TFL Glasnik:
Ga. Metka Tekavčič, ste dekanja Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, več let ste se aktivno ukvarjali tudi s politiko, čeprav ne poklicno, vendar ste zdaj predvsem na fakulteti. Na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Metka Tekavčič:
V strokovni karieri sem najbolj ponosna na to, da spremljam, kako Ekonomska fakulteta raste, da sem jo imela čast voditi ob njeni 70. obletnici in prispevati k njenim uspehom, ki dokazujejo, da so generacije učiteljev in drugih sodelavcev fakultete, predvsem ljudi iz poslovnega okolja, skupaj s študenti ključno prispevale in ustvarile to, kar fakulteta danes pomeni doma in širše v svetu poslovno-ekonomskih šol.

TFL Glasnik:
Pomeni zares veliko, če smem dodati, saj lahko tudi sama zelo verodostojno kot diplomantka fakultete govorim o tem. Če jo gledam danes, sem res navdušena. Mednarodni sloves in uspehi so zares vredni vseh pohval. Če začneva z najnovejšim: 83. mesto na lestvici Financial Timesa in verjetno se lahko ponašate še s kakšnim dosežkom.

Metka Tekavčič:
Prav gotovo. Fakulteta je trojno akreditirana poslovna šola, čeprav se imenujemo ekonomska fakulteta, kar je stvar tradicije, saj je bila navsezadnje ustanovljena leta 1946, sprva kot ekonomska in pravna fakulteta. Danes smo predvsem moderna poslovno-ekonomska šola z vsemi ključnimi mednarodnimi akreditacijami na področju poslovno-ekonomskega izobraževanja. To so ameriška AACSB, evropska EQUIS, ki je posebno zahtevna, in pa AMBA, to je akreditacija za področje vrhunskega menedžerskega izobraževanja. Ko govorimo o lestvici Financial Timesa, je fakulteta po kriteriju 'vrednosti za denar' na tej lestvici celo na drugem mestu na svetu.

TFL Glasnik:
Akreditacija, kaj to pomeni?

Metka Tekavčič:
To je tako, kot so standardi ISO za podjetja. So odraz doseganja visokih standardov kakovosti v mednarodno primerljivem okolju in dokazilo, da kot poslovna šola obvladujemo kompleksnost globaliziranega sveta. To niso dovoljenja oziroma licence za delo, za njih imamo nacionalne akreditacije – v našem okviru je nacionalna akreditacijska agencija znana pod imenom NAKVIS. V svetu mednarodnih poslovnih šol in na izobraževalnem trgu je popolnoma jasno, da če diplomant prihaja s šole, ki ima te akreditacije, pomeni, da je bila v času njegovega študija zagotovljena ustrezna kakovost in da ima določene kompetence in ustrezno znanje. Le za ilustracijo: kljub prestižnemu statusu v mednarodnem okolju je po tistem, ko že ima evropsko akreditacijo EQUIS in akreditacijo AMBA Said Business School univerze Oxford, prav zdaj v procesu pridobivanja še tretje, ameriške akreditacije AACSB.

TFL Glasnik:
Odlično, čestitam. Kakšno pa je danes razmerje naših in tujih študentov na Ekonomski fakulteti?

Metka Tekavčič:
Poglejva to v kontekstu našega delovanja. Zadnjič mi je kolega dejal, da šele ko pride na fakulteto kateri od njegovih nekdanjih študentskih kolegov, ki ga ni bilo tu deset ali petnajst let, in mu pove, kako navdušen je nad spremembami, ki jih opazi, ve, da res napredujemo, in to zelo. Mi, ki smo tukaj vsak dan, tega niti ne opazimo. Zelo smo vpeti v poslovno okolje, dobro sodelujemo z gospodarstvom in tako pridobivamo precejšnji delež dodatnih – neproračunskih sredstev, s katerimi lahko financiramo mednarodno priznano visoko kakovost, ki jo zagotavljamo. Zdaj imamo zelo veliko mednarodnih študentov in naša težnja je, da vsak od naših študentov med študijem pridobi kakovostno mednarodno izkušnjo. To pomeni, da bodisi tukaj sodeluje v skupinah, v katerih ima stik z ljudmi z vsega sveta, bodisi gre na eno naših partnerskih šol.

Meni se zdi to zelo pomembno zato, ker se med študijem spletejo mnoge vezi, ki pozneje vodijo do trajnih, marsikdaj tudi mednarodnih poslovnih vezi, saj je v povprečju na fakulteti vsak dan tudi skoraj tisoč tujih študentov. Saj veste: ko nekoga poznaš iz študijskih let, se z njim pomeniš in velikokrat tudi poslovno sodeluješ popolnoma drugače kot z nekom, ki ga prvič srečaš.

Na to smo zelo ponosni, a naj se vrnem k uvrstitvi našega programa Poslovodenje in organizacija (IMB), ki poteka v angleškem jeziku, na lestvico Financial Times, na kateri je sto najboljših svetovnih magistrskih programov s področja menedžmenta. To smo dosegli po 25 letih obstoja programa. Dejstvo je, da če smo sploh želeli priti v presojo, smo morali pridobiti mednarodne akreditacije, kar je dolgotrajen proces, vendar obvezen prvi pogoj za to, da Financial Times postopek rangiranja sploh začne. Ta proces terja, da se vsa šola vpne v doseganje teh standardov kakovosti. Če ne bi bili vsi naši sodelavci in sodelavke tako zelo predani tem ciljem, jih ne bi dosegli. V regiji smo edina trojno akreditirana šola, v širši regiji ima vse tri akreditacije še poljska zasebna fakulteta Kozminski, v naši bližini pa je trojno akreditirana le še Wirtschafts Universität na Dunaju.

Želela bi povedati še nekaj. Dobivali smo vprašanja, ali je sploh vredno govoriti o tem in se hvaliti s tem, da si na 83. mestu. Že uvrstitev sama po sebi pomeni izjemen dosežek – nekomu sem rekla: Menim, da bi bilo vsako slovensko podjetje zelo ponosno, če bi bilo zadnje na lestvici Fortune 500. Mi smo se na to lestvico uvrstili, kar je poleg izjemnega dosežka predvsem dokaz kakovosti poslovno-ekonomskega izobraževanja v slovenskem okolju. To je tudi prva uvrstitev Slovenije na lestvico Financial Times, kar je ta, verjetno najuglednejši poslovni časopis na svetu ob objavi letošnjih rezultatov tudi izrecno zapisal.

TFL Glasnik:
Izjemen dosežek! Lepo prosim, ali bodo vedno štela samo prva mesta? Čestitke! Vi ste torej edina fakulteta znotraj Univerze Ljubljani, ki ima tri akreditacije?

Metka Tekavčič:
Ne samo znotraj Univerze v Ljubljani. Mi smo znotraj poslovnega izobraževanja med manj kot sto šolami na svetu, ki imajo vse tri akreditacije s področja poslovnega izobraževanja, šole pa se štejejo v tisoče. Tretjo akreditacijo smo dosegli pred dvema letoma in zaposlovalci po svetu vedo, kaj to pomeni, vedeli so tudi prej. Za naše študente to pomeni ogromno, saj so jim s tem odprta vrata za izmenjave in druge oblike sodelovanja z najboljšimi šolami po svetu.

TFL Glasnik:
Slovenijo ste postavili na zemljevid sveta na ekonomsko-poslovnem področju.

Metka Tekavčič:
Mi smo na to ponosni in mislim, da je prav, da je tako, saj izobrazba naših diplomantov ustreza visokim standardom, ki so primerljivi z najboljšimi šolami na svetu, njihovo pridobljeno znanje pa ustreza pričakovanjem zaposlovalcev po vsem svetu.

TFL Glasnik:
Ravno sem hotela vprašati, kako je z zaposlovanjem. Kakovost teh diplomantov je prepoznana povsod.

Metka Tekavčič:
Brez dvoma. To je tisto, kar je plod večdesetletnega dela naše fakultete in generacij učiteljev, ki so danes že v pokoju.

TFL Glasnik:
Poznate razmerje med diplomanti, ki gredo v tujino, in tistimi, ki ostanejo doma?

Metka Tekavčič:
Kar kakšnih deset odstotkov jih gre delat v tujino, nekateri pa se tudi vrnejo in pripovedujejo o teh izkušnjah. Naši kolegi jih povabijo kot goste iz praks, da pripovedujejo o teh izkušnjah. So pa relativno hitro zaposljivi, kjer koli iščejo službo. Sploh zdaj naši diplomanti, ki znajo nemško in angleško, takoj dobijo službo.

TFL Glasnik:
Mednarodno okolje vedno prepoznava odličen kader, zlasti slovenski. Kaj pa Slovenija? Znajo uspešna domača podjetja prepoznati kakovost?

Metka Tekavčič:
Mislim, da znajo. Zlasti slovenska podjetja, ki so globalna podjetja. Z njimi zelo dobro sodelujemo, saj ta podjetja vedo, kaj naša fakulteta ponuja. Sodelujejo z nami v usmerjevalnih komisijah za posamezne programe in prispevajo k temu, kako oblikovati programe. Vsebine nenehno dopolnjujemo v skladu s predlogi, ki prihajajo iz našega poslovnega okolja, kar se mi zdi posebno pomembno. Naši študentje skupaj z mentorji s fakultete in mentorji iz podjetij delajo različne projekte in iz podjetij, tudi mednarodnih, dobivamo zelo dobre odzive.

Posebno sem ponosna, da imamo nov mednarodni svetovalni odbor, v katerem imamo predstavnike globalnih podjetij, tujce in pa dekana dveh izjemno uspešnih šol – Politehnike Milano in dunajske univerze.

TFL Glasnik:
Torej se nam ni treba bati za razvoj Ekonomske fakultete?

Metka Tekavčič:
Mislim, da ne, saj sem posebno ponosna na generacijo mladih sodelavcev, ki razpolagajo z najsodobnejšim znanjem, ki so ga pridobili v mednarodnem okolju in ga prenašajo v naše okolje. Razvijamo številne discipline, poznani smo po dosežkih na naših strokovnih področjih in smo uspešna članica Univerze v Ljubljani. V mednarodnem okolju ne gradimo le dobre podobe Ekonomske fakultete, ne gre samo za našo podobo, temveč tudi za podobo Univerze v Ljubljani in, kot lepo kaže primer lestvice The Financial Times, podobo naše države.

TFL Glasnik:
Kakšni so načrti v prihodnje, recimo za dve leti?

Metka Tekavčič:
Imamo tri akreditacije, uvrstili smo se na lestvico Financial Times in na njej želimo ostati. Ravnokar smo dobili obvestilo, da bomo dobili najvišje možno število pet palm odličnosti v okviru organizacije Eduniversal, znotraj katere dekani vsako leto glasujejo o kakovosti posameznih šol. Na svetu je devet regij in mi smo bili lansko leto v naši regiji (Vzhodna Evropa) skupaj s poslovno šolo Univerze Corvinus iz Budimpešte proglašeni kot druga najboljša šola (za poslovno fakulteto znane praške Karlove univerze). Smo tudi sredi procesa, ko prehajamo na novo platformo Canvas, ki jo bomo uporabljali v okviru modernizacije kot dodatno novo orodje za tako imenovani blended learning v pedagoškem procesu. V to vlagamo zelo veliko. Vsi učitelji in profesorji se moramo zelo prilagoditi novemu podpornemu okolju, ki ponuja številne priložnosti za kakovostno pedagoško delo. Sama vidim prehod na novo platformo podobno kot takrat, ko smo prešli na osebne računalnike ali pozneje na elektronsko pošto. Brez tega ne bo šlo več. Tudi šola se tehnično posodablja in pridobivamo sredstva v sodelovanju z gospodarstvom.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Metka Tekavčič:
Bodimo ponosni na to, kar smo. Veselimo se uspehov drug drugega in se pohvalimo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: Tomaž Kuralt, revija Denar št. 488/2018

Primer, predstavljen v nadaljevanju, je zanimiv z več vidikov. Prvič zato, ker se je splet okoliščin tokrat poigral s finančno upravo. Prisilil jo je, da zavezancu prizna uveljavljanje stroškov prevoza na delo in z dela v zvezi z delom v tujini, čeprav je višina teh stroškov popolnoma nesorazmerna s prejetimi dohodki. Drugič zato, ker naj bi bili po ustavi vsi pred zakonom enaki. V dobi, ko smo zasičeni z informacijami, slednje pa so dostopne kot še nikoli, obdavčitev zavezancev ne bi smela temeljiti na njihovi (selektivni) predstavitvi dejstev. In tretjič, ker finančna uprava še vedno ne loči uradno prijavljenega stalnega prebivališča po slovenski zakonodaji od stalnega prebivališča po mednarodni davčni zakonodaji. Razumljivo, saj ne davčni organ ne davčni zavezanci nimajo javno objavljenih interpretacij posameznih členov mednarodnih pogodb v slovenskem jeziku.

Sodelavca sta v določenem davčnem letu živela v istem mestu in sta imela isto mesto opravljanja dela v Avstriji. Glede na to bi morala oba uveljavljati enake stroške prevoza na delo in z dela. Oba sta imela uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Ob napovedi tujih dohodkov v Sloveniji sta uveljavljala znatno različne stroške prevoza na delo in z dela. Eden je uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela od slovenskega prebivališča, drug pa od avstrijskega prebivališča. Razdalja od njunega stalnega prebivališča v Sloveniji do mesta opravljanja dela v Avstriji znaša čez 300 kilometrov v eno smer. Njun delovnik je pogosto presegal 10 ur. Finančna uprava je zavezancema priznala točno takšne stroške, kot sta jih uveljavljala. Razlika v priznanih stroških prevoza na delo in z dela med obema sodelavcema znaša več kot 10.000 evrov.

Kaj določa uredba?

Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08 in 63/17) prevoz na delo in z dela ureja v 3. členu. Delojemalcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, se prizna strošek prevoza na delo in z dela do višine 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Mesto opravljanja dela je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Običajno prebivališče po uredbi je prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela.

Ugotavljanje prebivališča

V uredbi sta jasno definirana oba kraja, ki se upoštevata pri izračunu stroškov prevoza na delo in z dela. Finančna uprava je očitno naletela na težavo pri ugotavljanju prebivališča delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Iz konkretnega primera je očitno, da pri tem ugotavljanju upošteva le navedbe zavezancev za davek oziroma dokumentacijo, ki jo predložijo zavezanci. Menim, da ima finančna uprava na voljo zadostna pooblastila, da preveri navedbe zavezancev glede prebivališča. Še posebej v primerih, ko zavezanci uveljavljajo nesorazmerno visoke stroške prevoza na delo in z dela. Trenutno je postopek ugotavljanja prebivališča odvisen od iznajdljivosti finančne uprave. Zato je v konkretnem primeru prišlo do situacije, ko stroški prevoza na delo in z dela presegajo neto višino prejetega dohodka. Če bi uredba določala najvišje možne priznane stroške prevoza na delo in z dela, do takšnih primerov ne bi prišlo.

Jezikovna razlaga je le ena od razlag pravnih aktov. Kadar je takšna razlaga v konkretnih primerih v nasprotju z namenom pravnega akta oziroma v nasprotju z logiko, bi morala finančna uprava storiti vse, da ugotovi, zakaj je do tega prišlo. Toda ne, pomembno je le to, da je v skladu z uredbo, kot si jo razlaga finančna uprava.

Prijava prebivališča v tujini?

Iz konkretnega primera je razvidno, da prijava prebivališča v tujini pomeni višjo obdavčitev v Sloveniji. Bližje živijo zavezanci mestu opravljanja dela, nižje stroške prevoza na delo in z dela lahko uveljavljajo. Če prebivališča v tujini nimajo prijavljenega, lahko uveljavljajo stroške prevoza na delo in z dela od svojega prebivališča v Sloveniji. Finančna uprava je v skladu z uredbo dolžna upoštevati običajno prebivališče. Če nimajo drugega podatka, bodo upoštevali tistega, ki ga imajo. Logično je, da si zavezanci želijo čim nižje obdavčitve. Zato je njihovo ravnanje vnaprej predvidljivo.

Težav finančne uprave z ugotavljanjem običajnega prebivališča in manipuliranja zavezancev s prijavo prebivališča v tujini verjetno ne bi bilo, če bi finančna uprava drugače interpretirala pojem stalnega bivališča, kot je določen v mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja.

Stalno bivališče

Zavezanci, ki imajo formalno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in delajo v tujini, so praviloma davčni rezidenti obeh držav, in sicer po nacionalnih davčnih zakonodajah obeh držav. Kadar zavezanci uveljavljajo ugodnosti iz mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčevanja kot rezidenti tuje države, mora finančna uprava opredeliti njihov rezidentski status v skladu s posamezno mednarodno pogodbo.

Kadar je posameznik rezident obeh držav pogodbenic, je prvo in najpomembnejše pravilo, da se šteje za rezidenta države pogodbenice, kjer ima stalno bivališče. Jezikovna razlaga termina »stalno prebivališče« je v skladu s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika sledeča. Prebivališče je kraj prebivanja. Prebivati pomeni imeti kje bivališče, zlasti za daljši čas. Stalen pomeni tisti, ki se ne spreminja, ki obstaja neomejeno dolgo obdobje, oziroma ki ga kdo ima, uporablja dalj časa, ob vsaki priložnosti.

Finančna uprava je v svoji publikaciji Mednarodno obdavčenje, Rezidenti države pogodbenice, Pogosta vprašanja in odgovori (5. izdaja, maj 2018) izrecno opozorila, da »pri opredelitvi stalnega bivališča iz 4. člena mednarodne pogodbe ni pomembno, ali ima oseba na določenem naslovu uradno prijavljeno stalno bivališče, ampak da ji je to bivališče stalno na voljo«. V publikaciji je nadalje obširno razloženo vse to, česar finančna uprava ne upošteva.

Finančna uprava se sklicuje tudi na komentar OECD glede posameznih členov modelne davčne konvencije, ki jo uporablja tudi Slovenija pri sklepanju mednarodnih pogodb o odpravi dvojnega obdavčevanja. Komentar določa:

• da mora imeti oseba prebivališče v lasti ali posesti (kot primer je navedena opremljena soba, ki jo ima oseba v najemu),
• prebivališče mora biti stalno,
• oseba ga mora urejati in vzdrževati za stalno uporabo,
• bistvena je stalnost doma (oseba biva tam ves čas, ne le priložnostno).

Ker imajo zavezanci v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/16) stalno prebivališče običajno prijavljeno v Sloveniji, finančna uprava šteje, da imajo v Sloveniji tudi stalno bivališče v skladu z mednarodno pogodbo. Nikoli ne navede nobenega drugega argumenta za takšen zaključek, čeprav bi ga morala. Dokazati bi morala, da ima zavezanec to bivališče stalno na voljo.

Veliko mladih dela v tujini in ohranijo stalno prebivališče pri starših. To ne pomeni, da jim je to prebivališče stalno na voljo, temveč to predstavlja zgolj naslov v Sloveniji, kjer so lahko prijavljeni, čeprav dejansko živijo drugje. Ne more to biti njihov stalni dom po mednarodnih pogodbah. Nekateri, ki nimajo druge možnosti, prijavijo stalno bivališče na centru za socialno delo. Tudi to ne pomeni, da tam dejansko bivajo.

Bivališče, ki je več sto kilometrov oddaljeno od mesta opravljanja dela, se ne more šteti za bivališče, ki bi bilo zavezancu stalno na voljo. Finančna uprava v svojem dokumentu izrecno navaja:

»Stalno bivališče mora imeti oseba v trajni uporabi, kar je v nasprotju z bivanjem na določenem kraju v okoliščinah, iz katerih je jasno razvidno, da bo bivanje le kratkotrajno.«

Popolnoma jasno je, da je slovensko prebivališče za mnoge, ki delajo v tujini, namenjeno le za občasno kratkotrajno bivanje, običajno ob dela prostih dnevih. Zato je sklepanje finančne uprave, da ima zavezanec stalno bivališče v Sloveniji zgolj zato, ker ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, v nasprotju z opredelitvijo stalnega bivališča po mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Finančna uprava ravna celo v nasprotju z lastno razlago.

Razlog za takšno razlago

Finančna uprava uradno prijavljeno stalno prebivališče opredeljuje kot stalno bivališče, zato ker se večina zavezancev po drugem pogoju za določitev rezidentskega statusa po mednarodnih pogodbah šteje za rezidenta Slovenije. Drugi pogoj določa:

»Če ima posameznik stalno bivališče v obeh državah pogodbenicah, se šteje za rezidenta države pogodbenice, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče vitalnih interesov).«

Finančna uprava v svojem dokumentu preferira osebne pred ekonomskimi interesi: »Pri odločanju o tem, v kateri državi pogodbenici ima posameznik središče življenjskih interesov, se večji pomen pripisuje prav osebnim interesom (v kateri državi pogodbenici prebivajo njegov zakonski ali zunajzakonski partner, otroci, …) posameznika pred ekonomskimi interesi.« Na več mestih so pod osebnimi interesi omenjeni družina, zakonski oziroma zunajzakonski partner, otroci, vzdrževani družinski člani in lastnina.

Ker imajo zavezanci, ki ohranijo stalno prebivališče v Sloveniji, v Sloveniji tudi nekatere osebne interese (običajno so to partner oziroma otroci), jih finančna uprava šteje za rezidente Slovenije in jim ne prizna ugodnosti po mednarodnih pogodbah. Tudi na področju osebnih interesov ni vse tako samoumevno, kot se dozdeva finančni upravi. Zavezanci imajo lahko več partnerjev, več otrok, otroke z različnimi partnerji, vprašanje je tudi, kako finančna uprava definira pojem družine. Vse to bi bilo treba jasno utemeljiti.

Ker finančna uprava ugotovi, da se zavezanci v skladu z mednarodnimi pogodbami štejejo za rezidente Slovenije, jim ne prizna statusa nerezidenta, s čimer bi bili oproščeni plačila dohodnine v Sloveniji. Zato se po zavrnitvi statusa nerezidenta Slovenije uveljavljajo stroški prevoza na delo in z dela.

Zaključek

Ob takšnih primerih se mi poraja vprašanje, zakaj je resnica vedno manj pomembna, tudi v davčnih postopkih. Zakaj je bolj pomembno to, kako iznajdljiv je nekdo pri interpretaciji proceduralnih oziroma materialnih določb pravnih aktov. Zato se nihče več ne ukvarja s tem, kaj je res in kaj ni, temveč s tem, kako vsak dogodek ali dejanje interpretirati v svoj prid. Zaradi pomanjkanja davčnih teoretikov v Sloveniji občutno primanjkuje več teleoloških (namenskih) razlag davčne zakonodaje, ki bi olajšale marsikateri postopek tako zavezancem za davek kakor davčnim organom.

piše: Petruša Jager, revija Odvetnik št. 3(86)/2018

Osnovno vodilo novega Družinskega zakonika (DZ) je načelo otrokove koristi. Pri tem je treba poudariti, da to načelo ne velja zgolj in izključno le za roditelje oziroma za starše, temveč tudi za vse državne organe, izvajalce javnih služb, nosilce javnih pooblastil, organe lokalnih skupnosti ter fizične in druge pravne osebe, ki morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za korist otroka.

Enako vodilo, torej ne načelo uspeha v pravdi, pa bi moralo v družinskih postopkih veljati tudi za vse odvetnike.

Razumeti je treba, da narava družinskih razmer pogosto narekuje, da odločba, sprejeta v družinskem postopku, učinkuje proti širšemu krogu oseb, v primerjavi z enostavnim vzorcem enega tožnika in enega toženca v klasični civilni pravdi. Tako imajo v družinskih razmerjih nekatera procesna upravičenja tudi tisti, ki niso stranke v formalnem smislu. Sodišče zato odloča o pravicah in interesih tudi teh oseb, nosilci takšnih pravic in obveznosti ter interesov pa morajo imeti možnost, da se izve tudi za njihovo stališče in da se branijo zoper nameravani ukrep sodišča. V nekaterih posebnih družinskih pravdah, v katerih se odloča predvsem o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih, lahko otrok v tem postopku nastopa kot subjekt. Subjektiviteto otroku priznava tudi Konvencija o otrokovih pravicah. Čeprav otrok ni naveden kot stranka v teh postopkih, ga zajamemo v tožbenem zahtevku, ki je postavljen in ki je namenjen udejstvovanju neke njegove pravice. V takem primeru pravdo začne njegov roditelj, in sicer tudi v njegovem imenu.

Posebnost družinskih postopkov je hkrati še to, da tudi če zahtevek ni postavljen oziroma če roditelj takega zahtevka ne postavi, ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti in je otrok tako v izreku sodbe avtomatično naveden kot upravičenec, čigar pravno razmerje je s to sodbo konstitutivno vzpostavljeno. Tako je tudi na podlagi navedenega mogoče razumeti, da je varovanje otrokove največje koristi glavno vodilo družinskih postopkov.

Nenazadnje lahko tudi otrok sam prevzame aktivno vlogo in vloži zahtevek za varstvo in vzgojo, lahko zahteva stike in ima pravico, da se stikom upre, ter lahko te zahtevke vlaga samostojno, če je podan položaj, da je otrok že dopolnil 15 let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj. V takem primeru mu mora sodišče omogočiti, da kot stranka v postopkih samostojno opravlja procesna dejanja.

Nekoliko drugačni so zahtevki za plačilo preživnine. V tem delu gre sicer formalno res za klasičen denarni zahtevek, vendar je tudi tukaj treba upoštevati največjo otrokovo korist. Tudi tu zahteva plačilo preživnine v imenu otroka eden od zakonitih zastopnikov otroka, vendar pa je v tem primeru otrok aktivna stranka, saj se preživnina zahteva v njegovem imenu in za njegov račun, čeprav je zahtevek ponavadi oblikovan tako, da je preživninski zavezanec, na primer oče ali mati, dolžan plačevati preživnino za otroka, in ne otroku, in sicer na račun drugega roditelja, ki je njegov zakoniti zastopnik. V teh postopkih se ne predvideva, da bi otrok neposredno izrazil svoje mnenje, vendar pa je potrebno, da se tudi v teh postopkih nujno upošteva največja otrokova korist.

Namen nekoliko daljšega uvoda je predvsem prikazati, da je načelo otrokove koristi glavno vodilo v vseh družinskih postopkih.

Načelo otrokove koristi, ki je v Družinskem zakoniku postavljeno na načelno raven in je zajeto v 7. členu, to dolžnost vsem akterjem v teh postopkih celo nalaga. Naj na tem mestu navedem, da je že Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) udejanjil načelo otrokove koristi, in sicer v 5.a členu, ki vsem, torej staršem, drugim osebam, državnim organom in nosilcem javnih pooblastil, nalaga, da v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbijo za otrokovo korist. Veljavni ZZZDR je celo pojasnil, da starši delujejo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava ter ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ob upoštevanju njegove osebnosti in želja.

Odvetniki tako ne smemo prezreti dejstva, da v teh postopkih ne sledimo osnovnemu načelu uspeha v pravdi, temveč da tudi mi sledimo načelu otrokove koristi.

V nadaljevanju se bom dotaknila vloge odvetnika v postopkih, v katerih so udeleženi otroci, pri čemer bo tokrat poudarek zgolj na »klasičnih« civilnih postopkih, torej na tistih, v katerih ni zaznati kakšnih deviacij - v smislu nasilja, alkohola, drog ipd.

Tu se začne naloga odvetnika, ki je nekoliko širša od naloge odvetnika v klasičnem civilnopravnem smislu.

Dejstvo je, da si morata ne glede na razpad neke skupnosti, v kateri so udeleženi otroci, obe stranki prizadevati, da še naprej ohranjata njun starševski odnos.

Vsi družinski postopki so postopki, ki so zelo čustvene narave, zato od odvetnika zahtevajo drugačno sodelovanje s strankami kot v klasičnih civilnih postopkih. Dolžnost odvetnika v družinskih postopkih je, da zaradi sledenja največji otrokovi koristi svoje stranke educira v tem duhu, in sicer predvsem v duhu vzpostavljanja primarne komunikacije med staršema v zvezi z otrokom. Odvetnik se mora v teh postopkih zavedati, da ne sledi načelu uspeha v pravdi, ampak načelu otrokove koristi.

V tem duhu mora odvetnik strankama na primeren način razložiti, da morata kljub razpadu partnerske zveze ohraniti starševski odnos.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Lidija Robnik, vir: revija Poslovodno računovodstvo št. 3-4/2018

Družba z omejeno odgovornostjo je lahko imetnica lastnih poslovnih deležev, če jih je prodala in nato odkupila v skladu z ZGD-1. Družbeniki lahko odtujijo lastne poslovne deleže, vendar je potrebno zaradi davčnih učinkov utemeljiti, kakšni so poslovni in časovni nameni prodaje lastnih poslovnih deležev oziroma, zakaj se dobički preteklih let niso izplačevali. Ali gre za namene za neplačilo davčnega odtegljaja zaradi likvidnostnih težav ali drugih poslovnih namenov.

1 Deleži v gospodarski družbi

Pri nakupu lastnega deleža v gospodarski družbi, ki je družba z omejeno odgovornostjo (dalje družba) se pojavlja vprašanje, kakšna je lahko obdavčitev transakcije, če je prodajalec fizična oseba, ki je zavezanec za plačilo davčnega odtegljaja.

1.1 Odkup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo

Družba je pravna oseba in je lahko imetnica lastnih poslovnih deležev. Za pridobitev lastnih poslovnih deležev morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa Zakon o gospodarskih družbah (dalje ZGD-1). Določeni pogoji so, da so bili prodani poslovni deleži in je nato po določenem času družba lastne poslovne deleže pridobila nazaj na zakonit način.

ZGD-1 v 500. členu navaja, da družba ne more odkupiti lastnih poslovnih deležev, za katere poslovni vložki niso v celoti vplačani, pridobljeni ali sprejeti v zastavo.

Družba lahko zato odplačno pridobi lastne poslovne deleže, za katere so bili vložki v celoti vplačani. Plačil za pridobitev lastnih poslovnih deležev družba ne sme opraviti, dokler ne oblikuje rezerv za lastne poslovne deleže, kot sestavine kapitala družbe. Družba prav tako ne more pridobiti vseh poslovnih deležev.

Razlogi, da družba pridobi lastne poslovne deleže, so: izstop družbenika ali v primerjavi z ugodnejšo obdavčitvijo izplačanega kapitalskega dobička. Pridobljene lastne deleže lahko družba zadržuje v svoji bilanci stanja neomejen čas, razen v primeru, da načrtuje njihovo prodajo.

V primerih, da družba nima načrtov prodaje, se lahko odloči za njihov umik in s tem si bilanco stanja očisti postavk, ki se izkazujejo v celotnem kapitalu družbe, ki ne vplivajo na njegovo velikost. Posledica umika lastnega poslovnega deleža je zmanjšanje osnovnega kapitala družbe.

Iz lastnih poslovnih deležev družba nima nikakršnih pravic, saj so vse članske pravice iz pridobljenih poslovnih deležev v mirovanju. Družba ima pravico razpolagati s članskimi pravicami, ki so vsebovane v lastnih poslovnih deležih, zato jih lahko zastavi, proda ali zamenja.

Družba ima možnost, da lastne poslovne deleže umakne. Posledično to pomeni zmanjšanje osnovnega kapitala družbe.

1.2 Odplačna prodaja poslovnega deleža s strani družbenika

Družbenik družbe želi svoji družbi odplačno odsvojiti svoj celotni poslovni delež. Družba je za nakup zainteresirana.

Kakšni so pogoji, da družba pridobi lastni poslovni delež?

V skladu z ZGD-1 družba lahko pridobiva lastne poslovne deleže, pogoji in omejitve pridobivanja so določene v členih od 416. do 418. ter 435. členu ZGD-1.

Kdaj govorimo o pridobitvi lastnega poslovnega deleža?

Družbenik družbe lahko prenese svoj celoten del svojega poslovnega deleža, ki ga ima v družbi na to isto družbo, ki s tem postane imetnica lastnega poslovnega deleža.

Za prenos poslovnega deleža na družbo veljajo splošna pravila o prenosu poslovnih deležev, kar pomeni, da mora dosedanji imetnik poslovnega deleža, le-tega najprej ponuditi drugim družbenikom, ki imajo prednost pred družbo, v kolikor družbena pogodba ne določa drugače.

Družba ne more pridobiti vseh svojih poslovnih deležev, saj mora imeti vsaj enega družbenika in poslovni delež mora znašati nominalno najmanj 7.500 evrov. Iz tega sledi, da lahko tudi enoosebna družba od svojega edinega družbenika pridobi del poslovnega deleža.

Pred odsvojitvijo poslovnega deleža družbi je potrebno oblikovati rezerve za lastne deleže in sicer najmanj v višini zneskov, ki jih mora družba plačati za pridobitev lastnih poslovnih deležev. Rezerve za odkup lastnih deležev so lahko tudi iz oblikovanih v statutarnih rezerv, če ima to družba opredeljeno v svojem statutu.

Celoten članek je dostopen za naročnike!