Bala Kamalakharan je zlom finančnega sistema na Islandiji doživel v živo in iz prve roke, kot drugi človek tretje največje islandske banke Glitnir. Pridružil se ji je leta 2006 in delal v pisarni generalnega direktorja pri strateških projektih, kot je management poslovnih enot in strategija širitve banke tako z nakupi kot organsko rastjo. Pred tem je v ZDA delal kot analitik za Cap Gemini, pred tem Ernst & Young Management Consulting. Po zlomu banke je nekaj časa sodeloval pri njenem reševanju, nato pa je izstopil iz bančništva, ki ima po njegovem mnenju vgrajeno perverzno motivacijo, zaradi katere bo prihajalo do vedno novih finančnih zlomov.

TFL Glasnik:
Za začetek si osvežimo spomin – zakaj je prišlo do finančnega zloma Islandije jeseni 2008?

Bala Kamalakharan: 
Veliko ljudi ni vedelo, kaj jih je zadelo. Resnično niso razumeli, kaj se je v resnici zgodilo. Celo mi, ki smo gledali banko od znotraj. Ampak ko so dopustili, da Lehman Brothers propade, je to izpostavilo napako v sistemu, to je veliko povezav med finančnimi ustanovami po svetu. Ko je Lehman Brothers propadel, je to ustvarilo cunami in uničilo islandski bančni sistem. Bili smo najmanjša banka in smo se prvi potopili. Imeli smo linijo kreditov pri Lehman Brothers in ko se je ta zrušil, je kredit izginil. To je povzročilo verižno reakcijo in morali smo prositi za reševanje pri centralni banki, ki pa je bila precej manjša od celotnega bančnega sistema na Islandiji, kar je bil velik problem, ki pred tem ni bil očiten. Tako centralna banka ni mogla rešiti islandskih bank. Edina stvar, ki so jo lahko storili, je bila, da pustijo banke propasti. To se sicer ni zgodilo kaotično, Islandija je sestavila nujni zakon, zelo hitro so ustavili krvavenje bančnega sistema tako, da so okrog Islandije postavili visok zid, kar je preprečilo, da bi se lokalna ekonomija zlomila.

Največja težava Islandije je bila, da ni imela tujih valut. Vso tujo valuto so imele propadle banke, ki pa niso mogle trgovati. Da pa bi kupili nafto, hrano in vse ostalo, so potrebovali tujo valuto, ki so jo kupili pri IMF. IMF je takrat sestavil program prestrukturiranja, povečali so na primer davke, niso pa šli v take skrajnosti kot pri Grčiji, Španiji, Portugalski in Italiji. Resnično ne verjamem, da je taka strogost pravi način. Menim, da bi morali lastniki prevzeti tveganje in tudi posledice, pa naj bodo pozitivne ali negativne. Vedeli so, v kaj so se spuščali. Zato resnično verjamem, da bi morale države dovoliti bankam, da propadejo. Ne verjamem, da bo konec sveta, če banka propade. Islandija je dober primer. Lahko smo se pobrali, zavihali rokave in storili to, kar je potrebno. Mislim, da bo to storila tudi vsaka druga država.

TFL Glasnik:
Menite torej, da je vlada ukrepala prav?

Bala Kamalakharan:
Ne verjamem, da je bila vlada tako pametna, naredili so tisto, kar so lahko. Danes vlade v Evropi mislijo, da imajo možnost izbire, hočejo misliti, da lahko nadzorujejo bančni sistem. Mislim, da je to napačen način gledanja na svet. Ni nenavadno, če dopustimo, da banka propade. Verjetno želimo rešiti nekatere banke, ker ne moremo zapreti vsega. Tudi na Islandiji smo ločili banke v dve skupini, na dobre in slabe banke. Dobre banke so poskrbele, da je lokalna ekonomija funkcionirala, da je tekel prenos denarja, tok bančnih funkcij. Vse ostale funkcije smo ustavili. Tako ni bilo posojanja denarja, investiranja in poskrbeli smo, da so banke počele tisto, kar bi morale, torej hranile denar. Mislim, da je to model, ki bi mu lahko sledili.

Po finančnem zlomu je Islandijo rešilo to, da ima lastno valuto. Lahko so jo devalvirali, s tem je postal uvoz dražji od izvoza, tako da so lahko uravnotežili tekoči račun in ni bilo treba kupiti ali si sposoditi veliko tuje valute. Ljudje so zmanjšali svoje stroške - ker je bilo dražje kupiti avto, iti na počitnice, potovati, tega niso počeli. Tako se je sistem naravno prilagodil. Mislim, da je to glavna funkcija lokalne valute. Islandija še ni iz viharnih voda, veliko izzivov ostaja, vendar mislim, da je na pravi poti.

Evra v Sloveniji ne morete kontrolirati, to počneta dve veliki ekonomiji, Nemčija in Francija. A ponovno, vsaka odločitev ima svojo ceno, prednosti in slabosti. Slabost evra je ta, da ne morete prilagoditi svoje ekonomije, da bi podprli valuto, prednost pa je, da uživate nižje stroške, si ceneje sposojate denar. Vendar tudi zelo verjamem, da je napačno dojemanje, sposojanje bi moralo biti drago. Če želite kupiti hišo, naj bo to preprosto, ne bi pa smelo biti lahko si sposoditi denar za potovanje in podobne zadeve. Verjamem, da smo prišli do spoznanja, da vedno večji dolg ni način za reševanje problema. Verjamem, da je to napačen način in da dolg nikoli ne ustvari bogastva, nikoli ne ustvari vrednosti. Dolg ustvari le več dolga. Mislim, da bi se morali nekje ustaviti in si reči, da se ne bomo več zadolževali, namesto tega bomo ustvarili več lastniškega kapitala, ker ta ustvarja vrednost.

TFL Glasnik:
Tak pogled ni ravno pogost.

Bala Kamalakharan:
Je, vendar ne vidim, da bi ga kje udejanjali. Ne vidim bank, ki bi spremenile svoj način delovanja. Vse banke verjamejo, da se bodo vrnili dobri stari časi in bodo lahko spet živeli tako, kot so. Ne verjamem tega, ker se je svet spremenil. Banke imajo vgrajeno v sistem zelo perverzno motivacijo. So edina institucija, ki lahko ustvarja denar. Zakaj ima banka pravico ustvarjanja denarja, midva pa ne? Zakaj bi banki dovolili, da to počne? Zakaj je banka boljša pri upravljanju s tveganjem kot midva?

TFL Glasnik:
Dokazale so, da niso.

Bala Kamalakharan
Tako je. Vendar imajo ljudje, ki delajo v bankah, to smešno percepcijo, da razumejo tveganje, ker imajo kreditne odbore in odbore za tveganja. Verjamem, da ne vedo in ne bi smeli tvegati. Pika. Na koncu niso nič boljši kot jaz in vi. Zakaj imajo torej to pravico? Njihova motivacija in sistem bonusov so popolnoma v nasprotju z dejstvi. Bankir ne dobi bonusa, če ne posodi denarja. Če posodi več, pa dobimo večji sistemski problem. Zakaj torej ustvarjati to perverzno motivacijo? Če delaš v katerikoli drugi službi, je tvoj bonus plačan iz vrednosti, ki jo ustvariš. Če ustvariš več vrednosti - super, kar izplačaj si bonus, zaslužil si ga. Banke so edine institucije, kjer so bonusi izplačani iz dolga, ki ga ustvarijo. To je slabo. Banke ne bi smele svojih bilanc uporabiti za špekulacije, za nakup vrednostnih papirjev, za kakršnokoli trgovanje. Morale bi početi tisto, kar so počele prej, posojati denar zavarovan s hišo, avtomobilom, oprijemljivimi stvarmi, ki ustvarjajo denarni tok.

TFL Glasnik:
Se je ta filozofija v Islandskih bankah kaj spremenila po finančnem zlomu?

Bala Kamalakharan:
Začenja se. Vem, da je na Islandiji skupina ljudi, ki poskuša spremeniti način, kako so banke na Islandiji vodene. Islandija je odličen testni primer za implementacijo nečesa takega, ker je zelo odmaknjena, je majhna država, sistem ni tako velik in je že doživel zlom, torej je sedaj čas, da premislimo, kako so banke vodene. Največji izziv bank je, da imajo sistem frakcijskih rezerv, kar pomeni, da lahko posodijo desetkrat več, kot imajo zavarovano z vrednostjo. Zakaj torej ne spremenimo modela, v katerem banke počnejo to, kar je normalno, torej posojajo denar zavarovan s premoženjem, ki ustvarja denarni tok, ne morejo pa ustvarjati denarja? Torej se premaknemo iz sistema frakcijskih rezerv v sistem polnega zavarovanja. In če se premaknemo v ta sistem, bomo rešili veliko izzivov v bančnem sistemu.

Nisem edini, ki razmišlja o tem. To idejo je v zgodnjih 30-ih letih predlagal ameriški ekonomist Erwin Fischer, imenovala se je Čikaški načrt, in pokazal je, da bi stabilizirala valuto, rast zaposlovanja in ohranila konsistentne ravni cen. Skoraj 100 ekonomistov tistega časa se je podpisalo pod ta načrt, ki pa ni postal zakon. Danes imamo novo možnost, da premislimo o tem. Pred nekaj meseci je IMF izdal dokument dveh avtorjev, ki sta testirala, kaj bi se zgodilo, če bi iz sistema delnega zavarovanja prešli na sistem polnega zavarovanja. Dokazala sta, da to, kar je trdil Erwin Fischer, drži in reši probleme. Kako ga implementirati? To je odvisno od posameznih držav. Na Islandiji imamo načrt, govoril sem z nekaj ljudmi, ki zelo zagreto poskušajo prepričati zakonodajalca v tako spremembo in implementirati sistem, ki bo spremenil način delovanja finančnega sistema. Mislim, da bo rešilo vsaj dve veliki težavi Islandije. Islandija ima velik inflacijski problem zaradi neskladja med povpraševanjem in ponudbo, nadzorovanje zaloge denarja pa opravljajo zasebne in ne centralna banka. Če bi to spremenili, bi ustvarili veliko stabilnejši finančni sistem. Hkrati pa bi s tem silili ljudi, da se odločajo za prava tveganja. Ne verjamem v model brez tveganja. Vsak dobiček, tudi če je le enoodstoten, vsak dolar, ki ga investiraš, je povezan s tveganjem. Torej zakaj ne poskrbimo, da je tveganje dobro kalibrirano? Če investiram 100 dolarjev v vaš posel in dobim v zameno delež v njem, je to pravično. Tu ni perverzne motivacije, oba sva enako naravnana. Oba želiva, da posel uspe. Pri dolžniškem razmerju pa mene ne zanima, kaj se zgodi z vašim poslom, hočem samo svoj denar nazaj. Zato mislim, da je to slab model tveganja.

TFL Glasnik:
Menite, da je prav, da Islandci sami odločijo, kako naj se zadeve uredijo? Nenazadnje so na referendumu zavrnili dva zakona povezana z bankami, tudi o vračanju depozitov v tujih državah.

Bala Kamalakharan:
Islandci si v resnici niso sposodili denarja, banke so izdale depozite in banke so imele dovolj premoženja, da bi jih vrnile. Pravzaprav so vrnile že polovico depozitov v Veliki Britaniji in na Nizozemskem tako, da so prodale premoženje banke. Torej res ne mislim, da bi morali Islandci prevzeti nase posledice za to, kar so storile banke. Rekli so, vzeli ste denar in ga posodili drugim in ne nam, zato vas ne bomo reševali. Naj premoženje iz tega posojanja plača depozite. Mislim, da je to pravičen pogled na svet. Neverjetno neumno je pričakovati, da bo islandsko gospodinjstvo nosilo breme tveganj, ki so jih ustvarile banke, in zanje plačalo.

TFL Glasnik:
Kako je bilo to videti s perspektive finančne institucije ali banke?

Bala Kamalakharan:
Institucionalni investitorji, spoznal sem jih veliko, so ljudje, kot jaz in vi. In ko so to videli, so rekli v redu, bomo odpisali naš dolg do banke Glitnir z enega dolarja na 30 centov.

TFL Glasnik:
Tudi zanje ni bil konec sveta?

Bala Kamalakharan:
Ne, zanje nikoli ni bil konec sveta. Mislim, da večinski mediji vedno pretiravajo pri tem. Ko sediš nasproti institucionalnega investitorja in govoriš pošteno in odkrito - bi raje imeli 30 centov ali nič? Skoraj vedno vzamejo 30 centov od dolarja. Islandska vlada je tu zgrešila. Hoteli so se dogovoriti z lastniki delnic tako, da bi bili ti varni. Mislim, da je islandski predsednik naredil odlično delo, ko je dal glas ljudem. Vlado so izbrali ljudje, a če vlada ni v isti liniji kot ljudje, imajo ljudje pravico, da to vladi povedo. Edini način, da to storimo je, da damo stvari na referendum. In to je predsednik storil, dvakrat. Zaradi tega je bil ponovno izvoljen. Mnogo ljudi je reklo, da je to storil zaradi kandidature, vendar ga poznam, nekajkrat sva se srečala in mislim, da je storil tisto, za kar je menil, da je prav. Seveda so Islandci daleč največji kritiki svojega predsednika, vendar menim, da je človek, ki je resnično spremenil videnje, kako lahko demokracija vpliva na spremembe. Referendumi so pokazali, da se vlada in Islandci ne strinjajo. In kaj se je zgodilo? Vlada je morala reči prav, Islandce, zaradi katerih smo tu, smo razočarali. Mislim, da je to prava demokracija.

Pomislite, S&P je ponovno ocenila Islandijo kot odlično državo za vlaganja. Kje je torej ta konec sveta, kje je popolni zlom Islandije, njen potop? Vse, česar smo se bali, se ni zgodilo.

TFL Glasnik:
Na spletni strani Startup Iceland navajate sedem stvari, ki bodo vsakogar uničile: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, trgovina brez morale, znanost brez humanosti, čaščenje brez žrtvovanja in politika brez načel. Kako se po vašem mnenju uporabljajo v praksi?

Bala Kamalakharan:
Seznam ni moj, napisal ga je Gandi. Zelo malo ljudi jih uresničuje v vsakdanjem življenju. Težko je, zelo težko. Tudi sam jih ne upoštevam vedno. Ampak če se stalno opozarjamo na to in se premikamo proti cilju, bomo upajmo ta cilj dosegli. Želim si, da bi se več ljudi zgledovalo po prednikih, kot so Gandi ali Martin Luther King. Ti ljudje so rešili velik problem človeštva, vendar niso bili nič drugačni kot vi in jaz. Prepričan sem, da bi priznali, da niso bili popolni, da so imeli napake. Vendar so se zelo trudili, da bi to pri sebi spremenili. Mislim, da bi mi morali početi enako. Vidim veliko ljudi, ki so postali zelo egoistični, zanima jih le, kaj bodo oni imeli od nečesa, zakaj je to zanje pomembno. Težimo k temu, da se svet vrti okrog nas. Mislim, da je to drug problem, ki ga imamo. Poudarjamo napačne stvari. Če bi to spremenili, bi morda zgradili boljše skupnosti.

Pogovarjala se je: Martina Budal