Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 13. september 2016 / številka 23

»Nikoli ne bom zadovoljen, če bom pet let ostal na isti ravni. Treba je iskati vedno nove cilje.« Takšnih ljudi nam manjka, si reče sleherni, ki vsaj za kratek čas prisluhne mag. Andražu Erzinu, našemu prvemu sogovorniku za TFL Glasnik v novi sezoni. Štiriindvajsetletnik s končanim študijem finančne matematike v Ljubljani, ki ga je nadaljeval na Oxfordu, že pol leta dela v eni najbolj znanih in uglednih investicijskih bank Morgan Stanley.

V današnji Temi tedna predstavljamo članek Tanje Kaltnekar iz avgustovske številke revije Denar z naslovom Ni davka brez soglasja. Ali je računovodski odpis terjatev zadosten razlog za trditev, da terjatev ne obstaja več, je pojasnilo vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 153/2014.

V pravnem članku Miha Šercer odgovarja na vprašanje: Zakaj se splača vlagati v varstvo in zdravje pri delu? Pred časom je na enem od kongresov na temo varnosti in zdravja pri delu poslušal direktorja uspešnega tehnološkega podjetja, slovenske podružnice ameriške multinacionalke, ki je razkril, da njihova uspešna zgodba močno temelji na zagotavljanju varnih delovnih razmer.
Sledijo še preostali zanimivi članki z različnih področij.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Mag. Andraž Erzin: Smo ljudje, ki vidimo Slovenijo na višji ravni

Andraž Erzin

Današnji sogovornik nima še niti 24 let, a je že končal študij finančne matematike v Ljubljani in ga nadaljeval na Oxfordu. Za mladim magistrom je že pol leta službe v eni najbolj znanih in uglednih investicijskih bank Morgan Stanley. In ne mimogrede: sogovornika odlikuje večkratni naslov državnega prvaka v latinskoameriških in standardnih plesih, spogledoval se je tudi z evropskimi odri.

TFL Glasnik:
Za začetek me zanima, na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Andrež Erzin:
Več stvari je, odvisno od obdobja. Nedvomno tudi na to, da sem prišel na Oxford in imel to izkušnjo. Ponosen sem, da delam v eni najbolj znanih investicijskih bank. Je pa res, če primerjam, da v plesu štejejo samo rezultati, v študiju pa štejejo izkušnje in znanje, ki ga nabiraš.

TFL Glasnik:

Ne morem mimo vprašanja o študiju finančne matematike v Ljubljani, na matematični fakulteti velja zagotovo za enega najtežjih. Vaša tako imenovana zlata generacija sodi med najboljše, saj je eden iz vašega letnika na Stanfordu, eden v evropski banki, dva v Googlu in ste v ponos vsej Sloveniji. Ali je tudi po vašem mnenju ta študij tako dober, vam je res dal to znanje? Kako ga lahko primerjate z Oxfordom?

Andraž Erzin:
Finančna matematika ti da dobro znanje, morda pa je ta študij malo premalo znan v svetu in ti Oxford doda ravno to, da ga lahko dodaš v CV. Ko se enkrat znajdeš v morju študentov, ki se prijavljajo, vsako poletje več kot sto tisoč k vsaki banki, moraš imeti v CV nekaj, kar izstopa.

Andraž Erzin

 

TFL Glasnik:
Kako ste prišli na Oxford?

Andraž Erzin:
Rešiš določene naloge, pošlješ CV in motivacijsko pismo, potem sledijo intervjuji in angleški testi.

 

TFL Glasnik:
Pri zgolj štiriindvajsetih letih je ta seštevek vendarle visok. Že Morgan Stanley sodi med največje v svetu, a ste mi zaupali, da ste polletno obdobje končali in da odhajate k drugemu velikanu, JP Morgan. Kaj pomeni delati v multinacionalki, saj vem, da ste se skorajda eno leto pripravljali na intervju za to službo, in vem tudi, da ste v skupini Quant, to je skupina najbolj izbranih mladih strokovnjakov. Kako se to sploh lahko zgodi?

Andraž Erzin:
Quant je kvantitativni analitik, v njem je več smeri, večinoma ga tvorijo doktorandi in podoktorandi desetih najboljših univerz na svetu. Včasih, kot pri meni recimo, je med njimi tudi kak magister. Najprej moraš pokazati dobro znanje matematike. Najprej sta na vrsti prijava in motivacijsko pismo oziroma tvoji razlogi, zakaj in kako se vidiš v njej, kaj boš prispeval banki, saj ti takoj na začetku dajo konkretne naloge. Potem se začnejo intervjuji – prvi in drugi krog sta po telefonu, nato imaš celodnevni intervju pri njih; vprašanja se navezujejo na tvojo motivacijo, matematiko, programiranje, finančno matematiko, poznavanje ekonomije. Na polovico vprašanj se ne moreš pripraviti, ker gre za logične naloge, ko moraš imeti samozaupanje in samozavest, da si sposoben rešiti te naloge.

 

TFL Glasnik:
Samozavest gotovo imate – poleg bistrosti, znanja in pripravljenosti delati. Poznam vas od malega in se spomnim, da ste bili pri plesu edini pripravljeni trenirati, ko so drugi že počivali. Katere osebnostne lastnosti vse to prinesejo?

Andraž Erzin:
V plesu sta bili to ljubezen do plesa, saj sem bil zaljubljen v ples, nato pa tekmovalnost. Ko enkrat nekoga premagaš, potem nočeš več izgubiti proti njemu. To te žene naprej. Poleg naštetega tudi to, da si skoraj vedno postavljam cilje, ki se zdijo zelo težko dosegljivi, in se tem ciljem stoodstotno posvetim, brez kakršnega koli pomisleka na možnosti neuspeha. Za zdaj tak način deluje, se pa zavedam, da če ne bi priplesal v finale evropskega prvenstva, če ne bi bil sprejet na Oxford in nazadnje v eno od najboljših bank, bi potreboval kar precej časa, da bi pridobil nazaj motivacijo. O tem ne razmišljam in me to ne skrbi, vendar toliko bolj skrbi moje starše, ker vidijo, da zame neuspeh enostavno ne obstaja, in se sprašujejo, kaj bo, če mi spodleti. Tako da je vsak moj izziv verjetno precej stresen tudi za njih, a me vseeno pri vsem vedno podpirajo, za kar sem jim izredno hvaležen.

Andraž Erzin

 

TFL Glasnik:
Zdaj ste v druščini svetovno izbranih mladih fantov. Kdo vse vas obkroža? Koliko vas je?

Andraž Erzin:
Vsi quanti si želijo priti na največje banke in znotraj vsake banke imaš pet razredov finančnih inštrumentov, vsak razred ima kakšnih pet ali šest eksotičnih quantov, kot sem jaz, ki se ukvarjamo z najbolj zahtevnimi finančnimi inštrumenti – v največjih desetih bankah po svetu nas je okoli 200.

 

TFL Glasnik:
Finančni inštrumenti? Je to sploh še aktualno, saj vemo, da so bili finančni inštrumenti krivi za finančno krizo leta 2008, ko je bilo najhuje. Kako je to zdaj urejeno?

Andraž Erzin:
Mislim, da so banke že prej imele kar dobro organizacijo. Zdaj je drugače, ker je več regulatornih zahtev; banke bolj sodelujejo z regulatorji, biti morajo bolj odprte, vse manj oziroma nič je trgovanja z lastnim denarjem, tudi bonusi so precej manjši, kar zmanjšuje verjetnost moralnega hazarda. Vse je pač bolj varno.

 

TFL Glasnik:
Boste prišli nazaj v Slovenijo? Sploh vidite tukaj kakšen izziv?

Andraž Erzin:
Čez pet ali deset let se bom vrnil. Predvsem zato, ker je raven življenja tukaj bistveno boljša. Tukaj lahko greš denimo na morje ali smučat vsak konec tedna, v Londonu pa nikakor ne. Na začetku je dobro, da si nabereš izkušnje in da si v teh bankah, ko se dogajajo te velike svetovne stvari, kot je trenutno brexit, ko vidiš, katere težave nastajajo, kako se jih rešuje.

Andraž Erzin

 

TFL Glasnik:
Povejte nam kaj tudi o tem, kaj bo to pomenilo.

Andraž Erzin:
Načeloma bodo banke ostale v Londonu. V primeru, da bo dogovor z EU za Veliko Britanijo neugoden za banke, pa so smeri Frankfurt, Pariz. Bomo pač šli, kamor nas bodo preselili.

 

TFL Glasnik:
Kje se vidite čez tri, pet, deset let?

Andraž Erzin:
Čez tri leta oziroma v bližnji prihodnosti se bom bolj ko ne skoncentriral na pridobivanje znanja, osvajanje novih metod, na modeliranje, kakšne metode se uporabljajo pri cenjenju finančnih inštrumentov, kako računati tveganje. Zdi se mi, da je potem mogoče tudi v Sloveniji računati finančno izpostavljenost nekega podjetja. Potem se nameravam usmeriti malo bolj v menedžment. Bomo videli.

Andraž Erzin

 

TFL Glasnik:
Z ljubeznijo govorite o Sloveniji. Ste morda vi prvi predstavnik mlade generacije, ki se želi vrniti in bi zato tudi kaj naredil? Da bi denimo pripeljali nova podjetja, bili njihov menedžer. Je to lahko neka napoved?

Andraž Erzin:
Da, so ljudje, ki si želijo pripeljati Slovenijo na neko raven – da je mogoče naše znanje s pridom uporabiti v Sloveniji.

 

TFL Glasnik:
Na koncu vedno vprašam, kakšno je vaše sporočilo Slovencem.

Andraž Erzin:
Že pri sebi vidim, da bi bilo dobro, da bi postali Slovenci malo bolj odprti. Zunaj vidim, kako so ljudje pripravljeni komunicirati – ne le v zasebnem življenju. Potrebovali bi malo več tekmovalnosti, včasih smo prehitro zadovoljni. Meni prijatelji pravijo, da nisem nikoli zadovoljen s tem, kje sem. Večinoma sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel do tega trenutka, vendar ne bom zadovoljen, če bom pet let ostal na tej ravni. Treba je iskati vedno nove cilje.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Jure Horvat, www.jurehorvat.com

Andraž Erzin

Tema tedna
Ni davka brez soglasja

Tanja Kaltnekar

piše: Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar (DIZI), št. 463/2016

Odpisani znesek terjatve fizični osebi se ne obruti. Ali je računovodski odpis terjatev zadosten razlog za trditev, da terjatev ne obstaja več, je pojasnilo vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 153/2014. Skladno z določili Obligacijskega zakonika (OZ) je za odpis terjatve potrebno soglasje obeh strank, tako da enostranski računovodski odpis še ne pomeni, da terjatev pravno ne obstaja več. Če vseeno pride do soglasnega odpisa terjatve do fizične osebe, je potrebno ugotoviti, ali je fizična oseba s tem pridobila ugodnost v obliki drugega dohodka skladno z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2) in kolikšna je višina tega dohodka. Pri tem je pomembno upoštevati, da odpisani znesek terjatve ne predstavlja ugodnosti, prejete v naravi, ki bi jo bilo potrebno obrutiti.

Vsekakor je nujno pravilno opredeliti trenutek prejema ugodnosti, kar je še posebej pomembno, kadar med strankami kljub odpisu poteka sodni spor glede predmetne terjatve. Vrhovno sodišče je 7. aprila letos izdalo zanimivo sodbo številka X Ips 153/2014, v kateri je pojasnilo določene kriterije za presojo upravičenosti odpisa terjatve do fizične osebe.

Predmet spora in odločitev davčnega organa

Okoliščine, ki jih je za pravilno razumevanje vsebine sodbe potrebno poznati, so naslednje:

Davčni organ je pri pravni osebi izvedel inšpekcijski nadzor in posledično zoper fizično osebo pričel z obnovo postopka odmere dohodnine. Pravna oseba je kot prodajalec s kupcem – fizično osebo decembra 2006 sklenila pogodbo o prodaji nepremičnine, stanovanja (v nadaljevanju nepremičnina), v izmeri 205 m2 s tremi parkirnimi mesti za ceno 335.920,54 evra. Po navedeni pogodbi naj bi bila kupnina plačana v dveh obrokih, in to:

  • prvi v višini 208.646,30 evra z rokom plačila do 20. januarja 2007 in
  • drugi v višini 127.274,15 evra z rokom plačila do 30. junija 2007, ki je bil nato z aneksom z dne 23. julija 2007 podaljšan do 31. decembra 2007.

Drugega obroka kupec do izdaje prvostopne odločbe ni plačal. Nepremičnino je prevzel in se vpisal v zemljiško knjigo, nato pa grajal določene stvarne napake na stanovanju. Zakonita zastopnica pravne osebe je 30. novembra 2009 podpisala listino, na podlagi katere je bil opravljen popravek vrednosti terjatev do kupca, tako da se je celotna terjatev dokončno odpisala in izbrisala iz poslovnih knjig pravne osebe. V letu 2013 je pravna oseba zoper kupca vložila tožbo za plačilo te kupnine. Kupec je obstoj stvarnih napak v obravnavani zadevi dokazoval s prevzemnimi zapisniki, dopisi glede zahteve za odpravo teh napak, strokovnimi mnenji, zaslišanji prič in drugimi dokazi.

Davčni organ je na podlagi ravnanj in opustitev kupca in pravne osebe zaključil, da je bila resnična volja pravne osebe, da v kupčevo korist proda nepremičnino po nižji vrednosti od pogodbeno dogovorjene, tako da dela kupnine od kupca ni imela namena izterjati. Pravna oseba naj bi s tem ravnala drugače kot pri drugih nepovezanih osebah na trgu. Davčni organ prve stopnje je neplačan del kupnine po 105. členu ZDoh-2 opredelil kot drugi dohodek, prejet v naravi, in ga v skladu z devetim odstavkom 16. člena ZDoh-2 povečal s koeficientom davčnega odtegljaja 1,3333. Pravni osebi je v skladu s 131. členom ZDoh-2 odtegnil 25-odstotno akontacijo, kupcu pa za leto 2009 odmeril dohodnino. Kupec se z odločitvijo upravnega organa in prvostopnega sodišča ni strinjal in se je zoper odločitev pritožil.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče se s stališčem upravnega organa in stališčem upravnega sodišča, ki je potrdilo odločitev upravnega organa, ni strinjalo. V sodbi so med drugim zapisali več razlag, ki jih velja upoštevati tudi pri vsakodnevnem poslovanju, kar je podrobneje predstavljeno v nadaljevanju.

Ni brutenja

V obravnavani zadevi je kupec s pravno osebo sklenil kupo-prodajno pogodbo, na podlagi katere bi za nakup stanovanja moral plačati kupnino v dveh delih, in sicer prvi obrok v višini 208.646,30 evra in drugi v višini 127.274,15, pri čemer drugega obroka kupnine ni plačal. Ta obveznost je bila torej določena z veljavno pogodbo in je ustrezala pogodbeno določeni vrednosti stanovanja, za katero v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi bila določena v nasprotju z veljavnimi predpisi ali zgolj navidezno z namenom izogibanja obdavčenju (npr. namensko zapisovanje nižje cene od dejansko plačane z namenom znižanja davčne obveznosti).

Zato je v primeru, če je prišlo do neutemeljene oprostitve plačila drugega obroka kupnine, po mnenju vrhovnega sodišča kupec prejel obdavčljiv dohodek, ki ustreza višini navedene oprostitve, pri čemer je po navedbah sodišča vprašanje, ali je dohodek kupec sploh prejel, v vsakem primeru stvar nadaljnje presoje. Zato po mnenju vrhovnega sodišča kupec ni prejel dohodka v naravi, kot je bilo napačno interpretirano, ampak dohodek v denarju.

Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja. Zato tudi ni podlage, da bi se dohodek določil na podlagi primerljive tržne cene stanovanja, saj je bila cena za nakup stanovanja že določena v prodajni pogodbi. S tem se je znesek dohodka napačno povečal s koeficientom davčnega odtegljaja, saj zakon obrutenja denarnega zneska (zneska za plačilo kupnine) ne predpisuje. V tem delu je bilo torej napačno uporabljeno materialno pravo. Slednje si velja še posebej zapomniti, saj davčni organ pogosto želi izvesti obrutenje, četudi ne gre za prejem dohodka v naravi.

Obstoj terjatve

Znotraj te presoje je pomembno določiti, kdaj se šteje, da je kupec prejel predmetni dohodek. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je v obravnavani zadevi odločilno, da je bila terjatev kupca v poslovnih knjigah pravne osebe v letu 2009 odpisana. Navedlo je tudi, da ni bilo ne zatrjevano in ne izkazano, da je prišlo do kakršnih koli sprememb, da bi bila terjatev v poslovnih knjigah ponovno vzpostavljena. Ker pravna oseba s tožbo v pravdnem postopku, vloženo v letu 2013, terja celoten znesek kupnine, to po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da napak ne priznava.

Vrhovno sodišče se s sodiščem prve stopnje glede trditev v zvezi z odpisom terjatve ni strinjalo. Po presoji vrhovnega sodišča mora biti za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga, ki ga ureja 319. člen OZ, na kar je v postopku opozoril tudi kupec, ko je navedel, da računovodski enostranski odpis terjatve ne pomeni tudi odpusta dolga, za katerega je potrebno soglasje volje obeh strank.

Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, tako za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, po mnenju vrhovnega sodišča ne zadostuje.

Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (že po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla. Stvar nadaljnje presoje pa je lahko, ali je kupec v obravnavani zadevi podal soglasje za odpust dolga oziroma, ali je terjatev prenehala na podlagi drugih pravno upoštevnih okoliščin, česar pa se v prehodnih postopkih ni preverjalo, čeprav je kupec zahteval izvedbo zaslišanja. Upravno sodišče temu ni sledilo, ker je napačno menilo, da med strankama ta dejstva niso sporna. S tem je bil po presoji vrhovnega sodišča utemeljen kupčev očitek v zvezi z neopravljeno glavno obravnavo, ki jo je predlagal in na njej želel dokazovati drugačno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da glavne obravnave ni opravilo, ker po njegovem mnenju relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.

Višina dohodka

Vrhovno sodišče je odločilo, da če se bo v ponovljenem postopku ugotovilo, da je terjatev prenehala, bo stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil kupec obogaten. Po presoji vrhovnega sodišča je v obravnavani zadevi z vidika davčnega prava bistveno, ali kupec utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na kupčeve ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine. Če znižanje kupnine ne bi bilo posledica (stroškov odprave) stvarnih napak, bi bila odločitev, da je kupec prejel drugi dohodek, utemeljena. Sklepanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da ni izkazana vzročna zveza med skritimi napakami stanovanja in neplačilom drugega obroka kupnine, je tako po mnenju vrhovnega sodišča (lahko) napačno. Vrhovno sodišče v sodbi še zapiše, da mora prvostopno sodišče v ponovljenem postopku, torej v primeru, da sodišče prve stopnje ugotovi, da je terjatev prenehala, oceniti tudi višino prejetega dohodka, ki je torej v razliki med neutemeljenim in utemeljenim znižanjem pogodbeno dogovorjene kupnine. Prvostopno sodišče bo v ponovnem postopku moralo presoditi dokazila v zvezi z obstojem stvarnih napak in izvesti zaslišanje.

Vrhovno sodišče je še dodalo, da je potrebno v ponovnem postopku presoditi ugovore kupca glede samega dokaznega postopka v zvezi z obstojem stvarnih napak, zaslišanjem prič, pravico do izjave in druge ugovore.

Vrhovno sodišče se načelno strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je na kupcu dokazno breme, da dokaže obstoj stvarnih napak, ki znižujejo vrednost stanovanja in s tem obveznost plačila kupnine, kar posledično vpliva na ugotovitev višine prejetega dohodka, ki je lahko predmet obdavčenja skladno z ZDoh-2.


ZAKLJUČEK

Iz objavljene sodbe je torej mogoče razbrati, da računovodski odpis terjatve še ne pomeni nujno, da terjatev ne obstaja več. Če le-ta ni zastarala in če dolžnik ni podal soglasja volje k odpisu obveznosti, je dolžnika skladno z določili OZ še vedno mogoče terjati in posledično ni mogoče trditi, da je le-ta prejel drugi dohodek skladno z določili ZDoh-2. Seveda pri tem ne gre spregledati še preostalih davčnih določb glede pravilne obravnave spornih terjatev tako do pravnih kot fizičnih oseb, predvsem v smislu ostalih davčnih predpisov, ki izhajajo iz določil ZDoh-2 in ZDDPO-2. Vsak dober gospodar mora aktivno skrbeti za tekoče spremljanje zapadlih terjatev in izvajati vse potrebne ukrepe izterjave, da bi dosegel poplačilo le-teh. Dokazila o tem je potrebno hraniti, saj se zgolj z dokumenti lahko prepriča davčni organ, da je upnik pred odpisom terjatve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi terjatev dobil plačano. Pri višjih zneskih je potrebno izkoristiti tudi vsa pravna sredstva, ki so na voljo za dosego plačila terjatev.

Strokovni članki
Zakaj se splača vlagati v varnost in zdravje pri delu?

odv.Miha Šercer

piše: odv. Miha Šercer, Odvetniška pisarna Šercer

Pred časom sem na enem od kongresov na temo varnosti in zdravja pri delu poslušal direktorja uspešnega tehnološkega podjetja, slovenske podružnice ameriške multinacionalke, ki je razkril, da njihova uspešna zgodba močno temelji na zagotavljanju varnih delovnih razmer. Torej na nečem, kar je za marsikatero družbo zgolj ''nepotreben strošek''.
Ko je omenjeni direktor našteval, kaj vse za preprečevanje poškodb pri delu njegova družba zagotavlja svojim zaposlenim, je bilo v občinstvu skoraj zaznati posmeh. Povsem nedojemljivo za naše razmere in način razmišljanja pa je bilo njegovo nadaljnje razkritje, da zaposleni za dejansko uporabo zaščitnih sredstev in sploh za dosledno upoštevanje vseh pravil za varno delo, dobijo celo denarno stimulacijo.

Danes, ko delodajalci s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) prejemajo regresne zahtevke zaradi poškodb kot posledice opustitve ukrepov na področju varnosti in zdravja pri delu, ki se merijo v deset-tisočih evrov, ti ukrepi niti niso več tako smešni. Zavarovalnice tega dela namreč ne krijejo. Vsak razumen delodajalec bi se torej moral zavedati vseh tveganj na področju varnosti in zdravja pri delu in narediti vse kar je v njegovi moči, da se ta tveganja če že ne izničijo, pa vsaj v največji možni meri omejijo. K temu seveda sodi dodaten angažma in zagotovitev dodatnih sredstev.

V primeru odškodninskih oziroma regresnih zahtevkov zaradi poškodb pri delu bo moral delodajalec, da bi se razbremenil svoje odgovornosti, izkazati, da je storil vse kar je v njegovi moči, da je poskrbel za varno (in zdravo) delovno okolje, da je torej izvedel vse mogoče ukrepe za preprečevanje škodnih dogodkov oziroma za omilitev njihovih posledic. Delodajalci morajo pri tem poskrbeti ne le za ustrezen nabor varstvenih ukrepov, temveč morajo zagotoviti tudi, da se ti ukrepi dejansko izvajajo. Ni torej dovolj, da delodajalec delavcu zagotovi npr. zaščitno čelado, zagotoviti mora, da jo delavec tudi dejansko uporablja. Če delavec tega kljub opozorilom in pozivom ne bo upošteval, bo lahko odgovarjal za kršitev delovnih obveznosti (dolžnost upoštevanja delodajalčevih navodil in ukrepov za varnost in zdravje pri delu - glej npr. 34. in 35. člen Zakona o delovnih razmerjih[1] in 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu[2]), kar lahko v skrajnem primeru vodi celo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi.



[1] Uradni list RS, št. 21/2013 in naslednji.

[2] Uradni list RS, št. 43/2011.

Celoten članek je dostopen za naročnike TFL!

Pravna zmeda z izjavo

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar (DIZI), št. 462/2016

Doživeli smo dolgo pričakovano spremembo, vendar ta ni bila najbolje izpeljana, saj bo med davčnimi zavezanci povzročila le zmedo. Pravilnik o spremembah in dopolnitvah PZDDV-1, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 45 z dne 27. junija 2016, je prinesel nesporno veliko in predvsem popolnoma nepričakovano spremembo, ki v objavljenem predlogu istega pravilnika ni bila predvidena. Rok za predložitev izjave po 45. členu ZDDV-1, ki je znal biti trn v peti tistim davčnim zavezancem, ki so ta rok zamudili, se je znatno podaljšal in pomaknil celo na konec meseca, ki sledi mesecu, v katerem je bila transakcija opravljena. Vendar se ne gre prehitro veseliti, saj se zakonska določba, ki opredeljuje rok za predložitev izjave, in določa, da je izjavo potrebno predložiti pred opravljeno dobavo, ni spremenila. Kako naj torej ravnajo davčni zavezanci?

Dosedanja ureditev v PZDDV-1

V primeru, da se davčna zavezanca odločita za obdavčitev transakcije z nepremičninami (v nadaljevanju: opcijska obdavčitev), ki je v osnovi oproščena, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, predpisani z ZDDV-1, med drugim tudi pogoj, da pred opravljeno dobavo oba predložita davčnemu organu vsak svojo izjavo v elektronski obliki. Za opcijsko obdavčitev se lahko davčni zavezanci odločijo v primeru naslednjih transakcij z nepremičninami iz 44. člena ZDDV-1:

  • najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z lizingom),
  • dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve (dobava starih objektov),
  • dobava zemljišč, ki niso stavbna zemljišča.

V 45. členu daje ZDDV-1 davčnim zavezancem možnost izbire obdavčitve, da na ta način optimizirajo davčne učinke pri omenjenih transakcijah. Za obdavčitev transakcij z nepremičninami, ki so oproščene plačila davka na dodano vrednost, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

  • prodajalec, lizingodajalec oziroma najemodajalec mora biti davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji,
  • kupec, lizingojemalec oziroma najemnik mora biti davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji,
  • kupec, lizingojemalec oziroma najemnik mora imeti pravico do odbitka celotnega vstopnega davka na dodano vrednost, oziroma mora imeti pravico do odbitka celotnega davka na dodano vrednost od zadevne transakcije, ki je predmet opcijske obdavčitve,
  • oba, prodajalec in kupec oziroma najemodajalec in najemnik, sta dolžna pred opravljeno dobavo predložiti izjavo, in sicer vsak svojemu pristojnemu davčnemu organu v elektronski obliki.

PZDDV-1 naštete pogoje za izvedbo opcijske obdavčitve ni natančneje opredeljeval. Tako je v 78. členu zgolj določal, da morata davčna zavezanca svoji izjavi iz drugega odstavka 45. člena ZDDV-1 predložiti davčnemu organu v elektronski obliki po sistemu e-davki.

Nova ureditev PZDDV-1

Dne 9. maja 2016 je ministrstvo za finance na svoji spletni strani objavilo Predlog Pravilnika o spremembah in dopolnitvah PZDDV-1 z dne 6. maja 2016,1 ki se nanaša predvsem na zakonske spremembe pravil pri uvozu blaga, objavljene v letu 2015 (glej Uradni list Republike Slovenije, številka 90 z dne 27. novembra 2015), vseboval pa je tudi nekoliko dopolnjeno vsebino določbe 78. člena, ki se je nanašala na predpisan obrazec za izjavo, in sicer:

»Davčna zavezanca svoji izjavi, sestavljeni za namene drugega odstavka 45. člena ZDDV-1, predložita davčnemu organu v elektronski obliki po sistemu e-davki na obrazcu DDV-Iz. Obrazec DDV-Iz je v Prilogi XVII k temu pravilniku in je njegov sestavni del.«

Celoten članek je dostopen za naročnike TFL!

Spoprijemanje arbitraže s korupcijo

Andrej Friedl

piše: Andrej Friedl, univ. dipl. pravnik, vir: revija Slovenska arbitražna praksa (3/2015)

Izhajajoč iz ocen, da arbitraža še ne igra pomembne vloge pri preprečevanju korupcije kot dela mednarodnega ordre public, se avtor strinja s stališči, da se morajo arbitri s korupcijo spoprijeti tudi sua sponte. To omogoča doktrina ločenosti arbitražnega sporazuma od temeljne pogodbe in utemeljitev, da javni red pretehta nad ugovorom, da bi bila odločba s tem ultra petita ali v nasprotju z avtonomijo strank. Arbitražna odločba, ki prezre korupcijo, ne bi smela biti izvršljiva. O ugotovljeni korupciji bi arbitraža morala obvestiti organe pregona. Namesto ukvarjanja z »nižjimi« in »višjimi« dokaznimi standardi pri dokazovanju korupcije, se avtor zavzema za široko uporabo pravil IBA, ki s kombinacijo razpravnega in preiskovalnega načela povezujejo anglosaško in kontinentalno prakso v skupni imenovalec proste presoje dokazov. Priporoča širšo naslonitev na posredne dokaze, negativno dokazno sklepanje in prevalitev dokaznega bremena.

Uvod

Na uničujoče posledice korupcije se je svetovna skupnost odzvala z danes že impresivnim konvencijskim okvirom, nacionalnimi zakoni in samoregulatornimi orodji za njeno preprečevanje.1 Čeprav je arbitraža najbolj učinkovit način reševanja mednarodnih poslovnih sporov, pa se ocenjuje, da še ne igra pomembne vloge pri preprečevanju korupcije ali pa je lahko celo njeno pribežališče. Ob uporabi dostopnih arbitražnih odločb in sekundarnih virov, zlasti iniciativ Mednarodnega arbitražnega sodišča ICC,2 bom poskušal strniti nekaj možnih izhodišč in predlogov za aktivnejše spoprijemanje arbitrov s korupcijo. Najprej bom izhajal iz odnosa arbitrov in strank do preiskovanja korupcije. Poleg nekaj tipičnih primerov neuspešnega ugotavljanja korupcije zaradi zadržanosti arbitrov bom omenil druge, ki so bili uspešni. Nato bom preveril temeljno predpostavko, da je boj proti korupciji postal del mednarodnega ordre public in da je zato dolžnost arbitrov, da sume korupcije raziščejo tudi sua sponte. S tem bom povezal tudi vprašanje razmerja med zaupno naravo arbitraže in interesom javnosti do obveščenosti o korupciji. Druga stališča in predlogi bodo namenjeni ustvarjalnejšemu dokazovanju korupcije.


Zadržanost arbitrov do preiskovanja korupcije

Po analizi 53 arbitražnih primerov iz obdobja od 1963 do 2013, ki so se ukvarjali s sumi korupcije, je bila ta ugotovljena samo v dveh primerih ICSID in šestih primerih ICC.3 To kaže na zadržanost arbitrov do njenega preiskovanja, ki jo bom ilustriral z naslednjimi primeri.

Največkrat se kot primer izogibanja obravnavanju korupcije omenja International Systems & Controls corp (ISC) v. Industrial Development and Renovation Organisation of Iran.4 Tožnica je zahtevala odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbe o izgradnji industrijskega obrata in opreme za proizvodnjo lesnih izdelkov. Toženi stranki je tribunal dovolil, da po preteku roka predloži dokaze o tem, da naj bi ISC in njena hčerinska družba za pridobitev tega projekta podkupili visoke iranske uradnike, vključno šahovega brata. ISC je zahtevala, da se zamudna predložitev teh dokazov ne dopusti, saj je toženka z njimi razpolagala že pred začetkom postopka. V zelo obsežnem dokaznem gradivu so bili tudi dokumenti US Securities and Exchange Commission (SEC) o preiskavi tega domnevnega podkupovanja, ki so bili že pet let javno dostopni. Preiskava SEC se je končala s sodno poravnavo, v kateri ISC ni priznala podkupovanja. Tribunal se je seznanil z ugotovijo SEC, da sta tožnica in njena hčerinska družba plačali dobro polovico od obljubljenih 22,1 mio CAD iranskim agentom in javnim uradnikom. Vendar se ni spustil v obravnavanje resnih očitkov korupcije z utemeljitvijo, da tožnici tako ali tako ni uspelo dokazati škode, zaradi česar je raziskava morebitne korupcije nepotrebna. Arbiter Charles N. Brower se v odmevnem ločenem mnenju s tem ni strinjal in v 1. točki v izvirniku s trdimi besedami med drugim zapisal: »Palpable reluctance to grasp the nettle of alleged Imperial corruption in Iran has led the Tribunal to choose a graceless jurisdictional exit.«

Primer ICC št. 70475 ilustrira pasivnost arbitrov s čakanjem, da bo stranka sama prepričljivo dokazala korupcijo. Spor je nastal v zvezi s pogodbo med državno agencijo Z in svetovalnim podjetjem za pomoč pri prodaji orožja obrambnemu ministrstvu države X. Po tem, ko je država X opozorila, da prepoveduje sodelovanje agentov pri teh poslih, je agencija razdrla svetovalno pogodbo in zavrnila plačilo že opravljenega dela. Zatrjevala je, da je tožnik uporabil del visoke provizije za podkupovanje državnih uradnikov obrambnega ministrstva države X. Tribunal je očitke zavrnil kot nedokazane, kljub visoki proviziji, upoštevajoč tudi, da tožnik po svetovalni pogodbi ni bil zavezan k dokazovanju svojih storitev. Arbitri so zapisali, da je pojem podkupovanja zelo jasen. Stranka, ki trdi, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, ker je druga stranka podkupovala, mora to prepričljivo dokazati, zgolj sum ne zadošča.6

Tudi v primeru Oil Fields of Texas v. Iran (National Iranian Oil Company)7 je tribunal kot v kazenskem postopku zavrnil trditve tožene stranke o ničnosti pogodbe o leasingu, ki naj bi bila pridobljena s tožnikovim podkupovanjem. V 25. točki je zapisal, da ne more ugotoviti korupcije, če ostajajo »razumni dvomi«.

V primeru EDF (Services) Ltd. v. Romania8 naj bi visoki romunski uradniki zahtevali podkupnino za pridobitev posla brezcarinske prodaje na letališčih in letalih. Tožnica je zatrjevala, da posla ni pridobila zato, ker ni plačala podkupnine. Zahteval naj bi jo šef premierjevega kabineta v kratkem pogovoru z njenim direktorjem na parkirišču hotela. Zahtevo za podkupnino naj bi večkrat ponovil tudi državni sekretar v razgovoru s predstavnikom romunskega državnega podjetja, ki je bil naložbeni partner EDF. Tribunal je menil, da bi šlo ob dokazani korupciji za kršitev načela poštenega in enakega obravnavanja po meddržavnem investicijskem sporazumu med Romunijo in Veliko Britanijo. Vendar se zdi, da je bil glede zbiranja dokazov preveč zadržan. Na to kažejo njegove navedbe na začetku dokazne analize v 221. točki odločbe, »da je korupcijo notorično težko dokazati, ker je zanjo praviloma malo ali nič fizičnih dokazov«. V isti točki je tudi zapisal, »da je med mednarodnimi tribunali in komentatorji splošen konsenz, da je za dokazovanje korupcije potreben visok dokazni standard«. Izpovedi prič naj bi bile po mnenju tribunala med seboj nekonsistentne in na temelju govoric, tribunal ni mogel ugotoviti avtentičnosti e-pošte in avdio posnetka glede zahtev za podkupnino, sume korupcije pa sta zavrnila tudi romunska protikorupcijski urad in kazensko sodišče. Tribunal je v 221. točki odločbe poudaril, da so dokazi, ki jih je predložila tožnica, »daleč od jasnega in prepričljivega dokaza, ki je potreben za tako resno obtožbo kot je korupcija«. Primer kaže na težavo, da tribunal nima na voljo preiskovalnih sredstev za prisilno pridobitev dokazov, kot jih ima sodišče.9 Naslonitev na romunski protikorupcijski urad in sodišče pa se zdi z vidika njune objektivnosti in nevtralnosti neprepričljiva. Strinjam se z razlagalci, da je treba obtožbe o korupciji preučiti z veliko skrbnostjo,10 vendar je potrebna tudi velika skrbnost, da se je ne spregleda. Tribunal bi lahko tožnico bolj spodbujal k predložitvi še kakšne pisne korespondence, angažiranju izvedencev za preveritev e-pošte in avdio posnetka itd.

Celoten članek je dostopen za naročnike TFL!

Ocenjevanje vrednosti za potrebe računovodskega poročanja

mag. Karin Lušinc

piše: mag. Karin Lušinc, vir: revija SIR*IUS, št. 4/2016

Ocenjevanje vrednosti za potrebe računovodskega poročanja je tesno povezano z delom pooblaščenih revizorjev, ki so v takšnih primerih v skladu z zahtevami mednarodnih standardov revidiranja dolžni opraviti skrben pregled poročil o ocenah vrednosti ter samih ocen vrednosti, vključenih v računovodske izkaze, ki so predmet revizije. V povezavi s tem je za pooblaščene revizorje pomembno, da poznajo določila trenutno veljavnih MSOV-jev, ki se nanašajo na obvezna razkritja pri ocenah za računovodsko poročanje. Prav tako pa so lahko pooblaščeni revizorji pogosto postavljeni v situacijo, ko morajo preveriti predpostavke, ki vstopajo v izračune posameznih ocen. Ena od takšnih preverb pa se lahko nanaša tudi na preverbo ocene diskontne mere, kar je predstavljeno v drugem delu navedenega prispevka.

1. UVOD

Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje je tesno povezano s spremembo Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (2001) in Slovenskih računovodskih standardov (2001), ki so uvedli možnost izkazovanja računovodskih kategorij po poštenih vrednostih. Navedena sprememba je na eni strani vplivala na povečanje povpraševanja po ocenah vrednosti za vključitev v računovodske izkaze (kjer so primeri različnih računovodskih namenov ocenjevanja lahko: izhodiščno merjenje vrednosti sredstva ali obveznosti za vključitev v računovodske izkaze, preizkus oslabitve, razporeditev nabavne vrednosti poslovne združitve ali prevrednotenje sredstva na pošteno vrednost na datum bilance stanja), na drugi strani pa privedla do povečanja zahtev glede preglednosti razkritij v poročilih ocenjevalcev in tudi do povečanja zahtev za nadzor nad delom ocenjevalcev, kadar ti ocenjujejo premoženje za računovodsko poročanje.

Temu trendu je delno sledil tudi Odbor za Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (OMSOV), in sicer z oblikovanjem mednarodnega načina uporabe MSOV 300, ki v trenutno veljavnih standardih (MSOV 2013) obravnava področje ocenjevanja vrednosti za računovodsko poročanje in daje jasne zahteve o razkritjih, ki morajo biti upoštevana v takšnih primerih. Ocenjevanje za računovodsko poročanje je bilo v okviru ocenjevanja vrednosti področje z največ spremembami in dopolnitvami od leta 2001, kar je razvidno tudi iz posameznih izdaj MSOV-jev (2005, 2007, 2011 in 2013). Zato preseneča trenutni podatek, da osnutek novih Mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (MSOV 2017), ki jih je v juniju 2016 objavil Odbor za Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (www.ivsc.org), področja ocenjevanja vrednosti za računovodsko poročanje (kot ločenega načina uporabe ocenjevanja vrednosti) ne vključuje več. Ker gre v tej fazi za osnutek dokumenta, na katerega se do konca avgusta 2016 še sprejemajo pripombe, dopuščamo možnost, da bo do izdaje končne oblike novih MSOV-jev ta del spremenjen oz. dopolnjen, in da bo OMSOV uspel prepoznati in razumeti informacije, ki v tej povezavi prihajajo iz okolja in nakazujejo zahtevo po večji (in ne manjši) preglednosti in nadzoru ocenjevanj za računovodsko poročanje.

Ne glede na to pa je ocenjevanje vrednosti za vključitev v računovodske izkaze področje, ki je zelo aktualno tudi v slovenskem prostoru in je tesno povezano z delom pooblaščenih revizorjev, ki so v takšnih primerih v skladu z zahtevami mednarodnih standardov revidiranja dolžni opraviti skrben pregled poročil o ocenah vrednosti ter samih ocen vrednosti.

Od uveljavitve instituta poštenih vrednosti v računovodskih izkazih pa vse do danes je preteklo že kar nekaj časa in praksa ocenjevanja vrednosti za računovodsko poročanje na trgu se je izoblikovala. Ugotovimo lahko, da pooblaščeni ocenjevalci v Sloveniji v večini primerov zgledno upoštevajo zahteve po razkritjih iz MSOV 300. Za pripravo pregleda navedenih zahtev za pooblaščene revizorje je v prvem delu tega prispevka kratek povzetek zahtev iz MSOV 300 (trenutno veljavni MSOV 2013), ki dejansko predstavljajo osnovne oziroma minimalne dodatne zahteve po razkritjih, ki morajo biti vsebovane oziroma razvidne iz vsakega poročila o oceni vrednosti, ki je pripravljeno za računovodsko poročanje.

Revizorji so pri svojem delu postavljeni tudi pred zahtevo, da pregledajo predpostavke, ki vstopajo v posamezne izračune ocen vrednosti, preverjati pa morajo tudi predpostavke, ki so vstopale v napovedi izkazov poslovnega izida, bilanc stanja, izkazov denarnih tokov, kakor tudi predpostavke ocen diskontnih mer. Ker je bilo v zadnjih letih v okviru ocenjevanja vrednosti največ pozornosti posvečene ravno težavam/izzivom pri ocenjevanju diskontne mere, ki so nastali zaradi sprememb na globalnih finančnih trgih, pa v drugem delu tega prispevka podajamo informacije, kako v trenutnih razmerah oceniti diskontno mero in katere so pasti, ki zahtevajo našo pozornost.

2. OCENJEVANJE VREDNOSTI ZA RAČUNOVODSKO POROČANJE – OBVEZNA RAZKRITJA

Trenutno veljavni MSOV 2013 (in znotraj njih način uporabe ocenjevanja vrednosti – MSOV 300) določajo, da mora ocenjevanje vrednosti, ki je pripravljeno za vključitev v računovodske izkaze, izpolnjevati zahteve veljavnih standardov računovodskega poročanja. Z veljavnimi standardi računovodskega poročanja so mišljeni tako MSRP-ji kakor tudi katerikoli veljavni, potrjeni lokalni računovodski standardi (tudi Slovenski računovodski standardi).

To pomeni, da ocenjevalci vrednosti pri ocenah za računovodsko poročanje prvenstveno sledijo določilom veljavnih računovodskih standardov, ki določajo, kako ravnati pri ocenah poštene vrednosti, nadomestljive vrednosti, čiste iztržljive vrednosti ipd. Pri tem pa seveda smiselno sledijo tudi zahtevam trenutno veljavnih MSOV 2013 in načinu uporabe ocenjevanja vrednosti MSOV 300 – Ocenjevanje za namene računovodskega poročanja.

Če ocenjevalec vrednosti svojo oceno pripravi z upoštevanjem določila MSOV 300, navedeno neizpodbitno pomeni, da pri tem upošteva tudi določila drugih standardov, navedenih v MSOV 2013. Način uporabe MSOV 300 namreč v točki 1 navaja, da ta način uporabe obravnava zgolj in izključno samo spremembe, dodatne zahteve ali posebne primere k splošnim standardom MSOV 101 – Obseg dela, MSOV 102 – Izvajanje in MSOV 103 – Poročanje.

Predpostavljamo, da so splošne zahteve o razkritjih v poročilih o ocenah vrednosti (v skladu z zahtevami MSOV 101, 102 in 103) v slovenskem ocenjevalskem in revizorskem prostoru do sedaj že dovolj dobro znane, zato v nadaljevanju razkrivamo izključno dodatne zahteve, ki jih eksplicitno zahteva MSOV 300. Te dodatne zahteve morajo biti razvidne iz vsakega poročila o oceni vrednosti, ki je pripravljeno za računovodsko poročanje, in vsebinsko zajemajo:

Natančno opredelitev namena ocenjevanja vrednosti

MSOV 300 določa, da je treba pri ocenjevanju za računovodsko poročanje poleg zahtev, navedenih v MSOV 101, navesti še:

– kako se sredstvo, ki je predmet ocenjevanja vrednosti, uporablja in kako ga podjetje kot subjekt poročanja razvršča (zahtevano računovodsko obravnavanje za enaka ali podobna sredstva ali obveznosti se lahko razlikuje glede na to, kako jih podjetje uporablja);

– standard računovodskega poročanja, ki se uporablja v konkretnem primeru ocene vrednosti sredstva/obveznosti;

– ožji namen ocene vrednosti, in sicer na način, ki opredeljuje konkretno uporabo takšne ocene vrednosti (npr. presojanje potrebe po oslabitvi, razporeditev nabavne vrednosti poslovne združitve, merjenje poštene vrednosti po SRS 16).

Zgolj navedba, da je ocenjevanje vrednosti pripravljeno za računovodsko poročanje v skladu z MSOV 2013, ne zadostuje.

Natančno prepoznavo sredstva, ki je predmet ocene vrednosti

V tem delu se dodatna zahteva nanaša predvsem na primere, ki zahtevajo določitev in razkritje obračunske enote, kar predstavlja posebnost pri pristopu k posamezni oceni vrednosti, ki velja izključno pri ocenah za računovodsko poročanje.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.