TFL Glasnik:
Ga. Ajša Vodnik, ste magistra Fakultete za družbene vede in vso kariero na različnih položajih: v novinarstvu, javnem nastopanju in komunikacijah, do zdaj najpomembnejši pa je položaj direktorice Ameriške gospodarske zbornice (AmCham), ki jo vodite od leta 2009. Na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Ajša Vodnik:
Na več stvari v vsej karieri. Rekla bi, da sem si zgolj na podlagi socialnega kapitala upala imeti svojo televizijo, ki sem jo po petih letih uspešno prodala. To je bilo izjemno zanimivo obdobje, v katerem sem se naučila, kaj pomeni biti podjetnik, kako moraš dati celega sebe, z vso energijo in vsem znanjem, in da se moraš v projekt celo zaljubiti, da ti uspe.

Potem sem zagotovo še ponosnejša na to, da nam je v AmCham Slovenija uspelo narediti platformo za izmenjavo pozitivnih energij in da znamo vnašati optimizem. Prepričana sem, da lahko vsako situacijo pogledamo z več plati, ne da bi bili idealisti ali preveč naivni, in da lahko iz vsake situacije izpeljemo najboljše za okolje. Slovenija je zame tisto okolje, v katero res verjamem in v katerem želim ustvarjati ter navsezadnje tudi vzgajati svoje otroke.

TFL Glasnik:
Intenzivno ste navzoči vseh teh sedem let, tudi odziv v gospodarstvu je odličen. Pa vendarle, kaj je v resnici cilj in namen AmChama in kaj ima Amerika s Slovenijo?

Ajša Vodnik:
Mi smo del mreže evropskih in evroazijskih AmChamov – 44 držav s 46 AmChami. Sem v upravnem odboru in je zelo zanimivo videti, kateri del si vzame posamezni AmCham. Osnovna je povezava Slovenije z ZDA na temo gospodarstva. Naš pomemben steber sloni na tem, da ameriškim investitorjem odpiramo vrata v Sloveniji, po drugi strani pa slovenskim podjetjem odpiramo vrata v ZDA.

Vloga AmCham Slovenija se je kar precej razširila in marsikatera evropska država gleda na nas kot na model, kaj vse lahko delajo AmChami. Letos smo bili nagrajeni z evropsko nagrado in tako tudi v evropskem merilu kažemo smer.

Nam se zdi izjemno pomembno in smo si to zadali kot našo misijo, to je spodbujanje pozitivnih sprememb in vrednot, na katerih vse skupaj stoji. Med temi je optimizem na prvem mestu. Če pa gledava v bolj filozofskem smislu, je zelo pomembno, da sta Evropa in Amerika povezani, saj je to tisto, kar prinaša mir. Če bi gledali na zelo makro ravni, lahko rečeva, kako najti nove načine. Menim, da je Slovenija najboljša država glede tega, kako razumeti Zahod in Vzhod. Po mojem ni naključje, da sta se predsednik ter Clinton in Bush srečala ravno v Sloveniji. Znamo se postaviti in znamo imeti nevtralno vlogo ter razumeti oba svetova.

Seveda si ne domišljam, da imam tako široko vlogo, imamo pa zelo konkretno zagovorništvo pri ustvarjanju boljšega gospodarstva in življenjskega okolja.

TFL Glasnik:
Lahko naštejete nekatere projekte, ki jih delate v AmChamu?

Ajša Vodnik:
V okviru AmChama Slovenija sem najbolj ponosna na dva programa: AmCham Young ProfessionalsTM, ki je postal zelo pomemben vrelec energije, kar zadeva našo organizacijo in mene osebno, saj je bilo vanj do zdaj vključenih več kot 700 mladih med 25. in 35. letom in jih vsako leto vključimo še 130 novih, kar pomeni, da to postaja zelo pomemben bazen, platforma, na kateri se povezujejo najbolj perspektivni. Spodbujamo jih in nam uspeva, da so to tisti, ki vračajo družbi.

Drugi program je Partnerstvo za spremembe. Ideja izvira od mladih, ki so rekli, ali bi bilo mogoče narediti izmenjavo zaposlenih med javnim in zasebnim sektorjem. Prepričana sem bila, da to ne bo mogoče, ampak se je izkazalo drugače, tako da to partnerstvo poteka že tretje leto zapored. Ne gre samo za izmenjavo zaposlenih, saj smo v drugem letu šli v konkretno odgovarjanje na vprašanja, kako reševati konkretne izzive javne uprave in gospodarstva. Letos smo v fazi implementacije. Pri tem se mi zdi pomemben mejnik tega, kako iz ideje, v kateri smo relativno dobri, implementirati projekt.

TFL Glasnik:
Zdaj sem v resni dilemi, katero vprašanje naj najprej postavim. Seveda je tukaj čezatlantski sporazum, ki ga spremlja veliko dilem, po drugi strani imam več kot aktualno vprašanje ravno na današnji dan, dan po volitvah (intervju je bil narejen 10. Novembra, op. a.), in bi sporazum kar preskočila, saj me najbolj zanima, kako vidite priložnost za Slovenijo.

Ajša Vodnik:
To vprašanje je vseh teh zadnjih 24 ur ves čas na mizi. Lahko se ne zgodi nič, lahko pa se zgodi vse. Veliko me sprašujejo, kaj bo Melania naredila za Slovenijo. Moj odgovor je: nič.

TFL Glasnik:
Ne sprašujem vas tega.

Ajša Vodnik:
Saj vem. To pravim zato, da boste lažje razumeli moje gledanje, da lahko mi sami naredimo vse. To je izjemna priložnost, da se bolje naučimo povedati svojo zgodbo. Če govoriva o turizmu, je to zelo preprosto. Vendar niso zanemarljive niti možnosti na drugih področjih, saj je to zanimiv trenutek, ko lahko pridobimo pozornost. Ob tem ni pomembno samo to, da znamo povedati svojo zgodbo, zdi se mi pomembno, da znamo pripraviti pomembne projekte. Najhuje bo, če bomo pritegnili pozornost in se ne bo zgodilo nič.

Meni so kolegi investitorji, tudi taki, ki so povezani z družino Trump, čestitali, bravo, Slovenka, na kar lahko ne odreagiram in se smejim, lahko pa rečem: pridite sem. Vendar moram povedati, da bomo morali biti za investitorje, ne le ameriške, bolj agilni in spremeniti določene stvari.

TFL Glasnik:
Tudi zame je to bistvo, pustiva za zdaj blišč. Pomembna je pozornost, Slovenija je nenadoma prišla na zemljevid sveta. Kaj bomo naredili mi, obremenjeni s cankarijansko ponižnostjo? Jasno je, da Melania Trump ne bo naredila nič, mi se moramo pokazati in izkoristiti to priložnost.

Ajša Vodnik:
AmCham Slovenija bo gotovo naredil kaj, ne vem, kaj bo naredila širša množica, in se ne slepim več s tem, da bom spreminjala svet. Naša organizacija bo nadaljevala začrtano. Veseli smo, da smo lahko pred enim letom organizirali obisk predsednika vlade v ZDA, pred nekaj meseci je bil v ZDA podpredsednik vlade, ideja referenčne države pa je zelo živa in je lahko izjemna.

Gre za to, da vsi veliki sistemi potrebujejo referenco iz Evrope, da potrebujejo delujoči aplikativni model. Dejstvo je, da smo v četrti industrijski revoluciji, da se bodo stvari izjemno spremenile in nas je lahko tega strah ali pa vidimo v tem priložnost. Zdaj je samo vprašanje: ali znamo. Če govorimo o delitveni ekonomiji ali če govorimo o avtonomnih vozilih – to se bo zgodilo. In potem vprašanje: aha, zdaj ne bomo več vozili avtomobilov. Seveda, tudi kočij ne vozimo več.

Nima se smisla slepiti, da sprememb ne bo, edino, kar lahko z gotovostjo napovemo, je, da spremembe bodo. Na nas je, ali bomo od tega imeli kaj ali ne. Res si želim, da bi Slovenija postala bolj proaktivna in samoiniciativna. Pa ne bom govorila o Sloveniji, to je neka mantra, bolj bi govorila o osebni in o družbeni odgovornosti. Jaz se moram vprašati, kaj lahko naredim na svoji poziciji zdaj, ko imamo prvo damo Amerike. Definitivno bom znala še bolj artikulirano povedati zgodbo in še bolj bom poskušala odpirati vrata gospodarstvu na obeh straneh.

TFL Glasnik:
To je bolj poziv vsakemu podjetju, vsakemu, ki ima idejo, da jo konkretizira. To je vse, kar zadeva tisto točko na zemljevidu. Trumpovo mnenje o čezatlantskem sporazumu je precej nenaklonjeno. Zanimivo. Kaj menite o sporazumu, ki ima zagotovo pluse in minuse, in kakšno je vaše mnenje o vsem tem.

Ajša Vodnik:
Kar zadeva sporazum, mi je od vsega začetka zanimivo, kakšen je odnos do tega v Evropi. Potem ko greš v Ameriko, ugotoviš, da odnos tam ni bistveno drugačen. Mi se ves čas bojimo, da skušajo Američani uveljaviti svojo voljo, oni pa se sprašujejo, zakaj bi to podpisovali z Evropo, ker stvari zdaj potekajo veliko hitreje. Menim, da je ta sporazum veliko več kot prostotrgovinski in investicijski sporazum, temveč vnaša določene standarde.

Zadnje čase večkrat ponavljamo, da je demokracija najslabši možni sistem, razen vseh drugih, a se mi vseeno zdi, da imamo z Američani največ skupnih vrednot, imamo tudi najvišje standarde, ki nam jih je uspelo zagotoviti za ljudi. Na koncu pa se pogovarjamo o tistem piščancu, ki ga oni namakajo v kloru. Oni mi potem rečejo: dobro, vi pa svoje otroke namakate v klor. Res je, bazeni pri njih niso klorirani. Teh neznank in teh strahov je ogromno, dejstvo pa je, da to prinaša standarde, in ne vem, zakaj smo Evropejci vehementno prepričani, da imajo Američani nižje standarde kot mi. Da, določen odstotek Američanov, vendar tudi določen odstotek Evropejcev.

Če kaj verjamem, verjamem v moč komunikacije, v moč sporazumevanja in dogovarjanja. Če grem spet na začetek k Partnerstvu za spremembe in k temu, zakaj sem tako ponosna na to - ker sem na majhnem primeru ugotovila, koliko nepoznavanja je že med nami, Slovenci, ki smo iz iste kulture, in že mi denimo gledamo: o, to pa je tista javna uprava, ti pa so nesposobni … Pa ni res, saj smo vsi eno, in zelo verjamem v ta povezani svet, ne pa: o, ta je pa Američan. Vidim, da smo Slovenci pogosto zelo kritični, da zelo ne maramo Američanov, a ne razumem, zakaj. Verjamem v Slovenijo, Slovenija je moja država, vedno bom delala v interesu Slovenije, zdi pa se mi, da bi bilo v interesu Slovenije, če bi bolje razumeli ameriški trg in bi te potenciale, ki so zdaj še večji, znali bolje uporabiti.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Ajša Vodnik:
Verjemite v Slovenijo in lepo je, ko to zapišemo v angleščini. Verjamem, da je treba pozitivno energijo in zaupanje negovati ter da je Slovenija oziroma so Slovenci kot narod fascinantni. Če pogledam na vse uspehe, ki smo jih kot posamezniki znali doseči, je to nekaj neverjetnega. Tudi v luči tega, koliko smo prispevali k ameriški kulturi.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya

piše: Nevenka Simič Mićunović, vir: revija Denar št. 465/2016

Ali lahko z novim zakonom o čezmejnem opravljanju storitev dejansko pričakujemo večjo urejenost na področju napotitve delavcev?

Iz prakse lahko povem, da je tema o detaširanih delavcih vedno aktualna, a na neki način tudi vedno nedorečena. Pojavljajo se razna vprašanja, na katera ni vedno lahko najti odgovorov ali jih celo sploh ni možno najti. Zato je Predlog zakona o čezmejnem izvajanju storitev nedvomno dobrodošel, čemur pa bomo lahko dejansko pritrdili šele ob njegovem izvajanju in upam, da bo res tako.

Predlog novega zakona

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je pripravilo osnutek zakona in ga dalo v javno obravnavo, ki je trajala od 25. januarja 2016 do 24. februarja 2016. Osnutek je bil med javno razpravo in predvsem pod vplivom socialnega dialoga bistveno spremenjen. Današnja vsebina predloga zakona ščiti delavce, ki so napoteni na delo v drugo državo članico, med drugim tudi tako, da delodajalcem predpisuje pogoje za izdajo obrazcev A1 in preprečuje nelojalno konkurenco med delodajalci. Zakon naj bi se začel uporabljati s 1. januarjem 2017.

Z novim predlogom Zakona o čezmejnem izvajanju storitev se v slovenski pravni red prenaša Direktiva 2014/67/EU evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju po informacijskem sistemu za notranji trg. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) želi z novim zakonom urediti problematiko napotenih delavcev, kar uresničuje z določanjem strožjih pogojev v zvezi z napotitvijo. Predlog ureja tudi izdajanje obrazcev A1 in na ta način zagotavlja zaščito napotenih delavcev ter preprečuje nelojalno konkurenco med delodajalci.

Kaj ureja zakon?

Predlog zakona na enem mestu ureja vsa področja, povezana z napotitvami delavcev na delo v okviru čezmejnega izvajanja storitev, in sicer ureja pogoje napotitve delavcev slovenskih delodajalcev na delo v tujino in s tem povezane obveznosti slovenskih delodajalcev in pogoje napotitve delavcev tujih delodajalcev na delo v Sloveniji ter obveznosti tujih delodajalcev. V okviru tega so določeni pogoji, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti in s sedežem v Republiki Sloveniji, izvajajo storitve v drugi državi članici EU, in pogoji, pod katerimi lahko pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost in imajo sedež v drugi državi članici, začasno izvajajo storitve na ozemlju Slovenije. Zakon ponuja definicije ključnih pojmov, ki se uporabljajo v zakonu, kot so delodajalec, tuji delodajalec, samozaposlena oseba, tuja samozaposlena oseba, napoteni delavec, država zaposlitve, država napotitve, čezmejno izvajanje storitev, naročnik storitve ipd.

Opredeljeni so pogoji, pod katerimi lahko (domači in tuji) delodajalec čezmejno izvaja storitve z napotitvijo delavca na delo. V primeru slovenskega delodajalca tako velja, da ne krši pomembnejših določb delovnopravne zakonodaje, da delavec običajno ne opravlja dela v državi napotitve, in da se storitev izvaja v okviru dejavnosti delodajalca, kar ne velja v primeru napotitve delavca v kapitalsko povezano družbo, ter da mora opravljati znaten del svoje dejavnosti v Sloveniji. Slednje delodajalec izpolnjuje, če je vpisan v Poslovni register Slovenije najmanj dva meseca, če ima slovenski transakcijski račun, ki ni blokiran, in je prijavljen v davčni register. Prav tako mora delodajalec imeti najmanj šest mesecev oziroma od ustanovitve dalje, če je to obdobje krajše, stalno zaposlene vsaj tri osebe. Ob vsem tem mora delodajalec (pod kazensko in materialno odgovornostjo) podati izjavo, da je v zadnjih dvanajstih mesecih oziroma od ustanovitve naprej, če je to obdobje krajše, v Sloveniji ustvaril vsaj 25 odstotkov prometa, ki ga ustvari v EU.

Cilj navedenih pogojev je v preprečevanju zlorabe instituta napotitve in kršenja pravic napotenih delavcev s strani slamnatih družb in družb, ki so že bila obravnavana za prekrške v zvezi z izplačilom plač in zaposlovanjem na črno, čemur smo lahko priča v sedanji ureditvi, ki nima posebnih nacionalnih zakonskih okvirjev.

Primarni namen predloga novega zakona je tako usmerjen v preprečevanje napotovanja s strani t. i. slamnatih družb in družb, katerih izključni namen je napotovanje in prepuščanje delavcev, saj se kaže velika potreba po ureditvi tega področja, na kar opozarjajo sindikati in pristojni organi drugih držav članic EU. Zakon vsebuje tudi določbe o sodelovanju med državami članicami EU na področju napotenih delavcev in v tem kontekstu ureja tudi čezmejno izvrševanje kazni, naloženih delodajalcem, ki napotujejo delavce na delo v nasprotju s predpisi.

Tuji delodajalec, ki čezmejno izvaja storitve v Sloveniji, mora imeti veljaven obrazec A1 za napotenega delavca, storitve pa lahko izvaja le v okviru svojih registriranih dejavnosti, razen če gre za napotitev v kapitalsko povezano družbo. Če bi se kljub veljavnemu obrazcu A1 pojavil dvom o tem, da tuji delodajalec opravlja znaten del svoje dejavnosti v državi, kjer ima sedež, bi se opravil nadzor dejanskih okoliščin, in sicer ali je tuji delodajalec v zadnjih 12 mesecih pred začetkom čezmejnega opravljanja storitev oziroma od ustanovitve naprej, če je to obdobje krajše, ustvaril vsaj 25 odstotkov prometa v svoji državi oziroma ali je bil napoteni delavec v zadnjih 24 mesecih vključen v obvezna socialna zavarovanja v Sloveniji.

Pred pričetkom izvajanja del v Sloveniji mora tuji delodajalec opraviti prijavo pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Čezmejno izvajanje storitev se lahko izvaja na tri načine, in sicer z napotitvijo delavca:

• na podlagi sklenjene pogodbe z naročnikom storitve,
• v kapitalsko povezano gospodarsko družbo,
• v okviru zagotavljanja delavcev uporabniku (t. i. agencije).

V primeru napotitve delavca na podlagi pogodbe z naročnikom morajo biti delavci napoteni za račun in pod vodstvom delodajalca, s čimer se doseže, da se prepreči prepuščanje delavcev naročniku.

V predlog zakona je vnesena določba o subsidiarni odgovornosti, ki je predvidena v dveh primerih. Če tuji delodajalec, ki je podizvajalec za slovenskega (glavnega) izvajalca, svojim napotenim delavcem ne zagotovi plače, je za izplačilo plač tem delavcem subsidiarno odgovoren slovenski (glavni) izvajalec, katerega podizvajalec je tuji delodajalec. Če tuji delodajalec, ki je registriran za zagotavljanje dela delavcev uporabniku, napotenemu delavcu ne zagotovi plače in drugih prejemkov za delo, opravljeno v okviru čezmejnega izvajanja storitev, je za izplačilo plač subsidiarno odgovoren uporabnik.

Predlagana nova ureditev v zvezi z obrazcem A1

Obrazec A1 je obvezen dokument, s katerim mora delodajalec razpolagati v primeru napotitve delavcev na delo v drugo državo članico EU, in je evropsko potrdilo o socialnem zavarovanju, ki dokazuje, da je napoteni delavec vključen v socialna zavarovanja. Po trenutno veljavni ureditvi se obrazci A1 izdajajo že pod pogojem, da je delavec 30 dni vključen v obvezna socialna zavarovanja.

Na podlagi dosedanje prakse lahko rečemo, da je del napotitev delavcev iz Slovenije v druge države članice EU posledica zlorabe slovenske zakonodaje in zakonodaje EU, ki ureja to področje, ter izrabe zakonskih praznin. S tem so mišljeni predvsem primeri družb, ki v Sloveniji praviloma sploh ne opravljajo nobene dejavnosti in nimajo prometa ali pa opravljajo le nekatere upravljalske funkcije, primarno pa izkoriščajo položaj Slovenije kot članice EU, da pod krinko prostega pretoka opravljanja storitev državljanom tretjih držav (najpogosteje gre za državljane Bosne in Hercegovine) omogočajo delo v državah članicah EU (najpogosteje v Nemčiji) brez delovnega dovoljenja v tej državi, ki bi ga ti državljani sicer zelo težko pridobili (npr. slamnate družbe). Posebna pozornost je ravno iz tega razloga povsem upravičeno namenjena ureditvi področja izdaje obrazcev A1.

Predlog zakona predvideva zaostritev pogojev za izdajo obrazca A1 v prvi vrsti na področju preverjanja, ali delodajalec res opravlja znaten del svoje dejavnosti v Sloveniji. Delodajalec bo na podlagi tega zakona dolžan na vlogi za izdajo obrazca A1 podpisati tudi izjavo o tem, da je v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo vloge za izdajo obrazca A1 oziroma od ustanovitve, če je to obdobje krajše, najmanj 25 odstotkov vsega prometa, ustvarjenega v Evropski uniji, ustvaril v Republiki Sloveniji.

Za čezmejno opravljanje storitev mora biti izpolnjen tudi pogoj, da delodajalec ne krši pomembnejših določb delovnopravne zakonodaje v zvezi s pravicami delavcev, in ki je izpolnjen v primeru, če delodajalcu ni bila več kot enkrat pravnomočno izrečena globa zaradi prekrška v zvezi s plačilom za delo oziroma prekrška zaradi zaposlovanja na črno in nima neporavnanih davčnih obveznosti.

Vloga za izdajo obrazca A1 se lahko vloži največ 30 dni pred predvidenim začetkom čezmejnega izvajanja storitev. V petih delovnih dneh mora ZZZS odločiti o vlogi oziroma izdati obrazec A1. Napoteni delavec s prvim dnem napotitve pridobi lastnost zavarovanca po drugi ustrezni zavarovalni podlagi. Sprememba zavarovalne podlage se izvrši avtomatsko in se na ta način zmanjša administrativno breme.

Vloge za izdajo obrazca A1 se vlagajo po portalu e-vem. Na enak način se vročajo tudi odločitve ZZZS o vlogi (npr. odločba o zavrnitvi izdaje obrazca A1).

V predlogu zakona so opredeljeni tudi pogoji glede prenehanja veljavnosti obrazca A1. Ta preneha veljati s potekom obdobja napotitve, na podlagi pisnega obvestila o predčasnem prenehanju izvajanja čezmejnih storitev, z dnem odjave napotenega delavca ali z razveljavitvijo. Če je delodajalec podal neresnično izjavo o tem, da je v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo vloge za izdajo obrazca A1 v Sloveniji opravil najmanj 25 odstotkov prometa, ustvarjenega v EU v istem obdobju, ZZZS obrazec A1 odpravi. Do razveljavitve obrazca A1 s strani ZZZS pride v primeru, če je delodajalec predložil obrazce REK in ima iz tega naslova neporavnane davčne obveznosti, oziroma če obrazcev REK ni predložil, pa bi jih moral. Na ta način predlog zakona vsebuje tudi varovalke z vidika spremljanja delodajalca, ki je napotil delavce na delo, ne le ob izdaji obrazcev A1.

Nadzor nad izvajanjem zakona bo izvajal Inšpektorat Republike Slovenije za delo (v nadaljevanju IRSD). Za posamezne kršitve so predpisane globe, katerih višina je odvisna od kršitelja (samozaposlena oseba oziroma delodajalec) in narave prekrška in se gibljejo v razponu od 1.000 do 60.000 evrov ter v višini od 200 do 6.000 evrov za odgovorno osebo delodajalca.

Kot zanimivost lahko omenim, da je MDDSZ zaprosilo informacijskega pooblaščenca za posredovanje pripomb k predlogu zakona. Slednji je 16. junija 2016 posredoval mnenje z vidika varstva osebnih podatkov in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena predloga zakona med ostalim tudi naslednje:

»(2) ZZZS lahko podatke o pravnomočnih sklepih ali odločbah o prekrških, ki v skladu z določbami tega zakona vplivajo na odločitve ZZZS v postopkih, ki jih vodi po tem zakonu, pridobi iz evidenc IRSD z neposrednim vpogledom in iz evidenc FURS na podlagi vsakokratnega zahtevka.«

in s tem opozoril, da gre v tem primeru za obdelavo občutljivih osebnih podatkov (podatkov iz prekrškovnih evidenc), zato bosta morala ZZZS in IRSD kot upravljalec prekrškovne evidence, ki je predmet dostopa, pri vzpostavitvi dostopa poskrbeti tudi za zavarovanje osebnih podatkov v času prenosa, in sicer na način, kot ga določa 14. in 24. člen ZVOP-1.

ZAKLJUČEK

Upam, da bo na področju napotitve delavcev z uveljavitvijo predlaganega zakona prišlo do večje urejenosti in da bodo delavci ustrezno zaščiteni, vendar se pa na drugi strani lahko pojavi problem pri delodajalcih, s čimer mislim predvsem na pogoj, da morajo opravljati v Sloveniji znaten del svoje dejavnosti. Pri tem pa nimam v mislih slamnatih družb, temveč resna podjetja, ki dosegajo visok promet in visok dobiček, a jim bo ta pogoj najverjetneje predstavljal težavo, saj v tujini opravijo več kot 90 odstotkov prometa ali celo skoraj celoten promet. Razlog za to je zelo enostaven – ker na slovenskem trgu ni dovolj posla.

piše: Nina Plavšak, doktorica pravnih znanosti, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo.

Ko obravnavamo pravne probleme glede vsebine ali posledic posamičnega civilnopravnega razmerja oziroma pravnih dejanj, ki učinkujejo na to civilnopravno razmerje, si moramo pogosto odgovoriti na vprašanje, kakšne lastnosti imajo pravice, ki so vsebina tega razmerja. Veliko pravnikov se navadno ne zaveda, da so kot izhodišče za presojo pravnega problema, ki ga obravnavajo, predpostavili, da imajo pravice, ki so predmet tega pravnega problema, določene pravne lastnosti.

Na teh, predpostavljenih lastnostih, ki jih uporabijo kot izhodiščni aksiom, nato gradijo argumente, s katerimi utemeljujejo pravilnost svojega stališča glede obravnavanega pravnega problema. Pri tem določenemu izrazu, s katerim opišejo lastnosti obravnavane pravice, razmeroma pogosto pripisujejo pomen oziroma značilnosti, ki jih ta pravica v resnici nima. Če je zmotno ovrednotena lastnost pravice izhodišče njihove argumentacije, so seveda vsi nadaljnji argumenti, ki temeljijo na tem zmotnem izhodišču, prav tako zmotni.

Zato sistematična in dosledna obravnava lastnosti pravic, ki je predmet tega prispevka, nima zgolj teoretične vrednosti, temveč je pomembna tudi za pravilno izhodišče pri obravnavi številnih pravnih problemov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo pravniki.

Ko želimo opredeliti pravne lastnosti (značilnosti) katerekoli civilne pravice, si moramo odgovoriti zlasti na ta vprašanja:

1. Katera upravičenja vključuje pravica, ki jo preučujemo?
2. Ali ima pravica značilnost samostojne pravice in ali je pravica prenosljiva?
3. Ali ima pravica značilnosti temeljne pravice ali pa je izvedena iz druge, izvorne pravice?

2. Razmerje med pravico in upravičenjem ter vrste upravičenj

Osrednja prvina pravice je »možnost, da pravni subjekt na določen način ravna (facultas agendi). Ta možnost je vsebovana v abstraktni in splošni pravni normi (abstraktno upravičenje). Pravo dodeljuje takšna upravičenja zato, da subjekti v njihovem okviru zadovoljujejo najrazličnejše lastne interese, če so in kolikor so v skladu s funkcijo prava v konkretni družbi. Možnost ravnanja, bodisi aktivnega bodisi pasivnega, je pravno zavarovana.«

Upravičenje je gradnik pravice v tem pomenu, da je vsaka pravica sestavljena (zgrajena) iz enega upravičenja ali več upravičenj. Značilnosti (vsebina) upravičenj, ki jih vsebuje (vključuje) pravica, nam povedo, na kakšen način (s katerimi ravnanji) lahko uveljavimo pravico in proti komu jo lahko uveljavimo ter ali lahko s pravico (pravno učinkovito) razpolagamo in na kakšen način lahko z njo razpolagamo. Zato členitev pravice na upravičenja, ki jih vključuje (vsebuje), nima zgolj teoretičnega pomena, temveč je pomembna za pravilno razumevanje vsebine pravice in s tem povezano (pravilno) uporabo pravnih pravil o uveljavljanju pravice in razpolaganju s pravico.

Posamezna pravica (lahko) vključuje tri vrste upravičenj.

1. Vsaka pravica mora vključevati najmanj eno temeljno (materialnopravno) upravičenje, ki opredeli, na kakšen način (s katerimi dejanji) lahko njen imetnik uveljavi pravico (uresniči pravno možnost, ki jo vsebuje) in proti komu lahko uveljavi pravico.
2. Večina pravic vključuje tudi tretjo vrsto upravičenja, in sicer razpolagalno upravičenje. Od vsebine razpolagalnega upravičenja, ki ga vključuje pravica, je odvisno, ali lahko s pravico (pravno učinkovito) razpolagamo in na kakšen način lahko z njo razpolagamo.
3. Vsaka pravica vključuje tudi pravovarstveni zahtevek.

3. Temeljno (materialnopravno) upravičenje


3.1. Pojem in pomen temeljnega (materialnopravnega) upravičenja in uveljavljanje pravice

Temeljno (materialnopravno) upravičenje je pravna možnost imetnika pravice (vključena v tej pravici), da ravna na določen način oziroma da od drugega zahteva, da ravna na določen način. Materialnopravno upravičenje opredeljuje dve značilnosti (pravni lastnosti) pravice, in sicer:

• na kakšen način (s katerimi dejanji) lahko njen imetnik uveljavi pravico in
• proti komu jo lahko njen imetnik uveljavi.

Z izrazom uveljavljanje pravice označujemo ravnanje ali ravnanja, s katerimi imetnik pravice uresniči pravno možnost, ki jo vsebuje materialnopravno upravičenje, vključeno v pravici. Zato je odgovor na vprašanje, na kakšen način (s katerimi dejanji) lahko njen imetnik uveljavi pravico, odvisen od vrste materialnopravnega upravičenja, ki ga pravica vsebuje. Na primer:

• Če vsebuje pravica upravičenje uporabe stvari, imetnik pravice uresničuje to upravičenje (uveljavlja pravico) z različnimi (aktivnimi) ravnanji, s katerimi uporablja stvar, odvisno od obsega uporabe, ki ga vsebuje to upravičenje. Navadno pravica, ki vsebuje upravičenje uporabe stvari, vsebuje tudi prepovedno (opustitveno) upravičenje (zahtevek), ki daje imetniku pravice pravno možnost od vsake osebe, proti kateri učinkuje ta pravica, zahtevati, da opusti ravnanja, s katerimi imetniku pravice omejuje ali preprečuje izvrševanje upravičenja uporabe.
• Če vsebuje pravica izpolnitveni zahtevek (upravičenje), imetnik pravice uresniči to upravičenje (uveljavi pravico) tako, da od drugega zahteva, da opravi izpolnitveno ravnanje (dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev), ki je predmet tega upravičenja.
• Če vsebuje pravica oblikovalno upravičenje, imetnik pravice uresniči to upravičenje (uveljavi pravico) tako, da izjavi voljo (z enostranskim pravnim poslom), ki (glede na vrsto oblikovalnega upravičenja) povzroči nastanek, spremembo ali prenehanje določenega pravnega razmerja.
• Če vsebuje pravica poplačilno upravičenje, imetnik pravice uresniči to upravičenje (uveljavi pravico) tako, da proda stvar, lastninska pravica na kateri je omejena s (izvedeno) pravico, ki vsebuje poplačilno upravičenje, oziroma drugo (premoženjsko) pravico, ki je omejena s tako (izvedeno) pravico, in kupnino, doseženo s tako prodajo, uporabi za poplačilo zavarovane terjatve.

Odgovor na vprašanje, proti komu lahko njen imetnik uveljavi pravico, je odvisen od tega, proti komu učinkuje pravica (materialnopravno upravičenje, ki ga vsebuje).

• Nekatere pravice učinkujejo (in jih lahko njihov imetnik uveljavlja) samo proti drugi stranki (subjektu) pravnega razmerja, iz katerega izvirajo. Za pravice s takim (omejenim) učinkom pogosto uporabljamo izraz relativne pravice. Tako značilnost imajo vse obligacijske pravice, korporacijske pravice, pravice, inkorporirane v vrednostnem papirju, in izvedene pravice intelektualne lastnine.
• Druge pravice učinkujejo proti širšemu krogu subjektov. Zanje navadno rečemo, da učinkujejo proti vsakomur (erga omnes). Za pravice s takim (širšim) učinkom pogosto uporabljamo izraz absolutne pravice. Tako značilnost imajo zlasti vse stvarne pravice in temeljne pravice intelektualne lastnine.

Večino pravic lahko njihovi imetniki uveljavijo (oziroma uveljavljajo) z ravnanji (pravnimi dejanji), naslovljenimi neposredno na osebo, proti kateri taka pravica učinkuje. Za tak način uveljavljanja pravice uporabljamo tudi izraz zunajsodno uveljavljanje pravice. Možnost zunajsodnega uveljavljanja temeljnega (materialnopravnega) upravičenja je tipična značilnost tega upravičenja. Zato velja, da vsebuje pravica možnost njenega zunajsodnega uveljavljanja, razen če zakon za določeno vrsto pravice izrecno določa, da jo je mogoče (pravno učinkovito) uveljaviti samo z ustreznim (procesnim) dejanjem v sodnem postopku.

Ko govorimo o sodnem uveljavljanju pravice, moramo razlikovati te položaje:

1. Ker vključuje vsaka pravica tudi pravovarstveni zahtevek, vključuje tudi možnost, da njen imetnik sodno uveljavi materialnopravno upravičenje, vsebovano v pravici, če oseba, proti kateri učinkuje pravica, ne ravna tako, kot je od nje imetnik pravice upravičen zahtevati. Ta zahtevek je obširneje pojasnjen v 4. razdelku.
2. Izraz sodno uveljavljanje pravice navadno uporabljamo v ožjem pomenu za pravice, za katere zakon določa, da je materialnopravno upravičenje, ki ga vključujejo, mogoče (pravno učinkovito) uveljaviti samo z ustreznim (procesnim) dejanjem v sodnem postopku. Značilnost takih pravic (materialnopravnih upravičenj) ima na primer izpodbojno upravičenje (vrsta oblikovalnega upravičenja, katerega uspešna uveljavitev povzroči razveljavitev pogodbe), saj ga lahko izpodbojni upravičenec po pravilu, določenem v prvem odstavku 95. člena OZ, uveljavlja samo sodno z oblikovalnim tožbenim zahtevkom za razveljavitev (izpodbijane) pogodbe.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tomaž Kuralt, revija Denar, št. 464/2016

Zavezanci za davek, ki so prostovoljno vložili davčno napoved na podlagi samoprijave, so naleteli na problem, da jim Finančna uprava ne prizna davčnih ugodnosti. Večinoma gre za zavezance za davek, ki so dohodke v preteklosti dosegali v tujini. V napovedih običajno uveljavljajo davčne olajšave (splošna, posebna olajšava za vzdrževane otroke, posebna osebna olajšava za rezidenta – čezmejnega delovnega migranta) in stroške v zvezi z delom v tujini.

Primer iz prakse

Finančni urad je dne 22. julija 2016 prejel napoved za odmero dohodnine za leto 2014, v kateri je zavezanec za davek napovedal dohodke, prejete v Avstriji, in od dohodkov odvedene prispevke za socialno varnost in davek. Zavezanec za davek informativnega izračuna dohodnine za leto 2014 ni prejel. K napovedi je predložil tudi vlogo za uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove od dohodka iz delovnega razmerja za stroške v zvezi z delom v tujini za leto 2014 in dokazila.

Finančni urad je ugotovil, da »Napoved za odmero dohodnine za leto 2014 ni bila oddana v roku, ki ga določa šesti odstavek 267. člena ZDavP-2, in sicer do 31. julija 2015, zato vam pri odmeri dohodnine za leto 2014 stroškov v zvezi z delom (prehrana in prevoz na delo in z dela) ne moremo priznati, saj je pravica do davčnih ugodnosti prenehala s pretekom roka za vložitev napovedi. Pravica do uveljavljanja stroškov v zvezi z delom in davčne olajšave je materialna pravica, ki omogoča zavezancu ugodnost, ki ima neposredno vsebinsko posledico na njegovo odmero davka. Podaljševanje materialnih rokov ni dovoljeno.«

Zakonske določbe

Za proučitev problematike je potrebno prebrati nekaj členov Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) in nekaj členov Zakona o dohodnini (ZDoh-2).

Prvi odstavek 111. člena ZDoh-2 določa, da se vsakemu rezidentu prizna zmanjšanje letne davčne osnove v višini splošne olajšave pod pogojem, da drug rezident za njega ne uveljavlja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Prvi odstavek 114. člena ZDoh-2 določa, da se rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, prizna zmanjšanje letne davčne osnove v višini posebne olajšave. Zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini (prvi odstavek 45. člena ZDoh-2). Navedeni stroški se priznajo pod pogoji in do višine, ki jih določa vladna uredba.

Davčna napoved je urejena v 61. členu ZDavP-2. Davčni zavezanec mora v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost. Davčni zavezanec mora vložiti davčno napoved pri davčnem organu na način in v rokih, predpisanih z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov ali z zakonom o obdavčenju.

V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec najpozneje do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka vloži davčno napoved oziroma popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi, oziroma če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke.

Če davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. junija tekočega leta za preteklo leto, mora do 31. julija vložiti napoved za odmero dohodnine, s čimer izpodbija domnevo vročitve (šesti odstavek 267. člena ZDavP-2).

Način in roki vložitve napovedi ter podatki v napovedi in informativnem izračunu so urejeni v 270. členu ZDavP-2. Informativni izračun in napoved vsebujeta podatke, potrebne za določanje davčne osnove oziroma izračun dohodnine, in podatke, potrebne za nadzor, uveljavljanje davčnih olajšav in osebne in druge podatke, ki omogočajo identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja davčne olajšave. Davčni zavezanec rezident lahko podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pravilno upoštevanje davčnih olajšav že pri sestavi informativnega izračuna dohodnine, pošlje davčnemu organu najpozneje do 5. februarja tekočega leta za preteklo leto.

ZDavP-2 v 271. členu vsebuje še posebni določbi glede uveljavljanja posebne olajšave. Davčni zavezanec lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine. Davčni zavezanec, ki vlaga napoved v skladu s šestim odstavkom 267. člena tega zakona, lahko uveljavlja posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane tudi po poteku roka za vložitev napovedi, vendar najpozneje v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Iz prakse v prakso, revija SIR*IUS, št. 5/2016

SRS 2016 urejajo pravila računovodenja za zunanje računovodsko poročanje predvsem za gospodarske družbe, uporabljajo pa jih tudi druge organizacije, samostojni podjetniki posamezniki, zadruge, zavodi, društva. Pravna podlaga za poročanje družb in podjetnikov je določena v Zakonu o gospodarskih družbah, za druge organizacije pa v področnih predpisih. Družbe in podjetniki, razen podjetnikov, ki so po določbah o obdavčitvi dohodkov iz dejavnosti zakona, ki ureja dohodnino, obdavčeno na podlagi ugotovljenega dobička z upoštevanjem normiranih odhodkov, morajo v treh mesecih po koncu koledarskega leta poslati AJPES-u podatke iz letnih poročil o svojem premoženjskem in finančnem poslovanju ter poslovnem izidu za državno statistiko ter druge evidenčne, analitsko-informativne, raziskovalne in davčne namene. AJPES bo izdal novo navodilo o predložitvi letnih poročil in drugih podatkov organizacij.

Za izpolnjevanje posameznih oznak AOP so v obrazcu Podatki iz izkaza poslovnega izida na podlagi Enotnega kontnega okvira za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in invalidske organizacije (Uradni list RS, št., 107/2015 z dne 31. 12. 2015 in 1/2016 z dne 8. 1. 2016) predvidene posamezne skupine kontov. Slovenski inštitut za revizijo pa je izdal tudi Priporočeni enotni kontni načrt za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in invalidske organizacije.

Na tej osnovi objavljamo naslednjo strokovno razlago.

STROKOVNA RAZLAGA

Organizacije, ki pri računovodenju uporabljajo Priporočeni enotni kontni načrt za gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, zadruge, nepridobitne organizacije – pravne osebe zasebnega prava ter društva in invalidske organizacije izpolnjujejo posamezne postavke AOP v obrazcu Podatki iz izkaza poslovnega izida na podlagi podatkov iz posameznih kontov, in sicer:

AOP 110 – A. ČISTI PRIHODKI OD PRODAJE

Čisti prihodki od prodaje so prodajne vrednosti prodanih količin, zmanjšane za vse popuste, ki so bili dani ob prodaji ali kasneje, pa tudi za vrednosti vrnjenih količin. V to vrstico vpišemo podatke o čistih prihodkih od prodaje iz vrstic z oznakami AOP 111, 115 in 118.

AOP 111 – I. Čisti prihodki od prodaje na domačem trgu

V to vrstico vpišemo seštevek podatkov o čistih prihodkih od prodaje na domačem trgu iz vrstic z AOP 112–114.

AOP 112 – 1. Čisti prihodki od prodaje proizvodov in storitev razen najemnin

Vpišemo čiste prihodke od prodaje proizvodov in storitev, razen najemnin, na domačem trgu; torej gre za čiste prihodke od prodaje, ki so izkazani na kontih:

• 760 – Prihodki od prodaje proizvodov in storitev na domačem trgu,

• 764 – Prihodki iz vrednotenja bioloških sredstev in pospravitve kmetijskih pridelkov,

• 769 (del) – Prevrednotovalni poslovni prihodki.

AOP 113 – 2. Čisti prihodki od najemnin

Vpišemo najemnine, ki so izkazane med čistimi prihodki od prodaje proizvodov in storitev:

• 765 – Prihodki od najemnin.

AOP 114 – 3. Čisti prihodki od prodaje blaga in materiala

Čiste prihodke od prodaje sestavljajo tudi čisti prihodki od prodaje blaga in materiala na domačem trgu. Prihodke od prodaje blaga imajo praviloma le trgovske organizacije, prihodke od prodaje materiala pa proizvajalne organizacije in le izjemoma tudi trgovske. Podatke dobimo na kontih:

• 762 – Prihodki od prodaje trgovskega blaga in materiala na domačem trgu,

• 769 (del) – Prevrednotovalni poslovni prihodki.

AOP 115 – II. Čisti prihodki od prodaje na trgu EU

V to vrstico vpišemo podatke o čistih prihodkih od prodaje na trgu Evropske unije (odslej EU) iz vrstic z oznakama za AOP 116 in 117.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Tjaša Vogrin, vir: revija Odvetnik, št. 4(77)/2016

Osebe z duševnimi težavami so bile že zelo zgodaj prepoznane kot ranljiva skupina, ki je (lahko) izpostavljena mnogim zlorabam, kar je povzročilo potrebe po pravno reguliranih postopkih, v katerih bi jim bila zagotovljena ustrezna pomoč in vodenje. Še zlasti pa je bilo treba pozornost posvetiti osebam, ki so bile v akutnem stanju svoje bolezni, zaradi česar so ogrožale sebe ali druge osebe ali sicer varovane dobrine, zato jim je bilo treba omejiti svobodo proti njihovi volji oziroma brez njihove privolitve.

Do leta 2008 je to področje urejal Zakon o nepravdnem postopku v dvanajstih skopih členih, za katere je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-60/03 z dne 4. decembra 2003 ugotovilo, da so v neskladju z Ustavo, saj osebam z duševnimi motnjami, ki jih je treba zdraviti brez njihove privolitve, ne zagotavljajo vseh ustavno varovanih jamstev in pravic. Ustavno sodišče je izhajalo iz dejstva, da prisilno pridržanje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine bolnika, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave) in pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave) ter tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do zdravljenja in pravico do odklonitve zdravljenja). Določilo je rok šestih mesecev, v katerem je bil zakonodajalec dolžan na novo urediti postopek o prisilnem pridržanju oseb v psihiatričnih bolnišnicah. Šele dobra štiri leta po izteku tega roka, tj. 15. julija 2008, pa je bil sprejet Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), ki naj bi vseboval vsa zagotovila, da osebam z duševno motnjo, ki so kot nasprotni udeleženci udeleženi v sodnih pridržalnih postopkih, ne bodo kršene njihove temeljne človekove pravice in da bo v največji meri poskrbljeno za njihove interese.

ZDZdr loči dva postopka, po katerih se lahko opravi sprejem osebe v psihiatrično bolnišnico na oddelek pod posebnim nadzorom brez njene privolitve:

• postopek sprejema osebe na zdravljenje po sklepu sodišča, ki teče na predlog upravičenega predlagatelja, in
• postopek sprejema na zdravljenje v nujnih primerih, ki je oficialni postopek.

V prvem odstavku 39. člena ZDZdr določa tri pogoje, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve dopustno:

• če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,
• če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in
• če vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici zunaj oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Če sodišče v predlagalnem postopku po izvedenih dokazih ugotovi, da so izpolnjeni navedeni pogoji, s sklepom odloči, da se osebo sprejme na oddelek pod posebnim nadzorom, določi tudi čas zadržanja in psihiatrično bolnišnico, ki naj osebo sprejme. O sprejemu osebe na zdravljenje proti njeni volji v predlagalnem postopku tako odloči sodišče.

Do nujnega sprejema osebe na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice pride v primeru, ko so pri njej kumulativno izpolnjeni vsi navedeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, zaradi narave njene duševne motnje pa je nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma se ji preprečijo stiki z okolico, preden se izpelje predlagalni postopek. Tak sprejem opravi sprejemni psihiater v psihiatrični ustanovi na podlagi napotnice izbranega zdravnika, psihiatra ali drugega zdravnika, ki je osebo pregledal, ali brez napotnice, če tako osebo obravnava policija in domneva, da so pri njej podani razlogi za nujni postopek.

Celoten članek je dostopen za naročnike!