo v določenih zadevah postali bolj zahtevni. Vsaj nekateri se zavedajo svojih pravic, kar velja za izobraženo populacijo. Osveščenost se izboljšuje, ni pa na zadostni ravni. Manjkajo nam proaktivne nadzorne inštitucije. Agencija za trg vrednostnih papirjev, za zavarovalni nadzor, pa tudi inšpekcije, ki bi morale biti bistveno bolj aktivne. Ob obetih o krčenju proračuna pa se bojimo, da bodo dobili državni uradniki manj denarja za svoje delo. Ker bodo plače nedotakljive, bodo lahko uradniki sedeli v pisarnah, vendar ne bodo šli na teren, ker ne bo denarja za delo.

V prvi fazi vzpostavljanja varstva potrošnikov smo šli predvsem v prepisovanje zakonodaje in ne v njeno osmišljanje. Da neka služba dobro deluje, moraš najprej ustvariti sistem. Sicer se nam zgodi to, da državna administracija najbolj obvlada tisto, zakaj nečesa ni moč narediti. In ob tem sploh nimamo razprav, kaj deluje in kaj ne, ampak se drastično režejo programi za nevladne organizacije, kar je značilno za države v tranziciji.

TFL Glasnik:
Ko govoriva o pravu in pravnih okvirih, kaj v tej luči najbolj pogrešate na vašem področju?

Breda Kutin:
Večjo možnost za stabilnost delovanja. Zdaj je 60 in več odstotkov našega dela odvisnega od sposobnosti prijavljanja na razne razpise – pa še teh je vedno manj, po drugi strani pa porabiš veliko denarja, da lahko kandidiraš za skromna sredstva. Mi pa potrebujemo vsaj takšno stabilnost, da bi se osnovni program izvajal nemoteno in kontinuirano. In ta hip tega ni.

Ne vemo, kakšna sredstva bodo v prihodnje namenjena za svetovanje, vendar lahko povem, da so državna sredstva za aktivnosti potrošniških organizacij, ki naj bi prevzele na področju varstva potrošnikov ključno vlogo svetovanja, informiranja, izobraževanja in zastopanja interesov potrošnikov, enaka subvenciji za enega samega velikega kmeta, ki sicer svoje izdelke prodaja in jih ne daje brezplačno. Menim, da nadaljnji komentar ni potreben. In naj se razumemo – ne govorim o tem, ali je kmet upravičen do svojih subvencij, zgolj vzporednico postavljam v primerjavi s tem, kar se od nas pričakuje in kaj dobimo za to.

TFL Glasnik:
Pa še to. S kakšnimi problemi ljudje najpogosteje pridejo do vas?

Breda Kutin:
Od najbolj osnovnih, ko ne poznajo svoje pravice ob navadnih nakupih, ne vedo, kako uveljaviti garancijo, do zelo zahtevnih, ko bi želeli, da analiziramo varnost hrane, pregledamo, kako delajo domovi za starejše občane, potrebujejo nasvete o tem, kako naj varčujejo, katere finančne produkte naj kupujejo, do tega, da bi mi morali vedeti, kako izbrati telefon… Cela vrsta vprašanj je.

TFL Glasnik:
Tudi našteto govori, kako potrebna je organizacija za ljudi.

Ljudje pričakujejo preproste odgovore. 'A boste vi to naredili namesto mene? Zato sem prišel k vam.' Naša osnovna naloga pa je informirati, osveščati ljudi, da se bodo izognili določenim problemom in seveda pomagati, ko problem nastane.

TFL Glasnik:
Delno reševanje problemov je tudi v primerjalnem testiranju. Kakšne so koristi tega?

Breda Kutin:
Primerjalno testiranje je posebna oblika pregleda tržnega stanja. Izdelke kupujemo anonimno, kot katerikoli potrošnik. Potem uporabimo metodologijo, ki izhaja iz sprejetih standardov in normativov, ki jih nadgradimo iz vidika uporabne vrednosti.

Živimo pa v času tiranije trga. Naša generacija je bila vesela, ko je bilo moč sploh kaj dobiti, medtem ko danes v resnici ne veš, kaj sploh kupiti. In tu je potrošniška organizacija lahko v veliko pomoč, pa čeprav tudi mi ne moremo testirati vsega. Marsikdo ne ve, da izvedba enega testa stane od 10 tisoč pa tudi tja do 100 tisoč EUR, rezultati morajo biti nedvoumni, neoporečni, saj v določeni meri vplivamo na povpraševanje po določenem izdelku. Zato smo se že leta 1993 pridružili mednarodni organizaciji za primerjalno testiranje, ki združuje potrošniške organizacije na svetovni ravni. Tako s pokrivanjem sorazmernega dela stroškov pridemo do odličnih podatkov in raziskav, ki jih lahko ponudimo slovenskemu potrošniku.

TFL Glasnik:
Tudi vaše mednarodno delovanje je neverjetno: ste podpredsednica Evropske organizacije BEUC, v imenu evropskih potrošniških organizacij predsedujete Trans Atlantskemu potrošniškemu dialogu, ste članica Stakeholder Dialogue Group (SDG), ki svetuje generalni direktorici DG za potrošnike, ste članica European Consumer Consultative Group (ECCG) v Bruslju, ste predstavnica slovenskih potrošnikov v Evropski potrošniški organizaciji za standardizacijo ANEC. Kaj pomeni vaše mednarodno udejstvovanje za Slovenijo?

Breda Kutin:
Razlogov za moje mednarodno delovanje je več. Prvič zato, da na samem začetku nismo izumljali tople vode, ampak smo se ozirali in gledali, kako uspešni sistemi delujejo drugod. Delati zunaj je izziv in gre marsikdaj tudi za to, da vidiš, da se da, da je stvari moč uresničiti. Da te v mednarodni organizaciji kot je BEUC na tajnih volitvah izvolijo na mesto podpredsednice in to že tretji mandat, pa zagotovo predstavlja pomembno priznanje tako meni osebno kot organizaciji, ki jo zastopam. Tudi imenovanje v SDG, ki jo sestavlja 20 posameznikov iz gospodarstva, akademikov, nevladnih organizacij in potrošniških organizacij iz EU, ocenjujem kot priznanje meni kot strokovnjakinji, kar me seveda veseli, ker gre za širše priznanje za moje osebno, strokovno znanje in za dosežke organizacije, ki smo jo s sodelavci v 22 letih postavili iz nič. Postali smo znana in kredibilna organizacija. Nismo pa še organizacija z množičnim članstvom, kot so to pomembne potrošniške organizacije v Evropi in svetu.

TFL Glasnik:
Katere izzive potrošniške organizacije vidite še za prihodnost?

Breda Kutin:
Tisto, kar nas dejansko še čaka je, da to zasnovo varstva potrošnikov predstavimo ljudem. Da se bodo zavedali, da je koristno in dobro imeti potrošniško organizacijo, da je to organizacija, ki jo potrebujemo ne le, ko imamo potrošniški problem, ampak vsak dan, da bomo sprejemali boljše odločitve, da se nam ne bo treba v teh časih, ko je denarja manj, odrekati kakovosti. Da bomo tisto, kar slišimo vedno pogosteje - da je manj več - dejansko znali narediti pri nas samih. Da bomo poiskali neodvisne, objektivne informacije, ki nam bodo pomagale nakupovati modro, da bomo končno spregledali, da je bančni svetovalec, kljub zvenečemu nazivu, le prodajalec, da bomo ugodno zavarovalno ponudbo dobili le, če bomo sami vedeli, kaj točno želimo ter da je potrošniki tisti, ki izbira in izbere. In če bomo znali s tem sporočilom priti do ljudi, bomo tudi mi imeli množično članstvo, ker se bo to ljudem splačalo. Imeli bomo boljše poslovno okolje, v katerem bodo uspešnejši tisti ponudniki, ki pošteno poslujejo in ne muhe enodnevnice, ki želijo potrošnikom zgolj pobrati denar in izginiti.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar