TFL Glasnik:
G. Kečanović, vaša pot je zelo posebna. Ves čas ostajate zvesti temeljnemu poslanstvu: resnici in poštenju – ali vsaj skrbi za to, vendar ste bili zaradi notranjih razmer na policiji in omenjenega poslanstva nekaj mesecev celo v zaporu. Po poklicu ste magister prava, za vami je kariera kriminalista, nekaj časa ste bili tudi na vodstvenem položaju, od leta 2007 pa pomočnik predsednika komisije za preprečevanje korupcije, vendar ste odstopili. Zdaj ste v pokoju in si še vedno prizadevate delovati na področju preprečevanja korupcije.

Na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Bećir Kečanović:
Težko bi rekel, da sem posebno ponosen na kar koli v svoji karieri; ponosen sem, ko naredim kaj dobrega za prijatelje, za najbližje, pa tudi za skupnost, kariero jemljem kot neko poklicno pot. Ko se oziram nazaj, sem nekaterih stvari vesel, na določene spet gledam drugače. Mislim, da ne sodim v skupino ljudi, ki jim kariera pomeni največ v življenju, a če bi izvzel kaj, česar se najraje spominjam, bi bilo to delo inštruktorja kriminalistične policije po osamosvojitvi. Takrat sem se družil z ljudmi, ki so se pripravljali na poklic kriminalista in so z veseljem sprejemali vse znanje in izkušnje, ki smo jih prenašali nanje.

Ponosen sem tudi na interno Prešernovo nagrado pravne fakultete za nadpovprečno diplomsko delo s področja preprečevanje terorizma leta 1995, ko smo le redki pisali o tem. Seveda nisem srečen in ne ponosen, da so se stvari s terorizmom uresničile v najslabšem pomenu besede, sem pa ponosen na dar, ki mi je dan, to je neke vrste intuicija. Ne da bi se s tem postavljal kot nekakšen jasnovidec, sem pa hvaležen za ta dar, da mi je dano predvideti določene stvari, na katere se je tako mogoče ustrezneje odzivati.

TFL Glasnik:
Tale vaša intuicija se nadaljuje tudi na poti preprečevanja korupcije. Kako mislite, da bi lahko preprečili korupcijo v javnem sektorju?

Bećir Kečanović:
Rad bi se najprej vrnil k uvodu, saj ste odprli pomembni vprašanji. Ob prvem, ki se nanaša na čas nekdanje države in zaporno kazen, ki jo omenjate, moram pripomniti, da nisem bil niti en dan v zaporu. Nimam potrebe, da to znova pojasnjujem, a ker mi nekateri znova sodijo, bom temu namenil nekaj besed. Ta zgodba ima globlje ozadje – šlo je za čas, ko sem kot mlad miličnik trčil ob organizirano kriminalno skupino, v katero je bila vpletena tudi nekdanja JLA. Takrat nisem niti vedel niti pomislil, kam vse vodijo niti kriminalnega omrežja, šlo pa je za odtujitve velikih zneskov denarja ter za sorodstvene in prijateljske povezave v samem vrhu ministrstva za notranje zadeve. Za pošteno delo v boju proti kriminalu sem plačal zelo visoko ceno, a sem ga tudi dokončal – nekateri so bili za svoja dejanja kaznovani.

V tej zadevi sem bil obsojen domnevnega izsiljevanja izpovedbe. Nimam težav s tem, da pojasnim, koga sem imel v postopku in čigav brat je bil. Toda na tak način si enostavno ne želim nabirati takih ali drugačnih točk, ker bi tudi z današnjega gledišča marsikoga postavil v zelo neprijeten položaj, tudi kakega vrhovnega sodnika, ki je takrat sodil v tej zadevi. Cela vrsta jih je, ki imajo zaradi tega še danes zelo slabo vest. Nekateri so se mi medtem opravičili in tudi zato ne želim odpirati tega vprašanja. Po toliko letih je treba določene stvari odpustiti in jih prepustiti zgodovini. Nočem iz preteklosti kovati dobička, biti eden od kalimerov in zdraharjev, v Sloveniji jih je že tako preveč.

TFL Glasnik:
Vsekakor je bilo vprašanje tako mišljeno – to je bila cena poštenja in pokončne drže.

Bećir Kečanović:
Če ste tako mislili, potem hvala lepa. Nikoli ne želim igrati žrtve in na račun tega potunkati ljudi, ki so bili v nekem zgodovinskem trenutku v položaju, da so morali nekaj opraviti. Želodec se mi obrača, ko poslušam nekdanje ortodoksne komuniste, kako zdaj s 'prižnice demokracije' za nazaj trosijo puhlice. Kje so bili takrat, da nas v tistih časih razsvetlijo o demokraciji? S tem hočem povedati, da nekaterim res ne manjka domišljije, ko je treba druge polivati z gnojnico. Ko gre za njihove rabote, pa jim zmanjka pri spominu in poštenosti.

Pripadnost resnici potrjujete z vsako potezo, ki ste jo naredili v svoji karieri, ki vas je pripeljala do boja proti korupciji, in danes se ukvarjate z novimi prvinami – v mislih imam vključenost dejavnikov tveganja, ki naj bi preprečevali korupcijska tveganja.

Če dovolite, bi se vrnil še k drugi točki iz uvoda, ki bo morda pomembna. To je odstop prejšnjega vodstva KPK. Jaz nisem odstopil skupaj z njimi, niti nisem delil njihovih razlogov. To sem jim tudi povedal. Upokojil sem se po ZUJF-u ob izpolnitvi pogoja, ko je bilo treba oditi. To poudarjam ravno zato, ker če smo zavezani resnici, potem še enkrat pripominjam, da sem tedanjemu vodstvu KPK povedal, da je to napačna odločitev, in po mojem to danes na neki način sami priznavajo.

TFL Glasnik:
Zakaj se z odstopom vodstva KPK niste strinjali?

Bećir Kečanović:
Preprosto zato, ker je bila to ena redkih institucij, ki je postala referenčna točka večine državljanov in civilne družbe. Če se spomnite, takrat so se v družbi dogajali procesi prevrednotenja. Dogajale so se mirne demonstracije, ko so ljudje želeli na neki način opraviti s korupcijo na sistemski in civilnodružbeni ravni. Da bi lahko ti projekti potekali naprej, da bi doživeli pozitivni konec, ki ga niso, saj se je vse ustavilo na polovici, je bila vloga komisije za preprečevanje korupcije in njenega vodstva ključna. Komisija in njeno vodstvo je civilni družbi do nekega trenutka resnično dajala vso podporo vključno s tem, kar je bil dosežek supervizorja pri krepitvi transparentnosti, a se je potem omagalo in z odstopom presekalo ta pomemben informacijski kanal med civilno družbo in njenim protikorupcijskim gibanjem.

Moj očitek ni osebne, temveč načelne narave. Ko enkrat začneš neko zgodbo in pri ljudeh ustvariš občutek, da so upravičeni imeti do tebe neka pričakovanja, potem moraš iti do konca. To je bila po mojem slaba poteza. Ne zato, da bi na osebni ravni imeli pomisleke drug do drugega, ampak zato, ker bi Slovenija bistveno hitreje prišla iz tega vrtinca korupcije, če bi vsi skupaj vztrajali.

TFL Glasnik:
Pa vendarle. Imate občutek, da se je kaj premaknilo? Neki orisi boljše pravne države se kažejo, a kakšno je vaše mnenje?

Bećir Kečanović:
Napredek, kolikor ga zaznavamo, ima več dejavnikov. Prvi je v tem, da je država že izgubila boj s korupcijo. Vse velike korupcijske zgodbe so se končale in država lahko ljudi, ki so bili vpleteni v velike korupcijske škandale, le procesira. Vsi uspehi na tem področju, ki smo jim zdaj priča, so večinoma uspehi policije, državnega tožilstva, sodišč. Preprečevanje korupcije je tukaj zamujeno, to bitko smo izgubili. Veliki del narodovega bogastva je izropanega in namesto da bi postali Švica, kot smo upravičeno pričakovali pred osamosvojitvijo in po njej, večina naših državljanov životari. Še posebno skrbi, ker je med njimi velika večina mladih.

Zdaj ugotavljamo, da ni več velikih korupcijskih zgodb. Ni jih preprosto zato, ker ni več kaj ukrasti. Po drugi strani se je izkazalo, da ni mogoče pričakovati nekega pravega boja proti korupciji samo z represivnim delovanjem države, ampak so potrebna široka prizadevanja vseh institucij, ne nazadnje civilne družbe, državljank in državljanov. Zadnja leta se kaže povečana aktivnost policije, državnega tožilstva; postopki so bolj učinkoviti, kar je prispevek države k temu, da dobiva boj proti korupciji v njeni najhujši obliki neke pozitivne rezultate.

Kar pa zadeva preprečevanje korupcije, menim, da smo s tem, kar se zdaj dogaja s komisijo za preprečevanje korupcije kot osrednjo institucijo na tem področju, na prelomni točki, ko je nujno prenoviti obstoječi model protikorupcijskega delovanja v Sloveniji. Očitno sta se komisija in ves model protikorupcijskega delovanja države z leti izčrpala.

TFL Glasnik:
Kaj pa predlagate?

Bećir Kečanović:
Ravno ko sem zapustil komisijo, je bilo objavljeno poročilu EU o stanju korupcije v EU. V tem poročilu je bilo jasno, da Slovenija nima takšnih težav z administrativno korupcijo in smo v tej statistiki država z najmanj korupcije. Le trije odstotki anketirancev so povedali, da so se srečali z administrativno korupcijo, kar je celo manj od povprečja EU (štirje odstotki). To je pomemben podatek tudi zato, da vztrajanje na preživetem modelu preprečevanja korupcije tam, kjer je pravzaprav ni, ker so v naši administraciji bolj pereči drugi problemi, pomeni rabo napačnih strategij.

Sodeloval sem pri analizi stanja protikorupcijske ureditve, ki so jo spomladi lani opravili ustavnopravni strokovnjaki. Tam je kar nekaj ugotovitev, ki opozarjajo, da je treba obstoječi model protikorupcijskega delovanja države čim prej nadgraditi in sprejeti nov zakon, da tudi komisija za preprečevanje korupcije stopi iz tega blodnega kroga, v katerega se vse bolj pogreza. Prav tako je treba pozornost razširiti še na druga področja in odklonska dejanja v javnem sektorju. Poglejva le stanje delovnega okolja, odklonska dejanja, slabe medsebojne odnose in razmerja znotraj javnega sektorja. Če pogledava indeks delovnih sporov, ugotovimo, da je država najslabši delodajalec, saj je v okoli 50 odstotkov primerov sama tožena ali kot tožnica udeležena v teh sporih. Koliko je recimo odškodninskih tožb proti državi bodisi iz naslova delovnopravnih sporov bodisi zaradi nepravilnega delovanja državnih organov. Vidimo, da je problem našega javnega sektorja prej v pomanjkanju znanja, izkušenj, odgovornosti – skratka v pomanjkanju reda. V takem stanju in upoštevaje podatek evropske komisije o razmeroma nizkem odstotku administrativne korupcije je vztrajanje pri obstoječem modelu preprečevanja korupcije enako temu, kot če bi bolniku s pljučnico zdravili mehur.

Nadgraditi je torej treba model in zakonsko ureditev ter temu primerno sprejeti ustrezno strategijo preprečevanja korupcije. Že v pripombah na predlog strategije razvoja javnega sektorja za obdobje 2015–2020 sem pristojnim predlagal, da je treba poleg korupcije razširiti premislek k vsem drugim odklonskim dejanjem v javnem sektorju. Kdo pravi, da je neko ponarejanje listin v javnem sektorju manj nevarno kot korupcija v primeru, ko nekdo denimo na okencu vzame 50 evrov vredno darilo, zato ker je nekomu naredi neko uslugo. Seveda z gledišča ničelne tolerance do korupcije nobeno, še tako navidezno majhno korupcijsko dejanje ni zanemarljivo, treba ga je v kali zatreti. Toda ob tem ko milijoni odtekajo v tožbe proti državi, ko se sodišča dušijo v sporih, ki jih proizvajajo država in javni uslužbenci zaradi kršitev delovnega prava, ali ni razumno opozarjati tudi na vsa druga odklonska dejanja v javnemu sektorju, ki včasih celo veliko bolj škodujejo državi in državljanom, gospodarstvu in napredku družbe kot tistih 50 evrov domnevne korupcije.

Če se še enkrat vrnemo k prej omenjenim delovnim sporom in odškodninskim tožbam proti državi: treba je začeti pri medsebojnih odnosih in doslednem uveljavljanju odgovornosti za vsako odklonsko dejanje, ne le za korupcijo. Kakor koli se sliši kot ponavljanje, je potrebnega več poudarka tudi pri etiki in prenovi etične infrastrukture v javnem sektorju. Mi smo še vedno pri nekem kodeksu iz leta 2002, ki so mu z leti dodali neke nove kodekse, tako da imamo skoraj sračje gnezdo nekih kodeksov, ki so kvečjemu skupek razlogov za čestitanje samemu sebi, ker večinoma ležijo v predalih ali so kot mašilo izobešeni na spletnih straneh institucij. Lepo vas prosim: etike ni v predalih, etika je v srcu, v razmišljanju ljudi, v njihovih spoznavnih in moralnih vrlinah. Treba je napraviti korak od normativne k aplikativni, praktični etiki.

TFL Glasnik:
Tu smo pri čisto temeljnih človeških zadevah. Kaj predlagate? Gre za cel sistem, od izobraževanja do ozaveščanja, vi pa predlagate še druge modele in nastavke. A lahko to pojasnite?

Bećir Kečanović:
Ministrstvo za javno upravo v omenjenem predlogu strategije razvoja javnega sektorja za obdobje 2015–2020 v izhodišču poudarja, da je treba spremeniti miselnost. Če ostanemo samo pri lepih besedah in nič ne storimo za to, da naredimo korak v želeni smeri, imamo zgolj neko načelo, leporečje, ki je votlo in ne pove ničesar – od besed je treba preiti k dejanjem, zgraditi strategijo z jasnimi in uresničljivimi cilji. Ni treba, da jih je veliko, a naj bodo tisti, ki so, uresničljivi. Večina naših strategij kaže ravno obrnjeno, v njih mrgoli lepih besed in nikoli uresničenih ciljev. To nas vodi k znanemu spoznanju, da nobena namera in noben cilj ni dober, če so poti slabo izbrane. Toda spet gre očitno za vztrajanje na preživetih modelih. Na področju etike recimo, pri tako imenovanem načrtu integritete. Bil sem eden glavni avtorjev tega načrta in dobro vem, kaj je zakonodajalec nameraval, ko je določil roke za implementacijo tega orodja v prakso. Zakonodajalec je skrbno odmeril obdobje enega do dveh let, zato da se rezultati ovrednotijo in da se vidi, koliko je sploh dodane vrednosti s tem orodjem, kaj je treba še narediti, da bo njegova uporaba učinkovita in smotrna. Medtem je model zastaral. Zgodile so se nove spremembe na področju obvladovanja tveganja in integracije teh modelov v kontrolna okolja institucij. Mednarodne institucije opozarjajo na potrebo po celostnem pristopu in vsestranskem delovanju. Vendar so se ljudje, ki so odgovorni za področje, oprijeli prvotnega načrta integritete kot pijanec plota, ga dobesedno vsiljujejo, čeprav so zakonski roki že mimo, in še vedno vztrajajo pri nekih tabelicah, ne da bi upoštevali, kar bi glede na namen zakonodajalca pravzaprav morali, da se od enostranskega naredi premik k celostnemu, tako kot pri etiki, integriteti in preprečevanju korupcije priporoča denimo OECD. Gre za potrebo po večstranskem delovanju, ker to v izhodišču narekuje že sama narava problemov, ki spet terja drugačen, večstranski pristop pri razvoju praktične etike in etične infrastrukture, ne morda zgolj normativne etike – mi pa še vedno vztrajamo pri normativnem, čeprav se nam država in lokalna samouprava dobesedno opotekata pod težo prenormiranosti, vključno z vso navlako normativne etike in zgrešenih poti do integritete.

TFL Glasnik:
Ali lahko na kratko pojasnite, kaj pomeni ta načrt integritete?

Bećir Kečanović:
Bil je mišljen kot orodje za to, kako obvladovati neka korupcijska tveganja na strateški ravni. To pomeni, kako prepoznavati neke pojave, ki še niso nevarni oziroma škodljivi v smislu že izvršenih dejanj, po zdravi kmečki pameti pa to utegnejo to postati. Razumen človek se v takšnih situacijah odzove, preden se zgodijo posledice. Skrben kmet recimo jeseni pogleda hlev in oceni, ali bo streha pozimi puščala. Da mu živina ne zmrzne, poškodovano streho popravi, vendar ne pretirava in ne vztraja tam, kjer ni treba. Vzorec te zdrave pameti je praviloma vgrajen pri vseh modelih obvladovanja tveganja in tudi pri načrtu integritete bi moralo biti tako. Vsaj v njegovi zasnovi smo tako načrtovali in zato smo tudi pričakovali, da bo treba sčasoma ubrati drugo pot, ker gre življenje naprej in prinaša s seboj nove izzive. Če v nekem procesu, recimo pri izdaji gradbenih dovoljenj, ali pri predpisu obstaja tveganje, ker ni ustrezen, obstaja torej nenadzorovana možnost črne gradnje ali morda celo podkupovanja, je na prvem mestu predstojnik tisti, ki mora biti po svoji funkciji pozoren na tako tveganje in znova tehtati učinkovitost nadzornih ukrepov, jih ustrezno nadgraditi in tako sproti preprečevati posledice. Če mu to pristojnost odvzamete, jo prenesete na raven nekega abstraktnega registra tveganj, ste mu praktično odvzeli možnost, da celovito in vsestransko sam upravlja svoje kontrolno okolje. Po drugi strani ste ga s tem razbremenili odgovornosti. Ravno to pomanjkanje odgovornosti je večinoma vzrok, ki nas je z leti pripeljal do tega, da praktično nihče več za nič ne odgovarja. Imamo kup nekih pravil, registrov, celo seznamov s črnimi listami, ki so, kot kaže, le še en kamen okoli vratu našim neuresničenim željam biti druga Švica.

TFL Glasnik:
Je šlo tedaj za pomanjkanje zdrave kmečke pameti in je to ključni razlog, da zadeve nismo pripeljali tako daleč, da bi ljudem vzbudili to, da sami postanejo drugačni?

Bećir Kečanović:
Mislim, da je v enem delu šlo za pomanjkanje zdrave pameti, v drugem pa za pomanjkanje načrtovanega pristopa in sistema uveljavljanja odgovornosti. Prišli smo tako daleč, da lahko različni ljudje v tej strukturi in arhitekturi, ki se ji reče javni sektor, sprejemajo odločitve, ne da bi bile te preverjene hierarhično po vertikali navzgor. Nekateri ministri, to vidimo tudi pri tej vladi, se distancirajo od odgovornosti, češ, politika se v to ne bo vmešavala. Zadnjič sem poslušal ministrico za notranje zadeve, da ona praktično ne želi imeti ničesar s tem, kar dela policija, da se ne bi preveč vmešavala v delo policije. Takšno stališče ne gre skupaj z vlogo političnega vodenja države. Ne govorim o strankarskem delovanju, govorim o politiki kot praktični modrosti pri vodenju države, politiki, o kateri sta govorila že Aristotel in Platon, kot praktični etiki. Praktični etiki in modrosti, ki se najprej odraža v tem, kako dobro upravljati državo. Prvi, ki je v državi odgovoren za notranjo varnost, je minister za notranje zadeve.

Ta primer sem navedel tudi kot nekdanji vodja skupine za boj proti terorizmu. Potem ko se je zgodil strahoten teroristični napad v Parizu, ko smo lahko denimo na hrvaški televiziji spremljali, kako je hrvaška oblast ljudem odpirala informacijske kanale in jih informirala o vprašanjih, ki so ključna za javno varnost in pomirjenost državljanov glede varnostnih razmer v državi, je naše notranje ministrstvo bore malo povedalo o tem. Menim, da smo državljani v takih primerih upravičeni iz prve roke dobiti informacijo, kakšno je stanje varnosti pri nas. Na srečo še zmeraj živimo v varni državi. Toda to ne pomeni, da si v tako dramatičnih razmerah, kot je teroristični napad praktično v naši soseščini, vrh ministrstva ne vzame dovolj časa, da bi javnosti posredoval informacije o stanju notranje varnosti, za katero je minister za notranje zadeve prvi odgovoren.

Ta zgodba z (ne)vmešavanjem politike v delo policije ima že predolgo brado. Bil sem priča nezaslišanemu dogajanju na notranjem ministrstvu, ko je Marko Pogorevc, tedanji generalni direktor policije, tožil Rada Bohinca, ministra za notranje zadeve, na ustavnem sodišču samo zato, ker je slednji zahteval učinkovit nadzor in uveljavljanje odgovornosti v vrhu policije. In to v konkretnem primeru, ki je bil mednarodno odmeven, ravnanje šefa policije, ki je v tej situaciji tožil svojega ministra za notranje zadeve, pa v posmeh in sramoto vsej državi. Pa ni bilo ne levega ne desnega politika, ki bi nadutežu rekel: hej, ustavi konje. Edini poduk mu je dal Matjaž Hanžek, takratni varuh človekovih pravic, ko je rekel, da se je očitno pes strgal z verige.

Zdaj smo od odgovornosti politike za dobro upravljanje države na področju notranje varnosti in delovanja policije prešli v drugo skrajnost. V situacijo, ko se nihče ne želi vmešavati v nič, ko nihče ne želi odgovarjati za nič. V taki situaciji se navadno začne razraščati anarhija, pride na plan denimo to, da lahko neki povprečen uradnik na nižji ravni prosto upravlja pomembne resurse države in celo v tujini razpolaga z njenim vplivom in ugledom. Potem ko se na državo celo neutemeljeno zgrnejo kritike mednarodnih institucij, si politiki pilatovsko umivajo roke, češ, v to se politika ne sme vmešavati. Zakaj potem sploh imamo politike in politične institucije?

Zaradi mlahavosti in neodgovornosti politike imamo tudi paradoks, da je na političnem področju ves aparat izvršilne veje oblasti ujetnik nekega državnega organa, ki se mu reče komisija za preprečevanje korupcije. S tem se pridružujem tistim, ki upravičeno opozarjajo, da gre KPK pri ugotavljanju politične odgovornosti predaleč in vse bolj drsi iz območja prava v območje politike. To ni njena naloga. Ugotavljanje politične odgovornosti v izvršilni veji oblasti je po ustavi primarna pristojnost in naloga parlamenta oziroma državnega zbora. Ali nam je to všeč ali ne, je druga stvar. Dejstvo pa je, da na tej delitvi politične oblasti in ugotavljanju politične odgovornosti med parlamentom in vlado temeljita moderna ustava in pravna država. Tako je tudi v naši ustavi.

Na tem mestu si bom sam zastavil vprašanje, da me ne bi na to spet opozarjal kdo od mojih bivših sodelavcev, kaj sem na tem področju storil, ko sem bil pomočnik predsednika KPK? Po izkušnjah z neuspešnim ugotavljanjem politične odgovornosti s pravnimi sredstvi in konkretnimi sodbami sodišč, da ugotavljanje politične odgovornosti ni domena prava, sem februarja 2013 organiziral posvet, na katerega smo povabili strokovnjake ustavnega in upravnega prava ter s področja javnega pravobranilstva in medijev, ker smo želeli odgovorno razmejiti in javnosti sporočiti, do kod segajo pravna pooblastila na političnem področju tako KPK kot katerega koli državnega organa. Povzetki so še zdaj na spletni strani KPK. Če bi jih kdo prebral, bi morda našel odgovor na marsikatero vprašanje, še preden je boleče udarilo po državi in posameznikih.

Kar koli si mislimo o slovenskih politikih in politiki, vendarle obstajajo neke meje med pravom in politiko, ki jih je treba upoštevati, če hočemo, da dobra politika opravi svoje poslanstvo na dober način. Zato ponovno poudarjam, kar je bil tudi namen omenjenega posveta o politični diskreciji, da lahko politično odgovornost izvršilne veje oblasti ugotavlja samo državni zbor. Skozi poslanska vprašanja, skozi interpelacijo, skozi parlamentarno preiskavo, ne nazadnje z ustavno pristojnostjo državnega zbora, da pred ustavnim sodiščem vloži obtožbo (impeachment) zaradi kršitve ustave in zakonov pri opravljanju funkcij predsednika vlade ali ministrov. Ugotavljanje politične odgovornosti preprosto ni stvar niti KPK niti katerega drugega državnega organa. To je kvečjemu politizacija državnega organa.

Seveda lahko KPK komunicira s katero koli politično institucijo v državi in z vsakim političnim funkcionarjem ter obvešča javnost o dejstvih. Svoje vrednostne sodbe o tem, kdo sodi na kateri seznam, pa bi morala podrediti pravu in zakonskim pooblastilom, ki jih ima na razpolago. Kar zadeva ugotavljanje politične odgovornosti, bi se morala v okviru svojih pristojnosti obračati na predsednika državnega zbora ali predsednika vlade, če gre za odgovornost ministrov, in ju opozarjati na anomalije v političnem procesu ter o tem obveščati javnost.

Ne govorim o pristojnosti KPK, da v skladu z zakonom na svojem področju ugotavlja pravno odgovornost, proti kateri ne bi smel biti nihče imun, in ko gre za slednjo, dosledno, brez razlik tudi pozivati k odgovornosti predsednika vlade ali kogar koli od političnih funkcionarjev, da pojasni sporna vprašanja – pravne odgovornosti.

TFL Glasnik:
Pomeni, da je problem dejansko to, da politika ne želi in noče prevzemati odgovornosti. Državni zbor, ki bi to moral terjati, tega ne počne, saj so koalicijske sile jasno razdeljene. Kaj je narobe z nami? Zakaj politiki ne želijo politično odgovarjati? Je to tako udobno ali pa se bojijo volivcev? So morda premalo denarno nagrajeni?

Bećir Kečanović:
Od leta 2009 do 2012 sem v KPK vodil javno razpravo, v kateri je bila udeležena vrsta uglednih strokovnjakov s področja javne etike in prava, ukvarjali smo se celo z vprašanji etike življenja in etike smrti, kar se nanaša tudi na evtanazijo. O tem je izšel zbornik s prispevki o javni etiki, ki je odprto dostopen na spletu. Skratka, odpirali smo tudi to vprašanje, kaj je narobe z našo državo, da je od zvezde na nebu Evrope strmoglavila v apatijo in razprtijo. Med drugim je ta razprava pokazala, da smo bili po osamosvojitvi upravičeno vzhičeni nad uspehi, navdušeni nad tem, kar smo dosegli z osamosvojitvijo. Kot zaljubljenci spomladi smo pozabili vse drugo in se predali občutku, da je država nekaj samo po sebi umevnega in nam od tu naprej ni treba nič skrbeti in nič več storiti za državo. Javnost in civilna družba sta postopoma opustili nujno potrebni državljanski nadzor nad izvajanjem oblasti, oblast pa se je tačas spridila. Začela je spodkopavati nadzorne mehanizme države: od vprašljivih reorganizacij policije, izrivanja kriminalistične policije iz središča njene funkcije in pristojnosti do ukinjanja SDK in tako naprej.

Nekateri, ki so opazovali ta proces demontaže strokovnega dela države, so zaman opozarjali. Leta 2002 sem skupaj z dr. Darkom Mavrom vodil posvet o boju proti gospodarskemu kriminalu in korupciji. Če pogledate tisti zbornik iz leta 2002 in politiko pregona iz leta 2012, boste videli, da gre za iste principe in načela, ki bi jih organi odkrivanja in pregona nujno potrebovali že pred letom 2000. Vlada RS je po omenjenem posvetu odobrila kar nekaj proračunskih sredstev za vzpostavitev nujno potrebne nacionalne strategije boja proti gospodarskemu kriminalu. A glej ga, zlomka, tedanji vrh policije je investiral v domnevno bolj pomembne tiskalnike, mobilne telefone in povečan obseg dela večinoma za izbrance. Zatem so prišla leta debelih krav in življenja na veliki nogi. Komu se je še dalo misliti na boj proti kriminalu in korupciji, kvečjemu so znani politiki tekmovali v tem, kdo bo prej demontiral komaj ustanovljeno komisijo za preprečevanje korupcije. V ozadju politične samovšečnosti in na očeh vseh nas pa je medtem nemoteno potekalo izčrpavanje paradnih konjev slovenskega gospodarstva, trgovanje pod mizo in jemanje provizij po ustaljenih domačih poslovnih običajih, z drugimi besedami s političnim kriminalom in politično korupcijo. Račun za vse to je kmalu prispel in skupaj s perečo krizo še obresti.

Potrebovali smo torej deset let, da smo od spoznanja potrebe po nacionalni strategiji boja proti kriminalu in korupciji prišli do politike pregona gospodarskega kriminala, ki kolikor toliko vzpostavila mehanizme, za katere smo že desetletje pred tem vedeli, da so nujni, če hočemo ubraniti državo in narodovo bogastvo pred plenilci. Če pogledate, kaj se je zgodilo v teh desetih letih, je jasno, zakaj šele deset let pozneje. Medtem so šla mimo najboljša leta, v katerih smo namesto napredka največ izgubili. Jasno je, da je šlo za premišljen in načrtovan proces oslabiti nadzorne mehanizme, da se lažje upleni, kar so medtem uplenili.

Tretji problem je nesposobnost multidisciplinarnega odzivanja na multidisciplinarne, večstranske izzive in probleme. Svet ni več niti tako predvidljiv niti tako samoumeven, kot smo ga bili vajeni. Nimam nostalgije po bivši državi, a se je skozi leta izoblikoval neki občutek gotovosti in predvidljivosti – tudi pri delovanju javnih inštitucij. Po osamosvojitvi se je marsikaj spremenilo in prav je tako. Slabo pa je, da smo spremenili še tisto, kar je bilo dobra podlaga, da bi bili kot družba in država učinkovitejši pri sodobnih izzivih. Pojem družbene skupnost je že zdavnaj presegel meje nacionalnih držav. Tiste, ki so se začele odpirati navzven, so postale pozorne na raznolikost širnega sveta in so tako uzrle nove priložnosti v globalizacijskih procesih. To se morda sliši kot fraza, vendar je dejstvo, saj tudi problemi in izzivi dobivajo večdimenzionalnost. Kdor ne verjame, lahko povpraša pri uspešnih gospodarstvenikih, ki delujejo na svetovnem trgu. Enostransko, linearno mišljenje in delovanje enostavno ne zadošča več. Včasih se mi zdi, kakor da tega ne želimo sprejeti, da se bojimo naše majhnosti, pri čemer hkrati pozabljamo na naše prednosti. Zaradi tega zaostajamo na praktično vseh področjih, od znanosti do gospodarske konkurenčnosti.

Če se ponovno vrnem k uvodoma omenjeni strategiji razvoja javne uprave in njenemu poudarku potrebe po spremembi miselnosti, je to pravo izhodišče, vendar ne zgolj na papirju, temveč dejansko v nevronih in sinapsah posameznika. Ne moremo se z večstranskimi izzivi in problemi spopadati z enostransko, linearno pametjo. K sodobnim težavam in izzivom bi morali pristopati večstransko. Naša pozornost bi se prav tako morala namesto k dobičku usmeriti k človeku, da od tu začnemo krepiti naše medsebojne odnose: uveljavljati odgovornost za drugega, odgovornost za družbo, solidarnost in socialne vezi. Tako bomo v nas ponovno prebudili uspavani občutek zanimanja za državo, za sodržavljanke in sodržavljane, in začeli zdraviti tudi politično apatijo ter volilni absentizem, kar je med glavnimi vzroki demokratičnega primanjkljaja in nezaupanja v politične ustanove. Prav na to temo je bil na posvetu o vključujoči družbi, vrednotah in izzivih 27. marca 2015 prispevek o vzrokih in potrebi po preseganju politične apatije, o političnem izključevanju kot glavnem vzroku, ki je na marsikaterem področju naše družbe in države mati vseh drugih težav in posledic.

Ko govorimo o vključevanju, raznolikosti, enakih možnostih za vse, solidarnosti in krepitvi socialnih vezi, ne gre prezreti, da so zgodovinske usedline teh načel in vrednot še vedno žive v kolektivnih možganih te države, ta družba je bila in je še vedno v srcih preprostih ljudi čuteča in solidarna. Ljudje še ohranjajo občutek za šibkejše in vedo, kako bi morala glede tega ravnati tudi politika, tako kot sta jo razumela že Platon in Aristotel, da je v pravem pomenu odgovornosti za družbo in državo vrlina praktične etike ali, če hočete, integritete. Slišimo očitke, da mladih politika ne zanima, da mladih država ne zanima. To ni res. Če pogledamo dejavnosti mladih na področju ekologije, pri humanitarnih dejavnostih, vidimo, da so v skrbi za družbo in državo mladi še kako politično aktivni. To, da ne sprejemajo načina, kako nekateri v aktualni ali prejšnji politični nomenklaturi ravnajo z državo, še ne pomeni, da mladih politika v njenem žlahtnem pomenu praktične etike ne zanima. Oni pač iščejo alternative, kako na drugačen način pristopiti k temu vprašanju. In tako je tudi prav.

Če sklenem s tem, da je bilo ravno to vprašanje: iskanje in ponujanje alternativ mladim ljudem; osrednje vprašanje letošnjega srečanja v Washingtonu, ko je vrh svetovne politike razpravljal, kako se na globalni ravni spopasti s problemi ekstremnega radikalizma oziroma terorizma, v pozitivnem odnosu mladih do raznolikosti, vključevanja in enakosti so nove priložnost za napredek in trajnostni razvoj, za mir in varnost v državah in svetovni skupnosti.

TFL Glasnik:
Na koncu pogovora navadno zastavim vprašanje, kaj je vaše sporočilo Slovencem, vendar se iz vašega zadnjega odgovora to več kot očitno vidi.

Bećir Kečanović:
Nerad dajem nasvete drugim, ker sem jih sam potreben. Daleč od tega, vrsta je predloga, da bi se še jaz drenjal v množici obetavnih. Ljudje morajo sami začutiti, kaj je pomembno za njih, in temu slediti. Res pa je, da se rad udeležujem javnih razprav, da spodbujam skupno premišljevanje, včasih namenoma provociram, kot tisti Sokratov čmrlj. S tega gledišča menim, da bi morali vsi skupaj vložiti več napora, da presežemo ta čas individualizma in apatije. Želim si, da bi kot družba spet postali srečnejši in pozornejši na našo državo, bolj ponosni na to, kar smo, na naš neizkoriščen potencial raznolikosti, da bi se odrekli izključevanju in sovraštvu do drugačnosti. Skupaj in v slogi bi verjetno lažje premagali tudi težave, ki nas pestijo, vključno z odvečnim občutkom majhnosti.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya