Številka 20, letnik VI
14. junij 2016
Facebook Twitter
TFL Glasnik

»Redko kje v javnem sektorju obstaja menedžer, ki bi optimiziral procese. Saj zakaj bi jih sploh? Imel bo samo več težav: odveč bo okoli 20 odstotkov zaposlenih, nakopal si bo odpovedi, slabo voljo itd. In tega niti ni v zakonski podlagi!« Tako v komentarju, v današnjem TFL Glasniku, ob zaključku še ene sezone odmevnih intervjujev razmišlja direktorica družbe Tax-Fin-Lex Zlata Tavčar.

V pravnem članku nam Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav., predstavlja prispevek z naslovom Tehnične specifikacije v Zakonu o javnem naročanju (ZJN-3). Predmet javnega naročila naročnik natančneje opredeli v enem ali več dokumentih, ki postane(jo) del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Za takšne opise predmeta naročila v pravu javnih naročil uporabljamo izraz »tehnične specifikacije«.

V današnji Temi tedna predstavljamo članek mag. Irene Prodan iz aprilske številke revije Denar z naslovom Neplačila storitev javnih služb. Avtorica v njem ugotavlja, da je med prebiranjem tuje literature zasledila zanimiv koncept reševanja problematike neplačnikov, ki se sicer uporablja za električno energijo. Gre za tako imenovane pametne števce. Poleg številnih drugih prednosti omogočajo tudi predplačniški sistem za odjemalce, ki imajo slabo zgodovino poravnavanja obveznosti. 

Vabljeni k branju!

Zlata Tavčar: Dva svetova

Zlata Tavčar

Svet podjetništva in svet države. Svet zasebništva in javni sektor. Vsak deluje po svojih pravilih, a v ključnih zadevah, kot so storilnost in predanost, bi morala delovati enako. Pa ni tako. To sta dva svetova, prepad med njima je prevelik, ključno vprašanje pa je, kdo vodi koga.

Procesi dela in odgovornost

Za delo v podjetju se moramo krepko potruditi, da vsakega 5. v mesecu zaslužimo za plače. Delovnik je odvisen od pridobljenih poslov in s tem dela, ki ga je treba opraviti. Osem ur že zdavnaj ni več formula, stalna dostopnost v elektronskih medijih omogoča, da je reakcijski čas vedno krajši.

Bolj ko ima podjetje razdelane procese dela, lažje je slediti tudi nalogam in za njih odgovarjati. Vsa uspešna podjetja vedo, da je tu ključ do uspeha. Poleg ekipe in dobrega produkta, seveda. Kdo pa nadzoruje procese dela v javnem sektorju? So razdelani? Niso. To je ključno: redko kje v javnem sektorju obstaja menedžer, ki bi optimiziral procese. Saj zakaj bi jih sploh? Imel bo samo več težav: odveč bo okoli 20 odstotkov zaposlenih, nakopal si bo odpovedi, slabo voljo itd. In tega niti ni v zakonski podlagi! Po drugi strani tega od menedžerja nihče ne zahteva. Kdo je njegov lastnik? Država. Kdo je njen predstavnik? Nadzorni svet. Zakaj bi oni želeli optimizirati procese in zmanjšati število zaposlenih?

 

Izpolnjevanje dogovorov

V podjetjih je to seveda temelj poslovanja. Poslovnemu partnerju izpolniš dano obljubo – to pomeni, da denimo kakovostno narediš izdelek, opraviš storitev, za katero sta se dogovorila, točno oziroma pravočasno dostaviš dogovorjeno. Če tega ne narediš, tvegaš, da ne boš prejel plačila, a to je kratkoročno, mnogo huje je, da podjetnik tvega, da bo izgubil posel, če ne bo točen in kakovosten. Če izgubi posel, ne bo denarja, niti za rast podjetja, kaj šele za plače zaposlenim, in lahko si hitro kaznovan s stečajem in zgodbe o uspehu je čez noč konec. Pri tem podjetnika nihče ne sprašuje, kako je rešil nepričakovano odsotnost zaradi bolniškega dopusta ali zamudo pri dobavi materiala, ki ga potrebuje za naročeni izdelek.

Kako je z izpolnjevanjem dogovorov v javni upravi? Problem je že v tem, da niti ni jasno, kaj in kdaj se bo kaj zgodilo, saj ni ne strategije in ne jasnih zavez. Ker tega ni, se vse skupaj razvodeni in razvleče. Samo primer: že več kot leto dni čakamo denimo na obljubljene razpise iz EU-sredstev, stalno so napovedi, da bodo naslednji mesec, pa potem še naslednjega, a jih nato seveda ni. Več kot leto dni. Nihče nikoli ne pove jasnega razloga, zakaj jih ni. Mi vse to sprejemamo. Čakamo na odgovore v raznih postopkih, pa spet nič. Bo kdo zaradi tega izgubil službo? Ne, niti nižje plače ne bo imel, nasprotno, zagotovo jo dobi na svoj bančni račun 5. v mesecu.

Tu gre za cel sistem vseh institucij, kjer racionalnost poslovanja ni optimalna. Sem je treba prišteti tudi zdravstvo, sodstvo, šolstvo, inšpekcije in policijo, čeprav vseh naštetih sama ne štejem v javni sektor v ožjem smislu, saj so to skupine, ki jih je treba obravnavati drugače. A ne glede na to morajo biti racionalno organizirane, saj gre tu za učinkovitost in prihranke.

V resnici je tako, če citiram dr. Alenko Žnidaršič Kranjc, da je administracija prevzela oblast in mi, podjetniki, pristajamo na to. Sem ter tja se na raznih okroglih mizah in srečanjih strnejo ideje gospodarstvenikov, a v resnici se ne zgodi nič.

 

Nadzor

V podjetjih vemo, kaj vse moramo imeti, da lahko zakonito delujemo. Redno moramo plačevati davke, urejeno moramo imeti poslovanje, lahko nas obiščejo različne inšpekcije, sledijo hude kazni, če tega nimamo. Ker hočemo delati in zaslužiti, imamo to urejeno, se držimo reda in za to odgovarjamo.

V javnem sektorju pa – do nivoja notranjih revizij in računskega sodišča, ki zgolj z vidika finančne pravilnosti ocenjujeta poslovanje, a pravih sankcij v primeru nepravilnosti niti ni. Če se spomnimo samo primera 8-milijonske škode zaradi nepravočasnega ravnanja državnega pravobranilstva v zadevi sladkor. Kaj se je zgodilo? Nič. Nihče ni odstopil, bil kaznovan ali izgubil službo. Si predstavljate, da vaš zaposleni v podjetju povzroči za 8 milijonov evrov škode?

 

Poročanje o dosežkih

V zadnjem obdobju ni več novic. Nič novega. Kot da nam nimajo povedati ničesar, kar so naredili. Zadnjič gledam večerna poročila. Prvih petnajst minut je šlo za nesrečno žensko, ki se je uprla deložaciji. Naslednjih pet pa za politični obračun med Kučanom in Janšo. Pa koga to sploh zanima? Kje živimo?

Nič novic lahko pomeni samo dvoje: ali se zares nič ne dela ali pa nam tega ne znajo ali nočejo povedati. In to nam, podjetnikom, ki edini ustvarjamo in plačujemo v proračun davke, da lahko ta država deluje in da nam zagotavlja vse funkcije, ki jih kot država mora. Želimo in moramo vedeti, kaj država in njene institucije delajo.

Podjetniki moramo preživeti in zaslužiti. Račune polagamo sebi, svojim nadrejenim in lastnikom. Zdaj, po 25 letih demokracije in podjetništva, nam gre že kar dobro, razumemo to igro, smo uspešni. Vsak dan. Rekla bi, da ima država srečo, ker ima tako sposobne podjetnike, da dosegajo uspehe in rast ter marsikdaj zamahnejo z roko nad stvarmi, ki jih jezijo v državnih institucijah in bi morale biti urejene. To pa državnih institucij seveda niti malo ne odvezuje odgovornosti! Vesela sem, da generacija Z, ki prihaja v naš vsakdan na njej lasten način, že prebuja svoj »mindset«, da služb ni, da se bodo morali potruditi, iti v tujino. To mi je všeč, odlični so in prepričana sem, da bodo prerasli vse neumnosti iz preteklosti in se usmerili k svojemu delu. Upajo si, samozavestni so in znajo.

 

Rešitev

V resnici politika ne more nadzorovati same sebe, nadzorujejo jo seveda volilci, ki na volitvah izbirajo. A ta nadzor se dogaja samo vsaka štiri leta in je zelo oddaljen od procesov dela, vmes pa se lahko zgodi že marsikaj.

Zato predlagam, da bi ustanovili nadzorni svet najuspešnejših zasebnih podjetij, ki bi nadzoroval vlado oziroma procese dela v javnem sektorju. Tako bi lahko dokaj hitro prišli do rezultatov. Računati na to, da bo kakovosten kader prišel v javni sektor in pri tem tvegal, da ga takoj očrnijo, čim se loti kakšne spremembe, hkrati pa zapustijo svoja, verjetno zelo uspešna podjetja, ne moremo. Nadzor v tem smislu pa je mogoč. Potem bi vlada polagala račune tistim, ki so uspešni. Morala bi izpolnjevati zastavljene cilje.

 

Foto: Barbara Reya

Tehnične specifikacije v Zakonu o javnem naročanju (ZJN-3)

Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.

piše: Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.

Predmet javnega naročila naročnik natančneje opredeli v enem ali več dokumentih, ki postane(jo) del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Za takšne opise predmeta naročila v pravu javnih naročil uporabljamo izraz »tehnične specifikacije«. Najbolj preprosto povedano so tehnične specifikacije zbir opisov predmeta naročila, ki je sestavljen na podlagi naročnikovih potreb (t.j. potreb končnega uporabnika predmeta nabave) in oblikovan tako, da zagotavlja enakopravno udeležbo vseh potencialnih ponudnikov zadevnega predmeta (blaga /storitve /gradnje) ter s tem omogoči najširšo možno stopnjo poštene konkurence.

Glavni cilj priprave tehničnih specifikacij je zagotoviti, da naročnik dobi blago /storitev /gradnjo, ki ustreza njegovim potrebam. V tem smislu tehnične specifikacije pomenijo merljive zahteve naročnika glede predmeta naročila napram katerim bo mogoče oceniti sprejemljivost prejete ponudbe (tj., ali ponujeno zadovoljuje naročnikove zahteve). Na drugi strani je namen tehnične specifikacije potencialnim ponudnikom omogočiti, da primerjajo svoje izdelke in storitve glede na navedene zahteve in se na tej podlagi odločijo za sodelovanje na razpisu ter pripravijo ustrezno ponudbo. V tem smislu tehnične specifikacije pomagajo oblikovati ustrezno stopnjo konkurenčnosti med ponudniki.

V ožjem smislu gre pri tehničnih specifikacijah za (predvsem tehnične) opise značilnosti predmeta javnega naročila, katerim mora ustrezati ponujeno blago /storitev /gradnja. Značilnosti, na katere se tehnične zahteve nanašajo, lahko zajemajo vrsto različnih informacij, kot so zahteve po količinah in merah (volumen, velikost, teža ipd.), kakovosti izdelave (vsebina, sestava, odpornost ipd.), zmogljivosti oziroma načinu uporabe (uporabnost), varnosti, videzu in podobno.

V širšem smislu izraz tehnične specifikacije zajema več kot le tehnične opise predmeta javnega naročila in se (lahko) nanaša tudi na zahteve, povezane z uspešno izvedbo naročila, kot so na primer izvedbeni roki, vprašanja nadzora in kontrole kakovosti, prenos pravic intelektualne lastnine in podobno. Tehnične specifikacije v širšem smislu (Angl. tudi Scope of Work (SOW) ali Terms of Reference (TOR)) so vsa besedila v razpisnih dokumentih, ki podrobno opisujejo obseg in pogoje dela, ki ga je treba opraviti – opisujejo torej zahtevane značilnosti končnih rezultatov izvedbe javnega naročila, ki jih bo moral doseči izbrani ponudnik zato, da bo pravilno izpolnil svoje pogodbene obveznosti do naročnika. Na ta način pripravljene tehnične specifikacije pomenijo obenem tudi kriterij za presojo uspešnosti izvedbe (končnih) rezultatov javnega naročila (in za njihov prevzem ter plačilo) v fazi izvajanja pogodbe o javnem naročilu. Te druge (ne-tehnične) vidike je mogoče vključiti v različne dele razpisne dokumentacije, na primer v pogoje za sodelovanje na razpisu in /ali osnutek pogodbe o izvedbi javnega naročila. Tako je na primer vprašanja prenosa avtorskih pravic in/ali pravic intelektualne lastnine mogoče podrobno urediti le v pogodbi o izvedbi javnega naročila.[1]

Priprava tehničnih specifikacij je pomemben korak v postopku oddaje javnega naročila. Neprimerne, nepopolne in/ali nejasne specifikacije imajo lahko za posledico težave tako v fazi izbire najugodnejše ponudbe kot tudi kasneje, v fazi izvajanja pogodbe o javnem naročilu. Pravočasen in premišljen pristop k oblikovanju specifikacij je zato bistvenega pomena za uspeh postopka oddaje javnega naročila kot celote.

Opredelitev tehničnih specifikacij v ZJN-3

Podobno kot njihove predhodnice iz leta 2014 tudi nove direktive o javnem naročanju iz lega 2014 vsebujejo pravila o tem, [2] kako (lahko) naročnik določi tehnične specifikacije v postopkih javnega naročanja. Pravila direktiv v bistvu kodificirajo sodno prakso, ki jo je na tem področju oblikovalo Sodišče EU v zadnjih nekaj letih, predvsem v zadevi C-368/10 (Komisija proti Nizozemski).[3]

Razen nekaterih razlik v nomotehničnem pristopu je ureditev tehničnih specifikacij v ZJN-3 enaka kot v direktivah. Opredelitev izraza »tehnične specifikacije« najdemo v 23. točki drugega člena ZJN-3 in je povzeta po točki 1 Priloge VII Direktive 2014/24/EU.[4] Enako kot direktive tudi zakon podaja nekoliko različno opredelitev za primer opisovanja blaga /storitev in za primer opisovanja gradenj, pri čemer določa, da »tehnične specifikacije« pomenijo:

a) v primeru javnih naročil gradenj skupek tehničnih predpisov, ki jih vključuje zlasti dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila in s katerimi so opredeljene zahtevane značilnosti materiala, proizvoda ali blaga, da ustreza uporabi, za katero jo potrebuje naročnik; te značilnosti vključujejo ravni okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, varnostjo ali dimenzijami, vključno s postopki zagotavljanja kakovosti, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem in uporabo znakov, navodili za uporabnike ter proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe gradenj; te značilnosti vključujejo tudi pravila glede načrtov in izračuna stroškov, pogoje za preizkušanje, inšpekcijske preglede in pogoje za prevzem gradenj ter konstrukcijske metode ali tehnike in vse druge tehnične pogoje, ki jih lahko v zvezi z dokončanimi gradnjami in materiali ali deli, ki jih vključujejo, predpiše naročnik v skladu s splošnimi ali posebnimi predpisi;

b) v primeru javnih naročil blaga ali storitev specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti;

Citirani opredelitvi na videz zelo podrobno določata, kaj (vse) je mogoče vključiti v tehnične specifikacije, vendar gre pri tem v resnici bolj za usmerjevalne določbe (s pomočjo naštevanja primerov različnih značilnosti predmeta nabave), kot pa za obvezujoče pravilo. Navedeno pomeni, da »seznam« značilnosti, ki so navedene v točkah a) in b) 2. člena ZJN-3 ni niti izčrpen, niti absolutno zavezujoč, ampak je njegova uporabnost predvsem v tem, da zmanjšuje dileme o tem, ali je posamezno značilnost (na primer okoljske in podnebne vplive, dostopnost za invalide, uporabo znakov, proizvodni postopki in metode) mogoče oziroma dovoljeno uporabiti kot (zahtevano) specifikacijo predmeta naročila v postopku javnega naročanja.

V tem smislu je (v primerjavi s predhodno ureditvijo) ena od pomembnejših novosti izrecna navedba o tem, da se tehnične specifikacije (med drugim) lahko nanašajo (tudi) na točno določene proizvodne postopke in metode v posamezni fazi življenjske dobe predmeta naročila (blaga /storitve /gradnje), tudi če takšni dejavniki fizično niso del predmeta naročila, vendar pod pogojem(!), da so

-   povezani s tem predmetom in

-   sorazmerni z vrednostjo in cilji naročila.[5]

Navedeno pravilo izhaja iz sodne prakse Sodišča EU in omogoča oblikovanje tehničnih specifikacij (opisovanje predmeta naročila) na način, ki vzpodbuja na primer uporabo obnovljivih virov energije, [6] okolju prijazne proizvodne procese ali načine odstranjevanja odsluženih proizvodov, nabavo proizvodov skladno z načeli pravične trgovine ipd.. Takšne in podobne dejavnike, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju, je namreč mogoče oceniti le na proizvodni ali kaki drugi stopnji življenjske dobe in jih ni mogoče zajeti izključno s tehničnimi specifikacijami, ki so omejene na fizične lastnosti in funkcionalnosti izdelka ali storitve.

Nova je tudi določba o tem, da naročnik v tehničnih specifikacijah lahko določi, ali zahteva prenos pravic intelektualne lastnine.[7] Tudi tu gre bolj za poudarek kot resnično novost. V poslovni praksi je namreč logično in običajno, da nekatere vrste nabav vključujejo tudi prenos intelektualnih pravic (na primer izvorne kode ob razvoju novega računalniškega programa, razvitega za potrebe naročnika). Način in pogoji prenosa pravic intelektualne lastnine je pravilom opredeljen v osnutku pogodbe in je še posebej pomemben v postopkih, ki jih je mogoče uporabiti za naročanje inovativnih rešitev, kot sta konkurenčni dialog[8] ali partnerstvo za inovacije.[9]

[1] ZJN-3 v drugem odstavku 68. člena določa, da naročnik lahko v tehničnih specifikacijah določi ali zahteva prenos pravic intelektualne lastnine.

[2] Člen 42 Direktive 2014/24/EU (enako člen 60 Direktive 2014/25/EU)

[3]http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=122644&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=834137

[4] Enako Priloga VIII (Opredelitev določenih tehničnih specifikacij) Direktive 2014/25/EU

[5] Prim. prvi odstavek 68. člena ZJN-3

[6] Glej npr. sodbo v zadevi C- 448/01 (Weinstrom) –http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=48779&pageIndex=0&doclang=EN&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=860225 Sodba se sicer ne nanaša neposredno na oblikovanje tehničnih specifikacij, ampak obravnava vprašanje dopustnosti meril za izbiro, ki vključujejo okoljske vplive proizvodnega procesa predmeta naročila (konkretno: električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije). Sodišče je takšno merilo ocenilo kot dopustno, pri čemer je spodbujanje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, poudarilo kot eno od prednostnih nalog Skupnosti.

[7] Drugi odstavek 68. člena ZJN-3

[8] 42. člen ZJN-3

[9] 43. člen ZJN-3

Neplačila storitev javnih služb

mag.Irena Prodan

piše: mag.Irena Prodan, vir: revija Denar (DIZI), št. 459/2016

Gospodarske javne službe imajo pomembno vlogo v socialni družbi, ki temelji na enakopravnem obravnavanju posameznikov, solidarnosti, dostopnosti do gospodarskih javnih služb, kohezivnosti in zavarovanju javnega interesa. Te lahko opredelimo kot dejavnost, ki se izvaja v javnem interesu in s katero se zagotavljajo javne dobrine, za njeno zagotavljanje pa je odgovorna država ali lokalna skupnost, saj zajemajo servisno dejavnost države in lokalnih skupnosti. Izvajajo se po posebnem pravnem režimu, saj gre za dejavnosti, ki jih ni mogoče delno ali v celoti opravljati na trgu v okviru tržnih mehanizmov. Na trgu namreč ne delujejo ali pa jih ne smemo prepustiti delovanju trga.

Posebnosti pri sklenitvi pogodbe

Prva posebnost se pojavi že pri načelu pogodbene avtonomije, saj zakon za izvajalce gospodarskih javnih služb določa kontrahirno dolžnost sklenitve pogodbe s posameznikom, ki izpolnjuje splošno določene pogoje. Tak posameznik ima tudi iztožljivo pravico sklenitve pogodbe z izvajalcem gospodarske javne službe, ki jo lahko uveljavi na sodišču1. Velja namreč prepoved diskriminacije glede dostopa do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. Stranke morajo spoštovati načelo vestnosti in poštenja, med pomembnejša pa zagotovo spada dolžnost izpolnitve obveznosti, ki zavezuje tako izvajalca gospodarske javne službe, da oskrbuje uporabnika z javnimi dobrinami ali storitvami, kot tudi dolžnost uporabnika, da za to redno plačuje. Če pogodba ni izpolnjena, kot je dogovorjeno, lahko obe pogodbeni stranki računata na sankcijo zaradi kršitev. Čeprav ima v pogodbenem razmerju uporabnik podrejeno vlogo, saj izvajalec gospodarske javne službe določa splošne pogoje za sklenitev pogodbe, na katere porabnik nima vpliva, zato ti ne smejo biti nepravični ali nepošteni do porabnika.

Pojem plačilne nediscipline

Pojem plačilne nediscipline lahko opredelimo kot neupoštevanje zneskov, dogovorjenih rokov in načinov poravnavanja obveznosti2, kar velja tako za posameznike kot gospodarske subjekte. Podobno razlago daje tudi Gospodarska zbornica Slovenije, ki jo iz ekonomskega vidika opredeljuje kot nespoštovanje rokov plačil oziroma rokov poravnavanja obveznosti, načina poravnavanja obveznosti in nespoštovanja dogovorjenih zneskov pri plačilih3.

Čeprav se zdijo določbe glede odklopa zaradi neplačila jasne in izvedljive, se v praksi pogosto pojavi problem prav pri dostopu do odjemnega mesta in njegovem odklopu. Odjemno mesto se namreč v večini primerov nahaja znotraj stanovanjskih hiš, v katere pa pooblaščena oseba, ki naj bi odklop izvedla, nima vstopa brez dovoljenja lastnika. Odjemalca namreč varuje Ustava RS, ki v 36. členu določa, da je stanovanje nedotakljivo in da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti njegovi volji vstopiti v njegovo stanovanje ali prostore. Odjemalec tako ne dovoli vstopa v stanovanje in posledično odklopa odjemnega mesta, velikokrat pa prepreči odklop tudi s tem, da vrat preprosto ne odpre ali se ne odziva na klice, v skrajnih primerih pa sproži celo tožbo zaradi motenja posesti. Dobavitelju tako ne preostane drugega, kot da mu dobrino še naprej dobavlja, hkrati pa sproži tožbo proti njemu.

Postopek sodne izterjave dolgov

Ko niti opomini ne spodbudijo neplačnika, da poravna svoje obveznosti, izvajalec sproži postopek pred sodiščem, ki se lahko začne kot predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine4. Posledično za dobavitelje to pomeni vsakoletno vlaganje izvršb zoper dolžnike, ki svojih obveznosti ne poravnavajo.

Po prejemu popolnega predloga za izvršbo, ki mora vsebovati zahtevo, da naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, in ostale potrebne sestavine za izvršbo, sodišče izda sklep o izvršbi, na katerega ima dolžnik 8 dni časa za ugovor. Ker se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vloži elektronsko na predpisanem obrazcu brez priloženih listin, ima dolžnik možnost tako imenovanega pavšalnega ugovora, s katerim zanika obstoj poslovnega razmerja5. Če ugovora ne vloži, postane sklep o izvršbi pravnomočen, upnik pa pridobi izvršilni naslov, zato nadaljnji postopek poteka po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Če pa dolžnik vloži ugovor, šteje ta za obrazloženega, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ugovor utemeljuje, in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Če je ugovor obrazložen, sodišče nadaljuje postopek po določbah Zakona o pravdnem postopku, ki veljajo za plačilni nalog (431. do 441. člen). Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.

Pri tem je potrebno paziti tudi na roke, saj 355. člen OZ določa, da terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, dimnikarske storitve in komunalne storitve, če je bila dobava izvršena za potrebe gospodinjstva, zastarajo v enem letu. Zastaranje začne teči po preteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo, teče pa tudi, če se dobave in storitve nadaljujejo. Za gospodarske subjekte pa po 349. členu OZ velja triletni zastaralni rok. Ker je zastaralni rok relativno kratek, ima dobavitelj na voljo institut pretrganja zastaranja, do katerega pride z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika, če je njegov namen zavarovanje terjatve.

ZAKLJUČEK

Med prebiranjem tuje literature sem zasledila zanimiv koncept reševanja problematike neplačnikov, ki se sicer uporablja za električno energijo. Gre za tako imenovane pametne števce6. Poleg številnih drugih prednosti omogočajo tudi predplačniški sistem za odjemalce, ki imajo slabo zgodovino poravnavanja obveznosti. Ker je odklop včasih težko izvedljiv ali celo nemogoč, neplačnike po določenem času premaknejo na predplačniški sistem. Ta temelji na pametnih karticah, na katere odjemalec naloži dobroimetje in jih nato vstavi v števec, ki regresira kredit. Sistem bi prišel v poštev pri odjemalcih, ki ne spadajo v ogrožene kategorije, rešil pa bi kar nekaj problemov na področju plačilne nediscipline. Seveda so tudi tu različna mnenja o pozitivnih in negativnih straneh takšnih pametnih števcev, vendar bi bilo vsaj na področju toplote in zemeljskega plina v prihodnosti smiselno razmisliti o kakšni modificirani obliki števcev in predplačniških sistemov.

Viri in literatura:

- Brodnik, Gregor. Plačilna nedisciplina in njen vpliv na mala in srednje velika podjetja v Sloveniji.

- Mlinarič, Franjo (2000). Ali bo novi Zakon o finančnem poslovanju podjetij res opravil s finančno nedisciplino? Revija IKS, Ljubljana, XXVII, str. 15–37.

- Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo).

- Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US in 48/15 – odl. US).

- Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15 in 76/15 – odl. US).

Opombe:

1 Nekateri občinski odloki vsebujejo določilo, da lahko uporabnik, če izvajalec krši dolžnost sklenitve pogodbe z uporabnikom, ki mu ta pravica pripada, zahteva od pristojnega organa izdajo odločbe, s katero ta odloči o njegovi pravici, za katero uporabnik meni, da je kršena, in naloži izvajalcu sklenitev te pogodbe ali drugo ustrezno ravnanje. Enaka dolžnost velja za posameznike, saj 17. člen OZ v povezavi s 5. členom ZGJS določa, da je uporaba javnih dobrin, ki jih zagotavlja javna služba, če ne določa drugače.

2 F. Mlinarič, 2000, 4.

3 G. Brobnik, 2011, 2.

4 Med verodostojne listine spadajo (23. člen ZIZ): faktura (račun, obračun obresti), menica in ček s protestom in povratnim računom, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina, listina, ki ima po posebnih postopkih veljavo javne listine, ter plačilna lista.

5 Dokazno breme je na strani upnika, ki bo moral dokazati, da ima z dolžnikom sklenjeno določeno pogodbo ali da mu je izročil blago ali mu omogočil storitev, katerega plačilo zahteva v izvršilnem postopku.

6 V ZDA je na področju električne energije že od leta 2007 z Energy Independence and Security Act vzpostavljeno pametno omrežje s pametnimi napravami, v Evropi pa se pametni števci že intenzivno uvajajo, kar je posledica Direktive 2009/72/EC, ki bo do leta 2022 zahtevala obvezne pametne števce električne energije tudi pri nas.

Z vidika administrativne poenostavitve v zvezi z delovanjem nepridobitnih organizacij, vključno nevladnih organizacij oziroma društev, se z novim šestim, sedmim in osmim odstavkom 143. člena pravilnika določa izjema od obveznosti izdaje računov v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDDV-1, in sicer:

Šesti odstavek 143. člena pravilnika

Točka a) novega šestega odstavka 143. člena pravilnika

Po točki a) novega šestega odstavka 143. člena pravilnika je določena izjema od obveznosti izdajanja računov za dobave blaga in storitev osebam, ki niso davčni zavezanci (fizičnim osebam – končnim potrošnikom, ki ne opravljajo dejavnosti), če vrednost obdavčljivih (obdavčenih in oproščenih) dobav v tekočem koledarskem letu ne preseže oziroma ni verjetno, da bo presegla znesek 5.000 eurov, pod pogojem, da tako dobavo opravijo:

- nepridobitne organizacije iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 ali

- drugi davčni zavezanci (osebe, ki niso osebe javnega prava, na primer društva), ob pogoju, da kumulativno izpolnjujejo pogoje:

a) njihov cilj ni doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, temveč ga morajo nameniti za nadaljnje opravljanje ali izboljšanje storitev;

b) jih upravljajo in vodijo večinoma prostovoljci, ki sami ali preko drugih oseb niso posredno ali neposredno udeleženi v rezultatih teh dejavnosti;

c) zaračunavajo cene, ki jih odobrijo pristojni organi, ali cene, ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali za dobave, za katere ni potrebna odobritev cen, cene, ki so nižje, kot jih za podobne dobave zaračunavajo davčni zavezanci, ki obračunavajo DDV.

Na podlagi točke a) novega šestega odstavka 143. člena izjema od obveznosti izdajanja računov za vse dobave blaga in storitev velja zgolj za najmanjše davčne zavezance, pri katerih gre tradicionalno povsem ali pretežno za prostovoljne (volonterske) organizacije. Navedeno pa ne pomeni, da je pogoj za izjemo od izdajanja računov, da so dobave blaga ali storitev, ki jih opravijo te nepridobitne organizacije, oproščene skladno z 11. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 ali skladno s 43. členom ZDDV-1, ampak lahko te nepridobitne organizacije opravljajo tudi katere koli druge obdavčene ali oproščene dobave blaga ali storitev, članom ali nečlanom, za katere pa jim po novi točki a) šestega odstavka ni treba izdati računa v skladu z DDV zakonodajo. Izjema od obveznosti izdajanja računov velja tako v primeru občasnih dogodkov, kot tudi v primeru kontinuiranih dobav (večkrat na leto) ali po vnaprej določenem programu (npr. vsak mesec, nekaj dni v mesecu, vsak določen dan/dneve v tednu ali pogosto v času sezone ipd.).

Do izjeme od obveznosti izdaje računa so tako po točki a) novega šestega odstavka upravičene nepridobitne organizacije iz 11. točke prvega odstavka 42. člena ZDDV-1. To so tiste nepridobitne organizacije (osebe javnega prava), ki so ustanovljene s cilji politične, sindikalne, verske, rodoljubne, filozofske, humanitarne ali državljanske narave. V teh primerih so to nepridobitne organizacije, ki opravljajo:

  • dejavnost sindikatov pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: S/94.2;
  • dejavnost verskih organizacij pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: S/94.91;
  • dejavnost političnih organizacij pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: S/94.92;
  • dejavnost drugih članskih organizacij pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: S/94.99.

Poleg nepridobitnih organizacij (oseb javnega prava), pa bodo do izjeme od obveznosti izdajanja računov po točki a) novega šestega odstavka upravičene tudi osebe zasebnega prava (npr. društva), ki izpolnjujejo pogoje za izjemo od obveznosti izdajanja računov in bodo opravljale:

a) dobave svojim članom kot povračilo za članarino ali

b) dobave v primerih, ko se ne pobira članarina (npr. v primeru občasnih ali rednih aktivnosti upokojenskih društev, planinskih društev, prodaja koledarjev gasilskih društev, ipd.).

To pomeni, da so s to določbo zajete situacije, ko npr. društvo za upokojence organizira izlet, ki se v celoti financira iz zneska članarine, kot tudi primeri, ko izlet v celoti financira član društva sam ali pa oseba, ki sicer ni član društva, se pa udeleži izleta, ki ga organizira društvo (npr. izleta se udeleži upokojenka, ki je članica društva za upokojence in njena upokojena prijateljica, ki ni članica tega društva ali njen družinski član (vnuk, otrok), ki ni niti upokojenec niti član tega društva). Zajete pa so tudi situacije, ko se izlet do določene višine krije iz članarine, razliko do polne cene pa plača član društva sam. Vključene so tudi situacije, ko npr. planinsko društvo organizira pohode za manjše število pohodnikov vsako prvo nedeljo v mesecu po vnaprej določenem programu; društvo odvisnikov, ki organizira petkrat letno skupno druženje za svoje člane; vaško kulturno društvo, ki enkrat na mesec pripravi amatersko gledališko ali glasbeno predstavo; društvo proti mučenju živali, ki organizira licitacijo izdelkov ali doniranih predmetov za zbiranje sredstev za brezdomne živali, pri katerih gre za redno dejavnost društva, čeprav ni vnaprej terminsko določena, ipd.

Točka b) novega šestega odstavka 143. člena pravilnika

Nepridobitne organizacije oziroma društva, ki bodo s svojimi dobavami blaga in storitev presegla prag 5.000 evrov obdavčljivih dobav, pa bodo lahko pod določenimi pogoji upravičena do izjeme od obveznosti izdajanja računov za določene dobave na podlagi točke b) novega šestega odstavka 143. člena pravilnika. Po tej točki je izjema od obveznosti izdajanja računov dodatno predvidena za dobave blaga in storitev v zvezi z dogodki za zbiranje denarnih sredstev, pod pogojem, da tako dobavo:

- opravijo osebe:

a) katerih dejavnosti so oproščene plačila DDV v skladu s 1., 6., 7., 8., 11., 12. ali 13. točko prvega odstavka 42. člena ZDDV-1 (bolnišnice, socialno varstveni zavodi, vključno z domovi za starejše, vrtci, šole, nepridobitne organizacije iz točke a), nepridobitne organizacije v zvezi s storitvami, povezanimi s športom in kulturne organizacije v zvezi s kulturnimi storitvami),

b) ki izpolnjujejo pogoje iz 43. člena ZDDV-1 (te osebe morajo za oprostitev plačila DDV davčnemu organu predhodno predložiti priglasitev po 43. členu ZDDV-1),

- dogodek organizirajo priložnostno ter izključno v svojo lastno korist in

- ni verjetno, da taka oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vir: pojasnilo FURS

Določitev kraja opravljene montaže na premičnini je zahtevno vprašanje, ki zahteva več razmisleka.

Pojem montaže za namene uporabe določb s področja DDV ni posebej definiran. V pogovornem jeziku montaža pomeni, da neko stvar pritrdimo, namestimo, jo sestavimo ipd. Montaža kot storitev je transakcija, ki je predmet obdavčitve, če jo opravi davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje neodvisne ekonomske dejavnosti.

Montaža za namene DDV

V zvezi z opravljeno storitvijo montaže, tako kot pravzaprav v zvezi z vsako transakcijo, mora zavezanec najprej odgovoriti na nekaj vprašanj, da bi lahko pravilno določil način obdavčitve.

Za presojo obdavčitve je po tem, ko je jasno, da je transakcija predmet obdavčitve z DDV, najprej potrebno določiti, kakšna je vsebina in narava opravljene transakcije, kar pomeni, odločiti se je potrebno, ali je transakcija, ki jo je zavezanec opravil, po definiciji dobava blaga, kar pomeni, da se prenaša pravica razpolaganja na opredmeteni stvari, ali gre za storitev, torej »transakcijo, ki ni dobava blaga« (14. člen ZDDV-1).

Razmejevanje med dobavo blaga in opravljanjem storitev praviloma ne predstavlja težave, razen če zavezanec v okviru dogovorjenih pogodbenih obveznosti (npr. »opravljanja montaže«) opravi več transakcij. V taki situaciji se vsako transakcijo obravnava ločeno (temeljno načelo) oziroma se, gledano z vidika »povprečnega potrošnika«, šteje, da gre za enotno dobavo, sestavljeno iz več elementov, če le-ti, opravljeni/dobavljeni skupaj, predstavljajo »novo« transakcijo, katere vsebina in pomen presega zgolj vsoto njenih elementov in s tem transakcijo s posebnimi značilnostmi in drugačno uporabno vrednostjo. Tako novo, enotno transakcijo, se samostojno opredeli kot dobavo blaga ali storitve.

O enotni transakciji govorimo tudi takrat, kadar je več elementov v razmerju nadrejenosti in podrejenosti, kar pomeni, da je en od elementov glavni, prevladujoč, ostali pa so zgolj pomožni in so v funkciji podpore ali izboljšave, boljšega uživanja glavne transakcije.

V zvezi z montažo se srečamo z vprašanjem opredelitve vrste transakcije takrat, ko je transakcija opravljena skupaj z dobavo blaga, ali takrat, ko zavezanec pri montaži, da bi jo lahko izvedel, uporabi lastno blago.

Kraj obdavčitve montaže – splošno

Kadar se montaža opravlja na premičnih stvareh v Sloveniji, bo potrebno obračunati slovenski DDV, če je naročnik slovenski subjekt (zavezanec ali končni kupec) ali tujec, ki ni davčni zavezanec.

Če je naročnik zavezanec s sedežem v tujini, bo kraj obdavčitve v državi sedeža prejemnika. Pri tem ni pomembno, kje se montaža dejansko opravi.

Montaža, opravljena na predmetih (ki niso nepremičnine) v tujini, se obdavči v državi sedeža naročnika, ki je davčni zavezanec, če pa montažo naroči oseba, ki ni davčni zavezanec, je pomemben kraj, kjer se montaža dejansko opravi.

Kraj obdavčitve storitev montaže se določa po splošnem pravilu 1. odst. 25. člena ZDDV-1, če je naročnik davčni zavezanec, in po posebnem pravilu, ki ga določa 29. člen ZDDV-1, če je naročnik končni kupec.

29. člen ZDDV-1 določa, da je kraj opravljanja dela na premičninah, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, tam, kjer so te storitve dejansko opravljene.

Storitve, opravljene na premičninah, so storitve obdelave, predelave … blaga. Menimo, da mednje spada tudi montaža.

Kraj obdavčitve montaže je v tujini

Kadar je kraj obdavčitve montaže v Sloveniji, bo DDV vedno obračunal dobavitelj. Če se v skladu s posebnimi pravili kraj obdavčitve preseli v tujino, to pomeni, da je pravila za obdavčitev, višino obdavčitve, postopek, obveznosti in tudi plačnika DDV pristojna določati država, kjer se šteje, da je kraj obdavčitve.

Pravilo, po katerem določimo, kje je transakcija obdavčena, nam torej pove, kateri državi pripada davek, ne pa nujno tudi, kdo mora ta davek plačati.

V skladu s splošnimi pravili sistema DDV obračuna DDV zavezanec, ki transakcijo opravi. Kadar je kraj obdavčitve zunaj države sedeža dobavitelja, to pomeni, da bi le-ta v državi obdavčitve moral pridobiti DDV-številko in obračunati tuj DDV, razen v primerih, ko je v skladu s pravili države obdavčitve kot plačnik določena druga oseba.

Samo v primeru splošnega pravila za določanje kraja obdavčitve je kot oseba, ki je dolžna obračunati DDV, obvezno določen prejemnik, ki je davčni zavezanec (kamor spadajo tudi mali zavezanci) in pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, a ima identifikacijsko številko za DDV.

DDV Direktiva v 194. členu daje državam članicam EU možnost, da v primeru, kadar obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na njihovem ozemlju, določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, kateri se opravi obdavčljiva dobava blaga ali storitev. Pogoje, pod katerimi pride do prenosa obračuna DDV, države članice določijo same.

Kadar se v skladu z ZDDV-1 šteje, da je kraj obdavčitve zunaj Slovenije, je torej potrebno preveriti, kaj določa zakon države obdavčitve. Če je ta v državi članici EU, lahko pričakujemo vsaj podobno, če ne povsem enako obravnavo, kot jo poznamo v domači ureditvi, če je ta v tretji državi, lahko naletimo na sistem, ki je precej drugačen od nam znanega slovenskega ali evropskega.

Če torej v primeru, ko se kraj obdavčitve preseli iz Slovenije, na računu, ki ga izdamo za opravljeno montažo, navedemo klavzulo 3. odst. 29. člena, ravnamo sicer v skladu z domačo zakonodajo, s tem pa ne ravnamo nujno tudi tako, kot je po pravilih države, kateri davek pripada.

Na možnost, da je država članica prenesla obračun DDV na prejemnika, nikakor ne moremo računati v primerih, ko je prejemnik storitve končni kupec, saj se plačilo DDV praviloma lahko prenese na davčnega zavezanca (preveriti je potrebno, ali tudi, če ta kot mali zavezanec ni identificiran) ali na drugo osebo, ki je identificirana za DDV (npr. pravno osebo, ki sicer ni davčni zavezanec, vendar ima (posebno) DDV-številko na podlagi dejstva, da znotraj EU nabavlja blago od davčnih zavezancev in je presegla letni znesek nabav v višini 10.000 evrov neto ali se je identificirala prostovoljno).

Kadar je obveznost plačila DDV prenesena na prejemnika, to za dobavitelja, ki opravlja transakcije, obdavčljive zunaj domače države, predstavlja administrativno poenostavitev.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vir: revija Denar - mag. Tamara Prezelj

Problematiko računovodske in davčne obravnave prenosov stvarnega premoženja iz gospodinjstva v podjetje samostojnega podjetnika posameznika sta obravnavala Odbor sekcije preizkušenih računovodij in računovodij ter Odbor sekcije preizkušenih davčnikov in pripravila naslednjo strokovno razlago.

IZHODIŠČE

Samostojni podjetnik posameznik (odslej podjetnik) je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja na podlagi Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Pri knjiženju poslovnih dogodkov v poslovnih knjigah upošteva Uvod v Slovenske računovodske standarde (SRS) in okvir SRS ter Standarde I (SRS od 1 do 17) in Standarde II (SRS od 20 do 23), dodatno pa še SRS 30, ki obravnava le posebnosti računovodskih rešitev pri podjetnikih vseh velikosti (razen podjetnika, ki ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov). Tudi fizična oseba, ki opravlja dejavnost in ni podjetnik, uporablja enake računovodske rešitve pri vodenju poslovnih knjig za davčne namene.

Podjetnik pri opravljanju samostojne dejavnosti uporablja tudi sredstva, ki jih ima v lasti kot zasebna fizična oseba (odslej gospodinjstvo). Pri prenosih zadevnih sredstev iz gospodinjstva upošteva računovodska pravila v skladu s SRS 30 in davčna pravila iz 50. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2).

Podjetnik se pogosto sprašuje, kako se pravilno izkazujejo v poslovnih knjigah tovrstni prenosi stvarnega premoženja iz gospodinjstva v podjetje in obravnavajo stroški, ki se nanašajo nanje, v davčnem obračunu.

STROKOVNA RAZLAGA

Iz temeljne opredelitve sredstev izhaja, da podjetnik med sredstvi pripoznava le tista, ki jih obvladuje bodisi na temelju lastninske pravice bodisi kako drugače. Ključna je sposobnost obvladovanja sredstev in pridobivanja z njimi povezanih gospodarskih koristi, kar je običajno posledica pravno zavarovane pravice, povezane s temi sredstvi (stvarnopravnega lastništva), vendar mora posvetiti pozornost zlasti gospodarski stvarnosti, ne le pravni obliki (na primer sredstvu, pridobljenemu v finančni najem).

Sredstva, ki jih podjetnik uporablja pri opravljanju dejavnosti, prinašajo gospodarske koristi njegovemu podjetju (ne njegovemu gospodinjstvu). Taka sredstva pridobiva in jih obvladuje v okviru samostojne dejavnosti. Med svojimi sredstvi v poslovnih knjigah pa ne izkazuje sredstev, ki jih obvladuje kot fizična oseba za zasebne namene (in ne kot podjetnik).

Podjetnik različno pridobiva sredstva: z nakupom, gradnjo oziroma izdelavo, zamenjavo, donacijami in državnimi podporami, finančnim najemom pa tudi s prenosom stvarnega premoženja iz gospodinjstva v podjetje. Po SRS 30.12 stvarno premoženje prenese iz gospodinjstva med svoje premoženje do dneva priglasitve, lahko pa tudi kasneje. Nabavna vrednost takega premoženja je opredeljena kot vrednost, ki izhaja iz izvirne listine ali cenitvenega poročila, in ne sme presegati poštene vrednosti. Podjetnik ne more obravnavati kot prenose stvarnega premoženja iz gospodinjstva od drugih oseb brezplačno pridobljena osnovna sredstva po dnevu priglasitve.

Po 50. členu ZDoh-2 se stvarno premoženje, preneseno iz gospodinjstva v podjetje, davčno ne šteje za prihodek, če je bilo preneseno ob začetku opravljanja dejavnosti ali če je bilo preneseno po začetku opravljanja dejavnosti in pridobljeno oziroma zgrajeno pred začetkom opravljanja dejavnosti. Prenosi stvarnega premoženja med opravljanjem dejavnosti med gospodinjstvom in podjetjem se štejejo kot prihodek na enak način, kot je določeno v SRS-jih za brezplačno pridobljena sredstva.

Skladno s temeljno opredelitvijo pripoznavanja sredstev v podjetnikovih poslovnih knjigah in 50. členom ZDoh-2 se prenosi stvarnega premoženja iz gospodinjstva računovodsko in davčno obravnavajo kot prenosi stvarnega premoženja iz gospodinjstva,

• če je bilo preneseno v podjetje ob začetku opravljanja dejavnosti ali

• če je bilo pridobljeno oziroma zgrajeno pred začetkom opravljanja dejavnosti in preneseno v podjetje po začetku opravljanja dejavnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Vir: revija SIR*IUS - Sekcija iz prakse v prakso

Problematiko računovodskega izkazovanja tožb delničarjev o uporabi bilančnega dobička je obravnaval Odbor Sekcije preizkušenih računovodij in računovodij in objavil naslednjo strokovno razlago.

IZHODIŠČE

Skupščina delniške družbe je na podlagi 293. člena ZGD-1 sprejela letno poročilo družbe in na predlog organov vodenja in nadzora tudi sklep o uporabi bilančnega dobička za leto 201X. Tako so delničarji sprejeli sklep, da se del bilančnega dobička razdeli med delničarje z izplačilom dividend. Manjšinski delničar se je zoper tak sklep skupščine pritožil. Sodišče je čez tri leta dokončno odločilo, da na podlagi 399. člena ZGD-1 pripada delničarjem bilančni dobiček v višini najmanj 4 % osnovnega kapitala. Manjšinski delničar je z izvršbo dosegel plačilo pripadajočega deleža dobička, drugi delničarji pa pripadajočega deleža niso dobili izplačanega.

Vprašanje je, kako računovodsko pravilno obravnavati navedene poslovne dogodke.

STROKOVNA RAZLAGA

Poslovodstvo vsake družbe mora na podlagi ZGD-ja, SRS-jev, pa tudi MRS-jev oziroma MSRP-jev ter sprejetih računovodskih usmeritev zagotoviti, da so v računovodskih razvidih in računovodskih izkazih, ki so sestavni del letnega poročila, pripoznani in pravilno prikazani vsi poslovni dogodki, ki so se zgodili v zvezi z njim. Prikazani morajo biti tako, kot so se tudi zgodili, drugače bi bili računovodski izkazi lahko zavajajoči.

Tudi podatke, ki izvirajo iz sprejetega skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička za leto 201X, mora družba izkazati v računovodskih razvidih in računovodskih izkazih. Ker skupščina zaseda, odloča in sprejme sklepe o uporabi bilančnega dobička po sprejetju letnega poročila, je treba podatke o uporabi bilančnega dobička evidentirati v računovodskih evidencah za tekoče poslovno leto (leto 201X + 1), torej z enoletnim zamikom. V teh računovodskih evidencah, na podlagi katerih družba sestavi letno poročilo za tekoče leto (201X + 1), mora družba v skladu s sprejetim skupščinskim sklepom obremeniti ustrezne postavke kapitala (konto 930 – Preneseni dobiček iz prejšnjih let in konto 932 – Neuporabljeni del čistega dobička poslovnega leta) in izkazati obveznost za izplačilo dividend (konti skupine 28 – Druge kratkoročne obveznosti). Na podlagi sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička, s katero le-ta odloči o uporabi bilančnega dobička in izplačilu dividend, pridobijo vsi delničarji terjatev do družbe iz tega naslova, ki jo po Priporočenem enotnem kontnem načrtu organizacije izkazujejo na kontu 151 – Kratkoročne terjatve za dividende. Neuporabljeni del bilančnega dobička s konta 932 – Neuporabljeni del čistega dobička poslovnega leta se nato prenese na konto 930 – Preneseni dobiček iz prejšnjih let.

Družba mora sprejeti sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička upoštevati in opraviti navedena knjiženja tudi v primeru, če so delničarji (delničar) vložili tožbo in izpodbijali sklep skupščine, saj je skupščinski sklep veljaven, dokler ga sodišče ne razveljavi (398. člen ZGD-1). Dejstvo, da je/so proti sklepu skupščine napovedane ali vložene izpodbojne tožbe, ne vpliva na računovodenje družb in izkazovanje podatkov v letnem poročilu, razen v delu, da je treba taka dejstva razkriti.

Dejstva, da je bila/so bile napovedane ali vložene izpodbojne tožbe zoper sklep skupščine, dokler sodba ni izrečena in dokončna, ne moremo šteti za poslovni dogodek take vrste, ki bi ga bilo treba v trenutku vložitve tudi izkazovati kot spremembo sredstev ali obveznosti do njihovih virov. To ponazorimo le s hipotetično situacijo, da bi bilo vloženih več med seboj nasprotujočih si tožb ali pa bi bila izpodbojna tožba na skupščini napovedana, na koncu pa ne vložena (rok za vložitev je en mesec; 396. člen ZGD-1).

Tako ravnanje je tudi logično, saj mora poslovodstvo zagotoviti, da sta knjigovodenje in izdelava računovodskih izkazov taka, da v skladu 1. točko B. Okvira Slovenskih računovodskih standardov (2016) zagotavljata, upoštevata in uporabljata tudi kakovostno značilnost računovodenja – ustreznost. V skladu s SRS-ji ustreznost kot ena izmed kakovostnih značilnosti računovodenja pomeni, "da ne samo, da imajo postavke v računovodskih izkazih zaželene, potrebne in koristne lastnosti, temveč tudi, da konti in knjižbe na njih ustrezajo določenemu namenu in pravilom".

Poslovodstvo mora računovodske izkaze in letno poročilo za vsa leta do pravnomočne sodbe izdelati v skladu z določbami VIII. poglavja in drugih členov ZGD-1 kakor tudi v skladu z določbami SRS-jev oziroma MSRP-jev. ZGD–1 tudi določa, da mora poslovno poročilo vsebovati pošten prikaz razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja, vključno z opisom bistvenih tveganj in negotovosti, ki jim je družba izpostavljena (prvi odstavek 70. člena ZGD-1), kakor tudi vse pomembnejše poslovne dogodke, ki so nastopili po koncu poslovnega leta (prva alineja tretjega odstavka 70. člena ZGD-1). Določbe tega člena so dodatni dokaz, da mora poslovodstvo dejstvo, da so vložene tožbe proti družbi, razkriti v letnem poročilu.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Vir: revija SIR*IUS - Sekcija iz prakse za prakso

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil pokojninski zakon v delu glede pravice pripadnikov Slovenske vojske do izplačila sredstev za poklicno pokojnino šele po izteku pogodbe o zaposlitvi z ministrstvom za obrambo v neskladju z ustavo. Pogoje iz avtentične razlage je v zakonsko besedilo vključila šele novela, sprejeta konec leta 2015, so zapisali.

Ustavno sodišče v primeru, ko je bil zakon med postopkom spremenjen, prej veljavne določbe ne more razveljaviti. V razmerjih, v katerih do ugotovitve protiustavnosti še ni bilo pravnomočno odločeno, bo veljal peti odstavek 206. člena zakona brez vsebine, ki mu jo je določila avtentična razlaga.

Zavarovanci, ki so najmanj deset let opravljali vojaško službo v Slovenski vojski ter ne nameravajo uveljaviti pravice do poklicne pokojnine, bodo imeli pravico zahtevati, naj se jim sredstva na računu pri skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja izplačajo v enkratnem znesku. To bo mogoče kljub temu, da jim pogodba o zaposlitvi z ministrstvom za obrambo še ni prenehala, so zapisali na ustavnem sodišču.

Zahtevo za ustavosodno presojo sta vložila Sindikat vojakov Slovenije in Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Sindikat je navedel, da 289 njegovih članov, ki so pripadniki Slovenske vojske, želi uveljaviti pravico do enkratnega izplačila sredstev, ki jih je ministrstvo zanje vplačevalo v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po njihovih navedbah je bil pri delovnem in socialnem sodišču sprožen socialni spor, v katerem 194 pripadnikov Slovenske vojske zahteva enkratno izplačilo sredstev, 95 pripadnikov pa je vložilo zahtevek pri Kapitalski družbi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Izpodbijana avtentična razlaga zakona po mnenju sindikata onemogoča pridobitev pravice do enkratnega izplačila sredstev, zato naj bi bile pravice delavcev ogrožene.

Zahtevo za oceno ustavnosti petega odstavka 206. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju z vsebino, ki mu jo je dala avtentična razlaga tega odstavka, je vložilo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, ki je prekinilo postopek odločanja v socialnem sporu. Avtentična razlaga lahko po mnenju predlagateljev le podrobno razloži namen veljavne zakonske določbe, ne sme pa spreminjati zakonske norme. Iz pokojninskega zakona v delu, ko kot zavarovance ureja vojaške osebe, ne izhaja, da bi bil za uveljavitev pravice do enkratnega izplačila sredstev določen še dodatni pogoj, in sicer prenehanje pogodbe o zaposlitvi z ministrstvom za obrambo, je navedlo ustavno sodišče.

Šele z avtentično razlago je bila po njegovem opozorilu zakonski normi dodana novost, za katero pa v zakonskem besedilu ni nobene opore. Zakonodajalec je tako kršil ustavo. Pogoj prenehanja pogodbe o zaposlitvi z ministrstvom je po ugotovitvi sodišča izrecno določil v zakonskem besedilu šele v noveli zakona, ki je bila sprejeta 15. decembra lani.

Vir: STA

Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) opozarja na tveganja za Slovenijo, povezana z uvedbo evropskega patenta z enotnim učinkom oz. unitarnega patenta. Vlado in DZ zato poziva, da pred ratifikacijo sporazuma o enotnem patentnem sodišču pripravita analizo vpliva uvedbe unitarnega patenta na gospodarstvo in se o tem posvetujeta z gospodarstvom.

V GZS sicer priznavajo prednosti unitarnega patenta, kot so nižji stroški prijave in podaljšanja patentne prijave, istočasna veljavnost v 26 članicah EU, enotna pristojnost patentnega sodišča in enotna sodna praksa ter večja priložnost za razvoj slovenskih inovacij in okrepitev konkurenčnosti slovenskih inovativnih proizvodov. A obenem izpostavljajo tudi slabosti novega sistema patentne zaščite. Med temi omenjajo večje število evropskih patentov (skoraj 60.000) z enotnim učinkom, ki bodo sčasoma veljavni na ozemlju Slovenije, kar bi lahko povzročilo, da se bo del podjetnikov ter malih in mikro podjetij, ki uporabljajo tehnične rešitve, ki bi bile lahko predmet patentne zaščite, moral odpovedati delu svojega trga ali pa pridobiti licence od imetnikov teh patentov.

Prav tako izpostavljajo negotovost delovanja novih sodišč in bodoče sodne prakse, povečano število patentnih sporov in višje transakcijske stroške v primeru uvedbe patentnih sporov. Ključno vprašanje po oceni zbornice je, ali se bodo slovenska podjetja uspela prilagoditi spremenjenemu razširjenemu modelu, ki bo zahteval bistveno večjo aktivnost in previdnost slovenskih podjetij na tem področju. Tveganje pred morebitnimi patentnimi spori bo po oceni GZS bistveno večje.

"Čeprav so finančni in administrativni učinki novega sistema unitarnega patenta dobrodošli in na dolgi rok vsekakor spodbudni, saj bodo bistveno pocenili strošek prijave in po sistemu vse na enem mestu dosegli unitarni učinek v večini članic EU, ne smemo zanemariti dejstva, da je trenutna slika in način delovanja podjetij v slovenskem prostoru danes drugačen. Slovenska podjetja so sledilci in poslujejo na način, da uporabljajo tehnične rešitve, ki v Sloveniji niso varovane s patentnim varstvom ali drugimi pravicami intelektualne lastnine," opozarjajo na zbornici.

Zato so presenečeni, da sta se vlada in DZ razmeroma hitro oz. prezgodaj odločila za izvedbo postopka ratifikacije sporazuma o enotnem patentnem sodišču, ki je temeljni pravni akt za uvedbo unitarnega patenta. Vlada je sporazum potrdila minuli teden, zdaj pa ga mora še DZ. Novi sistem patentne zaščite bo začel veljati, ko bo omenjeni sporazum ratificiralo 13 članic EU oz. polovica sodelujočih v tej obliki okrepljenega sodelovanja v uniji. Do zdaj je sporazum ratificiralo 10 držav. V sistemu unitarnega patenta sicer ne sodelujeta Španija in Italija, ker španščina in italijanščina ne bosta uradna jezika.

Vlado in DZ v GZS pozivajo, da temeljito in predvsem z vidika širšega gospodarskega razvoja Slovenije in slovenskih podjetij primerno in temeljito pripravita analizo vpliva uvedbe unitarnega patenta na gospodarstvo in se o tej temi še pred ratifikacijo posvetujeta z gospodarstvom. Pozivajo tudi, da se opravi krog posvetovanj s podjetji, ki v tem trenutku ne vedo, kaj jih čaka in kdaj lahko posledice novega sistema pričakujejo. "Njihovo mnenje je v tem trenutku najpomembnejše. Preuranjene politične odločitve morajo počakati," so prepričani.

Vir: STA

Novi predpisi:
Spremenjeni predpisi:
Novi predlogi zakonov:

Zakon meseca je ZAKON!

V mesecu JUNIJU je na portalu Tax-Fin-Lex za vse bralce TFL Glasnika brezplačno dostopen aktualen čistopis:

in vse njegove pretekle verzije.

Nekaj dejstev o zakonu:

  • Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (ZUKD-1) ureja sistem ugotavljanja katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na čebelji panj za davčne namene in druge javne namene, določene z zakonom;
  • od svojega nastanka do danes je doživel 3 spremembe oz. dopolnitve z novelami A, B in C;
  • zadnje spremembe, ki jih je prinesla novela C, veljajo in se uporabljajo od 7.6.2014 dalje;
  • v pripravi je nov Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (ZUKD-2), katerega cilj je uveljaviti novo metodo ugotavljanja katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na čebelji panj v skladu s priporočili in usmeritvami delovne skupine ob zavedanju, da nove metode (še) ni mogoče vezati na Register kmetijskih gospodarstev, kar pomeni, da se uveljavi metoda, vezana na podatke o zemljiščih v zemljiškem katastru.
  • Državni zbor do danes ni pripravil uradnega prečiščenega besedila (UPB) Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka (ZUKD-1);
  • Zakon je bil prvič objavljen v Uradni list RS 9-317/2011, stran 815.
EKO-LEX, od 8.6.2016 - 14.6.2016 PRAVNI VIRI
TEMATSKI SKLOP URADNI LIST RS URADNI LIST EU DRŽAVNI ZBOR MINISTRSTVA VLADA STA Novice
EKO-LEX 2 novosti 1 novost 3 novosti 8 novosti

V tem tednu izpostavljamo:

  Lex-kliping, od 8.6.2016 - 14.6.2016 PRAVNI VIRI
  PODROČJA URADNI LIST RS URADNI LIST EU DRŽAVNI ZBOR MINISTRSTVA VLADA STA Novice
P
R
A
V
N
A


P
O
D
R
O
Č
J
A 		1. DRŽAVNA UREDITEV RS in EU 1 novost 6 novosti 9 novosti   19 novosti 6 novosti
2. UPRAVNO PRAVO 1 novost 1 novost     4 novosti 3 novosti
3. CIVILNO PRAVO IN KAZENSKO PRAVO 1 novost   2 novosti   7 novosti 1 novost
4. GOSPODARSKOPRAVNA UREDITEV 1 novost 9 novosti 2 novosti   9 novosti 2 novosti
5. JAVNE FINANCE   9 novosti 3 novosti   5 novosti 4 novosti
6. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI 7 novosti 21 novosti 4 novosti 7 novosti 15 novosti 1 novost
7. NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI 2 novosti 2 novosti 2 novosti 5 novosti 29 novosti 1 novost
8. DELOVNOPRAVNA UREDITEV, SOCIALA 2 novosti   1 novost   15 novosti 5 novosti
9. ZDRAVSTVENI SISTEM   2 novosti   2 novosti 6 novosti  
10. MEDNARODNI ODNOSI 5 novosti 4 novosti 7 novosti   6 novosti  
11. OBČINE 30 novosti          

Ne pozabite na Koledar obveznosti za tekoči mesec, s povezavami na obrazce. V Seznamu seminarjev vas opozarjamo na vse razpisane aktualne seminarje. Novice pa ponujajo poglobljen komentar aktualnih dogodkov s številnimi povezavami na vsebinsko relevantne dokumente.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk .

Namig: Naročnikom na portal Tax-Fin-Lex priporočamo, da pri prijavi v sistem označijo možnost "Zapomni si", saj bodo tako lahko direktno dostopali do dokumentov v zaprtem delu portala.

© Tax-Fin-Lex d.o.o.

Sporočilo ste prejeli v skladu s 45.a členom Zakona o varstvu potrošnikov in 109. členom Zakona o elektronskih komunikacijah bodisi na osnovi strinjanja s Splošnimi pogoji družbe Tax-Fin-Lex v postopku registracije oziroma sklepanja naročništva na portalu Tax-Fin-Lex bodisi s privolitvijo v telemarketinških intervjujih, na osnovi izpolnjenih anket na raznih prireditvah ali pa smo vaše podatke pridobili iz javno dostopnih virov.