TFL Glasnik:
G. Štefanac, že tretji mandat ste predsednik Zbornice računovodskih servisov Slovenije in že to dejstvo govori samo po sebi, da drugega sploh ne naštevam. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri?

Aleksander Štefanac:
Hvala za pohvalo, čeprav je tretji mandat lahko tudi vprašljiv, ali je primerno, da je nekdo že tretji mandat na nekem položaju. Na kaj sem najbolj ponosen? Zagotovo na našo zbornico, ki je postala eden ključnih sogovornikov v državi, kar zadeva zakonodajo v zvezi z računovodstvom, kar zadeva davčno zakonodajo, včasih pa sodelujemo tudi pri pripravah zakonov, ki zadevajo zaposlovanje in podobno.

Ponosen sem tudi, da letos organiziramo že 20. kongres izvajalcev računovodskih storitev. To se je tudi spremenilo, ker že ime kongresa pove, da smo ga razširili ne le na računovodske servise oziroma pogodbene stranke, ampak tudi na računovodje, ki delujejo v podjetjih in niso v računovodskih servisih.

TFL Glasnik:
Mislim, da računovodja kot poklic zahteva ogromno znanja. Ne zgolj računovodske stroke. Včasih smo živeli v prepričanju, da bo računovodja naredil bilance, danes pa terjamo od njega znanje tudi o delovnih razmerjih. Skratka, računovodja je postal skorajda deklica za vse. Po drugi strani moram reči, da ni dovolj cenjen. Vemo, recimo, da če najamemo davčnega svetovalca, se ga plača, če najamemo forenzika, se ga tudi plača, cenitev podjetij prav tako. Zakaj računovodja ne more priti do prave cene?

Aleksander Štefanac:
Mislim, da je to še vedno stvar polpretekle zgodovine, ki se v naših krajih še vedno dogaja. Včasih, ko je bilo vse družbena lastnina, računovodstvo ni bilo pomembno. Ni bilo optimiranja poslovanja, ni bilo optimiranja davčnih obveznosti, ni bilo optimiranja stroškov. To pa zato, ker je bilo vse državno, vse javno, vse je bilo naše in se je samo prelivalo z enega konca na drugega. Mogoče je stvar tudi v tem, da je v prehodnem obdobju, ko smo začeli prehajati na zasebno poslovanje, na zasebne družbe, veliko število računovodij izhajalo prav iz sistema, v katerem optimiranje morda ni bilo najpomembnejše. Pomembnejše je bilo zadoščanje potrebam države. Torej bomo naredili bilance tako, kot je treba, ne bomo se prepirali glede davkov in to je to.

Menim, da se zdaj dvigujeta pomen in pomembnost računovodij, ker podjetja z razvojem digitalizacije, ki ukinja delovno mesto knjigovodje, opažajo, da so knjigovodje napredovali na neko vmesno stopničko: kontrolirajo dokumentacijo, ki jo potem pripravljajo za poročila upravam in lastnikom. Marsikatero funkcijo prevzame pravi računovodja, ki zmore pregledati vse te podatke in spremlja vse, kar se okoli dogaja – tudi to, kakšni so trendi razvoja dejavnosti na svetovni ravni, kaj se dogaja pri zaposlovanju, kaj se dogaja pri pravnih vprašanjih. Res je, dejansko postajamo deklice za vse – pravi mali multipraktiki.

Vse to zahteva ogromno izobraževanja, veliko finančnih sredstev, ki jih mora računovodski servis priskrbeti za svojega računovodjo. To pomeni, da ne more delati za neko smešno ceno.

TFL Glasnik:
Kakšen je trg danes? Še vedno se mi zdi, da se sicer izboljšuje, vendar menim, da bi bilo to treba spraviti na neko višjo raven. Verjamem, da kakšni certifikati ali nazivi preizkušeni računovodja tega ne bodo rešili. Dejansko bo trg naredil največ. Najprej bi se morali zavedati, da je naš računovodja ključna oseba za nas podjetnike, ki nam pomaga, ki razume številke, in da sva v resnici partnerja, mi pa bi morali znati to tudi ceniti.

Aleksander Štefanac:
Dejstvo je, da je okoli 80 odstotkov mikro- in malih podjetij, ki so v zasebni lasti, v resnici družinskih. Ti bi se še zlasti morali zavedati pomembnosti dobrega računovodje, ker gre za družinsko srebrnino, ki jo ima računovodja v rokah. Gre za poslovanje z nasledniki in za naslednike sedanjega lastnika in ustanovitelja – če težim k temu, da imamo neko trajnost v podjetju.

Da, certifikati na neki način že diferencirajo računovodje. Predvsem to zaznavamo pri komunikaciji s tujci, ki iščejo računovodske servise v Sloveniji. Definitivno najprej pogledajo sezname v raznih institucijah. Na naši zbornici, recimo, imamo sezname računovodskih servisov, ki so pristopili in podpisali, da delujejo v okviru standarda, kjer je tudi seznam računovodij, ki so opravili strokov izobraževanje za strokovni naziv.

TFL Glasnik:
Kakšni so certifikati oziroma usposabljanja, ki jih računovodja ali servis lahko pridobi in nekaj štejejo?

Aleksander Štefanac:
Na zbornici podpiramo, da ima vsak računovodski servis vsaj eno osebo, ki je naredila izpit za strokovnega vodjo računovodskega servisa, težimo k temu, da bi čim več računovodskih servisov podpisalo, da je njihovo delovanje v skladu s standardom izvajalcev računovodskih storitev, ki smo ga v zbornici naredili pred dvema letoma. Če pa pogledam malo po drugih organizacijah, potem gre omeniti naziv preizkušeni računovodja na SIR, omenil bi tudi odbor za poenotenje računovodske dejavnosti, kjer naša zbornica sodeluje z Zbornico davčnih svetovalcev, Zvezo računovodij in finančnikov Slovenije, ministrstvom za finance – direktorat za javno računovodstvo, davčno upravo, Ajpesom, ljubljansko in mariborsko ekonomsko fakulteto, Inštitutom za računovodstvo in Simičevim Dizijem.

V okviru tega odbora želimo v prvi vrsti narediti seznam knjigovodij in računovodij, v drugi vrsti pa seznam certificiranih knjigovodij in računovodij, ki so pripravljeni svoje znanje pokazati na izpitu, ki ga organiziramo znotraj tega odbora.

TFL Glasnik:
Kako daleč ste s tem projektom, o tem se govori že kar nekaj časa.

Aleksander Štefanac:
Trenutno je v registru nekaj več kot 650 računovodij – večina so vpisani kot računovodje specialisti. To pomeni, da smo to tisti, ki imamo opravljene kakršne koli izpite v organizacijah, ki sem jih naštel, v odboru, in smo priznani kot računovodje specialisti. To je rang certificiranega računovodje. Znotraj odbora smo izvedli samo en izpitni rok – ena udeleženka je bila uspešna, novembra pa bo drugi izpitni rok, takrat pričakujemo malo večjo udeležbo, saj smo objavili nabor vprašanj o tem, kaj pričakujemo, da bi neki kandidat moral znati.

TFL Glasnik:
To očitno že gre v pravo smer, saj če drži, da je v Sloveniji 4500 računovodskih servisov, takih s certificiranimi strokovnjaki pa 650, sem kot podjetnica zelo neodgovorna, če izberem računovodski servis in ne preverim, komu zaupam svoje finančno poslovanje. To je, kot bi šla k zdravniku in bi rekla, malo me pozdravite, ne bi pa vedela, ali je sploh zdravnik.

Aleksander Štefanac:
Ali če bi svojo diagnozo postavili na googlu. Če primerjam razmere na evropskem trgu in v Sloveniji, je realno število računovodskih servisov, ki bi bili zaupanja vredni, od 1000 do 1200. Takšen je bazen podjetij, ki bi jih bilo treba servisirati in jim ponuditi strokovno podporo. Moramo razumeti, da kakor hitro pride na enega računovodjo v računovodskem servisu 15 ali 20 naročnikov, ne gre več.

TFL Glasnik:
Kako pa je sicer z izobraževanjem? Ali je trg računovodij podhranjen?

Aleksander Štefanac:
Manjka jih.

TFL Glasnik:
Naj torej apelirava na vse ekonomske fakultete, naj vendar konkretneje pristopijo k temu izobraževanju?

Aleksander Štefanac:
Res je. Pri članih in članicah opažamo, da imajo težave pri pridobivanju kadra.

TFL Glasnik:
Morda še zadnje bolj strokovno vprašanje o tem. Ali naj gre tudi apel državi, naj bo čim manj nepotrebnega spreminjanja zakonodaje? Vse te podrobnosti računovodje na koncu resnično odgarajo. Marsikdaj povsem brez potrebe.

Aleksander Štefanac:
Res je. Gotovo ste zasledili polemike okoli nove vlade in o spreminjanju davčne zakonodaje. Dejstvo je, da v Sloveniji nimamo davčno stabilnega okolja, v katerem bi lahko svetovali našim naročnikom, še posebno pa tujcem. Ko se pogovarjamo s tujci, ko jim govorimo, kakšne spremembe so se zgodile od lani do letos, ne morejo verjeti. Rečejo: saj mi smo naš investicijski ciklus nastavili na podlagi tega, kar ste nam dejali. Nastavili smo naš zaposlitveni cikel … Kaj naj mu rečem? Žal, lahko vam le pomagam, da to prebrodimo na najboljši način.

TFL Glasnik:
Prihodnji teden praznujete resnično častitljivo obletnico – 20. obletnico zbornice. Prijavljenih je blizu 400 udeležencev, program je odličen. Kaj jim boste povedali, kaj bo vaše sporočilo?

Aleksander Štefanac:
Vsi bodo najprej deležni veliko zahvale in pohvale, da nam sledijo in se udeležujejo tega dogodka v takem številu. In res, zadnja leta število udeležencev neprenehoma narašča, odzivi in ocene, ki jih dobivamo od njih, so zelo zelo dobri. Od ena do pet se vrtimo nad 4,85 skoraj vedno. Opozorili jih bomo oziroma jim bomo povedali, kaj nas čaka pri spremembah zakonodaje, ki zadeva naše delo. Govor bo o GDPR, davčnih spremembah, spremembah standardov, ki bodo začeli velja 1. januarja 2019.

Velik poudarek bo tudi na mehkih vsebinah: komunikacija, spoznavanje samega sebe – koliko lahko še delaš, da ne porabiš vse energije.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Aleksander Štefanac:
Definitivno se moramo zavedati, da je davčna kultura nekaj, kar bi nam moralo biti položeno že v zibelko. Čeprav se to sliši čudno iz ust računovodje, vendar je dejstvo, da več ko bo ljudi plačevalo davke, manj davkov bomo plačevali. Moram se pohvaliti, da sem od maja letos član upravnega odbora evropskega združenja revizorjev in računovodij EFAA – a ne zaradi mene, temveč zaradi tega, kar to pomeni za našo zbornico. Dejstvo je, da Evropo v marsičem prekašamo. Zato bi morda dodal, da v pogovoru s partnerji v tej organizaciji opažamo, da je stopnja davčne kulture in zavedanja v teh državah še vedno neprimerno višja. Po drugi strani pa se tako radi primerjamo glede višine plač, socialnega in zdravstvenega zavarovanja … Manjka tisti osnovni člen.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, DipIFR

Uvod

S 1. januarjem 2019 se za podjetja začenja novo obdobje računovodenja najemov (lizingov), zlasti kadar so v vlogi najemnikov. V okviru zbirke MSRP je s tem datumom obvezna uporaba MSRP 16 – Najemi, ki je bil sprejet 16. januarja 2016. Torej so bila na voljo kar tri leta za priprave na spremembe.

V EU je bil standard sprejet 31. oktobra 2017 in njegova uporaba je za tista podjetja, ki uporabljajo zbirko MSRP v EU – prostovoljno ali pa na podlagi zakonov, tudi obvezna od 1. januarja 2019 dalje.

In kaj bo torej drugače? Kar nekaj je razlik med obstoječimi rešitvami v MRS 17 in rešitvami v MSRP 16. Standard uvaja model »pravice do uporabe«,ki se odraža v tem, da najemnik na začetku najema pripozna med sredstvi pravico do uporabe sredstva in hkrati obveznost iz najema praktično za vse najeme. V prispevku opozarjamo na vpliv sprememb na računovodske izkaze.

Najemniki

Pravila, ki jih za računovodenje najemov prinaša MSRP 16, bodo zelo spremenila »geografijo« računovodskih izkazov. Spremembe bodo očitne tako glede višine zneskov, ki bodo vključeni v posamezne izkaze (bilanca stanja in izkaz poslovnega izida), porazdelitve prihodkov in odhodkov, povezanih z najemi v času trajanja najema (izkaz poslovnega izida), in seveda z vidika, v katerem delu izkazov – pri poslovanju ali pri financiranju – se bodo zneski pojavljali.

Pomembne spremembe bo doživela bilanca stanja. MRS 17 ločuje najeme na poslovne in finančne najeme. Definicija ene in druge vrste najemov ostaja tudi v MSRP 16 nespremenjena. Vendar pa je relevantna le še za najemodajalce, medtem ko pri najemnikih govorimo zgolj le še o najemih.

Medtem ko so bili finančni najemi izkazani v bilanci stanja najemnika kot sredstvo in obveznost, pa so bili poslovni najemi obravnavani zunajbilančno. To se sedaj spremeni. Skoraj vsi najemi, z izjemo najemov, krajših od enega leta, ter najemov manjših vrednosti, se vključijo v bilanco stanja. Pa še te izjeme ne veljajo absolutno. Za podjetja, ki imajo veliko pogodb o poslovnih najemih, to lahko pomeni veliko spremembo.

Vir: Project Summary and Feedback StatementI, IASB 2016

Spremembe v bilanci stanja bodo vplivale tudi na izkaz poslovnega izida. Celoten znesek poslovnih najemov je bil do sedaj izkazan med poslovnimi odhodki. Pri tem se podjetja tudi niso posebej ukvarjala z razdelitvijo zneska na več sestavin (najeme in storitve, povezane z najemom). Ločevanje pa bo pridobilo na pomenu. Enovit odhodek iz najema se bo tako v izkazu poslovnega izida razdelil na poslovni odhodek v obliki amortizacije pravice do uporabe (sredstvo, ki daje pravico do uporabe najetega sredstva) in pa na odhodek od financiranja za stroške obresti na obveznosti iz najema v obrokih. To pa bo zelo vplivalo na dve neračunovodski meri: EBIT in EBITDA. Poleg tega pa bo tudi celotni poslovni izid slabši v prvih letih najema, saj je delež stroškov financiranja v najemnini v začetku višji.

Vir: Project Summary and Feedback StatementI, IASB 2016

Tudi izkaz denarnih tokov bo spremenil svojo strukturo. Plačila najemnin za poslovne najeme so bila do sedaj vključena v odtoke pri poslovanju. V odtokih iz poslovanja lahko ostanejo (izbira računovodske usmeritve) samo plačila, ki predstavljajo obresti. Plačilo glavnice (preostanek najemnine) pa predstavlja odtok pri financiranju. Plačila najemnin za kratkotrajne najeme in najeme manjših vrednosti pa ostajajo med odtoki pri poslovanju, če je podjetje izbralo praktično rešitev in te najeme obravnava kot odhodke obdobja.

Najemodajalci

Na prvi pogled se zdi, da standard postavlja nove zahteve samo pred najemnike. Vendar pa je nekaj sprememb tudi za najemodajalce. Pozorni morajo biti na novo definicijo najema in pa na podnajeme. Ti so v slovenski praksi kar pogosti. Nekaj novosti je še na področju prodaje in povratnih najemov. Predvsem pa je za najemodajalce nujno, da poznajo tudi spremenjena pravila za najemnike, saj bodo slednji morda prišli z novimi predlogi pri sklepanju najemnih pogodb.

piše: mag. Janez Vončina, magister pravnih znanosti, doktorski kandidat na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, svetovalec, Odvetniška družba Janković, Popović & Mitić OD, Beograd, Srbija

Zagotovitev delnic imetnikom mešanih obveznic – zamenljivih obveznic in obveznic z delniško nakupno opcijo, je po določbi prve alinee prvega odstavka 343. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)[1] eden od dopustnih namenov pogojnega povečanja osnovnega kapitala. Za izvedbo tega načina povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki ZGD-1 predpisuje posebna pravila. Njihov namen je – tako kot sicer pri vsaki obliki povečanja – zagotoviti efektiven vnos premoženjskih vrednosti v družbo v višini (vsaj) nominalnega povečanja osnovnega kapitala.

Posebna pravila omogočajo preventivno kontrolo (ekonomske) vrednosti stvarnih vložkov in s tem ščitijo na eni strani delničarje pred razvrednotenjem njihovih deležev in na drugi strani upnike, za katere ima premoženje v višini osnovnega kapitala pomen jamstvene mase za poplačilo njihovih terjatev do družbe.[1] Ta pravila obsegajo: (i) obveznost, da se v sklepu skupščine o pogojnem povečanju osnovnega kapitala določijo predmet vložka, oseba, ki stvarni vložek prispeva, ter število delnic, pri delnicah z nominalnim zneskom pa tudi nominalni znesek delnic, zagotovljenih za stvarni vložek, (ii) posebne publicitetne zahteve, in (iii) revizorski pregled pogojnega povečanja kapitala s stvarnimi vložki. Specifične značilnosti mešanih obveznic sprožijo vprašanje, kako navedenim pravilom zadostiti, če naj se imetnikom teh obveznic delnice v okviru pogojnega povečanja osnovnega kapitala zagotovijo v zameno za stvarne vložke. Problematičen je zlasti položaj, ko skupščina sprejme sklep o pogojnem povečanju osnovnega kapitala, ne da bi poprej družba opravila emisijo obveznic. Zato v času odločanja skupščine ni znano, ali bo do emisije obveznic v prihodnosti sploh prišlo, v kolikor bo, ali bodo obveznice izdane za denarne ali stvarne vložke, in če bodo za stvarne, kakšno premoženje konkretno bo družbi izročeno, kakšen predmet vložka za delnice bo dogovorjen z imetniki obveznic z delniško nakupno opcijo, itd. Do tega bo v praksi praviloma prišlo tedaj, ko bo skupščina istočasno z oblikovanjem pogojnega kapitala sprejela pooblastitveni sklep po drugem odstavku 371. člena ZGD-1, s katerim bo navedene odločitve delegirala poslovodstvu. Ker imetnikov obveznic v takem primeru med sklepanjem o pogojnem povečanju (še) ni, skupščina po naravi stvari ne more biti seznanjena s predmetom stvarnega vložka in osebo, ki ga prispeva, prav tako pa seveda pred registracijo sklepa ni mogoče opraviti revizije in skleniti pogodb za pridobitev stvarnih vložkov. Problem je domala v enaki meri izražen pri obeh vrstah obveznic.

V zvezi s tem je v zakonu pravna praznina. Pri prizadevanju iskanja načina njene zapolnitve se je zaradi primerljivosti položajev treba ozreti po zakonskih določbah o odobrenem kapitalu. Na podlagi prvega in drugega odstavka 356. člena ZGD-1 se lahko za izdajo delnic proti izročitvi stvarnih vložkov pooblasti poslovodstvo, kateremu se lahko prepusti tudi določitev predmeta stvarnega vložka, vlagatelja vložka ter števila in eventualno nominalnega zneska delnic, ki jih je treba za vložek zagotoviti.[2] Revizija izdaje delnic za stvarne vložke na podlagi odobrenega kapitala se opravi do vložitve predloga za vpis povečanja osnovnega kapitala (t. i. druga registracija), ne pa že pred vložitvijo predloga za vpis sklepa skupščine o spremembi statuta o podelitvi pooblastila poslovodstvu za povečanje osnovnega kapitala (5. točka prvega odstavka 15. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register)[3].

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar 488/2018

V sredi julija objavljenem predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1 je predlagatelj med administrativne poenostavitve uvrstil ukinitev izjave iz 45. člena ZDDV-1. Po predlogu davčna zavezanca, ki bosta želela obdavčiti dobavo nepremičnine ali najemnino, Fursu ne bosta več pošiljala vsak svoje izjave, pač pa bosta morala na zahtevo davčnega organa dokazati obstoj predhodnega dogovora o obdavčitvi transakcije v zvezi z nepremičninami.

Pomen izjave za obdavčitev

ZDDV-1 v 44. členu določa, da so plačila DDV oproščeni:

• najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z lizingom), razen turističnih objektov, garaž in parkirišč, sefov in trajno instaliranih strojev ter opreme (2. točka),
• dobava objektov ali delov objektov in zemljišč, na katerih so objekti postavljeni, razen če je dobava opravljena, preden so objekti ali deli objektov prvič vseljeni oziroma uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oziroma prve vselitve (7. točka) in
• dobava zemljišč, razen stavbnih zemljišč (8. točka).

S to določbo se v slovenski pravni red uvajata oprostitvi iz točk (j) in (k) 1. odst. člena 135 Direktive o DDV 2006/112/ES, v zvezi s katerima imajo države članice možnost, da davčnim zavezancem dovolijo pravico do izbire za obdavčitev in podrobneje določijo pogoje za izvajanje pravice do izbire ter omejijo obseg pravice do izbire.

Oprostitev transakcij z nepremičninami (dobav ali oddajanja v najem) postavlja zavezance, ki so nepremičnine nabavili z DDV in uveljavljali pravico do odbitka vstopnega DDV, v položaj, da morajo vrniti (sorazmerni del) vstopni DDV, če začnejo nepremičnino oddajati v oproščen najem, ali če jo prodajo brez obračuna DDV. Posledično se jim za del vstopnega DDV, ki ga morajo vrniti državi, zmanjša zaslužek pri prodaji ali pa se za ta znesek poviša prodajna cena, če seveda stanje na trgu to dopušča. Če dobavitelj DDV, ki ga ni mogel odbiti, deloma ali v celoti prevali na kupca ali najemnika z višjo ceno (ki vključuje neodbitni DDV, ki se ne prikaže posebej na računu), potem najemnik ali nov lastnik, ki nepremičnino uporablja za obdavčeno dejavnost, strošek v zvezi z njo vključi v ceno skupaj z DDV in od nje (ponovno) obračuna DDV. Na ta način pride do kaskadnega učinka, pri katerem se skozi verigo transakcij, opravljenih pred končno potrošnjo, obračunava (»kopiči«) DDV, obračunan na DDV, kar je v nasprotju s ciljem sistema.

Pogoji za obdavčitev transakcij z nepremičninami

Zakon o DDV v 45. členu določa, da se davčni zavezanec, ki opravlja transakcije, za katere je oprostitev določena v 2., 7. in 8. točki 44. člena zakona, lahko dogovori z najemnikom, zakupnikom, lizingojemalcem oziroma kupcem nepremičnine – davčnim zavezancem, ki ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo od navedenih transakcij, ki bi morale biti oproščene plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji.

V skladu s pravilnikom se uveljavlja pravico do obdavčitve, tako da »davčna zavezanca svoji izjavi, sestavljeni za namene drugega odstavka 45. člena ZDDV-1, predložita davčnemu organu v elektronski obliki po sistemu eDavki na obrazcu DDV-Iz do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek« (78. člen).

Pogoji za izbiro obdavčitve zakonsko sicer oproščene transakcije so torej naslednji:

a) dobavitelj mora biti davčni zavezanec, identificiran za namene DDV,

b) kupec oziroma najemnik mora biti prav tako davčni zavezanec z veljavno DDV-številko,

c) kupec oziroma najemnik mora imeti pravico do odbitka celotnega DDV,

d) stranki predložita izjavi, elektronsko po eDavkih,

e) do zadnjega delovnega dne meseca, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

Zdaj pa obrazložitev vsake posamezne točke:

Celoten članek je dostopen za naročnike!