TFL Glasnik:
G. Mastnak, pogovarjamo se na dan, ko ste prvič na mestu izvršnega direktorja v družbi Alta. Prej ste bili v svetovalni vlogi, zdaj na izvršni funkciji. Kaj vas je pripeljalo do te odločitve in kaj vam to pomeni?

Simon Mastnak:
Vse je sovpadlo: na eni strani moja velika želja, da bi se vrnil nazaj k prvi ljubezni to so kapitalski trgi, na drugi strani me je ekipa, ki se je zbrala na Alti, poznala že od prej in to so ljudje, ki sem jih najbolj cenil na kapitalskih trgih, tretje pa so priložnosti, ki jih vidim. Trdno sem namreč prepričan, da bo ravno sposobnost podjetij, da pridobivajo kapital večinoma konkurenčna prednost v naslednjih, reciva, desetih letih, kar v preteklosti ni bila. Če se samo spomnite, takrat, ko so imele banke veliko denarja, tvoja sposobnost, da pridobiš kapital, ni bila nič posebnega. Zdaj denarja ni dovolj in sem prepričan, da lahko Alta pri servisiranju slovenskih podjetij pri pridobivanju denarja odigra pomembno vlogo.

TFL Glasnik:
Kaj potem menite o slabih bankah saj vidim, da imate popolnoma, drugačen pogled?

Simon Mastnak:
Drži, ampak je slaba banka nujno potrebna, da bi se očistile slabe bilance, kot se temu reče. Težava trenutnega bančnega poslovanja je, da v njihovi aktivi obstaja ogromno terjatev podjetij, ki jih je praktično nemogoče oceniti glede na to, ali bo terjatev plačana ali ne. To se najlepše vidi na sami borzi, kjer so delnice Nove KBM ali Abanke na 20 in manj odstotkih knjigovodske vrednosti. To daje jasen signal, da vlagatelji ne znamo oceniti, oziroma ne verjamemo najbolj tisti vrednosti, ki se izkaže v bilanci. Ustanovitev slabe banke bi zelo hitro presekala – banka bi imela obveznice z neko garancijo države in kar naenkrat bi veliko lažje ocenili vrednost bank, banke bi bilo moč veliko lažje prodati strateškim partnerjem. Na drugi strani pa menim, da bi bile pozitivne koristi tudi v naslednjem: danes ima skorajda vsako podjetje posojila v desetih ali več bankah, primer Istrabenza pa pokaže, kam nas to lahko pripelje. Banke niso bile v enakem položaju: ene imajo posojila zavarovana, druge ne, ene imajo dolgoročne odnose s tem partnerjem, druge ne. In zato se je v Sloveniji že večkrat zgodilo, da ko je podjetje prišlo v težave, se je zgodila blokada. Namesto, da bi podjetje reševali, so banke med seboj urejale nekatera razmerja, nekatere so unovčevale zavarovanja in tako naprej. To je pripeljalo do tega, da smo ena redkih ekonomij, v kateri število stečajev še vedno narašča, še vedno narašča število zapadlih in ne plačanih obveznosti, plačilni roki so vse hujši. Vse to je treba presekat in ustanovitev slabe banke je prvi korak.

Tisto, kar sem prej omenil pa je nujen drugi korak. Slaba banka sama po sebi ne bo prinesla ničesar. Še vedno bo ostalo dejstvo, da je slovensko podjetje zadolženo 143 odstotkov (v Evropi je povprečje okrog 100 odstotkov), kar nam jasno pove, da brez svežega kapitala ne bo pravega preobrata.

TFL Glasnik:
Ste finančni strokovnjak, pogumno in jasno pa se opredeljujete tudi do političnih in ne samo do finančnih vprašanj. So vam že ponudili mesto finančnega ministra ali mesto predsednika uprave Nove ljubljanske banke?

Simon Mastnak:
Ne eno in ne drugo.

TFL Glasnik:
Pa bi sprejeli, če bi vam ponudili?

Simon Mastnak:
Ne, ker imam trenutno na Alti zelo velike izzive, ki so tisti, ki jih želim sprejeti. Moj osebni pogled je, da bi predvsem za funkcijo finančnega ministra potreboval veliko več političnih izkušenj, jaz pa nisem v nobeni politični stranki, vsakokrat volim povsem po svoji vesti, v medijih se pojavljam popolnoma po svoji vesti in mi nihče ničesar ne sugerira. Menim pa, da slovenska politična scena deluje vsaj malo drugače in preden bi se podal v njo s celim telesom, bi sigurno potreboval več izkušenj. Sploh za kakšno takšno mesto.

TFL Glasnik:
Pa vseeno ostaniva še malo pri tem. Imamo povezanost elit v politiki in s  tem posledično razklanosti. Po drugi strani je dr. Golob nedavno za naš portal govoril o nuji, da bi imeli skupino mladih in neodvisnih strokovnjakov. Ali se vidite v neki taki skupini?

Simon Mastnak:
Morda se del odgovora nahaja v tem, da mi ljudje ob srečanju rečejo, da kako pogumno nastopam na TV. Zakaj pogumno?, rečem. Živimo v demokratični in odprti državi in vsakdo bi moral imeti pravico povedat, kaj si misli. Očitno obstaja neka blokada pri javni razpravah: ljudje se bojijo povedati kar mislijo. Očitno je prisotnost politike v slovenskem gospodarstvu zelo, zelo velika in predvidevam, da se bojijo zaradi lastne zaposljivosti in podobnega.

Direkten odgovor na vaše vprašanje je, da nam najbolj manjka dobrih idej. Če pogledate predsedniško bitko, je bil stavek, da moramo stopiti skupaj. Veste, ljudje vedno stopimo skupaj, ko je v ozadju neka dobra ideja. Vedno smo pripravljeni varčevati, ko vemo, da nam bo v prihodnje bolje. Teh idej v Sloveniji trenutno ni.

Nujno bi morali imeti neke cilje, ki bi veljali za družbo in bi jih vsaka politična stranka izpolnjevala po svoje, vendar mora obstajati ta višji cilj. Kot smo, recimo, izpolnjevali Mastrichtske kriterije za vstop v evro območje, pa potem pri izpolnjevanju vseh mogočih kriterijev, da smo se sploh lahko priključili EU. Če se spomnite, kako takrat ni bilo nobenega problema. Socialni partnerji in politične stranke so to priznali kot neki 'nadcilj'. Zakaj tega danes ni? Očitno je, da vsaj za enkrat ni na mizi takšne ideje.

Morda tudi zato ne, ker vsi prej omenjeni vidijo svoje vloge bistveno drugače kot takrat: opozicija vidi svojo vlogo v tem, da je proti čemerkoli, kar predlaga vlada in uporabi vsa sredstva, da blokira vladne odločitve, na drugi strani pa bi lahko tudi vlada našla več razumevanja za pogovore. Samo najti je treba neko razumno mejo. Tudi pogovarjanje v nedogled ne gre nikamor.

TFL Glasnik:
Ste se že spoznali z gospodom dr. Robertom Golobom?

Simon Mastnak:
Ne še.

TFL Glasnik:
Preidiva k v svet in k vaši ljubezni – kapitalskim trgom. Kdaj ocenjujete, da se bo izničil ta umetni balon o potrebni količini denarja v obtoku? A je sploh možen drugačni recept kot ta, da pridemo na tisto količino denarja, ki jo definira število transakcij?

Simon Mastnak:
Osnovna težava je v tem, da bi ljudje živeli tako kot smo živeli pred krizo. To za seboj potegne precej takih predpostavk, ki ne veljajo več. Trenutna količina denarja v obtoku pa po mojem niti ni tako problematična, kot je problematično nezaupanje, ki vlada. Poglejte, na eni strani velike vloge, ki jih imajo evropske banke pri centralni banki in na drugi strani medbančni trg, ki praktično ne živi, ker banke preprosto nimajo zaupanja do drugih bank, da bodo čez čas še obstajale. Zato se nezaupanje širi skozi ves sistem do končnega potrošnika, ki ne upa zapravljati toliko, kot je zapravljal pred krizo, ker ve, da je možnost, da bo zgubil službo bistveno večja, kot je obstajala pred krizo. Ali da dobi manjšo plačo in v času, ko imamo vsi nekakšne kredite, je zmanjšanje plače lahko usodno.

Edina pot, ki jo jaz vidim, je žal boleča in ni kratkoročna, predvideva pa, da s strukturnimi reformami gospodarstvo obrnemo proti izdelkom, ki imajo višjo dodano vrednost in jih je moč prodajati na trgih, ki imajo višjo rast, kot jo ima EU. Naša trenutna težava pa je, da trenutno proizvajamo izdelke, ki imajo izjemno nizko dodano vrednost in ko odplačamo vse stroške, ne ostane skoraj ničesar.

Drugi problem je, da je gre največji del našega izvoza prav v EU, ki je trenutno v takih težavah. Z vidika Slovenije se nam zdi, da je ves svet v recesiji, vendar to ni res. Poglejte Kitajsko, Indijo in druge države, ki so do pred kratkim dosegale celo dvoštevilčne rasti. Tu velja iskati trge za nekatera naša podjetja in razmišljati, kako pritegniti naložbe. Tu bo ključ, mi pa se obnašamo precej čudno. Predvsem so se sindikati postavili za tisti sindikalni boj: kapital je na eni strani, delavci smo na drugi. Vemo pa, da so Nemci pred kakimi desetimi leti pod vodstvom kanclerja Schroederja presekali s tem, kar so mediji imenovali 'industrijski muzej'.  Pregovorno zelo dobro plačani nemški delavec na eni strani, na drugi pa podjetja, ki niso bila več zmožna z dvigom produktivnosti opravičevati rast visokega stroška dela.

Logična posledica je bila, da so vse težje prodajali svoje izdelke, ker je imela konkurenca cenejšo delovno silo. Mi pa se zapiramo in preprečujemo strukturne spremembe, ki lahko pridejo le s kapitalom. Vi ne morete delavca, ki recimo, šiva obleke, usposobiti, da bo ustvaril enkrat več v istem času. To je možno le z gradnjo nove tovarne, ko pridobite novo opremo ali če gremo namesto oblek delat nekaj čisto drugega, kar ima implicirano višjo dodano vrednost.

Vendar se srečamo z ogromnim problemom, ker vodstva sindikatov in del politike ne dopustijo, da bi bil ta sistem bolj fleksibilen, da bi se sprijaznili s tem, da bodo nekatera podjetja umrla; bodo pa zato nastala nova. In politika namesto, da bi videla svojo vlogo v tem, da v tej tranziciji pomaga ljudem pridobiti neka nova znanja in preživeti nekaj mesecev, vidi svojo vlogo v tem, da brani ta stara delovna mesta, s tem ohranja staro strukturo gospodarstva in s tem posledično nizke plače.

TFL Glasnik:
Od kod zagotoviti nove naložbe, če je nezaupanje tako veliko? Kaj pa konsenz med bankami, da vendarle podprejo tisti del gospodarstva, ki je pripravljen na strukturne spremembe?

Simon Mastnak:
Mislim, da bi bilo to zelo narobe. Približno tak dogovor nas je pripeljal v to situacijo. Slovenske banke imajo trenutno največ težav zaradi dveh stvari. Eno je, da smo se nekoč odločili, da samo slovenski gradbinci znajo graditi ceste; kredite za svoje širjenje, da so zmogli vse delo, pa so dobivali večinoma samo pri slovenskih bankah. In drugi problem je bil,  da smo še vedno imeli ogromno potrebo biti lastniki teh podjetij oziroma je politika želela vplivati na podjetja in je zato spet pri slovenskih bankah zagotovila posojila za ta slovenska podjetja.

Ravno tam je nastal veliki del te luknje. Edini zdrav način je, da politika skrbi za makroekonomsko sliko, izboljša stanje v katerem smo, opravi privatizacijo določenih podjetij, ki niso strateškega pomena, s tem ustvari neke osnovne pogoje za pridobivanje kapitala. Potem organizacije kot smo Alta in podobne poskrbimo za to, da pritegnemo vlagatelje. Potem pa tisto, kar je tudi najpomembnejše, sledijo podjetniki in podjetja z dobrimi idejami, z novimi produkti, da prodrejo na tuje trge, ne pa denar za reprogramiranje starih posojil, obratni kapital in podobno.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar