»Možgani so podobni začaranim statvam, na katerih milijoni švigajočih tkalskih čolničkov tkejo razkrajajoče se vzorce, vselej smiselne, vendar nikoli trajne, nekakšno spreminjasto harmonijo vzorcev. Podoba je taka, kakor da bi rimska cesta zaplesala neki kozmičen ples.« Sherrington

Ko človek bolje spoznava in ga začne zanimati delovanje lastnih možganov, ga lahko navda občutek prave grške tragedije – nekje iz ozadja vedno preži element samoprecenjevanja vpletenih. Kakšen pogum imamo ljudje, da raziskujemo nekaj tako kompleksnega in tako – no – nerazumljivega. Kakšno samozavest mora imeti človek, da prepričljivo govori o tistih stvareh, ki jih poznamo, zavedajoč se vse naše nevednosti. Pa vseeno – pogum velja…

Kako delujejo možgani?

Čeprav na to vprašanje povsem zadovoljivo ne odgovorijo niti tisoči knjig, ki jih pišejo nevroznanstveniki z desetletji raziskovalnega dela, lahko poskusimo z najpreprostejšim možnim odgovorom zajeti bistvo: možgani so najbolj zapleten del živčnega sistema, ki sprejema informacije o dražljajih iz zunanjega okolja in iz notranjosti telesa ter narekuje in usmerja naše odzive nanje. Na podlagi stalno prihajajočih informacij možgani pomnijo, se učijo in oblikujejo našo predstavo o sebi, o zunanjem svetu in o odnosu med nami in okoljem. Na podlagi istih informacij vodijo in usmerjajo naše odzive na dražljaje, od takojšnjih reakcij na nevarne ali neprijetne dražljaje do sprememb vedenja skladno z dolgoročnim načrtom, denimo ko vse leto varčujemo, da si lahko privoščimo počitnice.

Možgani so – tako kot preostali organi v telesu – sestavljeni iz celic, med katerimi so najpomembnejši nevroni, čeprav jih po številu prekašajo druge, pomožne celice v živčnem tkivu, t. i. celice glije. Po obliki in funkciji so tako nevroni kot celice glije raznoliki, ključna skupna značilnost vseh nevronov pa je, da se povezujejo v zapletena mrežja, po katerih se informacije prenašajo delno v obliki električnih impulzov (vzdolž posameznih nevronov) in delno prek kemijskih signalov, t. i. živčnih prenašalcev (v stikih med posameznimi nevroni, ki jih imenujemo sinapse).

Če ostanemo pri tezi, da so možgani vrt, se moramo dotakniti nekaterih izhodišč v zvezi s tem, kako lahko s svojim načinom prebivanja in premišljevanja vplivamo na naše možgane. Možganski

Možganski ritmi

Velikokrat nas ne zanima, kako se obnašajo posamezni nevroni, ampak kaj lahko razberemo iz delovanja velikega števila nevronov različnih delov možganske skorje. Skupno delovanje velikega števila nevronov lahko primerjamo s proučevanjem gozda ali dela gozda v nasprotju s proučevanjem posameznih dreves.

Hitri električni ritmi nevronov v možganski skorji so povezani z vrsto zanimivih stanj in vedenj. Povezujemo jih z različnimi deli spanca, s stopnjo aktivnosti, s pozornostjo. Merimo jih z EEG-jem (elektroencefalogramom), s katerim merimo skupno aktivnost velikega števila nevronov možganske skorje. So kot dirigent, ki narekuje, kako naj igra ves orkester. To delovanje je podobno ploskanju. Na začetku vsak ploska sam zase, a čez čas vsi v koncertni dvorani ploskajo v istem ritmu, brez kakršnegakoli »koncertnega mojstra«, ki bi narekoval ritem. Skupno ploskanje nastane zato, ker ljudje gledajo in poslušajo drug drugega, skratka med seboj komunicirajo. Tudi nevroni v svojem delovanju med seboj komunicirajo in se zato lahko povezujejo v sinhrone enote. Brez te lastnosti bi človeško telo delovalo zelo kaotično.

Možgani potrebujejo energijo

Možgani odrasle osebe sestavljajo dva odstotka telesne teže in porabijo 20 odstotkov telesne energije. Nevroni potrebujejo energijo v stanju pripravljenosti ali pri delovanju, kot je pošiljanje sporočil prek sistema kemičnih (živčni prinašalci) in električnih impulzov, ki potujejo po celičnem vlaknu in zato potrebujejo električno napetost.

Energija za možgansko elektriko izhaja iz:

• hrane, ki jo pojemo,
• iz kisika, ki ga vdihnemo,
• iz pijače, ki jo popijemo.

Od vseh hranil, ki jih naše telo potrebuje, možgani porabijo 20 odstotkov glukoze, 35 odstotkov vitaminov in mineralov, 40 odstotkov vode in kar 50 odstotkov maščobe. Hrana za možgane mora biti zato bogata z zdravimi maščobami, vsebovati mora dovolj vitaminov in mineralov ter nekaj ogljikovih hidratov. Žal ne obstaja prav veliko živil, ki bi ustrezala vsem kriterijem, zato moramo več živil kombinirati med sabo.

Možgani potrebujejo pravo vrsto hrane. Poleg prave vrste hrane pa so zelo pomembne okoliščine, v katerih hrano »uživamo«.

Nekaj idej:

• Jejmo bolj izbrane jedi.
• Na novo opredelimo druženje ob hrani.
• Jejmo hrano, ki povečuje našo energijo.
• Od mize vstanimo s samo 80 odstotkov polnim želodcem.
• Jejmo čim bolj naravno, brez nasilnih omejitev, vendar s pravo mero.
• Uživajmo beljakovine, da se bomo najedli. Star japonski pregovor pravi, da »če jemo ribo, nismo nikoli lačni«.
• Izoblikujmo si dietetiko duha.
• Nikoli ne smemo razdruževati hrane in etike.

Stres in možgani

»Stres« je reakcija organizma na dražljaje iz okolja; vključuje znake obrambe in prilagajanja.

Stres je dogajanje, ki ga pri človeku sproži vsaka sprememba, ki zmoti njegovo notranje ravnovesje. Stres aktivira njegove prilagoditvene moči in spodbudi njegove duševne ter telesne sile in sam po sebi nikakor nima negativnega predznaka. Nanj se vsakdo odziva v vsej svoji duševni, telesni in socialni celosti. Stres bomo torej opredelili kot neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani in oceno sposobnosti za obvladovanje zahtev na drugi strani. Razmerje med dojemanjem zahtev in oceno sposobnosti za kljubovanje pritiskom odločilno vpliva na doživljanje stresa – škodljivega ali prijaznega. Najbolj poenostavljen model za razumevanje je lahko tehtnica, kjer si na eni strani predstavljamo zahteve (Z) in na drugi strani spretnosti (S).

V posodi na eni strani so zahteve, ki jih zaznavamo v okolju, v posodi na drugi strani tehtnice pa so naše sposobnosti, ki jih čutimo v spopadanju z zahtevami. Posodi sta uravnoteženi, kadar verjamemo, da se bomo s svojimi sposobnostmi učinkovito postavili po robu zahtevam.

Žal pa v življenju ne gre vedno vse kot po maslu. Neka nepredvidena situacija lahko nenadoma povzroči neravnovesje med S in Z in jeziček na tehtnici se v trenutku občutneje nagne na eno ali drugo stran. Dokler odkloni niso preveliki, ne občutimo nobene oblike stresa, vendar imamo občutek, da smo prijetno vznemirjeni. Kadar pa jeziček zapusti območje, ki smo ga poimenovali normalno območje, začne prevladovati škodljivi stres.

Njegova stopnja je odvisna od velikosti neravnotežja med zahtevami in sposobnostmi ter ima dva vzroka:

• drugačno dojemanje zahtev,
• drugačno dojemanje sposobnosti za spopadanje s težavami.

Občutje prijaznega stresa prevlada takrat, kadar so sposobnosti za obvladovanje večje od zahtev. Takšno neravnovesje, ki je pravzaprav razširitev normalnega območja stresa, je prijetno in se bistveno razlikuje od neravnovesja, ki ga povzroči občutje pomanjkanja sposobnosti. Prijazni stres nas navda s samozavestjo in prevzame nas umirjenost, uravnovešenost, samozavest, ustvarjalnost, učinkovitost, uspešnost, občutek, da držimo v rokah vse niti, s katerimi bomo zlahka obvladali naloge, izzive in zahteve.

Kadar se zahteve začnejo kopičiti in povzročati bojazen, da jim ne bomo kos, moramo previdno oceniti svoje sposobnosti. Če presodimo, da zahteve presegajo naše sposobnosti za obvladovanje, bo naša tehtnica opazneje zanihala in jeziček se bo ustavil v območju škodljivega stresa. Naštejmo nekaj značilnih preobremenitev, ki lahko porušijo krhko ravnovesje stresa: opravljanje zahtevnih nalog v hudi časovni stiski, prevzemanje zahtevnih zadolžitev in spoprijemanje z nalogami, ki jim nismo kos, napredovanje na delovnem mestu, ki presega naše sposobnosti, nesorazmerje med prejemki in izdatki, zaskrbljenost zaradi morebitne brezposelnosti, sovpadanje težav v zasebnem življenju in na delovnem mestu … Seznam bi lahko dopolnjevali v neskončnost, če pa se lotimo stresa z razumom, lahko hitro prepoznamo okoliščine, ki nas pahnejo v območje nemoči in škodljivega stresa. Dandanes negativni stres verjetno predstavlja poligon za večino bolezni sodobnega časa. Med zelo moteče spadajo tudi spominske luknje.

Kako si zapomniti več – navodila za uporabo

O spominu bi lahko zapisali veliko pomembnih besed. Je izjemno bogastvo, saj nam omogoča povezovati preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo, ter hkrati podlaga naše osebnosti ter občutka sebe. Je vir frustracij, ko se nikakor ne moremo spomniti pomembne informacije, je neusmiljeno prekletstvo, ko bi radi izbrisali ali spremenili napake, ki smo jih zagrešili v preteklosti.

Spomin je gotovo med najbolj proučevanimi duševnimi sposobnostmi. O njem zelo veliko vemo, hkrati pa to znanje uporabljamo mnogo redkeje, kot bi lahko. Že majhni triki nam omogočajo, da si lahko zapomnimo več in za dlje časa, če smo le pripravljeni vložiti malce miselnega napora in dodati svojemu načinu življenja gibanje – že hoja je zelo učinkovita.

Gibanje kot užitek

»Živimo v času, ko je človek zagospodaril naravi, preden se je naučil gospodariti samemu sebi.«

Gibanje je bogato z vsebinami in je veliko več kot mehanična dejavnost ali kakršenkoli dinamizem. Združeno je z globalno razumnostjo telesa in našo osebnostjo, zato lahko rečemo, da je gibanje motiv za zadovoljstvo in užitek. Krepi naš fizični tonus, pa tudi duha in osebnost, in ne more biti drugače, kot da nam prinaša zadovoljstvo in radost, zavedanje in samozavedanje.

Na tem mestu bi morda lahko postal bolj jasen pomen pojma »razumen«, ki ga dodajamo gibanju. Gibanje je izraz, ki ga pripisujemo lokomotornemu aparatu in zelo empiričnemu razumevanju človeka – potrebi po obstoju.

Gibanje je torej življenjski in bivalen izraz razumnosti in občutka počutiti se dobro in biti živ. To nam pomaga razumeti, čemu gibanje: za rast, za ohranitev, za odkrivanje, za nabiranje lastnih izkušenj in znanja, za boljše poznavanje samega sebe, drugih, zunanjega sveta. Pa tudi za odhod iz bolezni, za ponovno odkritje prijetnega, za učinkovito telo in budnega duha, ki delujeta celostno in skladno.

In nenazadnje: gibanje je način, kako ohranjamo svoje možgane zdrave, in tudi način, kako jih zdravimo!

Življenje v mestu škodi našim možganom

Sprehod po zelo obljudeni mestni ulici s spremljajočim prometom in reklamnimi napisi negativno vpliva na naše najbolj osnovne kognitivne sposobnosti. Naš um potrebuje naravo.

Mesta so že od nekdaj središča intelektualnega življenja. Nenazadnje so se tudi naši veliki možje, kot so Vega, Prešeren, Cankar in Plečnik, izoblikovali na dunajskih šolah, v mestnem okolju, vendar moramo priznati, da so sodobna mesta zelo nenaravna življenjska okolja. Tako že krajše zadrževanje v gneči zmanjša našo sposobnost samoobvladovanja in pomnjenja, blagodejen pa je lahko že samo pogled na drevored. V današnjem času, ko v razvitem svetu večina prebivalstva (več kot 70 odstotkov) živi v mestih, zanemarjamo moč narave.

Mesto ponuja celo paleto dejavnikov, ki nam neprestano kradejo pozornost. Izogniti se je treba mimoidočim, paziti, kako bomo prečkali cesto, osredotočeni moramo biti na to, kam smo namenjeni in kako bomo tja prišli. Pri tem nam mora naš um neprestano odvračati pozornost od nepomembnih stvari, kot so na primer svetlikajoči se napisi. Prisiljeni smo nadzorovati zaznavanje okolja. Neprestano presojanje tega, kaj je vredno naše pozornosti in kaj ne, utruja naše možgane in je energijsko potratno. Sprehod v parku pa od nas ne zahteva nadzorovanega zaznavanja in tako privarčujemo pri energiji za presojanje.

Mesta očitno razkrivajo šibkosti nekaterih naših najpomembnejših umskih funkcij. Ste se kdaj znašli za volanom svojega avtomobila v prometni konici? Ste že izgubili potrpljenje? Kar nekaj študij namreč gnečo, nenaden hrup in nekatere druge dejavnike urbanega okolja povezuje s povečano agresivnostjo pri ljudeh. Raziskovalec Univerze v Illinoisu Frances Kuo je s proučevanjem policijskih poročil o nasilju ugotovil, da je več družinskega nasilja v soseskah, kjer je manj zelenja. Zaradi burnega življenja v mestu težje nadzorujemo svoja čustva.

Verjeli ali ne, urbano okolje pa spodbuja inovativnost. To presenetljivo dejstvo so ugotovili ameriški in nemški znanstveniki v skupni študiji. Z uporabo nekaterih algoritmov so dokazali, da nekateri urbani dejavniki, ki sicer negativno vplivajo na naše umske sposobnosti, kot je na primer gneča, ugodno vplivajo na našo inovativnost. Gonilo te urbane kreativnosti je t. i. »koncentracija socialnih interakcij«.

Sami moramo poiskati način, kako ublažiti psihološko škodo življenja v mestih in hkrati ohraniti vse ugodje bivanja, ki ga nudijo. Nemški pregovor pravi: »Veselje in zmernost sta najboljša zdravnika.«

Možgane lahko preoblikujemo

Hipokrat je že v 5. stoletju pred našim štetjem zapisal: »Ljudje bi se morali zavedati, da iz možganov in samo iz možganov izvirajo užitki, smeh in šale, pa tudi bridkosti, bolečine, bolesti in strahovi. Skozi njih razmišljamo, vidimo, slišimo in razločujemo grdo od lepega, slabo od dobrega in prijetno od neprijetnega.«

Fiziološka posebnost, ki nam omogoča ohranjanje in razvoj kulture, so svojevrstno razviti človeški možgani. Možgani so kompleksen organ v človeški glavi in edini organ, ki ga ni mogoče zamenjati. Obsegajo približno 100 milijard živčnih celic, ki sestavljajo 3,2 milijona kilometrov »žic« in ustvarjajo »milijon milijard« povezav. Vse skupaj je zapakirano v liter in pol prostornine ter porabi približno toliko energije kot nočna lučka.

Ni dovolj, da smo zadovoljni, mirni ali srečni; svoja občutja moramo tudi opaziti in se jih zavedati. Idejo, ki jo lahko imenujemo »strategija dobrega počutja«, je oblikoval italijanski psihiater Giovanni Fave pri delu z depresivnimi pacienti.

Preizkus vrednotenja lastnih občutij je izvedel na svojih študentih. Ponavljal ga je na vsakem od svojih predavanj, kjer so morali študentje svoja doživetja razdeliti na pozitivna in negativna, potem pa jih razčleniti ter natančno opisati. Zanimivo je, koliko zahrbtnosti včasih sproducirajo naši možgani in nam s tem kvarijo trenutke ugodja. Zavedati se moramo, da vsako neugodje za naše telo pomeni stres.

Če svoja negativna občutja ozavestimo, se jih lažje znebimo. S tem preoblikujemo svojo telesno kemijo v ugodno ali vsaj manj neugodno ter seveda posledično blažimo svojo stresno reakcijo.

Zadovoljstvo je kot mozaik sestavljeno iz nešteto drobnih doživetij, ki pa jih je treba tudi doživeti. Zato ne potrebujemo nikakršne ogromne spremembe, vendar mora vsak človek sam ugotoviti, kaj ga osrečuje.

»Ljudi ne vznemirjajo stvari, marveč mnenja, ki si jih o njih ustvarijo.«

Epiktet

Viri:

• Atkinson, W.: Znanost diha. DP, založništvo, Mengeš 2009
• Chopra, D.: Pomladite se, živite dlje. Učila, založba, Tržič 2003
• Fengler, J.: Nudenje pomoči utruja. Temza, Ljubljana 2001
• Gladwell, M.: Prebojniki. Mladinska knjiga, Ljubljana 2009
• Gregs, O.: Obvladajmo stres. Cankarjeva založba, Ljubljana 1993
• Kožar, A.: Premagajmo stres in druge bolezni. Lunik, Ljubljana 1995
• Loreau, D.: Umetnost preprostosti. Vale-Novak, Ljubljana 2009
• Luban-Plozza, B.: V sožitju s stresom. DZS, Ljubljana 1994
• Praper, P.: Razvojna analitična psihoterapija. Inštitut za klinično psihologijo, Ljubljana 1996
• Schreiber, H.: Kriza srednjih let. DZS, Ljubljana 1997
• Kuo, F. E., Sullivan, W. C.: 2001. Environment and crime in the inner city. Does vegetation reduce crime?, Environment and Behavior, 2001, str. 343-367
• Bettencourt, L. M. A., Lobo, J., Helbing, D., Kühneret, C., West, G. B.: Growth, innovation, scaling, and the pace of life in cities. PNAS, 2007, str. 7301-7306
• Berman, M. G., Jonides, J., Kaplan, S.: The cognitive benefits of interacting with nature. Psychological Science, 2008, str. 1207-1212

Prispevek je narejen po predavanju, s katerim je avtorica sodelovala na 19. Odvetniški šoli v Portorožu 14. aprila 2018.

Ovjavljen je bil v reviji Odvetnik, št. 3 (86) / 2018

piše: Tanja Kaltnekar, revija Denar št. 494/2019

Agrarna skupnost je skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe in ni davčni zavezanec za plačilo davkov.

V današnjem prispevku vam predstavljam precej neznano obliko delovanja skupnosti v Sloveniji. To so agrarne skupnosti, ki jih v Sloveniji obstaja kar nekaj. Glede na to, da gre za večini davčnih strokovnjakov neznano obliko, katere delovanje je z davčnega vidika lahko zapleteno, ne bo odveč nekaj dodatnih informacij, ki vam mogoče kdaj pridejo prav.

Pojem agrarna skupnost

Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnostih ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99, 72/00 in 87/11; v nadaljevanju: ZPVAS) opredeljuje pojem agrarna skupnost kot skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti.

Člani agrarne skupnosti so lastniki zemljišč, ki se odločijo za skupno sodelovanje na določenem območju. Kot lastniki se lahko pojavljajo v različnih oblikah:

• fizične osebe, ki imajo status kmeta,
• fizične osebe brez statusa kmeta,
• družbe,
• občine,
• samostojni podjetniki.

Član je torej lahko vsak, ki je lastnik zemljišča, ki ga obsega določena agrarna skupnost.

Šteje se, da je agrarna skupnost organizirana, ko je na podlagi ZPVAS vpisana v register agrarnih skupnosti. Register je javna evidenca o agrarnih skupnostih in o njihovem članstvu. Register agrarnih skupnosti in njihovih članov vodi za kmetijstvo in gozdarstvo pristojni organ.

ZPVAS nadalje določa, da agrarna skupnost ni pravna oseba, vendar ima lahko odprt svoj transakcijski račun pri poslovni banki. Ne glede na dejstvo, da ni pravna oseba, ima procesno sposobnost, to je sposobnost biti stranka v sodnih, upravnih in drugih postopkih pred državnimi organi ali nosilci javnih pooblastil. V davčnih postopkih agrarna skupnost nima procesne sposobnosti in tako ne more biti stranka v davčnih postopkih, niti se ne more šteti za plačnika davka. Ker ne more biti stranka v davčnih postopkih, to predstavlja z davčnega vidika velik izziv pri vseh primerih izplačil dohodkov.

Člani agrarne skupnosti sodelujejo pri upravljanju agrarne skupnosti skladno z njihovim deležem v lastništvu zemljišč, ki je vključeno v agrarno skupnost. Vsaka agrarna skupnost ima temeljni akt, s katerim določi ime in sedež agrarne skupnosti, namen in cilje delovanja, naloge, organe, volitve v organe, seznam zemljiških parcel itd. Obvezni organi agrarne skupnosti so: občni zbor (skupščina ali svet), predsednik in namestnik predsednika, upravi odbor in nadzorni odbor ter drugi, če tako izhaja iz temeljnega akta.

Dohodki agrarne skupnosti

Agrarna skupnost lahko s premoženjem, s katerim upravlja, dosega tudi dohodke, ki se morajo zbirati na transakcijskem računu. To so dohodki iz naslova:

• sklepanja pogodb,
• subvencij,
• odškodnin za neuporabo zemljišč,
• dajanja zemljišč v najem,
• prihodki od prodaje nepremičnega premoženja,
• donacije in drugi viri.

Ta sredstva se porabijo za plačilo stroškov, ki jih ima agrarna skupnost (npr. žičnice, ureditev gozdnih poti, planine, žage, itd.), in tekoče delovanje. Morebitni presežek sredstev se lahko deli med člane glede na višino njihove lastniške udeležbe v skupnosti.

Takoj ko pridemo do dohodkov, ki jih lahko pridobi agrarna skupnost, se pojavi vprašanje, kako z davčnega vidika te dohodke obravnavati, saj se agrarna skupnost ne šteje za davčnega zavezanca po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb in torej ni dolžna predlagati obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Povedano drugače, vsak dohodek agrarne skupnosti je treba obravnavati kot dohodek posameznega člana glede na njegov status in to je v praksi velik izziv.

1. Član agrarne skupnosti je oseba, ki ima status kmeta

Znotraj te kategorije se lahko pojavijo tri različne možnosti:

a) Član agrarne skupnosti je fizična oseba, ki ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi katastrskega dohodka.

b) Član agrarne skupnosti je fizična oseba, ki ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov.

c) Član agrarne skupnosti je oseba, ki ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi katastrskega dohodka in je član strojnega krožka.

Dohodki, ki pripadajo takemu članu agrarne skupnosti, se obdavčujejo skladno s pravili, ki veljajo za posamezni status kmeta in se torej pripisujejo njegovim ostalim dohodkom iz naslova tega statusa.

2. Član agrarne skupnosti je fizična oseba, ki opravlja dejavnost

Člani v okviru agrarne skupnosti lahko opravljajo tudi druge dejavnosti, ki se ne štejejo v osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost. Dohodki, prejeti v okviru opravljanja teh dejavnosti, se štejejo za dohodke iz dejavnosti. Obdavčitev dohodkov iz dejavnosti je odvisna od načina ugotavljanja davčne osnove (po dejanskih podatkih ali skladno z normirani odhodki).

V to skupino sodijo tudi člani agrarne skupnosti, ki imajo registrirano dopolnilno dejavnostjo na kmetiji, in člani, ki ugotavljajo davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi katastrskega dohodka in so člani strojnega krožka.

Če sta izvajalec (agrarna skupnost) in naročnik storitve člana strojnega krožka, se dohodki, ki so pridobljeni z opravljanjem kmetijske in gozdarske dejavnosti v okviru strojnih krožkov, oproščeni dohodnine pri fizični osebi, ki je član agrarne skupnosti in član strojnega krožka ter izpolnjuje pogoje iz 1. točke 26. člena Zakona o dohodnini in Pravilnika o pogojih za oprostitev plačila dohodnine od prejemkov iz medsosedske pomoči med kmetijskimi gospodarstvi v okviru strojnih krožkov.

3. Član agrarne skupnosti je družba

V tem primeru je družba dolžna delovati skladno z določili Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, kar pomeni, da mora prihodke, ki ji pripadajo s članstvom v agrarni skupnosti, prikazati med svojimi obdavčenimi prihodki.

4. Član agrarne skupnosti je fizična oseba (brez statusa kmeta, brez dejavnosti)

V praksi so pogosti primeri, ko so lastniki tovrstnih zemljišč fizične osebe, ki ne izpolnjujejo pogojev za status kmeta v smislu opravljanja dejavnosti, niti ne opravljajo kakšne druge dejavnosti. To so lahko osebe, ki so sicer aktivno zaposlene pri drugih delodajalcih ali celo upokojenci.

Zakon o dohodnini v nobenem od členov posebej ne ureja dohodka iz naslova agrarne skupnosti, zato menim, da se v tem primeru prejeti dohodek obravnava kot tako imenovani drugi dohodek po 105. členu Zakona o dohodnini. Navedeni člen v 11. točki 3. odstavka določa, da če ne gre za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice, niti za dohodek iz kapitala ter hkrati za tak dohodek ni predpisana oprostitev, je to drugi dohodek.

Od tovrstnega dohodka se plača 25-odstotna akontacija dohodnine, na letni ravni pa se prišteva k ostalim dohodkom, ki so obdavčeni po dohodninski lestvici. Velja dodati, da mora vsak prejemnik tovrstnega dohodka le-tega prijaviti davčnemu organu sam, in sicer v 15 dneh od dneva prejema dohodka na transakcijski račun, kajti vsa izplačila se morajo vršiti po transakcijskih računih.

Dohodki iz naslova najemnine

Pogost dohodek agrarne skupnosti je najemnina iz naslova oddajanja kmetijskih in gozdnih zemljišč. Šteje se, da četudi je ta zemlja del agrarne skupnosti, da se dohodek pripiše vsakemu od članov agrarne skupnosti. Davčna obravnava in način plačila dohodnine od najemnine je odvisen od tega, komu se daje zemljišče v najem in kdo daje zemljišče v najem oziroma kdo je prejemnik dohodka iz oddajanja v najem.

Navedeni dohodki so pri fizični osebi obdavčeni po III. 5. 1 poglavju Zakona o dohodnini, ki ureja dohodek iz oddajanja premoženja v najem, če ga fizična oseba ne dosega v okviru svojega organiziranega podjetja oziroma organizirane dejavnosti. Davčna osnova za dohodek iz oddajanja premoženja v najem se zmanjša za normirane stroške v višini 10 odstotkov od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem. Ne glede na to, lahko zavezanec namesto normiranih stroškov uveljavlja dejanske stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja, če jih v času oddajanja premoženja v najem za navedeno premoženje plačuje sam. Dohodnina od najemnine se izračuna in plača po stopnji 25 odstotkov od davčne osnove in se šteje za dokončni davek.

Davčna obravnava glede na status najemojemalca

a) Najemojemalec je fizična oseba

Če se premoženje (npr. kmetijska ali gozdna zemljišča) daje v najem fizični osebi, ki ne opravlja dejavnosti, morajo fizične osebe, ki so člani agrarne skupnosti, katera oddaja zemljišča v najem, najpozneje do konca februarja tekočega leta za preteklo leto vložiti napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem glede na svoj delež v agrarni skupnosti. Davčni organ na tej podlagi izda odločbo o odmeri dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem.

b) Najemojemalec je pravna oseba oziroma fizična oseba, ki opravlja dejavnost

Če se zemljišče oddaja osebi, ki se šteje za plačnika davka v skladu z 58. členom ZDavP-2 (npr. pravni osebi ali fizični osebi, ki opravlja dejavnost), je plačnik davka dolžan za davčnega zavezanca, člana agrarne skupnosti, ki je fizična oseba, izračunati, odtegniti in plačati dohodnino v breme dohodka člana agrarne skupnosti, ki je fizična oseba.

Obdavčitev po ZDDV-1

Agrarna skupnost je skupnost fizičnih in pravnih oseb in ni davčni zavezanec za namene DDV, ker nima pravne subjektivitete – ni pravna ali fizična oseba, ki bi ji lahko določili status »osebe« kot davčnega zavezanca na podlagi 5. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1).

Za namene DDV se pri agrarni skupnosti ne določa letnega prometa. Davčni zavezanec, ki mora predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, je lahko samo posamezna fizična ali pravna oseba, član agrarne skupnosti, ki izpolni pogoje za identifikacijo za namene DDV iz 94. člena ZDDV-1.

Glede na navedeno agrarna skupnost ne more izdajati računov v svojem imenu. Agrarna skupnost pa lahko izda račun v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZDDV-1, in sicer kot tretja oseba v imenu in za račun posamezne fizične ali pravne osebe, člana agrarne skupnosti.

Izplačila agrarne skupnosti izvajalcem za opravljene storitve

Za agrarno skupnost, ki nima statusa davčnega zavezanca in se posledično tudi ne more šteti za plačnika davka, pomeni vsako izplačilo za opravljene storitve, ki jih želi izvesti fizični osebi na podlagi pogodbe o delu (podjemne pogodbe), izplačilo v bruto znesku, brez davčnih odtegljajev in brez poročanja davčnemu organu. To je precej neobičajno za slovenski prostor in za prejemnika. Dejstvo je, da mora prejemnik to vedeti, saj je posledično dolžan sam napovedati dohodek davčnemu organu v roku 15 dni od prejema. Na podlagi napovedi mu bo davčni organ najprej obračunal predpisane prispevke, potem pa odmeril tudi 25-odstotno akontacijo dohodnine, ki jo bo obračunal od 90-odstotne davčne osnove, ki se lahko zmanjša tudi za uveljavljene dejanske stroške prevoza, ki jih je imel izvajalec z izvedbo storitev.

Če gre za plačilo opravljenih storitev družbi ali fizični osebi, ki opravlja samostojno dejavnost (npr. odvetnik), to za prejemnika predstavlja prihodek kot tak, ki ga evidentira skladno s pravili, ki zanj veljajo.

Zaključek

Današnja tematika je za nekatere mogoče res malo bolj eksotična, vendar dokazuje, da vsa siceršnja pravila, ki navadno veljajo ob izplačilu dohodkov s strani izplačevalcev, ki imajo nek formalni status, kar praviloma velja tudi za agrarne skupnosti, v tem primeru ne veljajo in to zahteva precej pozornosti, če želimo zadostiti davčnim predpisom, ki nedvomno niso prilagojeni tovrstnim primerom.

Tudi za agrarne skupnosti bi morale veljati določene poenostavitve oziroma bi morale imeti status davčnega zavezanca in plačnika davka. Najmanj, kar bi bilo treba spremeniti, je, da dobijo z davčnega vidika status, kot to velja za upravnike stavb, ki na primer pobirajo najemnino za skupne prostore v imenu in račun lastnikov in tudi plačujejo davčni odtegljaj za vse lastnike, ki so fizične osebe.

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon., Izobraževalna hiša Cilj

V članku, objavljenem 26. 3. 2019, smo pisali o tem, kakšno stališče je zavzel FURS in kakšno davčna strokovna javnost, kot so sebe upravičeno poimenovali Člani odbora sekcije preizkušenih davčnikov, ki so želeli razpravljati z Ministrstvom za finance o amortizaciji pravice do uporabe sredstev iz najema.

Že nekaj dni po objavi članka je Ministrstvo poslalo svoj odgovor, v katerem je ocenilo, da razprava o tem ni potrebna. Zakaj, preberite v nadaljevanju, kjer v ležečem tisku objavljamo del odgovora.

V zvezi z navedenim vas obveščamo, da je v tem letu predvidena dopolnitev ZDDPO-2, ki bo naslovila davčno obravnavo amortizacije nove kategorije sredstev, ki se pri poslovnih najemih po novem za računovodske namene izkazujejo kot sredstva, ki predstavljajo pravico do uporabe. Cilj predloga zakona bo približati priznavanje odhodkov za davčne namene v posameznih davčnih obdobjih dejanskim najemninam v tem obdobju ter omogočiti uporabo nove ureditve za nazaj, to je od 1.1.2019 dalje. Glede na navedeno ocenjujemo, da sestanek v tej fazi ni potreben.

Upamo, da zapisano drži, saj je bil dokument izdan 1. aprila 2019. Torej če ne bodo odhodki priznani v skladu s spremenjenimi računovodskimi pravili, bodo pa vsaj blizu zneskom najemnin, kakorkoli bomo že to za davčne namene morali izračunati.

Celoten dokument je dostopen na spletni strani Slovenskega inštituta za revizijo.

piše: mag. Januša Grumerec Prosenc, višja pravosodna svetovalka na Višjem delovnem in socialnem sodišču, revija Odvetnik št. 89/2019

Pravica do plačanega letnega dopusta je temeljna socialna pravica delavca. Lahko se zgodi, da delavcu po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ostane neizrabljen dopust. Vprašanje, ki se ob tem zastavi, je, ali je delavec, glede na ugotovljene okoliščine, ki so razlog za to, da ni izrabil plačanega letnega dopusta, upravičen do denarnega nadomestila zaradi neizrabe svoje pravice. Na tem področju obstaja bogata sodna praksa Sodišča EU in nacionalnih sodišč, ki sodijo v delovnih sporih, in ta praksa pomembno vpliva na razvoj tega instituta. Zato je v obravnavanem prispevku opravljen pregled novejše sodne prakse o upravičenosti delavca do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Pravica do plačanega letnega dopusta je temeljna socialna pravica delavca. Določena je v številnih mednarodnih in evropskih dokumentih. Temeljni dokument Mednarodne organizacije dela je Konvencija MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu. V okviru Sveta Evrope je v revidirani Evropski socialni listini priznana pravica do najmanj štiritedenskega plačanega letnega dopusta.³ Na ravni Evropske unije (EU) Listina Evropske unije o temeljnih socialnih pravicah (Listina)⁴ med poštenimi in pravičnimi delovnimi pogoji delavca posebej omenja pravico vsakega delavca do omejenega delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter plačanega letnega dopusta.⁵ Na ravni sekundarnega prava EU vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust podrobneje ureja Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES),⁶ ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Ta določba ni navedena med določbami Direktive 2003/88/ES, pri katerih so dovoljena odstopanja ali drugačno urejanje v pogodbi o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem.

Zelo pomembno vlogo v EU ima Sodišče EU. To pravo EU razlaga, njegove odločbe so zavezujoče in učinkujejo erga omnes, ter ne zgolj inter partes med strankami spora. Sodišče EU s svojimi stališči pomembno vpliva tudi na razvoj obravnavanega instituta. S tega vidika so zanimive odločbe, ki so bile izdane v zvezi s pravilno razlago 31. člena Listine in 7. člena Direktive 2003/88/ES. V tem okviru je treba opozoriti na sodbe Sodišča EU v naslednjih zadevah: Schultz-Hoff in drugi (C-350/06), Stringer in drugi (C- 520/06), Neidel (C-337/10), Bollacke (C-118/13), Fenoll (C-316/13), Maschek (C-341/15), King (C- 214/16), Kreuziger (C-619/16), Bauer (C-569/16 in C-570/16) ter Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C-684/16).

Sodna praksa Sodišča EU

Pravico do plačanega letnega dopusta vsakega delavca je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU treba šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava EU, od katerega odstopanja niso mogoča, in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88/ES. Pravica do plačanega letnega dopusta kot načelo socialnega prava EU ni le posebej pomembna, ampak je tudi izrecno določena v drugem odstavku 31. člena Listine, ki ji prvi odstavek 6. člena Pogodbe o EU priznava enako pravno veljavnost, kot jo imata temeljni pogodbi, Pogodba o Evropski uniji in Pogodba o delovanju Evropske unije.⁷

V skladu z ustaljeno sodno prakso je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta kot temeljnega načela socialnega prava EU, saj ta pravica vključuje tudi pravico do plačila. Izraz »plačani letni dopust«, ki ga je zakonodajalec EU med drugim uporabil v 7. členu Direktive 2003/88/ES, namreč pomeni, da mora biti delavec tudi med letnim dopustom plačan. V obdobju počitka in oddiha mora prejeti običajno plačo.⁸ Plačilo dopusta je namenjeno temu, da lahko delavec dopust, do katerega je upravičen, dejansko izrabi.⁹ Cilj pravice do plačanega letnega dopusta je delavcu omogočiti, da se spočije od izvajanja nalog, ki jih ima na podlagi pogodbe o zaposlitvi, in da ima na voljo čas za sprostitev ter razvedrilo.¹⁰ Z določbo, po kateri minimalnega obdobja plačanega letnega dopusta, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, se želi zagotoviti, da ima delavec na voljo dejanski počitek, da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja.¹¹

Ko delovno razmerje preneha, delavec plačanega letnega dopusta, do katerega je upravičen, dejansko ne more več izrabiti. Da bi se preprečilo, da bi bila zaradi te nezmožnosti delavcu odvzeta vsaka možnost uveljavljati to pravico, čeprav v denarni obliki, drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES določa, da ima delavec za neizrabljene dni letnega dopusta pravico do denarnega nadomestila.¹² Ta določba za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot tega, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.¹³

Iz sodne prakse Sodišča EU nadalje izhaja, da navedena določba nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, v skladu s katerima se delavcu, ki ni imel možnosti, da celoten letni dopust, do katerega je bil upravičen, izrabi pred prenehanjem delovnega razmerja (zlasti zato, ker je bil v celotnem referenčnem obdobju ali v njegovem delu na bolniškem dopustu), ob prenehanju tega delovnega razmerja za neizrabljen plačani letni dopust ne izplača nikakršnega denarnega nadomestila.¹⁴ Enako velja za delavke na porodniškem dopustu, ki so zaradi tega dejstva nezmožne opravljati svoje naloge v okviru svojih delovnih razmerij in katerih pravice do plačanega letnega dopusta morajo biti zagotovljene v času tega porodniškega dopusta ter mora biti omogočeno, da se te pravice izkoristijo v obdobju, ki ni obdobje porodniškega dopusta.¹⁵

Sodišče je prav tako razsodilo, da se 7. člena Direktive 2003/88/ES ne sme razlagati tako, da lahko pravica do plačanega letnega dopusta in posledično pravica do denarnega nadomestila iz drugega odstavka tega člena ugasneta zaradi smrti delavca. Poudarilo je, da bi v primeru, če bi obveznost plačila za letni dopust ugasnila s prenehanjem delovnega razmerja zaradi smrti delavca, to pomenilo, da bi nepredvidljiva okoliščina povzročila retroaktivno popolno izgubo same pravice do plačanega letnega dopusta.¹⁶ Zato se pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust z dedovanjem lahko prenese na njegove pravne naslednike.¹⁷ Ugasnitev pridobljene pravice delavca do plačanega letnega dopusta ali njegove povezane pravice do nadomestila za neizrabljen letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja, ne da bi zainteresirana oseba imela dejansko možnost, da to pravico do plačanega letnega dopusta uveljavi, bi škodovala vsebini te pravice.¹⁸ Prejetje denarnega nadomestila, če je delovno razmerje prenehalo s smrtjo delavca, je torej nujno za zagotovitev polnega učinka pravice do plačanega letnega dopusta, ki je delavcu zagotovljena.¹⁹

Sodišče EU je posebej poudarilo, da na podlagi njegove sodne prakse, ni mogoče sklepati, da mora biti delavec, ne glede na okoliščine, ki so razlog za to, da ni izrabil plačanega letnega dopusta, še vedno upravičen do pravice do letnega dopusta iz prvega odstavka 7. člena Direktive 2003/88/ES, v primeru prenehanja delovnega razmerja pa do pravice do nadomestila zanj v skladu z drugim odstavkom tega člena.²⁰

Navedeni člen direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, vendar le, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je ugasnila, dejansko možnost izrabiti pravico, ki mu je zagotovljena z navedeno direktivo.²¹

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Mojca Koder, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3-4/2018

V prispevku obravnavamo vrste pravnih oseb (angl. corporate vehicles), ki se najpogosteje uporabljajo za prikrivanje nezakonito pridobljenega premoženja, pa najsi gre za gospodarske družbe, sklade ali podobne strukture. Uspešnost preiskav zlorab pravnih oseb za prikrivanje nezakonito pridobljenega premoženja v veliki meri zavisi od sposobnosti in znanja preiskovalca identificirati dejanske lastnike ali uporabnike (angl. beneficial owners ali users) nezakonito pridobljenega premoženja in povezati storilce konkretnih kaznivih dejanj s temi uporabniki, pa najsi bodo ti locirani v matični državi ali v davčnih oazah (angl. offshore). Zato je za preiskovalce zelo pomembno poznati in razumeti tipologije pomoči in struktur, preko katerih storilci prikrivajo izvor nezakonito pridobljenega premoženja. V prispevku podrobneje predstavljamo tudi vlogo offshore finančnih centrov pri prikrivanju nezakonito pridobljenega premoženja.

Kaj so corporate vehicles?

V sodobnem globalnem svetu uspevajo storilci kaznivih dejanj in organizirane kriminalne združbe prikrivati izplen iz nezakonitih poslov na vedno bolj sofisticirane načine. Osnovni namen teh sofisticiranih načinov je zakriti oziroma navidezno prekiniti povezavo med storilci kaznivih dejanj in izplenom iz le-teh.

Eden od takšnih načinov je uporaba oziroma zloraba pravnih oseb za prikrivanje nezakonito pridobljenega premoženja. V tuji strokovni literaturi se za tovrstne pravne osebe uporablja izraz corporate vehicles. V slovenski praksi ustreznega prevoda tega termina nismo zasledili, zato v nadaljevanju tega prispevka za tovrstna orodja za prikrivanje nezakonito pridobljenega premoženja uporabljamo angleški izraz corporate vehicle[1] oziroma skrajšano CV.

Pri tem je potrebno razumeti, da so corporate vehicles v osnovi zakonite pravne osebe, ki pa jih je moč, pod določenimi pogoji, zlorabiti za nelegalne namene, kot so pranje denarja, plačilo ali prejemanje podkupnin, korupcija, zloraba javnih sredstev, davčne utaje, tržne manipulacije ipd.

Storilci z izvajanjem različnih transakcij preko pravnih oseb, recimo s pretakanjem sredstev preko več različnih bančnih računov, odprtih v različnih jurisdikcijah, kar onemogoča zagotavljati ustrezno revizijsko sled, poskušajo ustvariti vtis, da premoženje izvira iz zakonitih virov.

Primer[2]: oseba X prejme podkupnino kot »nagrado« za posredovanje pri sklenitvi pogodbe z družbo A, katere lastnik je oseba Y. Družba A prenese denarna sredstva na družbo B, slamnato družbo, ki je ravno tako v lasti osebe Y, in sicer kot plačilo za izvedene storitve. Denar se nato dvigne z računa družbe B in se preko borznega posrednika vplača v investicijski portfelj, in sicer na ime osebe W, ki navidezno nastopa namesto osebe X. Oseba W odpre račun pri istem borznem posredniku v imenu družbe D, ki je slamnata družba, ki pripada sinu osebe X. Denar na računu osebe W se uporabi za nakup delnic na prostem trgu, nato pa so te delnice prodane družbi D. Družba D proda delnice po višji ceni in uporabi dobiček za sklenitev fiksnega depozita in kasneje kupi zavarovalno polico v imenu osebe X.

Kot corporate vehicles se v praksi pojavljajo gospodarske družbe, skladi, fundacije in podobne strukture. Njihova zloraba za prikrivanje dobičkov iz nezakonitih poslov v praksi narašča. Ker banke in druge finančne institucije zaostrujejo svoje interne kontrole in instrumente za preprečevanje pranja denarja, se kriminalne združbe odzivajo z uporabo CV-jev za prikrivanje in preoblikovanje nezakonito pridobljenega premoženja pred njegovo integracijo v finančni sistem.

Kaj so trust and company service providers?

V mnogih primerih storilci ne delujejo sami, ampak se poslužujejo 'profesionalnih' storitev pri ustvarjanju kompleksne strukture transakcij, s katerimi brišejo sled za nezakonitimi posli. Tovrstne storitve izvajajo specializirani ponudniki, imenovani trust and company service providers (TCSPs). Tudi prevoda tega izraza ni zaslediti v slovenski literaturi, zato specializirane ponudnike 'profesionalnih' storitev v nadaljevanju tega prispevka poimenujemo z izrazom TCSP-ji.

Financial Action Task Force (FATF[3]) definira TCSP-je kot katerokoli dejavnost, ki zagotavlja sledeče storitve tretjim osebam:

• agentske storitve pri ustanavljanju pravnih oseb;

• direktorske in tajniške storitve, ali zagotavljanje oseb za izvajanje teh storitev;

• zagotavljanje poslovnih prostorov, sedeža družbe ali poštnega naslova (za korespondenčne in administrativne potrebe);

• upravljavske storitve skladov, ali zagotavljanje oseb za izvajanje teh storitev;

• nastopanje v vlogi navideznih (slamnatih) delničarjev, ali zagotavljanje oseb za izvajanje teh storitev.

TCSP-ji pogosto ponujajo celotne pakete, ki vključujejo sedež družbe, zagotavljanje slamnatih direktorjev, družbenikov in računovodske storitve, in to za cca. 3.000 USD. Pri tem zaposleni v TSCP-jih pogosto podpisujejo pogodbe v imenu zlorabljenih CV-jev za velike vsote denarja, za kar sami prejmejo le majhno plačilo[4].

Kaj so beneficial owners?

Uspešnost preiskav zlorab pravnih oseb za prikrivanje nezakonito pridobljenega premoženja v veliki meri zavisi tudi od sposobnosti preiskovalca identificirati dejanske lastnike ali uporabnike (ang. beneficial owners ali users) nezakonito pridobljenega premoženja in povezati storilce konkretnih kaznivih dejanj s temi uporabniki, pa najsi bodo ti locirani v matični državi ali v davčnih oazah.

V običajnih razmerah je dejanski upravičenec gospodarske družbe njen delničar, družbenik ali podobno, odvisno od pravne oblike gospodarske družbe. Obstajajo pa tudi situacije, ko ima lahko družbenik v lasti delež družbe v imenu in za korist druge osebe. Takšen delničar se imenuje nominee shareholder, torej slamnati ali navidezni družbenik, druga oseba, ki je dejanski lastnik delnic, pa je beneficial owner, torej dejanski lastnik. Dejanski lastnik je torej oseba, ki je de facto lastnik delnic ali deležev in je upravičena do dobičkov in drugih upravičenj iz teh delnic oziroma deležev.

Dejanski lastniki torej nadzirajo konkretno sredstvo ter direktno ali indirektno uživajo koristi iz lastništva tega sredstva. Ravno tako dejanski lastniki nadzirajo osebo, ki je navidezen lastnik sredstva oz. v imenu katere je bila s ciljem prikriti dejansko lastništvo izvedena neka posamična transakcija.

Poznamo tudi izraz dejanski končni lastnik oziroma oseba, ki dejansko končno kontrolira. Ta izraz se nanaša na situacije, v katerih se lastništvo oziroma nadzor izvajata preko lastniške verige oz. verige sredstev kontrole in nadzora, in torej ne gre na direktno lastništvo ali nadzor.

Najpomembnejše vprašanje, ki si ga preiskovalec zastavlja v finančnih preiskavah pri identificiranju dejanskega lastnika in pri sledenju toka denarja, je: Kdo kontrolira?

Celoten članek je dostopen za naročnike!