TFL Glasnik:
Banke in njihovo delovanje predstavljajo pomembno vprašanje, ki je laikom marsikdaj tudi težko razumljivo. Nam lahko na enostaven način odgovorite na naslednja vprašanja:

Konec lanskega leta je bila sprejeta pomembna sprememba v zakonodaji, ki je razvrednotila kapital bank in del dolgov bank. Kako to komentirate?

Jožko Peterlin:
Povedati moram, da nisem pravnik, ampak le ekonomist, ki bere pomembno finančno zakonodajo, spremlja posledice finančne zakonodaje in sem hkrati eden tistih, ki je posredno in neposredno oškodovan zaradi ukrepov Banke Slovenije (BS). Ukrepe pa je omogočila spremenjena bančna zakonodaja (ZBan-1), za katero menim, da je škodljiva za našo državo. Škodo, ki je nastala, bo trpelo še nekaj generacij, četudi bodo zakon morda razveljavili, oziroma dodelali. Vemo, da je pri nas mogoče marsikaj, če je le politična volja in potreba.

Nekaj pomembno napačnih predpostavk in trditev ob hitrem sprejemu zakona:

• Nujen sprejem ZBan-1 ni odraz krize v svetu in posledično gospodarskih težav, ampak malomarnega poslovodenja in nadzora bank v pretežno državni lasti ter neustreznega regulatorskega nadzora BS. Vsi omenjeni organi so tako ali drugače v pristojnosti politike, kar pomeni, da je odgovornost za razmere v teh bankah v celoti na strani države. Če izločimo iz problematičnih naložb bank samo 10 največjih tajkunskih zgodb in cerkvena odstopanja od božjih zapovedi, ki so jih financirale problematične banke, sanacije bančnega sistema sploh ne bi potrebovali.

• ZBan-1 ni odraz zahteve EU in ukrep, ki se mu država ni mogla izogniti. Usmeritve predvidevajo sodelovanje vseh upnikov pri reševanju bank in to preden se odobri državna pomoč. Upniki so bili tudi lastniki, z državo na čelu. Odobritev državne pomoči, kot podpornega ukrepa za reševanje bank v okviru finančne krize, ne pomeni insolventnosti, ki bi edina lahko posegala v podrejene obveznice.

Zahteva po vključitvi upnikov v reševanje bank, ob državni pomoči, je zahteva konkurenčnega prava in ne insolvenčnih predpisov. V predlogu direktive o reševanju finančnih institucij (recovery and resolution of credit institutions) je striženje obveznic (bail-in) predvideno v 37. do 51. členu, a le ob insolventnosti in če bi brez drugih ukrepov, med katerimi je ključna dokapitalizacija s strani lastnikov, postala insolventna. Direktivo naj bi sprejeli šele decembra 2014, implementirana naj bi bila v pravni red držav članic januarja 2015, vendar naj bi bil bail-in ukrep odložen do leta 2018. Pa še takrat bi lahko veljal le za obveznice, ki so bile izdane po sprejemu ukrepa. Očitno mi prehitevamo UE ali pa izvajamo laboratorijske vaje.

• Da zakon ne bo imel socialnih posledic, je laž, saj govorimo o četrtini državljanov, ki so svoje prihranke vsaj posredno vlagali v naložbe, ki so imele jasno določene obveznosti izdajatelja v prospektu. Za to ni potrebno biti poučen vlagatelj, dovolj je, da znaš brati in da upravičeno pričakuješ, da bo sopogodbenik izpolnil svoje obveze. Nekateri ljudje predvsem sami skrbijo za svojo pokojnino, zato varčujejo, ker se zavedajo, da država, glede na demografske razmere, ne bo zmogla zagotavljati pokojnine vsem, ampak samo socialno ogroženim. Nekateri pa se zgolj pasejo na (para)državnem denarju, in ker so ti v večini, je večina zagotovljena tudi ob volitvah.

• Država s tem zakonom omogoča, da se dva dogovorita v breme tretjega, ta tretji pa je zgolj iz medijev obveščen o »spremembah«. Država pooblašča BS (državo v državi, ki dela popravni izpit iz nadzora bank), da s sklepom imenuje neodvisne cenilce, ki bodo ocenili premoženje bank, če pa ni dovolj časa, pa to BS lahko opravi kar sama. Po tej hitri in učinkoviti akciji so problemi lahko rešeni skoraj čez noč.

• ZBan-1 ni v javnem interesu. Javni interes je, da čim več domačega varčevanja ostane doma in se ga nameni financiranju razvoja gospodarstva, kot tudi potreb gospodinjstev, ki so posojilno sposobna. Z ZBan-1 je bil ta javni interes ubit. Konec je zaupanja v pravno državo in domač finančni sistem. Varčevanje se seli v tujino, oziroma tuje banke, ki se vodijo mimo volje slovenskih političnih lobijev. Podjetja in gospodinjstva se bodo zadolževala v tujini, bistveno dražje in iz slovenskega varčevanja.

Zakon bo imel zelo negativne posledice za slovensko gospodarstvo, še bolj pa za slovenske banke, ki so izgubile zaupanje, in to samo zaradi tega, ker so v Sloveniji. Banke so postale bolj ranljive, saj je sporočilo varčevalcem, da se lahko pravila v finančnem sistemu spreminjajo za nazaj in glede na javno mnenje. Ko vlada pri nas ugotovi, da obstoječi zakoni niso ugodni v trenutnih razmerah, predlaga spremembo zakonodaje za nazaj. Saj to ni prvič, primer je predvsem davčna zakonodaja.

Ta problem lahko delno omilimo, če država takoj prizna, da je v stiski in je v trenutku neprištevnosti sprejela zakon, s katerim zlorablja javno pravo v civilnih postopkih in s tem krši tako človekove pravice kot temeljne pravne norme. Država bi morala biti zgled spoštovanja pravil, ne pa da jih sama najbolj krši, da zamuja s plačili, da sprejema zakone, s katerimi oškoduje ostale deležnike v svojih zgodbah in podobno.

Kaj pomeni 500 mio dodatne zadolženosti države v primerjavi z milijardami, ki bodo za vedno pristale v tujini. Dokapitalizacija bank bi morala biti tako ali tako konvertirana iz depozitov ali posojil države (velja za NB in NKBM), saj bi država kot dober gospodar v času, ko je banka v njeni lasti zašla v težave, morala te težave rešiti s svežim kapitalom in ne s posojilom.

V javnem interesu je tudi zdravstvo in šolstvo, zato pozor, bolniki in starši, jutri lahko dobite račun za šolanje otrok in obisk zdravnika izpred sedmih let. Vsem je jasno, da je v zdravstvu luknja že nekaj let in da jo mora pokriti tisti, ki je imel od zdravja korist. In ker lahko samo šolan in zdrav ustvarja dodano vrednost, je potrebno vzeti tistim, ki imajo. Ali v tem duhu prihaja tudi davek na depozite?

• ZBan-1 posega za nazaj v pravice vlagateljev in obveznosti izdajateljev. Prava ali neprava retroaktivnost, v vsakem primeru se spreminjajo pravila igre za nazaj. To je ravno tako, kot bi igrali nogomet in bi med tekmo samo ena stran vedela za spremenjena pravila igre. Sodnik pa bi na koncu tekme povedal, kak je rezultat, glede na predvidene spremembe pravil igre, ki jih bo morda sprejela mednarodna nogometna organizacija v bodoče.

• Z ZBan-1 si je država vzela pravico, ki ji po zakonu ne gre. Država se je zavedala, da banke ne morejo preživeti, zato je vrsto let zagotavljala likvidnost z depoziti/posojili, ki jih je posojala bankam v težavah, samo da takrat te banke še niso bile uradno v težavah. Ko je družba insolventna, kar so državne banke bile že kar nekaj let, se krediti lastnika po pravilu konvertirajo v kapital banke. Država je z Zban-1 zlorabila pravni red in svoje obveznosti, ki jih ima iz naslova lastništva. Z zakonom je država omogočila, da se izrine male delničarje in odpiše dolgove banke, ki bi jih morala pokriti sama.

• ZBan-1 ne omogoča pravnega varstva, kar bi bilo laikom morda sprejemljivo, če bi BS delovala brezpogojno profesionalno, zakonito, brez kančka dvoma v možno napako in nikoli v škodo tretjega. Te predpostavke niti slučajno ne držijo, zato morajo imeti ljudje, ki se z ukrepom BS ne strinjajo, tudi pravico, da se pritožijo.

• Sistemske banke je potrebno podpreti, saj so pomembne za stabilen finančni sistem. Glede na ravnanje države ocenjujem, da so pri nas sistemske vse banke v državni lasti, pogojno pa tudi tiste, pri katerih so bili depoziti države. S »fiktivnim stečajem« po tem zakonu država izloči delničarje in lastnike podrejenih obveznic, zanemari vlogo lastnika in obravnava depozite, kot da to niso dana posojila, banko nacionalizira, podcenjena sredstva pa uprave prenesejo na 100 odstotno državno slabo banko.

TFL Glasnik:
Kako je potekalo vrednotenje, kakšna so pravila in kakšne so posledice?

Jožko Peterlin:
Cilj skrbnega pregleda je bil oceniti sposobnost slovenskega bančnega sistema, da se zoperstavi močnemu poslabšanju makroekonomskih in tržnih pogojev, ki so v skladu z neugodnim scenarijem predvideni za prihodnje triletno obdobje (od vključno 2013 do 2015) ter ugotoviti primanjkljaj kapitala, ki bi ga ob uresničitvi zelo konservativnega, vendar malo verjetnega scenarija potencialno lahko izkazala posamezna banka in posledično v pregled vključene banke skupaj. Razlog za izvedbo tako ekstremnega scenarija je oceniti trdnost slovenskega bančnega sistema, tudi v razmerah najbolj neugodnih (hipotetičnih) stresnih dogodkov. Rezultatov stresnih testov pa nikakor ni mogoče enačiti z dejanskimi rezultati poslovanja bank v prihodnje. – iz Poročila o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepov BS.

Zgornja izjava BS je samo potrditev, da razlastninjenje niti slučajno ni bilo primerno, ocenjevali so izredno konzervativno, kar posledično pomeni, da bi moralo ostati še kaj kapitala, dolgovi pa v celoti.

Banko se sanira za danes, za prihodnost naj skrbijo novi lastniki. Nekateri lastniki nedržavnih bank so imeli morda v rokah ponudbe tujcev za prodajo deležev v banki, kar bi dokazovalo, da je bil kapital pozitiven, saj so ponudbe običajno posledica skrbnega pregleda tistega, ki bo dal denar.

Po »hitri« sanaciji bank imajo te sedaj preveč kapitala, če pa upoštevamo, da se gospodarski kazalniki izboljšujejo, ga bo še več. To je še en dokaz, da je bilo vrednotenje napačno, škodljivo in v nasprotju z računovodskimi standardi.

Metodologija vrednotenja je varovana skrivnost, tako kot je skrivnost, kako so izbrali najugodnejšega ponudnika storitev neodvisnega vrednotenja. Ti cenilci so bili virtuozi vrednotenja, saj so uspeli razvrednotiti premoženje banke za natanko toliko, kot je znašal knjigovodski kapital in podrejeni dolgovi problematičnih bank. In velika naglica, s katero so prišli do rezultatov, res govori v prid izredni profesionalnosti, učinkovitosti, predvsem pa izredno dobrem poznavanju nepremičninskega trga v Sloveniji. Glede na javno objavljeno ceno, so se ti cenilci morali kar nekaj let pripravljati na cenitev slovenskih nepremičnin in opreme.

Vrednotenje ima vedno namen vrednotenja. Stres testi niso osnova za razvrednotenje, oziroma prevrednotevanje sredstev, ampak zgolj podatkovna podlaga poslovodstvu za odločanje, oziroma ukrepanje in morda razkritja o tveganju v letnem poročilu banke. To so bili dolžni naredili že pred najmanj štirimi leti.

Vrednost posojila ni odvisna samo od predmeta zavarovanja, ampak predvsem od denarnih tokov, ki jih ustvarja posojilojemalec. Ker pa je bilo politično koristno prekiniti s podaljševanjem tajkunskih posojil, so morale uprave državnih (političnih) bank prenehati podaljševati posojila, kot so se to dogovorili v projektu »lastninskega preoblikovanja posojilojemalca«. Zanimivo pa je, da so refinanciranje ustavile uprave bank. Posojila pa so odobravali kreditni odbori, saj uprave s tem nimajo nič, saj so samo podpisniki sklepov kreditnega odbora, v katerem so samo eni od članov, ki samo soodločajo, niso pa imeli ključne besede.

Prevrednotevanje sredstev v računovodskih izkazih se v naših bankah opravlja skladno z mednarodnimi računovodskimi standardi. Tudi davčna zakonodaja ne priznava znižanja davčne osnove na osnovi ocen ali mnenj izbranih strokovnjakov, ne glede na ceno vrednotenja. Obstaja velik dvom, da bi bila storitev takega vrednotenja davčno nepriznan odhodek.

Kaj pa, če so manjšinski lastniki bank želeli banko dokapitalizirati? Ta možnost lastnikom bank v pretežni državni lasti ni bila dana, zato tudi ponujena cena ne, ponudbe za dokapitalizacijo niso prejeli niti podrejeni upniki. »Mnenje EU« je, da bodo lastniki podrejenega dolga lahko sodelovali v finančni sanaciji banke, nikjer niso objavili avtomatske razdolžitve.

Bodo pa zelo veliki problemi, če imajo različne banke iste terjatve vrednotene različno, četudi jih revidira isti revizor.

Posledice vrednotenja sredstev pretežno državnih bank, oziroma zavarovanj posojil so bile, po mojem mnenju, skladne z jasnimi navodili naročnika.

Predsednica vlade trdi, da bi bilo v primeru dejanskega stečaja isto. Gospa se zelo moti. Res pa je, da rešujeta s finančnim ministrom probleme, ki so jih za seboj pustili oblastniki v času debelih krav.

TFL Glasnik:
Kako komentirate ukrep, ki je nastal posledično, in sicer so bile obveznice odpisane oz. povedano enostavno imetniki obveznic NLB so ostali brez premoženja, prav tako pa tudi brez sodnega varstva? To je danes, v času demokracije po mojem mnenju skorajda primerljivo z nacionalizacijo premoženja po vojni.

Jožko Peterlin:
Na osnovi ZBan-1L je BS sprejela ukrep, s katerim je zelo počez razvrednotila kapital banke in del dolgov banke. Nekatere banke so se rešile določenih dolgov, zaradi tega so bile verjetno najuspešnejše na svetu, saj so v slabega pol meseca v decembru ustvarile izredne prihodke in dobiček iz naslova odpisa dolgov. Morda uprave za to čaka še nagrada za uspešnost, ampak verjetno ob pogoju, da se ne pritožijo na ukrep BS, saj se edino banka lahko pritoži na ta ukrep, ki je bil sprejet v breme ali škodo tretjega, medtem ko sta stranki v postopku zgolj banka in BS. Ni za zanemariti dejstva, da uprave državnih bank postavlja država.

Tokrat je šlo za izreden ukrep BS. Zakaj ni BS v svojem rednem delu izvajala ukrepov, ki bi preprečili to katastrofalno stanje v slovenskem bančništvu in izredno škodo za slovensko gospodarstvo?

Ukrepi BS, kot jih lahko razumemo iz javno objavljenih dokumentov, ne ločijo med različnimi inštrumenti podrejenega dolga, za kar je posamezna banka zagotovo vedela, saj je bila izdajateljica finančnih inštrumentov. Vsaka banka je verjetno že jeseni, ko se je »med posvečenimi« že govorilo o ukrepih, preverila, oziroma se informirala o zakonitosti delitve bremen in prispevku podrejenih upnikov banke. To je pomembno, ker ima po sedaj veljavnem zakonu le banka možnost, da se pritoži na ukrep BS in možne napake, ki bi imele lahko za banko kasneje neugodne finančne posledice. Če bi uprava banke vedela za določena dejstva, pred zaključkom zadnjega kvartala, bi po mojem mnenju objavila drugačne izkaze. Kaj na to porečejo nadzorniki banke, bomo še videli. Menim, da bodo pozvani k komentarju, oziroma zagovoru.

Ker pa sprašujete konkretno za NLB, ki je ena od ostalih, je nujno izpostaviti podrejene obveznice NLB26. Te so bile izdane posebej za gospodinjska, oziroma nepoučene vlagatelje, hkrati pa je iz pogojev v prospektu jasno, kaj se sme in kaj ne.

Obveznico NLB26 so v NLB ponujali kot alternativo depozitom na bančnih okencih, brez vsake razlage o tveganjih, tisti pa, ki so vprašali, so dobili odgovor, da tvegajo izgubo le, če gre NLB v stečaj, pa še tam tvegajo le izgubo in to ne nujno v celoti. Vedeti moramo, da imajo bančniki (samo tisti na bančnem okencu) tudi določeno normo, da dobijo polno plačo.

Ko so še bile obveznice NLB26 vpisane v KDD in javno dostopni podatki o imetnikih, se je videlo, da je od skupne emisije 60 mio evrov bilo prodanih pravnim osebam, pretežno zavarovalnicam, tudi državnim skladom, za 41 mio evrov. Več kot polovica tega denarja je bila namenjena pokojninskim skladom, v katerih varčujejo ljudje za svojo pokojnino. Ostalo emisijo NLB26 je kupilo okoli 800 ljudi, od tega okoli 450 ljudi zneske do 10.000 evrov. Iz tega sledi, kje je NLB iskala denar, s katerim je pokrivala svojo kapitalsko ustreznost med množico nepoučenih vlagateljev. Ti ljudje so s posojilom NLB vskočili ravno takrat, ko so mednarodni trgi sredi leta 2010 povsem zamrznili, in na tak način pomagali NLB prebroditi to likvidnostno krizo, tako da takrat tega ni bilo treba državi. Zdaj so pa za to pomoč kaznovani.

To je nacionalizacija, ni pa kriv neposredno zakon, ampak ukrep BS in odločitev uprave banke o prodaji terjatev, tu je izguba dokončna. Država je s sprejetjem ZBan-1 omogočila, da je BS zelo učinkovito izdala sklep in po skrajšanem postopku razlastninila nedržavne lastnike in imetnike nekaterih obveznic. Cenitve, ki so bile osnova za to početje, so po mojem mnenju neupravičeno posegle v lastninske pravice lastnikov in upnikov banke. Pa še sodno varstvo jim po ZBan-1 ne pripada.

TFL Glasnik:
Če se vrneva k cenitvam, je druga pomembna stvar, da so te cenitve podlaga za vse nadaljnje aktivnosti, tudi za prenos terjatev na slabo banko.

Jožko Peterlin:
Potrebno je opozoriti, da te cenitve niso cena terjatev banke, ki so namenjene prodaji. Ker ne vem, kako je potekal proces prodaje terjatev slabi bank - DUTB, težko ocenjujem, kako se je uprava banke pogajala o prodajni ceni za terjatev. Uprava je dolžna ravnati kot dober gospodar in za sredstva najti najboljšega ponudnika, tako kot tudi mora najti najugodnejšega ponudnika za katero koli storitev, kot na primer cenitev nepremičnin ali opreme. Uprava je verjetno ponudila terjatev komurkoli, ki bi bil pripravljen plačati več, saj vsak evro dražje prodane terjatve pomeni evro manj oslabitve kapitala, oziroma dolga.

Morda pa so imeli tudi dolžniki možnost, da predčasno poplačajo svoj dolg do banke, če so le ponudili vsaj evro več kot DUTB. Če ni bilo tako, bodo verjetno težave, saj bodo morale uprave razkriti, če so bile morda prisiljene, s strani lastnika, v prodajo točno določene terjatve, točno določenemu kupcu, po točno določeni ceni, na določen kraj in pred zaključkom poslovnega leta. Težko pa se uprava otrese objektivne odškodninske odgovornosti za dejansko oslabitev sredstev, saj ni šlo le za prevrednotenje, ampak za dokončno prodajo drugi pravni osebi. Bilance lahko popravljaš v nedogled, tudi revidirane, sklenjeni posli in denarni tokovi pa se ne popravljajo za nazaj. Bančni izpiski so eni bolj redkih nepopravljivih dokumentov, ki pridejo iz banke. Tu poznejše vrednotenje ne pride v poštev.

TFL Glasnik:
Tu se zastavlja vprašanje, zakaj te terjatve niso bile ponujene v odkup na trgu, ampak so bile enostavneo prenesene na DUTB?

Jožko Peterlin:
Ne morem trditi, da banka ni iskala najugodnejše možnosti v korist banke. Prodati ali ne prodati je odločitev uprave banke. Zakaj bi prodajale, če pa imajo preveč kapitala in denarja. Ko se sredstvo odtuji, ni poti nazaj.

TFL Glasnik:
Še hujše kot to pa se mi zdi naslednje, kar je po mojem mnenju bistvo problema DUTB: sem npr. 100% lastnik nekega podjetja, ki ima dolgove do bank in jih ne more odplačevati in potem so le-ti preneseni na DUTB. Država mi jih poplača npr. 80% ali pa kar vse. Krasno. In jaz sem še vedno 100% lastnik podjetja – to bi si verjetno želel vsak. Ampak ne gre tako, mislim, da bi morali tudi razlastiti ta podjetja, v nasprotnem primeru smo jim ta denar podarili. Kaj menite o tem?

Jožko Peterlin:
DUTB je z nakupom terjatev prevzel lastništvo nad terjatvijo banke in z njo upravlja. Če dolžnik ne bo uspel poplačati dolgov, oziroma ne bo dosegel takšnega deleža zadolženosti, da bo DUTB lahko poplačala svojo terjatev v celoti, bo dolžnik pristal v stečaju ali v prisilni poravnavi, če bo v tem primeru poplačilo večje. Ko se dolžniku izboljša boniteta, bo marsikatera banka pripravljena terjatev odkupiti, poplačati in kot običajna banka financirati dejavnost podjetja. Nalogo DUTB bi morala opravljati banka sama, manj težav bi bilo. Če pogledamo, kdo se je zaposlil na DUTB, ne moremo pričakovati bistvenih sprememb, saj so tu tudi ljudje, ki so to že delali v istih bankah, iz katerih prihajajo terjatve.

DUTB ni bila modra poteza, zopet en političen kompromis. Samo dodatni stroški in izguba dragocenega časa, ki je v krizi pomemben za preživetje.

TFL Glasnik:
Kaj pa nadzor, revizija, kdo sploh kontrolira banke?

Jožko Peterlin:
Vsako banko nadzira nadzorni svet in centralna banka/BS in so tudi odgovorni, če opustijo dolžno ravnanje nadzora. Za posle in razkritja poštenega finančnega stanja je odgovorna uprava. Komercialna revizija, ki naj bi delala v korist malih vlagateljev, ker ti nimajo možnosti vpogleda v vodenje, kot imajo to veliki lastniki preko NS, si je verjetno zagotovila množico izjav, s katerimi se bo v prihodnje skušala izvleči iz težav.

Moramo pa povedati, da revizorji pretežno preverjajo skladnost analitike s sintetiko, kar pomeni, da bomo šele v prihodnje videli, kako malo nam koristi njihovo delo. V morebitnih sporih bomo iz njihovih zagovorov razbrali, kaj sploh ni njihovo delo. So pa vsi revizorji vedeli, kakšno je stanje v gospodarstvu in v bankah, saj isti revizorji revidirajo tako podjetja kot banke.

TFL Glasnik:
Mogoče še končni komentar k vsemu?

Jožko Peterlin:
Država naj bo pri sprejemanju zakonov skrbna in naj ne vztraja pri sprejemu in izvedbi zakona vse v svojem mandatu.

Javna obravnava ZBan-1 je nujna, saj je Slovenija od vseh nas in bo tudi potem, ko bomo morda postali bolj normalni. Strokovna javnost se zaveda škode, ki je nastala in se bo še povečala, politiki pač tega ne razumejo.

ZBan-1 je le omogočila, da je BS sprejela ukrepe, s katerimi se na hitro (in začasno) sanira slovenski bančni sistem in njihov malomaren nadzor bančnega sistema v zadnjih letih. Zagotovo je za vse odgovorne deležnike potrebno nekje presekati in začeti na novo, drugače, bolje in se ne ozirati nazaj po odgovornosti deležnikov v tem procesu.

Ljudje, ki so s svojim delom oškodovali slovenski bančni sistem, od uprave, nadzornikov, lastnikov in raznih regulatorjev z BS na čelu, bi morali škodo povrniti. Morali bi vsaj izplačati manjšinske delničarje in v celoti pripoznati dolg iz obveznic. Pametneje bi bilo delničarjem ali pa vsaj imetnikom obveznic ponuditi državne obveznice z 20 letno zapadlostjo v zameno za terjatve do banke.

To je pravno težko, samo le tako jih nihče ne bo odškodninsko preganjal.

Običajni investitorji bodo vrnili udarec, ki bo bolel le davkoplačevalce, politiki so itak neodgovorni, kar so že z nizom odločitev iz preteklosti pokazali, pa naj so desni ali levi. Če bo večina bogatih odšla iz Slovenije, bodo ostali samo tisti drugi, ti pa niso gonilo razvoja in investiranja. Tisti pa, ki bodo ostali doma, bodo varčevali drugače, kot so do sedaj. Banke v težavah bodo v še večjih težavah.

Državna pomoč je primerna le za privatni sektor. Morda pa država pomaga tudi zdravstvu in šolstvu. Nas morda čaka razlastninjenje šolanih in zdravih državljanov Slovenije? Le zdravi in pametni imajo možnost, da preživijo brez pomoči države.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si