TFL Glasnik:
Prof. dr. Lenarčič, ste direktor Instituta Jožefa Stefana, najuglednejšega inštituta v Sloveniji, doktor elektrotehniških znanosti, profesor doma in v tujini, vaša strokovna ljubezen pa je robotika. Vsa vaša delovna kariera je ustvarjena na Institutu Jožefa Stefana, od leta 2005 pa ste njegov direktor. Zanima me, kakšen cilj ste si zastavili, ko ste pred osmimi leti prevzeli ta položaj.

Jadran Lenarčič:
Težko si je bilo predstavljati, da boš, ko postaneš direktor tako pomembnega inštituta, ki ima v Sloveniji ne le znanstveno, ampak tudi neko kulturno dimenzijo, naredil nekaj, kar doslej ni bilo narejeno. Vsi, ki so bili direktorji, so zelo veliko prispevali k temu, da naš inštitut ni le inštitut, temveč je Institut Jožefa Stefana. Moja želja je bila predvsem ta, da inštitut še bolj utrdimo v mednarodnih krogih, da ga še bolj uveljavimo v domačem prostoru, da bi ga javnost še bolje razumela in sprejemala ter da se približamo gospodarstvu.

Seveda so danes časi takšni, da je vse to izjemno težko in je vprašanje, kaj lahko narediš.

TFL Glasnik:
Iz vaših referenc je razvidno, da ste avtor strokovnih člankov in knjig, predavatelj, kar govori o tem, da želite ostati v stiku s stroko. Zanima me, kako se to obnese?

Jadran Lenarčič:
Ni čisto res, da sem v celoti ohranil povezavo s svojo stroko. Imel sem ta namen ob nastopu mandata, da bi bilo tako – da bom kakšen dan preživel v laboratoriju ali s svojimi študenti. Pozneje oziroma kar hitro, po kakšnih treh tednih, sem ugotovil, da to ni prav. Takrat sem spoznal, da je prav, da angažiram za dobro vsega inštituta, kolikor imam idej, moči in sposobnosti, in dam v drugi plan svoj razvoj in strokovno delovanje. Ohranil sem predavanja na ljubljanski univerzi, Univerzi v Bologni, Univerzi v Novi Gorici in mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, vendar v minimalnem obsegu. Ohranjam predvsem strokovno povezavo s svojo specialnostjo, to je robotska kinematika, da ne izgubim stika s kolegi po svetu. To pa predvsem prek organizacije konferenc (Advances in Robot Kinematics) in knjig, ki v tej zvezi nastajajo in izhajajo vsaki dve leti.

Glede povezovanja teh dveh dejavnosti je tako: ko si v laboratoriju in se ukvarjaš z znanostjo, imaš opraviti z mnogimi doktorji znanosti, ambicioznimi ljudmi, ki si ne glede na sredstva in plače, ki jih imajo, želijo narediti to in ono, ko pa prideš v administracijo, imaš opraviti z ljudmi, ki razmišljajo popolnoma drugače, ki jim je projekt popolnoma neznana reč in človek pri tem nima nekega velikega zadoščenja.

Imaš pa zadoščenje v tem, da kot direktor zastopaš tako ustanovo, kot je Jožef Stefan, in da je tvoja podoba za ljudi v veliki meri podoba inštituta.

TFL Glasnik:
Kako se inštitut financira? Slišati je, da ste z vašo ekipo znanstvenikov zelo uspešni pri pridobivanju sredstev iz evropskih skladov. Pa vendarle, časi so težki tudi v državi.

Jadran Lenarčič:
Predvsem je pomembno vedeti, da se inštitut financira samo prek projektov in da iz proračuna nimamo niti enega evra. Ljudje in tudi ministri tega večinoma ne razumejo. Še vlade menijo, da smo proračunski uporabniki, a nismo. Raziskovalni inštituti, ne le Jožef Stefan, se financiramo kot posredni proračunski uporabniki, kar pomeni, da na raznih natečajih in razpisih tekmujemo z vsemi drugimi, in če so naše skupine pri tem boljše od drugih in imajo boljše predloge ter reference, seveda prihajamo do projektov in so ti osnovni vir financiranja. Ali edini vir sredstev – naj bo nacionalnih, industrijskih ali evropskih.

Trenutno razmerje je, da dobimo 70 odstotkov iz nacionalnih virov – največ iz Agencije za raziskovalno dejavnost, 30 odstotkov pa dobimo večinoma iz evropskih sredstev oziroma je polovica iz slovenskega ali tujega gospodarstva. Morda je vredno poudariti, da ima večina naših raziskovalcev pri nas zaposlitev za čas trajanja projekta. To pomeni, da ko projekta ni več, tudi njih ni več.

TFL Glasnik:
Koliko jih ta trenutek dela pri projektih?

Jadran Lenarčič:
Na inštitutu je zaposlenih približno 950 ljudi; raziskovalcev je 750 in od teh jih je 500 brez stalne zaposlitve in so vezani na projekte.

TFL Glasnik:
Ključno vprašanje je, kako bolje povezati razvoj znanosti in gospodarstvo.

Jadran Lenarčič:
Sem prvi inženir, ki je direktor inštituta, in mi je bila ta povezava od nekdaj zelo pri srcu, saj sem tudi doktorat delal tako, da sem ponoči delal doktorat, podnevi pa sem v Gorenju inštaliral prve robote. Ni mi bilo težko in mi niti danes ni težko delati sredi noči – mi je kvečjemu v veselje. Ko sem postal direktor, so bili časi ekonomsko zelo ugodni, čeprav ne v razvojnem smislu. Takrat se je začel drugi val privatizacije, ki je prinesel katastrofalno škodo, ki jo čutimo danes. Podjetja se kljub ugodni ekonomski situaciji večinoma niso zapodila v vlaganja v razvoj. Zato je bilo zelo trdo pri ustvarjanju stikov – razen z nekaterimi, ki jih je treba posebej pohvaliti. Uvedli smo celo vrsto instrumentov, kako pospeševati stike z gospodarstvom in izmenjevati znanje. Znanje se namreč izmenjuje v obe smeri in šele takrat lahko prideš do skupnih projektov. Obstaja sicer možnost, da neka firma naroči kaj pri nas in potem to dobi, ampak to ni sodelovanje, to je kupi-prodaj.

S sodelovanjem smo uspešno povezovali obseg projektov iz gospodarstva do leta 2008. Že v drugi polovici leta 2008 je prišlo do očitne stagnacije, saj smo že pred krizo čutili, da je zanimanje gospodarstva začelo nenadoma upadati, leto 2009 pa je nato prineslo krizo in stagnacijo – ne pa upada. Leta 2010 smo imeli ponovno rast sodelovanja, leta 2011 nato spet stagnacijo, leta 2012 spet rast in računam, da bo leta 2013 ponovno stagnacija.

Dejstvo je, da nas je kriza prizadela, da rast ni bila taka, kot smo jo pričakovali in kot je bila prva leta, ni pa prišlo do padca sodelovanja z gospodarstvom.

TFL Glasnik:
Imate občutek, da se gospodarstvo tudi v resnici zaveda, da potrebuje znanost? V Sloveniji se lahko pohvalimo z vrsto odličnih inženirjev, znanstvenikov, razvojnikov.

Jadran Lenarčič:
Večkrat sem omenil, da se bo resnično sodelovanje v primernem obsegu dogajalo, ko bo gospodarstvo imelo pristni interes sodelovanja z znanostjo. To žal ugotavljamo samo z nekaterimi podjetji.

TFL Glasnik:
Kaj si predstavljate kot pristni interes?

Jadran Lenarčič:
To pomeni, da dejansko vidijo svojo prihodnost v tem, da pridejo v znanstvene ustanove iskat znanje in povezave, da bodo plačali te raziskave in da v tej podlagi vidijo svojo prihodnost. Dokler tega ni - trenutno velika večina domačega gospodarstva ne vidi niti enega razloga, zakaj bi se povezovalo z inštitutom oziroma univerzo - je ves napor dokaj jalov. Ljudi je težko prepričevati o tem, saj so raziskave in razvoj dokaj drag in dolgotrajen proces. Da prideš do nekega rezultata in ga spraviš v izdelek ter ga začneš prodajati, traja kar nekaj let in terja zelo veliko denarja. Obstajajo pa slovenska podjetja, s katerimi sodelujemo že leta, in tam te stvari gredo.

Moram reči, da Slovenija na tem področju ni v tako slabem stanju, smo v evropskem povprečju, kar zadeva prenos iz znanosti v gospodarstvo.

TFL Glasnik:
Slovite po pronicljivih in duhovitih govorih, o čemer sem se prepričala tudi sama. Ste ljubitelj umetnosti in še več – sami jo kot slikar tudi ustvarjate, zato me zanima, ali je to prava kombinacija za znanstvenika, da se približa ljudem?

Jadran Lenarčič:
Kar zadeva moje slikarstvo, me jezi dvoje. Prvič to, da me kdo vpraša, kaj je na sliki. Če nekdo slika abstraktno, nima namena, da bi kdo kaj videl na tej sliki, zato me jezi to neznanje ali nesposobnost videnja slike. Drugič me jezi, da mi kdo reče, da se s slikanjem sproščam in da sem ljubiteljski slikar. Nisem ljubiteljski slikar in daleč od tega, da bi se s slikanjem sproščal. Slikanje je obsesija, ki jo imam v sebi, in sem morda v prvi vrsti slikar, ki se ukvarja z znanostjo.

Res je, da drži, če mi kdo reče, da sem profesionalni znanstvenik in amaterski slikar, vendar sem v svoji duši obrnjeno – v resnici sem amaterski na vseh področjih, ker oboje delam na podlagi, kot jaz temu rečem, muze. Če se mi prikaže, potem to delam, in če se ne, potem ne. So pa časi takšni, da se muze plašijo. Že večkrat sem rekel, da so ti, ki so slovensko državo pripeljali, kamor so jo, največjo škodo naredili s tem, da so preplašili naše muze.

TFL Glasnik:
Kakšni so vaši cilji v prihodnosti?

Jadran Lenarčič:
Predvsem bi rad, da na Institutu Jožefa Stefana realiziramo tiste investicijske projekte, ki smo si jih zadali. Inštitut namreč, odkar sem direktor, ni dobil niti evra iz evropskih strukturnih skladov za izgradnjo laboratorijev in boljših (normalnih) pogojev za delo. Že leta 2006 smo pripravili fantastične projekte, katerih glavni cilj je razvoj novih tehnologij za gospodarstvo. Niti evra ni bilo iz nobenega sklada, pa tudi znanost v celoti ni pridobila praktično ničesar. To je preseglo vse okvire zdrave pameti.

TFL Glasnik:
Kaj so glavni razlogi za to?

Jadran Lenarčič:
Predvsem sredstva niso bila locirana na te podstavke. Skrajnji čas je, da se nekdo zave te situacije in začne podpirati tiste ustanove, ki v tej državi nekaj pomenijo in lahko nekaj naredijo za gospodarstvo in uveljavitev. Znanost nima meja, če hočeš biti dober v Sloveniji, moraš najprej biti dober v tujini. Ta izmenjava s tujino je ključna, je pa ključna tudi zato, da je inštitut takšen, kot je. Če želiš pomagati slovenskemu gospodarstvu, moraš biti na ravni svetovne znanosti.

Želim si, da izpeljemo teh nekaj projektov, ker delamo v infrastrukturi, ki ni vredna inštituta.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Jadran Lenarčič:
Menim, da je glavno sporočilo, da se zavemo svoje kulture v najširšem smislu, ki obsega vse naše početje, tudi znanost, gospodarstvo, politiko. Kulture, ki obsega tudi znanost in, kot sem zadnjič govoril z nekim politikom, tudi politika je del kulture. Mi smo padli na kulturi, na odnosu do naših intelektualcev, na odnosu do ljudi, ki znajo ali želijo nekaj narediti. Vsako stvar negiramo ali jo postavljamo v negativni kontekst. Tu se moramo Slovenci enkrat obrniti in tiste ljudi, ki so sposobnejši od nas, začeti potiskati navzgor in jim pomagati, da naredijo tisto, kar so sposobni narediti. To je kultura.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si