TFL Glasnik:
G. Bojan Gantar, ste pravi Žirovec, inženir strojništva, trenutno na vročem stolu – v dobrem pomenu besede – žirovske Alpine. Tekač in navdušen športnik. Navadno najprej vprašam: na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?

Bojan Gantar:
Malokrat razmišljam o tem. Veste, na kaj sem najbolj ponosen – da dobivam čestitke za rojstni dan od nekdanjih sodelavcev. S tistimi nekdanjimi sodelavci, s katerimi sem tesno sodeloval, imam še vedno dobre odnose. Zaradi pomanjkanja časa se vidimo malokrat, spomnimo pa se drug drugega, ko je to pomembno.

Pred letom 2012 je bil v sekretariatu zaposlen le sekretar, zdaj ima sekretariat pet sodelavk in sodelavcev, štiri v Ljubljani in enega na Dunaju. Naše aktivnosti so prednostno usmerjene v krepitev neposrednega stika in sodelovanja z odvetniškimi družbami, podjetji in njihovimi združenji v Sloveniji in regiji ter v krepitev javne podobe Stalne arbitraže pri GZS v luči njenega samostojnega in strokovno neodvisnega delovanja, ki temelji na zaupanju uporabnikov v naše storitve.

TFL Glasnik:
Zagotovo boste čestitke prejemali tudi od sedanjih in prihodnjih sodelavcev, kamor koli boste že šli. Direktor Alpine ste dve leti in ste naredili pravo zgodbo o uspehu. Ne le v slovenskem merilu, upam si trditi, da mnogo širše, saj vemo, v kakšnem stanju so bile vse obutvene tovarne. Kako vam je uspel ta čudež?

Bojan Gantar:
Skupaj s sodelavci. Več kot 1400 zaposlenim, kolikor jih je trenutno v skupini Alpina, smo znali povedati, kaj je dejansko pomembno v tem poslu: pomembno se je ukvarjati s čevlji, ne pa z vsemi drugimi stvarmi, ki motijo vsakodnevne poslovne odločitve. Poslovanje smo stabilizirali, zagotovo pa je treba še ogromno postoriti. Veliko je rezerve, delamo lahko še boljše. Res, aprila 2016 je bil stol res vroč in pregret, a smo situacijo umirili in po tej poti bomo šli.

TFL Glasnik:
Preskromni ste. Moram povedati, da sva se za pogovor dogovorila pred mesecem dni, ko sva se srečala na neki športni prireditvi, ko sploh še niste bili tako znani – najprej ste postali ime tedna, nato ime meseca, ker ste kupili podjetje Peko, ki je v slabi kondiciji. Ta vizija, da direktor Alpine kupi umirajoče podjetje Peko, vam je prinesla celo več glasov od prejemnika olimpijske kolajne. Zanimivo. Kako si to razlagate? Mar so Slovenci uvideli, da je treba imeti take uspešne ljudi, ki si upajo in generirajo prihodek, pa tudi službe?

Bojan Gantar:
Malo vas moram popraviti: kupili smo blagovno znamko Peko in del razvoja nekdanjega podjetja. Kar sprašujete, si razlagam tako, da so poslušalci radia dejansko prepoznali neko vrednost v Pekovi blagovni znamki, prepoznali pa so tudi to, kar smo prepoznali mi. Peko je najstarejša obutvena blagovna znamka v Sloveniji, stara več kot sto let. In še v nečem so nam po mojem pritrdili: da smo Slovenci uničili že veliko blagovnih znamk, kot da je to preprosteje kot nekaj narediti iz blagovnih znamk.

Odločili smo se, da bomo iz blagovne znamke Peko ustvarili zgodbo. Naj poudarim, da smo se lani finančno in poslovno prestrukturirali. Posledično smo se letos začeli ozirati po rasti, prodajni rasti in nadaljnjem dvigu učinkovitosti poslovanja. Verjamemo, da nam bo pri tej rasti pomagala tudi blagovna znamka Peko, saj bo modni segment našega poslovanja zaradi blagovne znamke Peko zagotovo rasel hitreje, kot bi sicer.

TFL Glasnik:
Vidim, da imate že kar razdelano vizijo. Torej ste Alpino umestili v vrhunsko obutveno industrijo. Kako je vam uspelo, vsem drugim pred vami pa ne?

Bojan Gantar:
Kljub vsem težavam je bila Alpina prepoznavna kot inovativen kolektiv z zelo dobrim in močnim razvojem, ki je stalno generiral nove in nove rešitve. Ta inovativnost skupaj z zavzetimi in predanimi zaposlenimi je rešila Alpino v tistih najtežjih časih. Drugi razlog, da je Alpina preživela, drugi pa ne, je pravočasna prilagoditev poslovnega modela. V tej panogi je pač treba iskati lokacije z nižjimi stroški dela in Alpina se je temu prilagodila. Še vedno proizvajamo v Žireh, vendar proizvajamo tudi recimo na Daljnem vzhodu. Alpina se je prilagodila, nekateri drugi se niso. Tudi zato je Alpini uspelo preživeti.

TFL Glasnik:
Izredno lepo vas je poslušati, čisto fokusirani ste in človek bi vam res verjel – ne le na besedo. Rezultati govorijo. Lepo vas je poslušati tudi zato, ker ste Žirovec. Bili ste v tujini in ste se z izkušnjami vrnili v domače Žiri. Kako je to šlo?

Bojan Gantar:
Včasih se mi zdi, da ko sem se po devetnajstih letih vrnil v Žiri, so bila vsa minula leta namenjena nabiranju znanja, izkušenj, spoznavanju sveta in ljudi. Spoznaval sem tudi različne stile vodenja. Stil vodenja v Južni Ameriki je drugačen kot v Rusiji ali na Kitajskem. Ali pa, če želite, na Nizozemskem. Kot bi se ves čas učil, da sem lahko prišel v Alpino s potrebnim znanjem in izkušnjami.

TFL Glasnik:
Odlično, Slovenija se vam zahvaljuje. Kakšen pa je vaš stil vodenja?

Bojan Gantar:
Imam štiri vrednote, ki me spremljajo, in pri vsem, kar počnem, tudi pri vsaki odločitvi, se ravnam skladno s temi vrednotami. Najpomembnejša je in velja povsod, od Južne Amerike do Kitajske, da je treba imeti popolno in brezkompromisno spoštovanje do vseh okrog sebe. Drugo je sodelovanje – premalo ga je, mi v Alpini pa ogromno problemov rešimo, ker imamo to kot eno od zelo pomembnih vrednot. Tretje je znanje, stalno se je treba izobraževati in tudi pri sodelavcih poudarjati pomen znanja. Četrto, brez česar prav tako ne gre, je trdo delo. To so štiri vrednote, ki jim sledim tudi pri vodenju, pri tem sem zelo dosleden.

TFL Glasnik:
Manjkali ste na podelitvi nagrad Gospodarske zbornice, verjamem pa, da vas bodo opazili in da vas bomo prihodnje leto srečali tam. Gospodarskega oskarja si nedvomno zaslužite. Najprej bi rekla, da je Alpina v lasti DUTB, vi pa ste direktor. Kako to gre? Ste samostojni, vas razumejo? Recimo pri odločitvi, da se kupi blagovna znamka Peko.

Bojan Gantar:
Moram poudariti, da imamo z lastniki zelo dober odnos. Izkoristil bi priložnost in dodal, da smo imeli v zahtevnem obdobju v letih 2016 in 2017, ko je bila situacija v podjetju res zahtevna, polno podporo. Ne le lastnika, ampak tudi drugih deležnikov. Ta polna podpora DUTB in vseh drugih nam je omogočila, da smo se nemoteno ukvarjali s prodajno rastjo, dvigom učinkovitosti. Lahko rečem, da smo v prvih mesecih potrebovali nekaj več sestankov in pogovorov, da smo našli skupni jezik, od takrat naprej pa vse teče gladko.

TFL Glasnik:
Odlično se sliši. Kaj boste s Pekom? Bomo ženske dobile nazaj takšne salonarje, kot jih kupujemo v Italiji?

Bojan Gantar:
Gospe boste zagotovo ponovno dobile takšne salonarje. Ne bi omenjal kakšnega datuma, ker lahko po pogovorih z agencijami traja tudi dlje, bomo pa imeli pripravljeno celovito strategijo razvoja blagovne znamke Alpina in Peko, v tej strategiji bomo tudi opredelili, kaj pričakujemo od posamezne blagovne znamke, kam jih bomo umestili. Ampak salonarji bodo zagotovo na voljo. Tudi pod blagovno znamko Peko.

TFL Glasnik:
Vidim, da ste še malce skrivnostni. Gotovo mi boste pritrdili, da potrebujete vrhunskega oblikovalca obuval. Pa ne le v smislu dizajna, temveč tudi udobja, izbire materiala in drugega.

Bojan Gantar:
Zagotovo se tega zavedamo, tudi v segmentu športne obutve se povezujemo z vrhunskimi oblikovalci, tudi s slovenskimi in pomembnimi italijanskimi. Ugotovili smo, da moramo pri modni obutvi narediti več za modnost – za udobnost smo že v preteklosti veliko naredili. Posledično smo tudi pri tem angažirali italijanske oblikovalce, ki so znani po tem, da se malo bolj razumejo na modo. Zelo dobro sodelujemo tudi z drugimi partnerji, takšen primer je sodelovanje s slovenskima oblikovalcema pletenin Urško in Tomažem Dražem.

TFL Glasnik:
Ne morem si kaj, da vas ne bi vprašala, kateri je tretji nakup, ki ga načrtujete? Se boste sploh ustavili?

Bojan Gantar:
Moram ostati še malo skrivnosten. Dejansko imamo na mizi kar nekaj projektov, ki jih prav tako razvijamo skupaj s slovenskimi eminentnimi partnerji in bodo v kratkem prišli predvsem na športne terene. Alpina je zelo močna v zimskih športih, naš cilj je, da malo zmanjšamo odvisnost od zime in se umestimo tudi v pomladne in poletne športe. To razbremenitev smo delno naredili z outdoor obutvijo, ki zelo raste, a ker s tem še nismo zadovoljni, prihajajo jeseni na trg novi segmenti outdoor obutve. Gre za tako imenovani lahki in mestni treking. Določeni izdelki so še v fazi razvoja – bomo pa še presenečali.

TFL Glasnik:
To zahtevno vodenje ni vaša prva izkušnja, saj ste se s podobnim izzivom soočili tudi v Trimu, ko ste reševali nekaj, kar smo Slovenci skoraj izgubili.

Bojan Gantar:
Po 17 letih nabiranja izkušenj v Hidrii sem dobil priložnost, da sem se pridružil Igorju Kržanu v upravi trebanjskega Trima, ki je bil v podobnih težavah kot Alpina leta 2016, ko sem jo prevzel. Moram poudariti, da sem si izkušnje v prestrukturiranju manjših poslovnih situacij nabiral tudi v Hidrii, Trimo pa je bil prvi večji in resnejši projekt in tudi tam smo potrebovali dve leti, da smo situacijo stabilizirali.

TFL Glasnik:
Na koncu bi vas vprašala, kje se vidite čez tri leta?

Bojan Gantar:
Odgovoril bom tako, kot sem odgovoril direktorju Elana, ko me je vprašal, v katero naslednje podjetje grem, ker želi investirati v tisto podjetje. Dejal sem mu, da sem trenutno s srcem in glavo v Alpini in naj investira v Alpino.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Bojan Gantar:
Skladno z mojimi vrednotami – dvigniti spoštovanje na višjo raven in verjeti drug v drugega.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: mag. Tanja Bogataj, coachinja za vodenje in vodje

Vodenje je znanje, veščina in umetnost dela z ljudmi in odnosov, videnja velike slike in povezave med posameznimi deli ter vodenje v smeri doseganja ciljev. Deloma se vodenja naučiš iz knjig, veliko z opazovanjem drugih vodij in vodenja, največ pa s prakso.

Igra vodenja

Gre za stalno izpopolnjevanje in mojstrenje. Po Johnu C. Maxwellu (Postani voditelj, 1999) je vodja-voditelj nekdo, ki mu ljudje radi in z zaupanjem sledijo, ki pomaga ljudem, da delajo tisto, kar morajo delati, na najbolj učinkovit in ustrezen način, jim pomaga doseči največ v njihovih prizadevanjih ter jim daje smer, namen in občutek uspeha.

Pri vodenju in vodjih največkrat opazimo zunanji izraz vodenja in osebnosti, sliko, nastop, vpliv in vodstveni stil, ne pa toliko notranjega procesa in notranje igre, skozi katero gre vodja oziroma se dogaja med vodenjem ter vodjem in drugimi/okoljem. Pri delu z različnimi vodji sem velikokrat opazila razkorak med zunanjim, in tistim, kar se je kazalo, da je notranje. Mnogi obvladajo številne vodstvene veščine in so uspešni v svoji vlogi, vendar je med njimi razlika, saj uporabljajo različne vzvode za svoj uspeh in za vodenje. Marsikdo od teh tudi ne razume vodenja kot poslanstva, kot služenja (angl. service), ampak kot vzvod moči za dosego svojih oziroma določenih interesov. Prav zato sta meni ta notranji del ter razkorak med notranjim in zunanjim še posebno zanimiva dejavnika. Predstavljata tisto nekaj, kar dela razliko med vodji. Pove, kje so možnosti za njihov razvoj in za razvoj tima ali organizacije, ki jo vodijo. Pove, kakšen je nekdo kot vodja, kje je izvor vpliva, in kaj je namen oziroma cilj vodenja. Pove pa veliko tudi o vseh nas - kaj, koga in zakaj v resnici sledimo, soustvarjamo in/ali podpiramo.

Ne glede na različne vodje in pristope vodenja pa je dejstvo, da gre pri vodenju za t.im. “peoples’ business”. Ne moreš biti vodja brez ljudi, ki jih vodiš, da z njimi skupaj ustvarjaš in dosegaš cilje. In kot vodja igraš le eno od vlog v timu. Res je, da je ta vloga v določeni meri najpomembnejša, vendar ni pomembna sama zase ali zaradi formalne moči oziroma vpliva, ki ga prinaša naziv. Pomembna je zato, ker vodja postavi način, standard in zgled delovanja, odnosov, komunikacije in doseganja uspeha. Drugi set pravil delovanja postavi organizacija ali okolje, v katerem vodja, tim ali organizacija delujejo. Tretji set pa prinesemo posamezniki.

Igra vodenja je tako igra v matriki odnosov: odnos do sebe, odnos z drugimi/do drugih, ter naša vloga in prispevek v/k skupnosti. Ta matrika odnosov deluje v določenem okolju in v določenih pogojih. Mi, kot igralci, prinesemo na igrišče vse, kar smo - kar vemo, da smo, kar ne vemo, da smo, kar želimo prikriti, da smo ali nismo, ter kar želimo v določenem odnosu, organizaciji, skupnosti ali situaciji biti, doseči, uresničiti oziroma ustvariti.

Igra vodenja in izzivi v praksi

Vodenje je zame od nekdaj področje, veščina in umetnost navdiha in stalnega izpopolnjevanja. Rada sem “na igrišču”, v vlogi vodje ali kot del vodstvenega tima ali pa vsaj v aktivni vlogi uresničevanja nekega skupnega cilja. Pred nekaj meseci, ko sem se po 10 letnem obdobju delovanja na vodstvenih mestih v državni upravi in vladi, odločila, da nadaljujem svojo kariero drugače, sem dobila priložnost pogledati sistem in njegovo delovanje z druge perspektive. Javnega sektorja ni mogoče ocenjevati samo samega zase, ampak le v povezavi z drugimi segmenti družbe ter drugimi deležniki in njihovimi vlogami, nalogami in sovplivanjem. Vendar po dobrih 15 letih delovanja v državni upravi je to sektor, kjer morda bolj opazim, kaj deluje, kaj se spreminja, kje so možnosti za izboljšave, kje je čas za spremembe, kaj ni… Ne bi rada zašla v vlogo kritika, temveč želim uporabiti to priložnost za osvetlitev stanja z vidika vodenja ter možnosti za izboljšave in napredek.

Omenjena sprememba vloge mi je omogočila pogled iz druge perspektive in na novo postaviti vprašanja in poiskati odgovore na ta vprašanja. Na primer na vprašanja, kot so: kakšna je sploh trenutno igra; kdo in kakšni so igralci, ki jo igrajo; ali jo vsi igralci razumejo/igrajo podobno; ali vsi igrajo/mo isto igro ali vsak igra svojo; kdo je/so glavni igralec/i, kdo igralci, in kdo opazovalci ipd. Če na grobo strnem, kar sem pri tem opazila, je med drugim to, da je zelo veliko različnih iger na različnih nivojih, da pa je veliko igralcev, ki igrajo podobno naučeno igro in so na nek svoj način pri tem zelo uspešni. Nekateri se na primer ne trudijo (več) uporabiti svojih talentov, znanj in sposobnosti, nekateri se ne trudijo (več) tega niti prikriti, ampak delujejo že bolj po inerciji ali celo na glas povedo, zakaj so upravičeni do takega ravnanja (včasih še celo pod krinko prijazne uprave - beri z zelo prijaznimi besedami in nastopom, vendar brez spoštovanja in z odlašanjem izvedbe svojega dela - storitve tudi po več prošnjah). Nekateri so močno obremenjeni z delom, ga opravljajo odgovorno in vestno, obenem pa so velikokrat tudi zaskrbljeni in nezadovoljni s stanjem in spremembami, s katerimi se soočajo ter poleg opravljanja svojega dela poskušajo “skrbeti še za sistem” - ohranjati igrišče, igro in določena pravila igre, ki pa se vseeno spreminjajo zaradi različnih razlogov.

Seveda ni vse črno-belo, in vsak kako in kaj imata svoj zakaj. Pa vendar. Ob novem (v)pogledu se je od nekje prikradel stavek znanega raperja “Igraj igro, nikoli ne pusti, da igra igra tebe.” (“Play the game, never let the game play you.” Tupack Shakur). Hm. Ali se je morda večini zgodilo ravno to? Ali smo nehali igrati skupno igro ali pa se je le igra spremenila? Ali je morda igra prerasla igralce oziroma mi igramo spreminjajočo se igro po starem? Ali pa morda ne vemo, zakaj igramo in kakšna je naša vloga pri tem? Veliko vprašanj. Verjetno tudi veliko odgovorov. Odvisno kdo odgovarja in iz kakšne perspektive.

Res je trenutno nekoliko specifičen čas v Sloveniji pred bližajočimi se parlamentarnimi volitvami, vendar vseeno. To je okolje, v katerem se sprejemajo danes, ali katerikoli drugi dan pomembne odločitve za vse nas, za danes, in tudi za jutri ali z učinkom še dlje v prihodnost. In zdi se, da je naš “zakaj” trenutno precej različen, ali vsaj nejasen. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako naprej. Kako prilagoditi oziroma nadgraditi sistem, da bo bolj učinkovit, da ne bomo izgubljali toliko energije samo za njegovo delovanje in za naše delovanje v njem ter sodelovanje med deležniki v družbi. Nadaljevanje z enakim načinom delovanja, vedno znova začenjati in velikokrat v mandatu vlade ne končati projekte in naloge, ohranjati in ne popravljati slabe prakse, ne spoštovati dogovore in sprejemati kontradiktorne odločitve ter ne selekcionirati dobrih, sposobnih in učinkovitih delavcev od manj dobrih oziroma slabih najbrž ne more biti recept za izboljšanje stanja in razvoj v pravo smer.

Igra vodenja - kje smo in kam gremo

Sedanje stanje je lahko odlična priložnost za ponovne, boljše izbire in odločitve. To je čas, ko lahko iz perspektive pogledamo na situacijo in preverimo, kaj je ustrezno, kaj deluje, kje in kakšna je potrebna izboljšava. Rešitev je morda preprosta. Jack Welsh z uporabo analogije igre pravi, da je “Posel igra, in kot pri vseh igrah, timi, ki dajo na igrišče najboljše ljudi in jih pripravijo do tega, da igrajo skupaj, zmagajo. Take preprosto je.” (“Business is the game, and as with all games, the teams that puts the best people on the field and gets them playing together wins. It’s that simple.”). Enako velja oziroma bi lahko veljalo na vseh področjih družbe. Nujen je le skupen jasen “zakaj”, pogoji, ki omogočijo tak način skupnega delovanja, ter vodje in vodenje, ki ga zagotavljajo. Ključni element uspeha pri iskanju rešitev prehoda iz danes v prilagojen sistem za učinkovito delovanje jutri je človek. In sicer opolnomočeni posamezniki. Le opolnomočeni posamezniki lahko ustvarjamo opolnomočene organizacije, skupnosti, države in družbo kot celoto.

Ni mogoče reči, da ne napredujemo, da se posamezna področja ne razvijajo, ali da se zadnjih nekaj let ne poskuša uvesti nove pristope in načine delovanja. Vendar že dolgo ni več dovolj samo poskušanje (angl. trying to). Poskušanje v sebi nima dovolj moči za spremembo, zahteva pa veliko investiranja energije. Vsa moč je v izbiri in odločitvi, ali nekaj narediš, ali pa ne narediš. Ne moremo biti več nekaj nekje vmes, na prehodu, delovati po starem in malo po novem, in čakati na nekaj zunaj nas, da se spremeni. Tudi ni (več) dovolj (samo) delovanje, ampak mora biti naše delovanje bolj učinkovito. Ne moremo odlašati z odločitvami, ki so pomembne za prilagoditev družbenih podsistemov novim okoliščinam in izzivom, ne glede na to koliko je neznank in izzivov. Ne glede na vse spremembe, tudi notranjepolitične, se od vodij pričakuje sposobnost izbiranja in odločanja ob številnih nejasnostih in negotovostih. Prav tako je današnji čas čas za vodje, ki prevzemajo odgovornost za svoje delovanje in posamezne odločitve.

John C. Maxwell (Pet ravni vodenja, 2011) s sistemom petih ravni vodenja postavlja zanimiv okvir, kako vodja in vodenje na posameznem nivoju deluje ter kako se vodje in vodenje med ravnmi razlikujejo. Maxwell pravi, da je izziv vodenja, kako ustvariti spremembo in kako usmerjati rast. To pa zahteva gibanje, ki je integrirano v premikanje od ene do druge - naslednje ravni vodenja. Pet nivojev vodenja in vodij po Maxwellu je:

• Za prvo raven, ki jo Maxwell imenuje Pozicija (angl. Position), je značilno, da ljudje vodji sledijo, ker morajo in sledijo le v okviru avtoritete, ki jo ima tak vodja. Ljudje naredijo le, kar jim je naročeno. Ta raven vodenja deluje na pravici vodje zahtevati. Edini vpliv, ki ga ima pozicijski/položajni vodja, je tisti, ki sodi k nazivu. Maxwell pravi, da so ljudje, ki delujejo le na tej ravni, lahko le šefi/nadrejeni (angl. bosses), niso pa vodje. Pravi tudi, da je to edina raven, ki od vodje ne zahteva sposobnosti in nekega napora za doseganje rezultata.
• Za drugo raven, ki jo imenuje Dovoljenje (angl. Permission), pravi, da je to raven, kjer ljudje vodji sledijo, ker to želijo, in kjer vodenje temelji na odnosih. Vodja želi spoznati svoje ljudi in ugotoviti, kako se lahko z njimi dobro razume, ter s tem razvija vpliv in zaupanje. Na tej ravni, kot pravi Maxwell, se pokaže, da imaš lahko rad ljudi ne da bi jih vodil, ne moreš pa dobro voditi ljudi, ne da bi jih imel rad.
• Na tretji ravni, ki jo imenuje Produkcija (angl. Production), se po Maxwellu začnejo razlikovati pravi vodje (angl. real leaders) od tistih, ki to samo želijo biti (angl. wannabes). Ljudje na tej ravni sledijo vodji glede na to, kaj je vodja naredil za organizacijo. Razlika med vodenjem na drugi in tretji ravni je, da dobri vodje ne želijo ustvariti le dobrega delovnega okolja, temveč želijo tudi opraviti delo. Ključen element na tej ravni so rezultati. Na tej ravni lahko vodje postanejo zastopniki sprememb. 
• Četrta raven, ki jo imenuje Razvoj ljudi (angl. People Development), je raven, kjer s tem, ko pomagaš drugim posameznim vodjem napredovati, razširiš svoj vpliv in učinek. Na tej ravni ljudje sledijo vodji glede na to, kaj je vodja storil za njih. Maxwell pravi, da vodje postanejo veliki ne zaradi svoje moči, temveč zaradi njihove sposobnosti opolnomočiti druge. Vodje na tej ravni uporabijo svojo pozicijo, odnose in produktivnost, da investirajo v svoje sledilce in jih razvijejo v vodje. Rezultat tega delovanja je reprodukcija. Na tej ravni vodje reproducirajo sami sebe. S takim vodjem in vodenjem pride do izraza tudi velika učinkovitost timov, posledično pa se dvigne tudi produktivnost. 
• Za peto raven, ki jo Maxwell imenuje Vrh-Vrhunec (angl. Pinnacle), je velja, da je največji dosežek vodenja razvijanje drugih vodij, da postanejo vodje na četrti ravni. Ta raven ne zahteva le ustreznega napora, veščin in namena, ampak tudi visoko stopnjo talenta. Maxwell pravi, da le naravno talentirani vodje dosežejo to najvišjo raven, in da vodje na peti ravni razvijajo organizacije na peti ravni. Ti vodje ustvarjajo priložnosti, ki jih vodje na drugih ravneh ne. Ustvarijo dediščino (angl. legacy) v tem in s tem, kar delajo.

V razmislek in spodbudo k delovanju

Verjamem, da ta kratka predstavitev Maxwellovih petih ravni vodenja in značilnosti vodij na njih sproža veliko asociacij, primerov iz prakse, spominov dela z različnimi vodji in podoživljanja svojih izkušenj vodenja. Vse to nam lahko pomaga ozavestiti, kjer so še možnosti za izboljšave in tudi kje in kako začeti z njimi.

Ko sem sama prvič brala Maxwellovih 5 nivojev vodenja, sem delala za / z vodjo, ki je bila tipična predstavnica vodje na prvi ravni. Spomnim se številnih neuspešnih poskusov spreminjanja načina in izgubljanja energije v želji doseči cilj na drugačen način, številnih situacij, v katerih njene sprejete odločitve vsaj na zunaj niso temeljile na nekem širšem javnem interesu in želji po razvoju tako področja kot zaposlenih. Na nek način me je plastični prikaz nivojev razvoja vodenja in vodij v Maxwellovi knjigi pomiril in mi marsikaj razjasnil. Po drugi strani me je še dodatno spodbudil, da ne sprejemam prvega nivoja kot pravega vodenja in večinsko pravilnega načina delovanja. Spodbudilo me je tudi k temu, da si prizadevam za vodenje z zgledom in stalno izpopolnjevanje, ter da z namenom razvoja vodenja in vodij vedno bolj glasno zagovarjam ločevanje dobrega vodenja od slabega.

Sama opažam, da je po Maxwellovi razdelitvi ravni veliko vodij danes na prvi ravni, kar nekaj na drugi in tretji, zelo malo na četrti, še manj na peti ravni. Zato je lahko veliko različnih razlogov, ki jih je smiselno raziskati in ustrezno nasloviti, predvsem pa je potrebno zagotoviti pogoje za stalen razvoj vodenja in vodij.

V preteklih mesecih, ko sem se iz vodstvene vloge prelevila v vlogo javne uslužbenke, sem doživete izkušnje z vodenjem na prvi ravni lahko podoživela še z druge perspektive. Kar sem tokrat videla drugače, vsaj v obsegu, kot se mi je pokazalo, je bilo spoznanje, kako se zaposleni oziroma sledilci navadijo, sprejmejo oziroma še spodbujajo določen nivo vodenja in vodje. Velikokrat se to zgodi z njihovo pasivnostjo, vdanostjo, rutino in zavračanjem večjega ali drugačnega osebnega angažiranja. Zdi se tudi, kot da marsikomu ustreza prvi nivo vodenja, morda še drugi, medtem ko je že tretji velikokrat odveč/preveč. Višje, ko gremo po ravneh, bolj se zahteva od vseh nas, ali v vlogi vodje ali sledilcev, da prevzamemo odgovornost za svoje delovanje, bolj nas proces spodbuja k stalnemu učenju in bolj se opazi, kadar zaradi kateregakoli razloga to delovanje opustimo oziroma ne zmoremo naprej.

Kot pravijo, pride problem z rešitvijo, in prav na tem mestu se mi zdi, da to res drži. V izpostavljeni problematiki je ogromno potenciala za izboljšave in razvoj, tako vodij, vodenja kot tudi vseh posameznikov in družbe kot celote. Na nas je izbira, kaj želimo, kako bomo izbrali in kakšno vlogo bomo pri tem odigrali.

Viri in literatura:

1. John C. Maxwell, 5 Levels of Leadership, Centre Street, Machete Book Group, prva izdaja 1947, zadnji ponatis 2011;
2. John C. Maxwell, Postanite voditelj, Založba Amalietti, 1999;
3. Tanja Bogataj, Blog “Be Powerful and Free while Making a Difference”, www.bepowerfulandfree.com, objava “Leaders Playing a Power Game“, marec 2017, in objava “Be.Here.Now.Lead.Powerfully.”, april 2017; “Leadership Game - Wanna Play? - Okay, Show Your Heart!”, marec 2018;

piše: mag. Andreja Sedej Grčar, sodnica, Okrožno sodišče v Ljubljani

S sedaj veljavno novelo KZ-1C se je opis kaznivega dejanja davčne zatajitve precej spremenil. Lahko rečem, da se je obseg inkriminiranih ravnanj razširil. K temu dejstvu je po mojem mnenju doprinesla pretekla sodna praksa. Opis inkriminiranih ravnanj se je bistveno razširil in obsega zatajitev različnih vrst davčnih in drugih obveznosti. Novela KZ-1C je ohranila prag kaznivosti, torej je meja, ki loči kaznivo dejanje od prekrška, določila nov način za določitev praga kaznivosti. V tem pogledu je KZ-1C glede na določilo prejšnje materialne zakonodaje gotovo strožji.

1 Uvod

Kazenski zakonik je z novelo KZ-1C (Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika [KZ-1C], 2015), ki je stopila v veljavo dne 20. 10. 2015, temeljito posegel v opis kaznivega dejanja davčne zatajitve. Iz novele tako izhajata dve bistveni spremembi v opredelitvi tega kaznivega dejanja. Po noveli je tako kaznivo dejanje lahko izvršeno z enim ali več ravnanji, torej lahko tudi serijsko, ki se nanašajo na zatajitev različnih vrst davčnih in drugih predpisanih obveznosti. Druga pomembna novost pa je, da za očitek kaznivega dejanja skupna višina zatajenih obveznosti v obdobju največ 12 zaporednih mesecev doseže veliko premoženjsko korist, torej 50.000 evrov. Namen spremembe 249. člena KZ-1C (2015) je, da se kot kaznivo dejanje opredeli periodično oz. serijsko utajevanje različnih vrst davkov in drugih predpisanih obveznosti, ob izpolnjenem pragu kaznivosti – veliki premoženjski škodi, torej 50.000 evrov.

Kaznivo dejanje davčne zatajitve po 254. členu KZ (Kazenski zakonik [KZ], 2004)

• Kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, pomenijo večjo premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do treh let.
• Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist.

  Kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1C (2015)

• Kdor z enim ali več ravnanji, zato da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije, da lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznostih, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa skupna višina neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davka, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, ne glede na vrsto obveznosti ali davka v obdobju največ dvanajstih zaporednih mesecev doseže veliko premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
• Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka enkrat ali večkrat ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa skupna višina neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je izogibal, ne glede na vrsto obveznosti v obdobju največ dvanajstih zaporednih mesecev, doseže veliko premoženjsko vrednost.

Po noveli KZ-1C (2015) so zakonski znaki, ki jih je za obsodilno sodbo za kaznivo dejanje po prvem odstavku 249. člena potrebno dokazati, naslednji:

• izvršitveni način: gre za eno ali več ravnanj, s katerimi storilec da lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davčnih in drugih obveznosti, ali s katerimi kako drugače preslepi organ, ki je pristojen za odmero in nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti. V večini primerov je ta organ FURS.
• subjektivni zakonski znak: namen storilca, da se sam ali kdo drug izogne plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, ali namen storilca, da bi sam ali kdo drug neupravičeno dobil vrnjen davek v Republiki Sloveniji ali drugih članicah EU.
• objektivni pogoj kaznivosti: velika premoženjska vrednost neporavnanih obveznosti, obveznosti, ki se jim je storilec izogibal (vendar jih je na podlagi davčno inšpekcijskega nadzora moral plačati ali so bile od njega izterjane), ali neupravičeno vrnjenega davka, pri čemer se upošteva skupna višina vseh vrst utajenih oz. prigoljufanih davkov in obveznosti v obdobju največ 12 mesecev.

Po drugem odstavku je:

• izvršitveni način: ena ali več opustitev prijave pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna.
• subjektivni zakonski znak: namen storilca, da se sam ali kdo drug (določena pravna oseba) v celoti ali delno izogne plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, ali namen storilca, da bi sam ali kdo drug neupravičeno dobil povrnjen davek (predvsem gre za DDV) v Republiki Sloveniji ali drugih članicah Evropske Unije.
• prag kaznivosti: velika premoženjska vrednost neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je storilec izognil, pri tem pa se upošteva skupna višina vseh vrst utajenih obveznosti in davkov v obdobju največ 12 mesecev.

Prag kaznivosti je velika premoženjska korist kot vrednost neporavnanih obveznosti ali obveznosti, ki se jim je storilec izogibal, pri čemer se upošteva skupna višina vseh vrst utajenih davkov in obveznosti v obdobju največ 12 zaporednih mesecev.

Upoštevanje različnih vrst davčnih in drugih obveznosti pri izračunu praga kaznivosti je mogoče le ločeno za storitveno obliko po prvem odstavku 249. člena KZ-1C (2011) in opustitveno obliko po drugem odstavku istega člena. Tako torej ni možno kombiniranje prvega in drugega odstavka 249. člena KZ-1C (2015) na način, da bi bilo v eno kaznivo dejanje oz. izračun praga kaznivosti zajetih nekaj storitvenih in nekaj opustitvenih oblik.

2 Prag kaznivosti

Kaznivo dejanje davčne zatajitev je vseskozi pogojevano s pragom kaznivosti, ta pa je dosežen šele tedaj, ko znesek utajenih obveznosti doseže oz. preseže določen znesek. Po prej veljavnem KZ (2004), ki je kaznivo dejanje davčne zatajitve inkriminiral v 254. členu, so bili znaki kaznivega dejanja izpolnjeni, če je višina davčnih ali drugih predpisanih obveznosti, ki se jim je storilec izognil, dosegla večjo premoženjsko korist. Pojem večje premoženjske koristi je bil opredeljen v 2. točki trinajstega odstavka 126. člena KZ (2004). To je znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo v RS. Prag kaznivosti je bil tako določen kot spremenljivka.

KZ-1, ki je pričel veljati 1. 11. 2008 (Kazenski zakonik [KZ-1], 2008), pa je kot večjo premoženjsko korist določal znesek, ki presega 5.000 evrov. Z novelo KZ-1B (Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika [KZ-1B], 2011), ki je pričela veljati 15. 5. 2012, se je prag kaznivosti pri temeljnem kaznivem dejanju po prvem odstavku 249. člena KZ-1B (2011) zvišal na utajene finančne obveznosti v vrednosti, ki dosega veliko premoženjsko korist. To je po določbi 99. člena KZ-1 (2008) 50.000 evrov ali več. Ustrezno se je zvišala tudi zagrožena zaporna kazen, od enega do osmih let.

V zvezi s pragom kaznivosti pri kaznivem dejanju davčne zatajitve je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo svoje stališče. Ker premoženjska korist, ki jo je obdolženec pridobil na podlagi mesečno uveljavljenih zahtevkov za vračilo trošarine, v nobenem od mesecev, ki jih je zajemala obtožba, ni dosegla večje premoženjske koristi, ki je objektivni pogoj kaznivosti pri kaznivem dejanju davčne zatajitve, obdolženčevo vsakokratno ravnanje ne predstavlja kaznivega dejanja po 254. členu KZ (1994). Zato takšnega obdolženčevega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivega dejanja s pomočjo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja, ker uporaba te konstrukcije predpostavlja, da je v določenem obdobju storjenih več kaznivih dejanj (in ne morda prekrškov) (Vrhovno sodišče, 2012a).

Novela KZ-1C (2015) višine praga kaznivosti ni spremenila, ostaja torej pri znesku velike premoženjske koristi, je pa določila nov način za izračun oz. dosego tega praga. Tako so po noveli KZ-1C (2015) znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve izpolnjeni ne le v primeru, ko bo z enkratnim dejanjem zatajenih oz. prigoljufanih za več kot 50.000 evrov davčnih ali drugih predpisanih obveznosti, ampak tudi v primeru, ko bo v obdobju največ 12 zaporednih mesecev posamezen zavezanec z enim ali več ravnanji utajil oz. prigoljufal skupni znesek davčnih ali drugih predpisanih obveznosti v višini velike premoženjske vrednosti, torej 50.000 evrov ali več.

Vrhovno sodišče (2015) je s sodbo opr. št. I Ips 8257/2010 potrdilo svoje stališče glede praga kaznivosti pri kaznivem dejanju davčne zatajitve. Neplačilo DDV, DMV in okoljske dajatve za mesece, ki jih je pritožbeno sodišče izločilo iz opisa kaznivega dejanja, ne presega velike premoženjske koristi oz. 50.000 evrov, ki je kot objektivni pogoj kaznivosti določena pri kaznivem dejanju davčne zatajitve. Zato posamezni dejstveni opisi predstavljajo le znake prekrškov. Interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo prekrškov v kaznivo dejanje, bi presegla okvir dovoljene razlage določb Kazenskega zakonika in bi bila obsojencu v škodo.

Osnovna novost je torej v tem, da se lahko prag kaznivosti po KZ-1C (2015) doseže tako z enkratnim prepovedanim ravnanjem kot tudi z več izvršitvenimi ravnanji, ki se nanašajo na različne vrste predpisanih obveznosti. Pri tem se posamezni zneski, utajeni s posameznim ravnanjem, vključno z neupravičeno vrnjenim davkom, seštevajo, in sicer največ 12 zaporednih mesecev oz. do takrat, ko njihova skupna višina znotraj obdobja 12 mesecev doseže in preseže 50.000 evrov. Izjemoma se lahko v davčno zatajitev šteje tudi obdobje 12 zaporednih mesecev, čeprav je bil prag kaznivosti dosežen že pred potekom tega obdobja.

Zakonska ureditev, ki določa 12-mesečno obdobje, v katerem je mogoče doseči prag kaznivosti davčne zatajitve, in nov zakonski znak, ki omogoča izvršitveno ravnanje tako z enkratnim ali večkratnimi prepovedanimi ravnanji, sta povezana in omogočata, da se s kaznivim dejanjem zajame ponavljajoče se utajevanje istovrstnih ali različnih davkov in drugih predpisanih obveznosti v obdobju največ 12 zaporednih mesecev. Obseg kaznivega dejanja davčne zatajitve je torej po 249. členu KZ-1C (2015) bistveno širši kot v ureditvi pred novelo.

Tako je kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1C (2015) lahko izvršeno:

• z enkratnim dejanjem (enkratno utajitvijo katerekoli vrste davka ali predpisane obveznosti v višini 50.000 evrov) ali
• z več ravnanji v obdobju največ 12 zaporednih mesecev. To pride v poštev v primeru istovrstnih davkov ali obveznosti, ki jih zavezanci plačujejo periodično. Zakonska določitev »davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih in pravnih oseb« omogoča pregon tudi, če je v obdobju največ 12 mesecev utajenih več različnih vrst davkov ali drugih obveznosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar 480/2018

Mednarodno delovanje poslovnih subjektov in posameznikov je odprlo še eno poglavje, ki sproža burne odzive med slovenskimi davčnimi zavezanci. Davčni rezidenti Slovenije, ki imajo registrirano dejavnost v drugi državi, imajo davčne obveznosti tudi doma. Obveznosti pa niso nič kaj prizanesljive do njih.

Davčni rezidenti Slovenije, ki imajo registrirani s. p. v tujini, so šokirani nad zapletenostjo napovedi teh dohodkov v Sloveniji

Marsikdo med vami si bo zastavil povsem legitimno vprašanje, zakaj slovenski rezidenti sploh registrirajo dejavnost v tujini, saj slovenska zakonodaja ob izpolnjevanju določenih pogojev omogoča relativno nizko stopnjo obdavčitve dohodka iz dejavnosti. Namen članka ni odgovoriti na omenjeno vprašanje, temveč predstaviti obveznosti zavezancev, ki imajo dejavnost registrirano v tujini.

Predstavitev obveznosti je razdeljena na dva članka. Prvi članek je namenjen predstavitvi stališča finančne uprave, v prihodnji reviji pa bo članek problematiziral stališče finančne uprave z vidika davčnega zavezanca.

Finančna uprava v osnovi ločuje med zavezanci – rezidenti Slovenije, ki dosegajo dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir v tujini, v Sloveniji pa iz tega naslova ne dosegajo dohodkov, in zavezanci – rezidenti Slovenije, ki dosegajo dohodke iz omenjenega naslova tudi v Sloveniji.

Vpis v davčni register

Če zavezanec – rezident Slovenije dosega dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir v tujini, v Sloveniji pa iz tega naslova ne dosega dohodkov, mora finančnemu uradu za namene obdavčitve v Sloveniji na podlagi četrtega odstavka 52. člena Zakona o finančni upravi (ZFU) predložiti prijavo za vpis dejavnosti v davčni register, in sicer v osmih dneh od začetka opravljanja dejavnosti. Prijava za vpis dejavnosti fizične osebe v davčni register se izpolni na predpisanem obrazcu (obrazec DR-03).

Tudi če želi zavezanec vpisati dejavnost v davčni register »za nazaj«, finančnemu uradu predloži prijavo za vpis dejavnosti v davčni register na obrazcu DR-03, pri čemer pripiše, da gre za vpis dejavnosti v davčni register »za nazaj«, k tej prijavi pa priloži tudi listine (lahko tudi samo na vpogled), iz katerih so razvidni podatki, potrebni za vpis. Vpisani dejavnosti »za nazaj« praviloma sledi tudi predložitev obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobja, v katerih dohodki, ki so bili doseženi z opravljanjem dejavnosti v tujini, še niso bili napovedani oziroma na drugi podlagi še niso bili vključeni v odmero dohodnine za posamezno koledarsko leto in je že potekel rok za predložitev teh obračunov (možnost predložitve davčnega obračuna na podlagi samoprijave).

Davčni obračun

Ker je zavezanec po vpisu dejavnosti v davčni register v Sloveniji obravnavan kot fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ima povsem enake obveznosti kot vse ostale fizične osebe, ki opravljajo dejavnost v Sloveniji. To pomeni, da je dolžan davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti ugotavljati v skladu z določbami 48. člena ZDoh-2 in davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti sestaviti ter davčnemu organu predložiti v skladu z določbami ZDavP-2, tj. praviloma do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.

Ker zavezanec začne opravljati dejavnost na novo, mora v skladu z drugim odstavkom 298. člena ZDavP-2 izračunati tudi predhodno akontacijo/akontacijo v znesku glede na višino predvidene davčne osnove davčnega leta, za katero se plačuje predhodna akontacija/akontacija. Obrazložen izračun predvidene davčne osnove, višino predhodne akontacije/akontacije in obrokov predhodne akontacije/akontacije finančnemu uradu predloži ob predložitvi prijave za vpis v davčni register oziroma najkasneje v osmih dneh od vpisa v davčni register.

Če zavezanec vpiše dejavnost v davčni register »za nazaj« in za to obdobje finančnemu uradu predloži tudi davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, je ta obračun podlaga za določitev in plačevanje predhodne akontacije/akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se plačuje med davčnim letom.

Davčna osnova

Splošno pravilo glede davčne osnove od dohodka iz dejavnosti je, da je davčna osnova dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se uporabljajo prepisi o obdavčitvi pravnih oseb, če ni z ZDoh-2 drugače določeno. Pri ugotavljanju davčne osnove se upošteva prihodke in odhodke ob njihovem nastanku.

Do odstopanja od tega pravila pride, če se davčna osnova ugotavlja na poenostavljen način, to je z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov. V tem primeru se zavezancu po zakonu priznajo odhodki v višini 80 odstotkov prihodkov. Zavezanec praviloma lahko ugotavlja davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, če za to izpolnjuje materialne pogoje, ki so določeni v 48. členu ZDoh-2, in postopkovne pogoje, ki so določeni v 308. členu ZDavP-2.

Pravočasna priglasitev

Osnovni postopkovni pogoj je pravočasna oprava priglasitve ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov pri finančnem uradu. V drugem odstavku 308. člena ZDavP-2 je namreč določeno, da mora zavezanec, ki na novo začne opravljanje dejavnosti, priglasitev za prvo davčno leto opravljanja dejavnosti opraviti ob predložitvi prijave za vpis v davčni register v osmih dneh od vpisa v primarni register oziroma od vpisa v uradno evidenco organa. V obravnavanem primeru to pomeni, da mora zavezanec priglasitev opraviti ob predložitvi prijave za vpis dejavnosti v davčni register oziroma najkasneje v osmih dneh od dneva, ko je v tujini začel opravljati dejavnost. Začetek opravljanja dejavnosti v tujini zavezanec davčnemu organu lahko dokazuje npr. z izpiskom iz tujega registra; če v tujini nima registrirane dejavnosti, z lastno izjavo itd. Sestavni del priglasitve je njegova izjava, da za davčno leto, v katerem je začel na novo opravljati dejavnost, uveljavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov, ter izjava o izpolnjevanju pogojev, določenih v ZDoh-2. Če zavezanec opravi priglasitev po roku, jo finančni urad s sklepom zavrže, pritožba zoper sklep pa ne zadrži izvršitve.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Lidija Robnik, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Poročanje za različne uporabnike mora biti vsebinsko strokovno z bogatimi pojasnili, vendar je treba biti pozoren, da se ne razkrivajo poslovne skrivnosti, kar lahko ogrozi nadalje poslovanje organizacije. V primeru nestrokovnega in netransparentnega poročanja se lahko povzročajo poslovne goljufije, ki zavajajo uporabnike poslovnih informacij ter njihovih nepravilnosti glede odločanja o nadaljnjem poslovanju, investiranju, financiranju in drugih poslovnih odločitev.

1 POMEN VSEBINE IN NAČEL POROČANJA

Organizacije, ki so zavezane reviziji, morajo razkrivati zakonsko določene informacije, ki jih predpisujejo SRS in MSRP, in se morajo prilagoditi njihovim zahtevam v svojih poročilih od razlike od tistih, ki niso obvezni in poročajo le določene postavke letnega in medletnega poslovanja.

Pri poslovnem poročanju so pomembna razkritja, ki imajo naravo in stopnjo pomembnosti v vsaki posamezni postavki, ki jih ima prikazana organizacija v svojih računovodskih poročilih.

Vsebino in stopnjo razkritja mora organizacija imeti opredeljeno in definirano v internih aktih (Pravilnik o računovodenju), ki mora biti v skladu z ZGD-1 (69. in 70. člen).

1.1 Upoštevanje načel SRS 2016 pri poročanju

Pri poročanju je treba upoštevati nekatera izmed načel, ki jih predpisujejo SRS 2016, in sicer:

• časovno neomejenost delovanja – predstavitev organizacije mora biti takšna, da bo organizacija nadaljevala poslovanje v nedoločljivi prihodnosti in da ni namena niti potrebe, da bi ustavila ali skrčila poslovanje;
• stalnost vrednotenja – gospodarske kategorije morejo biti ovrednotene drugače, kot bi bile, če bi organizacija opustila poslovanje. Spoštovati je treba SRS 39;
• razumljivost – uporabniki računovodskih izkazov morajo razumeti postavke in ugotoviti pomen kontov in knjižb na njih. Če uporabnik poznajo poslovno in gospodarsko delovanje in računovodstvo brez težav razumejo podatke in informacij, ki so jim posredovanje;
• ustreznost – postavke v računovodskih izkazih morajo imeti želene, potrebne in koristne lastnosti in značilnosti, temveč tudi, da konti in na njih knjižbe ustrezajo določenemu namenu in pravilom. Pomembnost je odvisna od posameznih postavk ali napak, ocenjenih v posameznih okoliščinah ali opustitve ali napačne predstavitve posameznih postavk;
• zanesljivost – postavke v računovodskih izkazih ne vsebujejo pomembnih napak ali pristranskih stališč ter se zanesljivo predstavlja tisto, o čemer se trdi in morajo biti informacije glede na pomembnost. Potrebno je dati prednost vsebini pred obliko.

1.2 Računovodsko poročanje

Organizacije poročajo o svojem poslovanju v medletnih poročilih oziroma obvezno v letnem poročilu. Časovna in vsebinska oblika medletnega poročanja je odvisna od zahtev in želja lastnikov, poslovodstva, investitorjev oziroma financerjev.

Medletno računovodsko poročilo ima najmanj naslednje sestavine:

• premoženjsko-finančno stanje organizacije (postavke iz bilance stanja),
• poslovna uspešnost (postavke iz izkaza poslovnega izida),
• dožene in obvladljiv denarni tok (postavke iz izkaza denarnih tokov),
• spremembe vpoklicanega kapitala,
• spremembe sestavine kapitala,
• vsi računovodski izkazi morajo biti podkrepljeni z ustreznimi strokovnimi in razumljivimi razlagami in pojasnili.

V primeru, da organizacija objavi v svojem medletnem računovodskem poročilu celoten sklop računovodskih izkazov, se morajo oblike in vsebin izkazov skladati z določili SRS 2016 (SRS 20, SRS 21, SRS 22, SRS 23).

Če se organizacija odloči, da bo objavila v svojem medletnem računovodskem poročilu zgoščene računovodske izkaze, morajo ti izkazi vključevati najmanj vsako skupino in podskupino iz zadnjih letnih računovodskih izkazov ter pojasnila, kot jih zahteva posamezen SRS 2016. Dodatne postavke ali pojasnila morajo biti vključena, če bi bili zaradi njih opustitve medletni računovodski izkazi lahko zavajajoči.

Pri odločanju, kako pripoznati, meriti, razvrstiti ali razkriti kakšno postavko iz računovodskih izkazov za namene medletnega računovodskega poročanja, je treba bistvenost mnogokrat oceniti v povezavi z podatki, ki so nato predstavljeni v letnih računovodskih izkazih.

Letno računovodsko poročanje je sestavljeno:

• v skladu s SRS 2016 (SRS 20 – SRS 24),
• ZGD-1 (69. in 70. člen) in
• določili v internih aktih, kot je »Pravilnik o računovodenju«.

2 GOLJUFIVA RAZKRITJA V RAČUNOVODSKIH IZKAZIH

Poročanje mora biti vsebinsko strokovno z bogatimi pojasnili, vendar je treba biti pozoren, da se ne razkrivajo poslovne skrivnosti, kar lahko ogrozi nadalje poslovanje organizacije.

V primeru nestrokovnega in netransparentnega poročanja se lahko povzročajo poslovne goljufije, ki zavajajo uporabnike poslovnih informacij ter njihovi nepravilnosti glede odločanja o nadaljnjem poslovanju, investiranju, financiranju in drugih poslovnih odločitev.

Pomemben je ustrezen in učinkovit sistem vzpostavitve in delovanja notranjih kontrol.

Glavna področja goljufij so po Mayr (2016, 47):

• navidezni prihodki,
• nepravilna časovna razporeditev prihodkov in odhodkov,
• prikrivanje obveznosti,
• neustrezna in napačna razkritja,
• nepravilno merjenje sredstev,
• nepravilno prikazovanje odhodkov, izdatkov ipd.

Davčna goljufija je oblika namernega izmikanja plačilu davkov in vključuje zavestno predložitev lažne napovedi in se pripravijo lažni dokumenti, kar posledično pomeni goljufivo poročanje.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Jaša Vrabec, vir: revija Odvetnik, številka 1(84)/2018

Postopkovna pravičnost (procedural fairness) je od leta 2015 opredeljena kot prioriteta v sodstvu (izboljšanje kakovosti) in je od takrat naprej omenjena na vsaki otvoritvi sodnega leta. V letu 2017 je delovna skupina IKS – Izboljšanje kakovosti sodstva - potrdila Vzpostavitveni dokument projekta (VDP) Postopkovna pravičnost. Ta predstavlja podlago za imenovanje projektne skupine, ki bo pripravljala in nadzorovala izvedbo aktivnosti na tem področju. Naš cilj je dvig zaupanja v sodstvo in verjamemo, da ga bomo dosegli (tudi) z aktivnostmi postopkovne pravičnosti.

Gre predvsem za pripravo informativnih orodij, ki bodo v prvi vrsti namenjena strankam (pričakujemo pa, da bodo na splošno olajšala delo sodiščem in preostalim deležnikom v pravosodju) ter izobraževanje sodnikov in sodnega osebja v zvezi s to tematiko. Upamo, da bomo s svojimi aktivnostmi vplivali na ustreznejša pričakovanja strank glede poteka postopka, na njihovo sodelovanje (s sodiščem in z drugimi deležniki v pravosodju) ter na splošno raven zavedanja o vlogi sodišča in preostalih deležnikov v pravosodju v pravni državi.

Izhodišča postopkovne pravičnosti

Postopkovna pravičnost pomeni zaznavanje uporabnikov javnih storitev, da jih avtoritete, s katerimi prihajajo v stik, obravnavajo pošteno in pravično. Postopkovna pravičnost se osredotoča na način, na katerega so posamezniki obravnavani. V teoriji se poudarjajo različni elementi postopkovne pravičnosti, kot osrednji pa se kažejo naslednji štirje: možnost biti slišan, nevtralnost, spoštovanje in zaupanje v sodnika.

Raziskave dokazujejo, da stranke, ki so se na sodišču počutile avtonomne, slišane, nevtralno obravnavane in razumljene, bolje ocenjujejo delo sodišč tudi v primeru, ko njihova zadeva ni bila rešena v njihovo korist. Na legitimnost sodišč ima velik vpliv občutek ljudi, da je oblast izvrševana skozi pravičen postopek. Raziskave prav tako potrjujejo, da je občutek ljudi, da je bil postopek pravičen, mogoče povezati z vrsto ravnanj posameznikov – neposrednim spoštovanjem odločitev sodišč, dolgoročnim spoštovanjem, preprečevanjem kršenja pravil, sodelovanjem s sodišči in drugimi vrstami oblasti.

V Sloveniji so nekateri praktični vidiki obravnavanja strank že določeni v pravnih predpisih (Zakon o sodiščih, procesni zakoni, Sodni red). Vprašanje, kako se strankam dejansko zagotovi, da so na razumljiv način seznanjene s svojim pravnim položajem in možnostmi, pa je vsaj v začetni fazi (kakšen postopek naj stranka začne in pred katerim sodiščem, kaj pomeni njena vloga v postopku ipd.) prepuščeno iznajdljivosti in samoiniciativnosti strank. Pozneje, med postopkom, pa je naloga sodnika, da stranki zagotavlja osnovne informacije o pravnih možnostih (formalno in materialno procesno vodstvo).

Sistematično pripravljenih in lahko dosegljivih informacij o tem, v kakšni vrsti postopka je posameznik, kako naj ravna in kakšne so vloge v postopku, kako dolgo povprečno trajajo tovrstni postopki itd., ni na voljo. Delno so te informacije sicer res dostopne med pogostimi vprašanji in odgovori ter podatki o poslovanju na spletnih straneh sodstva, javne uprave, delno v okviru stanovskih in nevladnih organizacij, a enotnega dokumenta, ki bi posameznika ustrezno, na kratko, jasno in razumljivo informiral o sodnem postopku, ni.

Prav tako ni sistematičnega izobraževanja o postopkovni pravičnosti za sodnike in sodno osebje. Center za izobraževanje v pravosodju res izvaja delavnice in predavanja o temi ravnanja s strankami, a te vsebine so z vidika postopkovne pravičnosti ponekod premalo celovite ter ne vsebujejo povsem konkretnih poudarkov.

Raziskava o zadovoljstvu z delovanjem sodišč

Služba za razvoj sodne uprave na Vrhovnem sodišču z namenom zagotavljanja izboljšanja kakovosti sodstva vsako drugo leto izvaja obsežno raziskavo o zadovoljstvu z delovanjem sodišč med različnimi javnostmi. V raziskavi, ki jo od leta 2013 izvajamo s pomočjo akademskih raziskovalnih institucij, ugotavljamo zadovoljstvo z različnimi vidiki delovanja sodišč med štirimi javnostmi – splošno javnostjo (telefonska anketa), uporabniki sodišč (izpolnjevanje natisnjenih vprašalnikov na sodiščih), strokovno javnostjo (odvetniki, državni tožilci, državni odvetniki) in zaposlenimi (sodniki in sodno osebje – obe spletna anketa) Podrobni rezultati raziskave iz novembra 2015 skušaj s splošno brošuro o izvedenih raziskavah, s primerjavo rezultatov med letoma 2013 in 2015, so objavljeni na spletnih straneh sodstva.

Zadnja raziskava je bila izvedena konec leta 2017, rezultati bodo objavljeni v začetku pomladi 2018.

Tudi rezultati pri nas izvedene raziskave potrjujejo navedena izhodišča, saj je bilo spoštljivo ravnanje z ljudmi (povprečna ocena 7,9) ocenjeno kot drugi najpomembnejši dejavnik zaupanja v sodstvo, takoj za pravičnostjo odločitev sodišč (povprečno 8,1), nižje pa sta bila uvrščena na primer pravočasnost odločitev (povprečno 7,4) in stroški (povprečno 6,8). Temeljni vzvodi za dvig zaupanja v sodstvo so tri vrste zaupanja: zaupanje v t. i. distributivno pravičnost (pravične odločitve, ki odražajo enakost pred zakonom), zaupanje v učinkovitost sodišč in zaupanje v postopkovno pravičnost.

Celoten članek je dostopen za naročnike!