TFL Glasnik:
Ga. Murgel, ste doktorica pravnih znanosti, sodnica v Mariboru, ob tako obsežni strokovni karieri pa vas zaznamuje, da ste mama dveh otrok s posebnimi potrebami in zdaj tudi poslanka. Moje prvo vprašanje je običajno: na kaj ste najbolj ponosni?

Jasna Murgel:
Najbolj sem ponosna na sebe takšno, kakršna sem. Zadovoljna sem, da sem imela priložnost priti do vsega tega znanja, ponosna sem na družino, na svoja otroka, ki sta zelo posebna in sta mi v veliki meri začrtala pot, po kateri hodim. Ponosna sem, da znam pogledati, kaj je bistvo stvari, kaj je pomembno in kako pomagati ljudem.

TFL Glasnik:
V vaši zgodbi je svojevrstno to, da ste pravnica, kakršno bi si človek želel. Na stvari gledate praktično in s srcem. Za vas pravo niso samo zakoni. Z doktoratom znanosti ste vstopili v politiko, kar je za parlamentarno demokracijo v Sloveniji nekaj neverjetnega. Zdaj imate natančno določen cilj: ukvarjate se s problematiko, ki vas je pripeljala v parlament.

Jasna Murgel:
Zame pravo ni skupek nekih nesmiselnih predpisov, ki samo obremenjujejo ljudi, ampak je smisel prava že iz pradavnine v tem, da nastane iz življenja za življenje. Da ljudem koristi in jim olajša življenje. To sem v rosnih letih gledala pri očetu, ki je bil pravnik in je ljudem pomagal tako, da jim je predpise razlagal na preprost način.

Življenje me je ob tem, da sem docentka na področju mednarodnega prava in prava človekovih pravic, ob rojstvu dveh otrok s posebnimi potrebami pripeljalo do iskanja predpisov s tega področja. Kje so pravice in kje dolžnosti? Na slednje zelo pogosto pozabljamo. Zamislila sem se nad tem, da če sem jaz potrebovala toliko časa in energije, da sem se znašla v množici predpisov s tega področja, kako je šele nekomu, ki tega znanja nima.

Prišla sem na idejo, da to izkušnjo in znanje posredujem drugim, in sem že leta 2006 izdala knjigo Vodnik po pravicah otrok s posebnimi potrebami zgolj z enim namenom, da na preprost način razložim te stvari tistim, ki niso pravniki. Že to, da imaš otroka s posebnimi potrebami, je hendikep, zato je dobrodošla sleherna pomoč. Ob tem sem na sodišču pridobila znanje o tem, kako to pravo deluje v praksi, kaj vse je treba upoštevati, tako da me je položaj otrok s posebnimi potrebami spremljal skozi prakso, zato sem pisala strokovne članke v Pravni praksi, odgovarjala staršem na njihova vprašanja, nato pa je prišlo povabilo, da bi kandidirala za poslanko v državnem zboru. To sem vzela kot nekakšen klic, poslanstvo, da lahko vse to znanje in tudi osebno motiviranost izrazim v parlamentu, da tu, kjer imaš moč vplivati in predlagati zakonodajo, izkoristim to možnost za sprejetje predpisa s tega področja

TFL Glasnik:
Pa je to res moč? Zame je ključno vprašanje, ali lahko kot poslanka sicer največje stranke vplivate na kaj, da bodo vaše sanje izpolnjene. Ali lahko pride človek z ulice in vam reče, kaj on zastopa oziroma vi zastopate v njegovem imenu.

Jasna Murgel:
Menim, da je moč. Treba pa je imeti znanje, izkušnje in politično moč. Pomembno je, da veš, kako se stvari lotiti, šele potem pride tisto pravniško znanje, ko je treba pognati vse kolesje. Ključna so seveda ministrstva. V mojem primeru, to je zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami, gre za tri ministrstva. Da bo zakon sprejet, je treba pripraviti celotno podlago in utemeljitev, zakaj je neka stvar potrebna, zakaj področje doslej ni zadovoljivo urejeno. V državnem zboru pa obstajajo instrumenti, ki so na voljo – raziskovalni oddelek državnega zbora je zelo dobra institucija, ki opravi raziskave, ki jih poslanci naročijo.

Poslanec ima veliko možnosti izkoristiti vso to mašinerijo v državnem zboru ob sodelovanju z ministrstvi, in če gre za temo, ki je bistvena za širšo populacijo, obstajajo realne možnosti za uresničitev.

TFL Glasnik:
Res je, da je prednost v znanju, kar pogrešamo v parlamentu, saj bi, če govoriva o vašem primeru, poslanec z ustreznim znanjem mnogo hitreje dosegel prave cilje.

Jasna Murgel:
Prednost je v znanju, ampak je pomembno tudi to, da k sodelovanju povabiš vse, ki lahko na nekem področju prispevajo svoj delež. Sam seveda ne moreš imeti dovolj vsega znanja. Na sodišču sem pridobila izkušnjo, da moraš vedeti, kako se bo zadeva izvajala v praksi. Mi lahko sprejmemo neki zakon, a lahko z enim stavkom zakompliciramo življenje za dalj časa.

TFL Glasnik:
Za vami sta dve leti mandata. Zanima me, ali že imate povratne informacije o sprejetih zakonih, kako delujejo v praksi. Ste katerega po izkušnjah iz prakse že spreminjali?

Jasna Murgel:
Recimo pri zagovorniku načela enakosti je bilo potrebnega kar nekaj vztrajanja, sama sem v praksi delovala na področju človekovih pravic, da je bil zakon sprejet na tak način, da je zagovornik res neodvisno telo, saj je to zahtevala tudi evropska komisija. Osebno sem imela možnost vplivati na to odločitev. Ali če govoriva o spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Končalo se je, kot se je (z referendumom, op. p.) – na marsikaj lahko vplivaš.

TFL Glasnik:
Kaj pa preostanek mandata?

Jasna Murgel:
Predvsem sem osredotočena na zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, pri katerem se sodelovala od začetka mandata. Tri ministrstva so sprejela moj predlog, da skupaj izvedejo pilotski projekt, ki se bo izvajal prihodnje leto, in to bo dodatna strokovna utemeljitev za ministrstva, da je to področje treba urediti. V državnem zboru sem naročila raziskavo o primerjalni ureditvi v državah EU, ministrstva so pripravila pregled obstoječega stanja in to je potem podlaga za vložitev zakona.

Vse to seveda traja, vendar v življenju jemljem stvari v zakup na tak način, da jih je treba pripraviti in da je za to potrebnega nekaj časa. Stvar mora biti resno pripravljena, sicer ne moreš računati na uspeh.

TFL Glasnik:
Imate res zanimivo življenjsko pot. V Maribor ste prišli iz Bosne, verjetno vas je tja pripeljala ljubezen, poročeni ste, rodila sta se dvojčka s posebnimi potrebami in za njiju skrbi mož, vi pa z vso vašo voljo in vztrajnostjo vso karierno pot bijete bitko, zdaj še za slovenski narod. Vprašanje je res neogibno: kako vam vse to uspe?

Jasna Murgel:
Tudi sama sem plod ljubezni iz mešanega zakona – mama je Slovenka, oče je iz Bosne, v Slovenijo pa sem prišla študirat k babici ob razpadu Jugoslavije. Kar počnem, se mi ne zdi nič kaj posebnega - skušamo kombinirati družinske obveznosti, mož pa je zaradi nadomestila za izgubljeni dohodek doma, več skrbi za otroka kot jaz, vendar je družina celota, brez katere vsega tega ne bi bilo.

Kar počnem, me kot poslanstvo izpolnjuje, tudi kot sodnica bi lahko prispevala zelo veliko, a se mi zdi, da je moj prispevek v parlamentu tisti prispevek, ki ga pravnik, pa še s takšno osebo izkušnjo, mora dati. Če bi ravnala drugače, bi bila nesrečna in nezadovoljna. Nazaj dobivam energijo, in če bo ta zakon sprejet, bo to pomemben prispevek k ureditvi in bo to bistveno vplivalo prav na začetno obdobje staršev in otrok s posebnimi potrebami.

TFL Glasnik:
Koliko pa je takšnih otrok?

Jasna Murgel:
V Sloveniji se rodi od 10 do 15 odstotkov otrok z rizičnimi dejavniki. Ti so različni, različne so tudi stopnje, zakaj ima otrok posebne potrebe. Takih otrok je od 40.000 do 60.000. Če prištejemo še sorojence in vso družino ter strokovnjake, ki se z njimi ukvarjajo, potem je to zelo širok spekter ljudi, ki dejansko pridejo v stik s tem.

V državnem zboru smo uporabili zakonodajni postopek predhodne obravnave, saj ta postopek omogoča obravnavo tez za rešitev, vendar lahko v obravnavi sodelujejo nevladne organizacije, predvsem invalidske, ki so tudi resnične pobudnice. Pobuda oziroma osnutek zakona ni moj, saj sem ga dobila od zvez Sonček in Sožitje, ki sta pobudo ustvarili že pred 20 leti, ni pa bilo nikogar, ki bi se za zakon zavzel v parlamentu.

Prek predhodne obravnave sem skušala dobiti že ob nastanku zasnove za isto mizo nevladnike, strokovnjake, skratka vsakega, ki kar koli ve in ima praktične izkušnje, da lahko zasnovo vnesemo v zakon. Da ne bi bilo pozneje očitkov, da nisem upoštevala vseh relevantnih rešitev. Tako računamo, da bo formalni predlog zakona nared v začetku prihodnjega leta.

TFL Glasnik:
Za konec: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Jasna Murgel:
Treba je vztrajati vedno, ko misliš nekaj narediti, in dati od sebe maksimum tistega, kar lahko daš. Z dajanjem dobimo nazaj. Ob čakanju in kritiziranju se lahko samo čudim, zakaj stvari ne gredo nikamor

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar (DIZI), št. 463/2016

Davčnemu zavezancu pripada pravica do odbitka vstopnega davka tudi, če je nabavljeno blago prodal naprej po nižji ceni od nabavne ali lastne cene.

Pogosto si zastavljamo vprašanje, ali davčnemu zavezancu pripada pravica do odbitka vstopnega davka tudi, če je nabavljeno blago prodal naprej po nižji ceni od nabavne oziroma lastne cene. Vsak, ki se ukvarja z davkom na dodano vrednost, bi najverjetneje odgovoril pritrdilno, saj gre za primarno pravico davčnega zavezanca, če nabavljeno blago uporabi za svojo obdavčeno dejavnost. Vendar se lahko v tovrstnih primerih pri davčnih zavezancih vseeno pojavi dilema oziroma vprašanje, ali resnično ni ogrožena njihova pravica do odbitka vstopnega davka, če nabavljeno blago prodajo po ceni, ki je precej nižja od nabavne oziroma lastne cene tega blaga. Taka dilema bi se po vsej verjetnosti pojavila v zvezi z nabavo in prodajo nepremičnin, saj so cene le-teh znatno višje od ostalega blaga, in ko gre za višje zneske, postanemo tudi previdnejši.

Sodba C-267/15 z dne 22. junija 2016, Gemeente Woerden

Davčni organ najverjetneje ne bi bil najbolj vesel, če bi davčni zavezanec nabavil nepremičnino po ceni 244.000 evrov z DDV in bi pri nabavi odbijal davek v višini 44.000 evrov, kmalu pa bi to isto nepremičnino prodal za 24.400 evrov z davkom na dodano vrednost in bi državi odvedel le eno desetino predhodno odbitega vstopnega davka. Prodajna cena je praviloma višja od nabavne cene, zato je država iz tega naslova deležna davčnega prihodka, in sicer od dodane vrednosti. V omenjenem hipotetičnem primeru pa država nima nobenega prihodka, temveč izgubo v višini kar 39.600 evrov. Predvidevam, da bi davčni zavezanec, ki bi realiziral tak posel, bil deležen obiska davčnih inšpektorjev.

Situacije, kot je opisan primer, so dokaj pogoste, vendar največkrat v trgovski dejavnosti, kjer trgovci pospešujejo svojo prodajo z raznimi akcijami in blago prodajajo tudi pod nabavno ceno (glej sodno prakso Sodišča EU in Pojasnilo DURS št. 4230-965/2006 z dne 19. marca 2007).

Poleg izpostavljenega vprašanja glede upravičenosti do odbitka vstopnega davka v primeru prodaje po ceni, ki je nižja od nabavne oziroma lastne cene, se je Sodišče EU v predstavljenem primeru v nadaljevanju tega članka ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali na pravico do odbitka vstopnega davka vpliva morebiti tudi okoliščina, da kupec blaga, ki ga je nabavil, ni v celoti uporabil za namene obdavčene dejavnosti.

Gre za spor med Gemeente Woerden (občina Woerden, Nizozemska) proti Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska). Občina Woerden je pri izbranem izvajalcu naročila gradnjo dveh večnamenskih stavb. Na podlagi prejetih računov za gradnjo je občina odbijala skoraj celotni vstopni davek na dodano vrednost. Obe stavbi je nato občina Woerden prodala Ustanovi za upravljanje stavb občine Woerden (v nadaljevanju ustanova), in sicer po ceni, ki je dosegala približno le 10 odstotkov cene, ki jo je občina plačala izvajalcu za gradnjo. Pri prodaji je občina Woerden obračunala davek na dodano vrednost.

Ustanova je del stavb dala v neodplačni najem oziroma uporabo, določen del pa je dala v odplačni najem, ki je bil v enem delu oproščen, v drugem delu pa obdavčen. Glede na tako dejansko uporabo stavb je pritožbeno sodišče menilo, da se prodajna cena nanaša le na tisti del stavb, ki jih je ustanova dala v obdavčen najem. Zato naj bi bila občina Woerden davčni zavezanec le v tem delu in zato naj bi ji le v tem delu tudi pripadala pravica do odbitka vstopnega davka, kar je približno 10 odstotkov celotnega zaračunanega davka od gradbenih del, izvedenih pri gradnji obeh stavb.

Zaradi omenjenega spora je predložitveno sodišče na Sodišče EU naslovilo vprašanje, ali ima občina Woerden, ki je naročila gradnjo stavb in ju prodala po ceni, ki je nižja od stroškov gradnje, pravico do odbitka celotnega (vstopnega) davka, ki ga je plačala za gradnjo stavb, ali le do sorazmernega oziroma delnega odbitka, ki se nanaša na tisti del stavbe, ki ga ustanova kot kupec oddaja v obdavčen najem.

V okviru razmišljanja Sodišča EU o zadevi je to zapisalo, da Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ne določa, da bi pravica do odbitka vstopnega davka pri prodajalcu bila odvisna od ravnanja kupca z nabavljenim blagom oziroma storitvami, kot se je to spraševalo nizozemsko sodišče. Kot narekujeta sodna praksa Sodišča EU in direktiva, je v omenjenem sporu izpolnjen vsebinski pogoj za odbitek vstopnega davka, in sicer – občina Woerden je davčni zavezanec, ki je na eni strani pri prodaji stavb obračunala davek in na drugi strani prejela račune za gradnjo teh stavb od izvajalca, ki je ravno tako davčni zavezanec. Iz sodne prakse Sodišča EU izhaja tudi, da če je prodajna cena nižja od nabavne oziroma lastne cene, odbitek vstopnega davka ne more biti omejen na razliko med prodajno in nabavno oziroma lastno ceno, tudi če je prodajna cena znatno nižja od nabavne oziroma lastne cene, razen če je povsem simbolična (glej sodbo C-50/87 z dne 21. septembra 1998, komisija in Francija, točka 16).

Sodišče EU je ob upoštevanju pravice do odbitka vstopnega davka kot temeljnega načela skupnega sistema DDV in sodne prakse Sodišča EU razsodilo, da ima občina Woerden pravico do odbitka celotnega vstopnega davka, plačanega za gradnjo stavb, in ne le do delnega odbitka, ki se nanaša na uporabo stavbe za obdavčene namene. Pri tem ni pomembno, da je bila prodajna cena nižja od stroškov gradnje, niti to, da je Ustanova za upravljanje stavb kot kupec dala del stavbe v brezplačno uporabo.

ZAKLJUČEK

V praksi do primerov, kot je opisani, najverjetneje ne prihaja, niso pa tudi povsem izključeni, zato je vedno dobro vedeti, kakšne pravice ima davčni zavezanec v zvezi s priznavanjem odbitka vstopnega davka, saj kot pravi znan izrek »znanje je naše največje bogastvo«, ki ga je včasih možno vzeti tudi dobesedno.

piše: Jernej Podlipnik, univerzitetni diplomirani pravnik, doktor pravnih znanosti, docent, predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Uvod

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v treh določbah omenja možnost, da se postopek davčnega nadzora konča z izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. Na ta način se lahko zaključi katerikoli od postopkov davčnega nadzora po ZDavP-2. V ZDavP-2 ni izrecno predpisano, kakšen izrek naj bi te odločbe imele, kar je verjetno eden od razlogov za sporno prakso Finančne uprave Republike Slovenije (FURS), potrjeno s strani Ministrstva za finance Republike Slovenije in Upravnega sodišča Republike Slovenije, po kateri se v izreku odločb najprej ugotovi določene okoliščine, nato pa navede, da pomeni tako ravnanje oziroma opustitev kršitev določene zakonske določbe. Npr. »Ugotovi se, da zavezanec ne vodi poslovnih knjig in evidenc, s čimer krši 31. člen ZDavP-2.« Ambicija tega članka je odgovoriti na vprašanje, ali je pravilno, da se izdajajo odločbe s takimi izreki.

Upravna in davčna zadeva

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)[1] je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. ZDavP-2 za razliko od ZUP nima izrecne zakonske definicije davčne zadeve, čeprav na več mestih uporablja to besedno zvezo.[2] Ob upoštevanju vsebine prvega odstavka 2. člena ZDavP-2 v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 1. člena ZDavP-2, ki opredeli, da spada tudi nadzor davkov v okvir pojma pobiranje davkov, lahko sklenemo, da je odločanje o pravicah in obveznostih v postopkih davčnega nadzora davčna zadeva.[3] Tako ZUP, ki se v davčnih postopkih uporablja podrejeno (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), kot ZDavP-2 torej predpisujeta, da organi odločajo o pravicah, obveznostih (ali pravnih koristih).

Odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti

ZDavP-2 ureja v VIII. poglavju prvega, splošnega dela tri postopke davčnega nadzora: nadzor obračunov, nadzor posameznega področja poslovanja in inšpekcijski nadzor. Pri vseh treh omogoča, da davčni organ postopek zaključi tudi tako, da izda odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti (šesti odstavek 129. člena ZDavP-2, četrti odstavek 130. člena ZDavP-2 in prvi odstavek 141. člena ZDavP-2).

Zakonodajalec razen navedbe možnosti, da davčni organ izda tako odločbo, ni predpisal, kakšna naj bi bila njena vsebina. FURS jo razlaga povsem dobesedno, češ da jim je zakonodajalec naložil, naj izdajajo odločbe vedno, ko v postopku ugotovijo, da je zavezanec kršil predpise, pa ni podlage za odmero davkov ali kakršnekoli drugačne odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Take odločbe pa v izreku vsebujejo le neko ugotovitev kršitve predpisov, kot je bilo že primeroma navedeno v uvodu tega prispevka.

Najprej je treba poudariti, da je taka razlaga nelogična, kajti ni jasno, zakaj bi bilo odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, če je organ sicer upravičen in hkrati dolžan reagirati, kadar gre za varovanje javnega interesa, treba izdati le, če so ugotovljene nepravilnosti, pa ni podlage za izdajo odmerne odločbe. Če so torej v postopku, kjer se izda odmerna odločba, ugotovljene enake nepravilnosti (npr. opustitev izdajanja računov), davčni organ v izreku odločbe ne bo navedel, da ugotavlja, da zavezanec krši davčne predpise, ker računov ne izdaja. Razlaga pa tudi ne upošteva zgoraj na kratko obravnavanih določb ZUP in ZDavP-2 o tem, kaj je upravna oziroma davčna zadeva. Z odločbo odloča o pravici, obveznosti ali koristi, nasprotno pa akti, ki so izdani v obliki odločbe in se z njimi o tem ne odloča, niso upravni akti.[4] Da je treba tudi pri odločbah o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti, odločati o obveznostih, je pisalo že v predlogu ZDavP-2,[5] o tem pa se je že izreka tudi pravna teorija,[6] pa je bilo oboje v praksi očitno spregledano.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Petra Mlakar, vir: revija Denar (DIZI), št. 463/2016

Razlika pri obdavčitvi dohodkov poslovodje in prokurista.
Precej smo že obravnavali delo upokojencev in med njimi omenili tudi storitve oziroma opravljanje funkcije prokure in poslovodje. Pa vendar iz vsakdanje prakse izhaja, da ta tema očitno še ni bila dovolj obravnavana in v praksi povzroča nemalo težav in skrbi. Predvsem poteka besedni boj med pojmom opravljanje funkcije prokurista in opravljanje funkcije poslovodje. Je lahko prokurist tudi poslovodja? Kakšna je vsebinska in praktična razlika pri opravljanju teh dveh funkcij in kakšna je posledično potem tudi razlika v obdavčitvi?

Poslovodja

Zakon o gospodarskih družbah, (Uradni list RS, št. 42/06 z dopolnitvami in spremembami, v nadaljevanju: ZGD-1) je tisti korporacijski predpis, ki določa podlago za delovanje gospodarskih družb in organov, ki te gospodarske družbe vodijo in ali nadzirajo.

Tako ZGD-1 v splošnih določilih (10. člen) najprej določa, kaj je poslovodstvo družbe in v posameznih poglavjih opredeljuje funkcijo prokure in funkcijo poslovodenja.

10. člen (poslovodstvo)

Za poslovodstvo se štejejo organi ali osebe, ki so po tem zakonu ali po aktih družbe pooblaščeni, da vodijo njene posle. Za poslovodstvo se pri družbi z neomejeno odgovornostjo štejejo družbeniki in ob prenosu upravičenja za vodenje tretje osebe, pri komanditni družbi komplementarji in ob prenosu upravičenja za vodenje tretje osebe, pri delniški družbi uprava ali upravni odbor in pri družbi z omejeno odgovornostjo en ali več poslovodij.

515. člen (poslovodja)

(1) Družba ima enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo.

(2) V družbeni pogodbi je lahko določeno, da se poslovodja imenuje za določen čas, ki ne sme biti krajši od dveh let. Ista oseba je lahko za poslovodjo ponovno imenovana.

(3) Skupščina družbenikov lahko odpokliče poslovodjo kadar koli, ne glede na to, ali je imenovan za določen ali nedoločen čas. V družbeni pogodbi se lahko določi, da skupščina odpokliče poslovodjo samo iz razlogov, določenih z družbeno pogodbo. Za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje se uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja.

(4) Če ima družba nadzorni svet, poslovodjo imenuje in odpokliče ta svet.

(5) Družba ima lahko tudi več poslovodij. Družbena pogodba določa, ali delujejo skupno ali kot posamični poslovodje.

Prokurist

32. člen (zastopanje družbe)

(1) Družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik).

(2) Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam.

33. člen (prokura)

(1) Družba lahko podeli prokuro eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi.

(2) Družba lahko imenuje enega ali več prokuristov ali prokuristk (v nadaljnjem besedilu: prokurist) tudi samo za podružnico, vendar mora biti to izrecno označeno v registru in pri podpisu prokurista, sicer se šteje, da se prokura nanaša na celo družbo.

35. člen (obseg prokure)

(1) Prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen.

(2) Omejitev prokure nima pravnega učinka proti tretjim osebam.

(3) Prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka tega člena zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi.

36. člen (prenehanje prokure)

Prokura se lahko vsak čas prekliče.

37. člen (prenos prokure)

Prokurist prokure ne more prenesti na drugo osebo.

38. člen (vpis prokure)

(1) Družba mora podelitev in prenehanje prokure prijaviti za vpis v register.

(2) Prokuristov podpis je treba shraniti pri sodišču. Pri podpisovanju družbe mora prokurist uporabljati podpis s pristavkom, da je to prokura.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Nives Fortunat Šircelj, vir: revija HRM, št. 4/2016

Vse večji razvoj tehnologije in hitrost prilagajanja na nenehne spremembe trga zahtevata drugačen način izbora in razvoja kadrov, drugačen način vodenja zaposlenih ter drugačne oblike dela. Dejstvo je, da se nahajamo v obdobju, ko velik del poslovanja že poteka v oblaku, sedaj pa nam v oblake silijo še zaposleni. In to dobesedno.

Današnja generacija mladih razmišlja in deluje na drugačen način, zato potrebujejo popolnoma drugačen način usmerjanja. Upravljanje štirih različnih generacij in sodobno upravljanje podjetij ter organizacij zahteva tudi drugačen način dela zaposlenih, vse to pa vpliva na delovanje kadrovskih služb. Poslanstvo kadrovske službe se premika od nudenja podpore vodjem za ustrezno vodenje, k nudenju podpore timom in zaposlenim za ustrezno opravljanje dela.

Psihologija prodaje tudi v kadrovsko službo

Danes ni več masovnega oglaševanja v smislu, da zajamemo čim večji nabor potencialnih strank in jih nato informiramo o naših storitvah, prodajnih artiklih. Vse poteka segmentirano, vse je prilagojeno za potrebe in želje točno določene ciljne skupine kupcev. Kar se zgodi v marketingu in prodaji, se prenese tudi na kadrovsko področje. Način delovanja prodaje je namreč zelo podoben metodam razvoja kadrov in delovanju kadrovskih služb. Vsi namreč nekaj prodajamo. Res je, kot pravi Daniel Pink, da je samo eden od desetih prodajalcev tisti klasični komercialist. Vsi ostali tudi prodajajo, nekateri ideje, nekateri različne storitve. In motiviranje, vodenje, usmerjanje zaposlenih ni nič drugega kot prodaja. Če smo pri »kadrovski« prodaji uspešni, so zaposleni pri svojem delu samostojni, samoiniciativni, inovativni in seveda učinkoviti. Drugačen način dela pomeni nenehno prilagajanje razmeram, današnjemu razmišljanju, predvsem pa prilagajanje posameznemu zaposlenemu. Pomeni način kako se posameznemu zaposlenemu približati, mu olajšati delo, da bo lahko prispeval vse kar je v njegovi moči.

Preoblikovanje delovanja podjetij

Kar 92 % podjetij zajetih v raziskavi Global Human Capital Trends 2016, ki jo vsako leto izvaja Deloitte University Press meni, da je reorganizacija delovanja podjetij nuja. Podjetja so začela pospešeno decentralizirati svoje delovanje, še bolj se usmerjajo k produktom, storitvam. Bolj so fokusirana oz. usmerjena k potrebam in željam posameznih segmentov kupcev. Pri tem si vodstvo prizadeva, da bi bili zaposleni čim bolj motivirani, zavzeti in vključeni v delo, da bi izboljšali samo vodenje in, da bi zvišali pomen kulture v podjetjih.

To zahteva drugačen način razvoja kadrov in drugačen način delovanja samih kadrovskih služb. Vse bolj je opazna potreba po popolnoma spremenjeni organiziranosti procesov dela. V raziskavi Deloitta, kjer je sodelovalo preko 7000 podjetij iz 130 držav, si večina prizadeva za popoln »redesign« podjetij. Tej prioriteti namenjajo celo več časa kot samemu vodenju. Odločilna prednost nove organizacije je kot pravijo v tem, da je zgrajena okoli zelo močnih kompetentnih ekip, ki so velikokrat združene v večje mreže, z novim modelom upravljanja, z nudenjem raznolikih oblik in načinov dela, predvsem pa z delovanjem na način, da so pomembni rezultati, in ne sam proces dela.

Raznolikost zaposlenih

Zaradi daljše življenjske dobe se podaljšuje tudi delovna doba, zaradi te je vse več medgeneracijske raznolikosti. Globalno delovanje podjetij, želje po svežih in novih idejah, pomeni več mobilnosti in migracij zaposlenih. Več je »delovanja v oblaku«, na daljavo. Pri motiviranju tako raznolikih članov, je zato zelo pomembno kako vodje organizirajo in upravljajo delo.

Kaj botruje spremembam dosedanjega dela z zaposlenimi?

· Demografske spremembe vplivajo na delo z obema generacijama.. Mlajši, predvsem v tehnološko razvitih podjetjih, pa tudi v manjših in mlajših podjetjih, predstavljajo polovico zaposlenih, njihov način razmišljanja dela je popolnoma drugačen kot pri starejših. Zaradi vse bolj prisotnega globalnega načina dela, je delovna sila vedno bolj različna, zato se je potrebno fokusirati na vsakega zaposlenega posebej in mu nuditi tisto, kar potrebuje. Sicer pa povprečna starost zaposlenih v Sloveniji že presega 44 let, v srednjih in velikih podjetjih, kjer je fluktuacija nizka, je spremljanje učinkovitosti zato še toliko bolj pomembno.

· Prisotnost digitalne tehnologije povzroča radikalne spremembe v dosedanjih poslovnih modelih, to pa vpliva tako na način dela kadrovskih služb, kot tudi na nujnost vzpostavitve ustrezne digitalne HR platforme. Delovna sila, delovno okolje in način dela se spreminjajo in prilagajajo. Način pridobivanja novih sodelavcev, komuniciranja, način določanja ciljev, pridobivanje povratnih informacij, premeščanja, vse to zahteva posodobljene ali nove digitalne platforme. Uporabljati so se začeli novi načini učenja (e-učenje, preko raznih kratkih spotov, na računalnikih, tablicah, preko pametnih telefonov). Zaposleni se učijo kadarkoli in kjerkoli.

· Analiziranje podatkov. Podatke se zbira iz različnih segmentov poslovanja, kar je v pomoč pri iskanju ustreznih kadrov. Z analitiko si pomagamo pri določanju ustreznih timov, razvijanju vodij in nasledstev ter za analiziranje zavzetosti in kulture. Kar 77% poslovodstva meni, da je moč analiziranja in predvidevanja zelo pomembna.

Zato HR strokovnjaki pomagajo višati analitične kompetence v različnih oddelkih in timih. Tudi v kadrovski službi se ne analizira zgolj podatkov o samih zaposlenih oziroma kandidatih, temveč tudi o demografskih gibanjih, trendih delovne sile, trendih načinov dela, upravljanju kompetenc. S povratnimi informacijami nato podjetje lažje predvideva nadaljnje korake poslovanja in razvoja kadrov. Najprej pa je potrebno vse, ki bodo vršili analitiko, ustrezno usposobiti.

Ne glede na možnost analiziranja različnih podatkov in vso računalniško ter informacijsko podporo, je velik del postopka/procesa ustreznega izbiranja in razvoja kadrov postal zelo kompleksen, zato vsega ni mogoče izmeriti. Pri ocenjevanju stopnje kreativnosti, inovativnosti, sposobnosti tveganja in socialnih veščinah, je pomembna tudi intuicija ocenjevalcev. Razvijamo jo prav z nenehno uporabo ocenjevanja in veliko prakse.

· Spremembe delovnopravne zakonodaje. Delo postaja vse bolj zanimivo, raznoliko, pestro, fizično manj naporno. Meje med delom in zasebnim življenjem se vse bolj brišejo in prepletajo. Več je dela od doma in drugačnih oblik zaposlovanja. Postopki poslovanja so vse manj definirani vnaprej. Seveda so velike razlike med dejavnostmi, še posebej v delovno intenzivnih panogah, pa vendar vse to vpliva na zapis zakonsko zahtevanih aktov in želenih pravilnikov. Pisani so tako, da so razumljivi vsem, so kratki in jedrnati. Ne glede na drugačen, bolj svoboden način dela, pa ostajajo opredeljeni in določeni tako cilji kot roki do katerih jih je potrebno realizirati.

· Krajše dobe zaposlitev. Vse krajša doba zaposlitve v podjetju vpliva na pogostost preverjanja zavzetosti. Meri se jo večkrat, nekateri priporočajo preverjanje celo vsak teden. Kadrovske službe omogočajo in implementirajo prava orodja za merjenje zavzetosti, vodstvo in poslovodne strukture pa so zadolžene za spremljanje in pravočasno ukrepanje. Povprečna doba mladih v posameznem podjetju je le 18 mesecev, zato je zelo pomembno, da njihovo zavzetost spremljamo pogosto in s tem zagotavljamo visoko učinkovitost v času posamezne zaposlitve.

Dosedanje kriterije merjenja zavzetosti je dobro razširiti še na naslednje dejavnike: ali je delo smiselno, na pozitivnost delovnega okolja, ali imajo zaposleni možnost rasti in, ali lahko zaupajo organizaciji kot taki ter vodjem. Zavzetost je zato potrebno v prvi vrsti omogočiti in jo nato meriti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Viktorija Žnidaršič Skubic, vir: revija Pravni letopis, letnik 2015

Avtorica obravnava problematiko dedovanja med osebami, ki jih veže razmerje zakonske zveze. Ugotavlja, da je dedovanje med zakonci povsod v primerjalnem pravu, prav tako pa tudi v Sloveniji, urejeno na poseben način, ki odraža posebno, osebno naravo tega razmerja. To se zlasti kaže na področju urejanja zakonite dedne pravice zakonca po umrlem zakoncu, ponekod pa so v določenem smislu posebej urejena tudi posamična vprašanja njunega dedovanja na podlagi oporoke. V Sloveniji ni tako, saj načeloma zakonec po drugem zakoncu deduje na podlagi oporoke kot vsak drug dedič. Problem, na katerega opozarja avtorica, je predvsem zastarelost slovenske dednopravne zakonodaje, ki ne sledi razvojnim tokovom v svetu oziroma ni več prilagojena potrebam sodobne družbe in posameznikov, to je zapustnikov in dedičev. V prispevku se osredotoča predvsem na predloge za izboljšanje obstoječega stanja na področju zakonitega dedovanja med zakoncema.

1. Uvod

Zakonska zveza je tradicionalno opredeljena kot trajna življenjska skupnost dveh odraslih oseb nasprotnega spola, ki je pravno urejena in iz katere izhajajo posebej opredeljene pravice in dolžnosti. Danes je takšno pojmovanje zakonske zveze, ki naj bi bila omejena le na dve osebi različnega, ne pa tudi istega spola, v nekaterih pravnih redih problematizirano ali pa tudi že (zakonodajno) preseženo. Za nadaljnjo obravnavo je predvsem pomembno, da je dedovanje med zakoncema, ne glede na to, ali zakonsko zvezo pojmujemo kot institut, ki   je namenjen zgolj heteroseksualnim parom ali pa tudi homoseksualno usmerjenim osebam, praviloma urejeno na poseben način. To predvsem pomeni, da naj bi se tovrstna vprašanja urejala s posluhom za posebnosti izrazito osebnega razmerja, v katerem sta zakonska partnerja vse do smrti enega od njiju. V prispevku me bo zanimala predvsem veljavna pravna ureditev dedovanja v zakonski zvezi v domačem pravu, hkrati pa bom, ob soočanju slednjega z različnimi vidiki razvojnih tendenc v primerjalnem pravu, opozorila tudi na posamična odprta vprašanja in dileme na tem področju. Na podlagi sprejetih sklepov bom skušala nakazati odgovore in potencialne rešitve ali pa vsaj možne smeri delovanja in razmišljanja v prihodnje.

2. Zakonito dedovanje zakoncev

2.1. Ureditev v Republiki Sloveniji

V Sloveniji zapustnikov zakonec deduje na podlagi zakona bodisi v prvem bodisi v drugem dednem redu. V drugem dednem redu deduje, kadar zapustnik ni imel potomcev. Če zakonec deduje v prvem dednem redu, deli zapuščino z zapustnikovimi naravnimi ali posvojenimi otroki praviloma po enakih delih. Če zakonec konkurira pri dedovanju (tudi) z drugimi zapustnikovimi potomci ali s potomci posvojencev, veljajo glede njihovega deleža (tudi) pravila o vstopni pravici. Po 13. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je omogočeno tako zmanjšanje kot tudi povečanje dednega deleža zakonca v korist ali v breme dednega deleža vseh ali posameznih drugih dedičev.

Če zakonec deduje v drugem dednem redu, dobi praviloma polovico zapuščine, drugo polovico pa starši ali njihovi potomci po načelu reprezentance. Vendar pa delež zakonca tudi v drugem dednem redu ni fiksen. Lahko se poveča v breme deleža zapustnikovih staršev ali njihovih potomcev, lahko pa se tudi zmanjša v korist deleža zapustnikovih staršev. Sodišče lahko dodeli upravičencu (upravičencem) celó celotno zapuščino. Če staršev ali njihovih potomcev (ki bi dedovali na podlagi vstopne pravice) ni ali (iz različnih razlogov) ne dedujejo, deduje celotno zapuščino zapustnikov zakonec.

Preživeli zakonec nima dedne pravice, če je bila njegova zakonska zveza z zapustnikom razvezana, ali za življenja zapustnika razveljavljena ali če je njegova življenjska skupnost z zapustnikom po krivdi preživelega zakonca ali v sporazumu z zapustnikom trajno prenehala. Prenehanje skupnosti življenja pomeni dejansko prenehanje zakonske zveze in ima zato glede dedne pravice enake posledice kot formalnopravno prenehanje zakonske zveze. Zakonec izgubi dedno pravico, če je zapustnik vložil tožbo za razvezo zakonske zveze in se po njegovi smrti ugotovi, da je bila tožba utemeljena. Gre za primer, ko dediči nadaljujejo postopek na podlagi tožbe, ki jo je vložil zapustnik, predvsem zato, da izločijo zakonca kot dediča. Zakonec izgubi dedno pravico tudi, kadar se njegova zakonska zveza z zapustnikom razveljavi po zapustnikovi smrti iz vzroka, za katerega je preživeli zakonec vedel ob sklenitvi zakonske zveze.

2.2. Primerjalno pravo

a) Avstrija

V skladu z avstrijskim dednim pravom7 deduje zakonec, če obstajajo dediči prvega dednega reda (otroci zapustnika in njihovi potomci), tretjino celotne zapuščine. Če gre za dedovanje v drugem ali tretjem dednem redu (dedovanje s starši zapustnika in njihovimi potomci ali pa s starimi starši in njihovimi potomci), deduje zakonec dve tretjini zapuščine. Kadar bi nastopilo dedovanje v četrtem dednem redu (dedovanje s pradedki in prababicami – ne pa tudi njihovimi potomci), bi dedoval zakonec celotno zapuščino. Zakonec je tudi zapustnikov nujni dedič (poleg otrok in njihovih potomcev, staršev in starih staršev), pripada mu polovica zakonitega dednega deleža, v obliki denarne terjatve (obligacijskega zahtevka), katere izplačilo lahko zahteva od (oporočnega) dediča. Vdova oziroma vdovec pridobi tudi pravico dosmrtne uporabe družinskega doma in vseh gospodinjskih predmetov, ki ga sestavljajo, v obsegu, ki zagotavlja ohranitev enake kakovosti življenja kot pred zapustnikovo smrtjo. To velja ne glede na njegove dejanske potrebe po tovrstnem prebivališču. Pravico zakonec ohrani tudi, če se ponovno poroči.

Celoten članek je dostopen za naročnike!