Letno srečanje specialnih knjižnic Slovenije, kamor sodijo knjižnice kulturnih institucij (muzeji …) in knjižnice fakultet, sodišč, ministrstev itd., je potekalo 31. maja 2018 v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Udeležence je seznanilo z vrsto novosti in praktičnih izkušenj, predvsem pa je pomen tega srečanja v ozaveščanju sodobne vloge knjižnic, ki so informacijski center in prinašajo dostop do informacij tudi z domačega kavča.

Virtualno okolje danes od ponudnikov informacij zahteva, da uporabnikom ponujajo možnost tudi tako imenovanega oddaljenega dostopa. Poleg tega je vloga knjižnic v prihodnje – ravno zaradi prej omenjenega razloga – predvsem postati prostor družabnosti, kjer se bodo srečevale skupine uporabnikov in si omogočale socialno življenje z druženjem. To postaja nova vloga knjižnic.

V uvodnem predavanju je Edita Bačić, direktorica knjižnice na Pravni fakulteti v Splitu, sicer pa aktivna članica IFLA (International Federation of Library Associations) opozorila, da mora vsak, ki dela v knjižnici, vedeti, da je pomembno tudi njegovo osebno poslanstvo. Doseči pri vodstvu tisto, kar je pomembno za uporabnike, in hkrati ostati zvest samemu sebi je ključno. Veščine strateškega načrtovanja, delovanje v skupini in hkrati prenos znanja in učenja uporabnikom so ključni, tudi v IFLA in njeni Agendi 2030 je ključen razvojni vidik knjižničarstva, ki se kaže v dostopnosti informacij za vso družbo in pomoči pri učenju in izobraževanju.

»Ker imajo knjižničarji in zagovorniki knjižnic ključno vlogo pri vzgoji svojih skupnosti o tem, zakaj so knjižnice in knjižničarji bistvenega pomena v informacijski družbi, je nujno, da se naučijo govoriti jasno in razumljivo.

O umetnosti zagovorništva s posebnim poudarkom na specialnih in visokošolskih knjižnicah govorimo v smislu strateškega načrtovanja, določitvi ciljnih skupin kot tudi mreženja in iskanja ustreznih partnerjev tako znotraj kot v širšem okolju. Timsko delo, vodenje in motivacija knjižničarjev v javnem zagovarjanju imajo pomembno vlogo za doseganje dolgoročnih ciljev. Zato jepotrebno proaktivno družbeno delovanje vseh zaposlenih vknjižniciin njihovihpartnerjev.

Poleg javnega zagovorništva za knjižničarstvo na nacionalni in regionalni ravni se o globalnem zagovorništvu intenzivno govori v okviru programa IFLA IAP. Omenjeni program se ukvarja s promocijo vloge knjižnic pri implementaciji programa ZN 2030, s katerim bidosegli cilj trajnostnega razvoja. Zakaj ZN vključujejo knjižnice v ta projekt? Ker knjižnični poklic po naravi svojega dela podpira večino ciljev trajnostnega razvoja, predvsem razpoložljivost in prosti dostop do informacij, pa tudi pomoč pri učenju v smislu kakovostnega izobraževanja kot enega od končnih ciljev za trajnost na splošno,« je povedala Edita Bačić.

V izjemno zanimivem, a popolnoma drugačnem predavanju, ki sodi na področje tako imenovanih mehkih veščin, je Brigita Tomas razložila, zakaj se bojimo sprememb in kako lahko spremembe sprejmemo tako, da nas bodo zgradile in nas iz polja udobja in rutine prestavile v novo polje varnosti in hkrati zagotovile osebno rast vsakega posameznika. Izjemna delavnica, iz katere se je v slabi uri vsak naučil zagotovo vsaj nekaj stvari, ki jih bo lahko spremenil v svojem vsakdanjem življenju.

Po mreženju in druženju vseh šestdesetih predstavnikov specializiranih knjižnic in okrepčilu je sledila predstavitev Zlate Tavčar, kako se pogajati in kako vzpostaviti pravi odnos: Ponudnik podatkovnik baz – naročnik (knjižnica).

Vsaka knjižnica mora ugotoviti potrebe svojih uporabnikov, da ji lahko ponudnik pripravi tak paket in nabor storitev, ki je najustreznejši tako po vsebini kot seveda po ceni. Kako to ugotoviti? Tako, da se predstavita nabor in uporabnost podatkovnih baz in storitev ponudnika, ta omogoči testiranje in dodatna usposabljanja v knjižnicah in na koncu lahko pridemo do pravega dogovora. Na portalu Tax-Fin-Lex, ki omogoča informacije ne le pravnikom in drugim strokovnjakom, pač pa vsakemu državljanu s čisto enostavnim dostopom do veljavnega čistopisa vsakega predpisa na točno določen dan, in to z zelo enostavnim pristopom, lahko zagotovimo popolno ozaveščenost, kar je še zlasti pomembno ob dejstvu, da v Sloveniji velja 865 zakonov in 19.592 podzakonskih predpisov, ki se dnevno spreminjajo. Poleg plačljivih informacij na portalu TFL je bil udeležencem predstavljen tudi portal EcoLexLife, ki ga sofinancira EU LIFE, zato lahko uporabniki do vseh informacij dostopajo brezplačno. To pomeni še dodatno ozaveščanje glede okoljske odgovornosti v Sloveniji tudi pri vseh članih vseh specializiranih knjižnic.

Zadnji nastopajoči, Davor Šoštarič iz Izuma, je izjemno jasno predstavil vse o zdaj že kar preveč aktualnem GDPR, demistificiral določene zadeve, predvsem pa so knjižnice, ki so članice Izuma in so vključene v sistem Cobiss, dobile zelo enostavno rešitev – zgolj novo pogodbo z vsemi potrebnimi elementi v podpis in s tem zagotovljeno skladno poslovanje z uredbo EU o GDPR.

Več slik s prireditve si lahko ogledate na naši Facebook strani.

Pripravila: Zlata Tavčar
Foto: Anže Furlan, KoKa Press

piše: Suzana Cvikl, vir: revija Denar 484/2018

Ker so pravila za določanje časovnih trenutkov pridobitve kakor tudi odsvojitve kapitala pomembna pri presoji obdobja imetništva kapitala, od katerega je odvisna višina davčne stopnje, s katero se bo obdavčil ustvarjeni kapitalski dobiček, je zelo pomembno, da je zakonska določba glede tega jasna in določna ter da ne omogoča dvomov oziroma različne interpretacije.

Zakonska določba 101. člena ZDoh-2 premalo konkretna, kar v praksi omogoča različno interpretacijo in posledično kršitev načela pravne varnosti

piše: dr. Nataša Pirc Musar, odvetniška družba Pirc Musar

Dan D ali dan groze za nekatere je mimo. Ja, o 25. 5. 2018 govorim, o dnevu, ko smo morali začeti uporabljati Splošno uredbo o varstvu osebnih podatkov oz. kot ji ljubkovalno rečemo – GDPR. Ena od obveznosti mnogih upravljavcev zbirk osebnih podatkov je tudi imenovanje pooblaščene osebe za varstvo osebnih podatkov (DPO – Data Protection Officer).

Ker morate zdaj vsi, ki takšnega strokovnjaka morate imenovati, to osebo prijaviti Informacijskemu pooblaščencu, smo za vas pripravili kratek povzetek smernic Delovne skupine 29, ki vam bodo zagotovo v pomoč pri presoji, ali vaše podjetje oz. organizacija potrebuje takšno osebo. Čas za imenovanje je bil sicer do 25. maja 2018, a to svojo obveznost lahko opravite tudi kasneje.

Imenovanje DPO

1. Katere organizacije morajo imenovati DPO?

Imenovanje DPO je obvezno:

• če obdelavo izvaja javni organ ali telo (ne glede na to, kateri podatki se obdelujejo);
• če temeljne dejavnosti upravljavca ali obdelovalca sestojijo iz postopkov obdelave, ki zahtevajo redno in sistematično spremljanje osebnih podatkov posameznikov v velikem obsegu;
• če temeljne dejavnosti upravljavca ali obdelovalca zajemajo obsežno obdelavo posebnih vrst podatkov (po starem občutljivih osebnih podatkov) ali osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški.

Upoštevajte, da lahko zakonodaja Evropske Unije (EU) ali države članice zahtevajo imenovanje DPO tudi v drugih primerih. Čeprav imenovanje DPO ni obvezno, je lahko prostovoljno imenovanje koristno za organizacije. Delovna skupina iz člena 29 (DS29), ki je po GDPR dnevu D postala Evropski odbor za varstvo osebnih podatkov, spodbuja ta prostovoljna prizadevanja. Ko organizacija imenuje DPO-ja na prostovoljni osnovi, bodo zanj ali zanjo veljale enake zahteve za imenovanje, položaj in naloge, kot če bi bilo imenovanje obvezno.
(Vir: člen 37 (1) GDPR)

1. Kaj pomeni "temeljna dejavnost"?

Med "temeljne dejavnosti" se lahko šteje ključne dejavnosti za doseganje ciljev upravljavca ali obdelovalca. Te vključujejo tudi vse dejavnosti, kadar je obdelava podatkov neločljiv del dejavnosti upravljavca ali obdelovalca. Na primer obdelavo zdravstvenih podatkov, kot je pacientova zdravstvena dokumentacija, je treba obravnavati kot enega od osrednjih dejavnosti bolnišnic in bolnišnice morajo zato imenovati DPO-je.

Po drugi strani vse organizacije izvajajo določene podporne dejavnosti, na primer plačujejo svoje zaposlene ali imajo standardne IT podporne dejavnosti.

To so primeri, ki so potrebni za podporo funkcij temeljne dejavnosti ali glavne dejavnosti organizacije. Čeprav so te dejavnosti potrebne ali bistvenega pomena, se običajno štejejo za pomožne naloge in ne za temeljno dejavnost.
(Vir: člen 37 (1) (b) in (c) GDPR)

1. Kaj pomeni "obsežno"?

GDPR sama ne opredeljuje, kaj pomeni obsežna obdelava. Delovna skupina 29 (DS29) priporoča, da je zlasti sledeče dejavnike treba upoštevati pri ugotavljanju, ali se obdelava izvaja v velikem obsegu oz. obsežno:

• število posameznikov, na katere se osebni podatki nanašajo - bodisi kot določeno število ali kot delež zadevnega prebivalstva;
• količina podatkov in/ali obseg različnih vrst podatkov, ki se obdelujejo;
• trajanje ali stalnost dejavnosti obdelave podatkov;
• geografski obseg dejavnosti obdelave.

Primeri obsežne obdelave vključujejo:

• obdelavo podatkov o pacientih v okviru redne dejavnosti bolnišnic;
• obdelavo potovalnih podatkov posameznikov, ki uporabljajo sistem javnega prevoza (npr. sledenje preko potovalne kartice);
• obdelavo geo-lokacijskih podatkov kupcev mednarodne fast food verige v realnem času za statistične namene s strani obdelovalca, specializiranega za te dejavnosti;
• obdelavo podatkov o strankah v sklopu redne dejavnosti zavarovalnic ali bank;
• obdelavo osebnih podatkov za vedenjsko oglaševanje s strani brskalnika;
• obdelavo podatkov (vsebina, promet, lokacija) s strani ponudnikov telefonskih ali internetnih storitev.

Primeri, ki ne predstavljajo obsežne obdelave, vključujejo:

• obdelavo podatkov pacientov, ki jih obdela posamezen zdravnik;
• obdelavo osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški s strani posameznega odvetnika.
  (Vir: člen 37 (1) (b) in (c) GDPR)

1. Kaj pomeni "redno in sistematično spremljati"?

Pojem rednega in sistematičnega spremljanja posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ni definiran v GDPR, ampak očitno vsebuje tudi vse oblike sledenja in profiliranja na internetu, vključno za namene vedenjskega oglaševanja. Vendar pa pojem spremljanja ni omejen na spletno okolje.

Primeri aktivnosti, ki lahko pomenijo redno in sistematično spremljanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki: upravljanje telekomunikacijskega omrežja; zagotavljanje telekomunikacijskih storitev; preusmeritev e-pošte; podatkovno usmerjene marketinške aktivnosti; profiliranje in točkovanje za namene ocene tveganja (npr. za namene kreditnega točkovanja, vzpostavitev zavarovalne premije, preprečevanje goljufij, odkrivanje pranja denarja); sledenje lokacije, na primer z aplikacijami za mobilne naprave; programi zvestobe; vedenjsko oglaševanje; spremljanje dobrega počutja, fizične pripravljenosti in zdravstvenih podatkov preko nosljivih naprav; televizije zaprtega kroga; povezane naprave, npr. pametni števci, pametni avtomobili, avtomatizacija doma, itd.

DS29 razlaga "redno" v smislu spodaj navedenega:

• v teku ali pojavljanje ob določenih intervalih za določeno obdobje;
• ponavljajoče ob določenih časih;
• poteka stalno ali občasno.

DS29 razlaga "sistematično" kot spodaj navedeno:

• pojavlja se v skladu s sistemom;
• vnaprej nameščeno, organizirano ali metodično;
• poteka kot del splošnega načrta za zbiranje podatkov ;
• izvedeno kot del strategije.
  (Vir: člen 37 (1) (b) GDPR)

1. Ali lahko organizacije skupaj imenujejo DPO? Če je odgovor da, pod kakšnimi pogoji?

Da. Povezana družba lahko imenuje enega DPO-ja, če je ta DPO “lahko dostopen iz vsake enote”. Pojem dostopnosti se nanaša na naloge DPO-ja kot kontaktne točke glede posameznikov, na katere se podatki nanašajo, nadzornega organa in tudi interno znotraj organizacije. Da bi zagotovili dostopnost DPO-ja, bodisi znotraj ali navzven, je pomembno zagotoviti, da so na voljo tudi njegovi kontaktni podatki. DPO mora biti, s pomočjo ekipe, če je to potrebno, v položaju, da lahko učinkovito komunicira s posamezniki in sodeluje z zadevnimi nadzornimi organi. To pomeni, da mora ta komunikacija potekati v jeziku ali jezikih, ki jih nadzorni organi in zadevni posamezniki uporabljajo. Razpoložljivost DPO (bodisi fizična v istih prostorih kot zaposleni, bodisi preko dežurne telefonske številke ali drugih varnih načinov komunikacije) je bistvena za zagotovitev, da bodo posamezniki lahko stopili v stik z DPO.

Posamezen DPO se lahko imenuje za več javnih organov ali teles, ob upoštevanju njihove organizacijske strukture in velikosti. Veljajo pa enake ugotovitve oz. zahteve glede virov in komunikacije. Glede na to, da je DPO odgovoren za različne naloge, mora upravljavec ali obdelovalec zagotoviti, da lahko le en DPO, s pomočjo ekipe, če je to potrebno, te učinkovito opravlja, kljub temu da je imenovan za več javnih organov in teles.
(Vir: člen 37 (2) in (3) GDPR)

1. Ali je mogoče imenovati zunanjega DPO?

Da. DPO je lahko član osebja upravljavca ali obdelovalca (notranji DPO) ali izpolnjuje naloge na podlagi pogodbe o opravljanju storitev. To pomeni, da je DPO lahko zunanji sodelavec in v tem primeru se njegova funkcija lahko izvaja na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, sklenjene s posameznikom ali organizacijo.

Ko funkcijo DPO izvaja zunanji ponudnik storitev, lahko skupina posameznikov, ki delajo za to podjetje, učinkovito opravlja naloge DPO-ja kot ekipa pod pristojnostjo določenega vodilnega stika in "odgovorne osebe" za stranko. V tem primeru je pomembno, da vsak član zunanje organizacije, ki opravlja naloge DPO, izpolnjuje vse veljavne zahteve GDPR.

Zaradi pravne jasnosti in dobre organizacije ter za preprečevanje navzkrižja interesov za člane ekipe smernice priporočajo, da imajo v pogodbi o opravljanju storitev jasno razdelitev nalog znotraj ekipe zunanjega DPO in da dodelijo enega posameznika kot glavni kontakt in osebo, "odgovorno" za stranko.
(Vir: člen 37 (6) GDPR)

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar 483/2018

Tisti, ki spremljajo sodno prakso Sodišča EU na področju davka na dodano vrednost, vedo, da se večina sodb ukvarja z bistvenim vprašanjem, značilnim za skupni sistem davka na dodano vrednost, to je z vprašanjem pravice do odbitka vstopnega davka.

Vezano na to pravico je pogosta tema obravnave tudi popravek prvotnega odbitka davka na dodano vrednost. Tudi predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo portugalsko predložitveno sodišče in ki je tema tega članka, je bil vložen zaradi spora glede (ne)obveznosti popravka odbitka davka na dodano vrednost pri nepremičninah.

Sistem popravkov odbitkov je bistveni del sistema, ki ga vzpostavlja Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: direktiva), v tem, da ima namen zagotoviti pravilnost odbitkov in torej nevtralnost davčnega bremena. Davčna nevtralnost se tako zagotavlja tudi z institutom popravka odbitka vstopnega davka na dodano vrednost. Pri vsakodnevnem poslovanju lahko pride do situacij, da je prvotno uveljavljeni odbitek višji ali nižji od tistega, ki bi ga davčni zavezanec lahko dejansko uveljavljal glede na zakonske predpise. Popravek davka se lahko izvede kot povišanje prvotno uveljavljenega davka zneska odbitka ali kot znižanje.

Uporaba mehanizma popravka odbitka davka je odvisna od tega, ali je nastala pravica do odbitka vstopnega davka. Davčni zavezanec mora popraviti odbitek vstopnega davka, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, oziroma če so se spremenile okoliščine, ki so vladale pri prvotnem odbitku.

V primeru popravkov odbitka davka na dodano vrednost pri osnovnih sredstvih tako ZDDV-1 kot direktiva predpisujeta petletno obdobje popravka, ki je pri nepremičninah zaradi daljše dobe uporabnosti predvideno za dvajset let. To pomeni, da je treba nabavljeno osnovno sredstvo spremljati pet oziroma dvajset let od začetka uporabe in v primeru spremembe dejavnikov narediti popravek odbitka davka. S spremembo dejavnikov je mišljena sprememba pogojev, ki so bili odločilni za odbitek davka na dodano vrednost na začetku uporabe osnovnega sredstva, naknadna sprememba teh pogojev pa je privedla do večjega ali manjšega odbitka davka na dodano vrednost glede na začetno stanje (prehod iz obdavčene na oproščeno dejavnost in obratno).

Sodba C-672/16 z dne 28. 2. 2018, Imofloresmira – Investimentos Imobiliaros SA

Kljub bogati sodni praksi Sodišča EU na področju davka na dodano vrednost se države članice še vedno znajdejo pred dilemo in zaprosijo Sodišče EU za stališče oziroma odločitev. V takšni situaciji se je znašlo tudi portugalsko predložitveno sodišče v zadevi Imofloresmira – Investimentos Imobiliaros SA, sodba C-672/16 z dne 28. 2. 2018.

Družba Imofloresmira se je ukvarjala z nepremičninami, in sicer z nakupi in prodajami ter dajanjem nepremičnin v najem kot tudi z upravljanjem nepremičnin. Pri svoji dejavnosti najema nepremičnin se je družba odpovedala oprostitvi in izkoristila pravico do izbire za obdavčitev najema (opcijska obdavčitev), ki je predvidena v portugalskem zakonu, ter pri nabavi nepremičnin odbijala vstopni davek. Pri davčnem nadzoru je davčni organ ugotovil, da dve nepremičnini že več kot dve leti nista v celoti zasedeni oziroma da se ne oddajata v celoti v (obdavčen) najem in torej družba v tem delu ne opravlja gospodarske dejavnosti. Na podlagi te ugotovitve je davčni organ odločil, da bi portugalska družba morala narediti letni oziroma dokončni popravek prvotnega odbitka davka. Družba Imofloresmira se s tako odločitvijo ni strinjala in je v svojo obrambo zatrjevala, da je obe nepremičnini v nezasedenem delu oglaševala ves čas in se zavzemala, da bi pridobila najemnike. Za namene oglaševanja je družba pooblastila nepremičninske agencije, ki so ji svetovale pri izvedbi marketinških dejavnosti, in svojo aktivnost pri oglaševanju dokazovala na različne načine, npr. z izdelano brošuro, spletno stranjo, tudi z oglasnimi plakati v sami nepremičnini, s prilagojeno ponudbo za najem v smislu nižjih oziroma bolj konkurenčnih najemnin ipd. Resničnost vseh oglaševalskih akcij je družba dokazovala z evidentiranimi stroški v poslovnih knjigah.

Poleg navedenega je portugalska družba trdila, da je stališče davčnega organa in njegova razlaga nacionalne zakonodaje napačna in v nasprotju z direktivo.

Portugalska nacionalna zakonodaja v zvezi z nepremičninami, ki se ne uporabljajo v komercialne namene oziroma za gospodarsko dejavnost eno celo koledarsko leto ali več, določa, da je treba narediti letni popravek v višini 1/20 izvedenega prvotnega odbitka. Davčni zavezanci, ki so ob nabavi nepremičnine odbijali vstopni davek na dodano vrednost, in nepremičnine več kot dve zaporedni leti ne uporabljajo za namene gospodarske oziroma obdavčene dejavnosti, morajo izvesti enkratni popravek odbitka. Enako so dolžni narediti tudi tisti davčni zavezanci, ki nepremičnino uporabljajo za druge namene in ne za namene obdavčene dejavnosti.

Za razrešitev vprašanja, ali je družba Imofloresmira dolžna narediti popravek odbitka davka, kot je to odločil davčni organ, je predložitveno sodišče na Sodišče EU naslovilo vprašanje, in sicer - ali določbe direktive nasprotujejo portugalski zakonodaji, da mora davčni zavezanec narediti popravek prvotno odbitega davka na dodano vrednost, ker nepremičnine, za katero je izkoristil oziroma uveljavil pravico do izbire za obdavčitev, zaradi nezasedenosti nepremičnine že več kot dve leti le-te ne uporablja za namene svojih obdavčenih transakcij, čeprav je davčni zavezanec dokazal, da je nepremičnino v tem obdobju dejansko poskušal oddati v najem.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

mag. Blaž Pate, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2018

Decembrska davčna reforma, ki se je začela uporabljati 1. 1. 2018, v pretežnem delu posega na področje obdavčitve dohodkov delavcev, napotenih na delo v tujino. Bistvene spremembe je prinesla glede možnosti izplačevanja neobdavčenih povračil stroškov napotenim delavcem, pod določenimi pogoji dopušča možnost določitve in uveljavitve posebne davčne osnove omenjenih delavcev, delodajalcem pa določa nove, dodatne obveznosti glede poročanja posameznih prejemkov napotenih delavcev Finančni upravi RS (obrazci REK-1).

Z davčnimi pravicami in obveznostmi napotenih delavcev in njihovih delodajalcev je tesno povezana tudi pravica delodajalca do izvajanja čezmejnih storitev. Gre za vprašanje obveznosti plačevanja prispevkov za socialno varnost napotenega delavca v določeni državi in s tem povezano obveznost pridobitve obrazca A1, kar od 1. 1. 2018 podrobneje ureja Zakon o izvajanju čezmejnih storitev.

1. UVOD

Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 69/2017; ZDoh-2S) prinaša bistvene spremembe na področju obdavčitve dohodkov iz delovnega razmerja delavcev, napotenih na delo v tujino. V grobem je mogoče uvedene spremembe razdeliti na spremembe na področju povračil stroškov v zvezi z delom in možnosti določitve posebne davčne osnove napotenih delavcev.

2. POVRAČILO STROŠKOV V ZVEZI Z DELOM

2.1. Premije individualnega zdravstvenega zavarovanja

Pod enakimi pogoji kot je dosedanja davčna ureditev že urejala (neobdavčeno) povračilo stroškov delojemalcu za plačane premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini v primeru službenega potovanja, je skladno z davčno reformo povračilo teh premij urejeno tudi za napotene delavce. Od 1. 1. 2018 so tako premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini izvzete iz davčne osnove napotenega delavca, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

• kadar gre za zavarovanje, ki velja v vseh državah sveta,
• sklenitev takega zavarovanja je vezana le na opravljanje službenih nalog na začasni napotitvi na delo v tujino,
• povračilo stroškov sklenitve takega zavarovanja je na voljo vsem delodajalčevim delavcem, ki so začasno napoteni na delo v tujino, in
• tako zavarovanje krije nujno pomoč, prevoze in storitve (zavarovanje je sklenjeno za najnižji obseg tveganja/pravic oziroma najnižjo višino kritja).

2.2. Dnevnice

Vse do začetka uporabe novosti, ki jih je prinesla davčna reforma, so bile dnevnice, izplačane napotenim delavcem kot povračilo stroškov prehrane med delom, obdavčene, saj so bile skladno s 4. tč. prvega odst. 44. člena ZDoh-2 kot povračilo stroškov prehrane na službeni poti lahko neobdavčeno izplačane le delavcem na službeni poti. Skladno ZDoh-2S pa so pod določenimi pogoji lahko tudi dnevnice, izplačane napotenim delavcem, neobdavčene, in sicer v primeru napotitve, ki traja neprekinjeno največ do 30 dni (ali do 90 dni za napotene delavce, ki opravljajo poklic voznika v mednarodnem cestnem prometu), do višine in pod pogoji v skladu s 4. tč. prvega odst. 44. čl. ZDoh-2 oziroma kot jih za povračilo stroškov prehrane na službeni poti določa Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, 76/08 in 63/17, v nadaljevanju: Uredba).

2.3. Povračilo stroškov prehrane

V primeru napotitev, ki bodo trajale neprekinjeno več kot 30 dni (oz. za voznike v mednarodnem prometu več kot 90 dni), bodo delavci lahko prejeli neobdavčeno povračilo stroškov prehrane do višine in pod pogoji, določenimi v skladu s 3. tč. prvega odst. 44. čl. ZDoh-2, povečano za 80 % glede na višino, ki jo določa Uredba. Maksimalni neobdavčeni znesek povračila stroškov prehrane pri napotitvi, daljši od 30 oziroma 90 dni, trenutno torej znaša:

• 11,02 evra na delovni dan,
• če bo delavec delal več kot 10 ur, še za vsako dodatno uro nad 8 ur dodatnih 1,368 evra na uro.

2.4. Povračilo stroškov prevoza

Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela napotenim delavcem je skladno z ZDoh-2 lahko neobdavčeno pri prevozu na delo od običajnega prebivališča (v času napotitve je to začasno prebivališče delavca v državi napotitve) do mesta opravljanja dela v kraju napotitve, in sicer vse do višine in pod pogoji, določenimi v skladu s 3. tč. prvega odst. 44. čl. ZDoh-2. To velja tudi, če zavezanci med vikendi, prazniki, dopusti itd. morda živijo v Sloveniji, pri čemer se ta pot, tj. od običajnega prebivališča v tujini do doma, ne obravnava kot pot, za katero je delavec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela.

Eno pomembnejših novosti je ZDoh-2 uvedel na področju povračila stroškov za prevoz napotenega delavca v kraj napotitve ob začetku napotitve in za prevoz napotenega delavca iz kraja napotitve domov ob koncu napotitve. Medtem ko pred 1. 1. 2018 povračila omenjenih stroškov napotenemu delavcu ni bilo mogoče povrniti neobdavčeno, saj za to ni bilo pravne podlage, ZDoh-2 sedaj izrecno določa, da tudi za neobdavčeno povračilo teh stroškov veljajo pravila, ki sicer veljajo za prevoze na službenih poteh.

2.5. Povračilo stroškov prenočevanja

Za napotitve, ki bodo trajale neprekinjeno do največ 90 dni, povračilo (oziroma kritje) stroškov prenočišča ne bo štelo za obdavčljivo boniteto, če delodajalec delavcu ne bo izplačal neobdavčenega nadomestila za ločeno življenje. V takem primeru povračilo stroškov prenočišča ne bo obdavčeno do višine in pod pogoji, kot jih določa 4. tč. prvega odst. 44. čl. ZDoh-2 za povračilo stroškov za prenočišče na službeni poti.

3. POSEBNA DAVČNA OSNOVA NAPOTENIH DELAVCEV

3.1. Pogoji

Poleg novosti v zvezi s povračili stroškov napotenim delavcem je pomembna novost tudi uzakonitev posebne oziroma znižane davčne osnove za napotene delavce. Skladno s 45.a čl. ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka, ki ga napoteni delavec doseže v okviru napotitve na delo na čezmejno opravljanje dela, ne všteva znesek v višini 20 % plače oziroma nadomestila, prejetega za opravljanje dela v okviru te napotitve, vendar ne več kot 1.000 evrov za izplačila v posameznem mesecu.

Za uveljavljanje zgoraj navedene znižane davčne osnove morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

• delavec je napoten na delo iz Slovenije ali v Slovenijo;
• napotitev na delo traja neprekinjeno več kot 30 dni;
• kraj običajnega opravljanja dela pred napotitvijo je po najkrajši cestni povezavi več kot 200 km oddaljen od kraja napotitve;
• delavec v zadnjih 5 letih pred začetkom prve napotitve na delo ni bil rezident Slovenije pred začetkom napotitve na delo v Slovenijo ali rezident druge države pred napotitvijo na delo iz Slovenije;
• v pogodbi o zaposlitvi je za delo v okviru napotitve zagotovljena plača v višini najmanj 1,5-kratnika zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji, preračunane na mesec.

3.2. Časovna omejitev

Uveljavljanje ugodnosti znižane davčne osnove ZDoh-2 časovno omejuje. Tako je skladno s petim odst. 45.a čl. ZDoh-2 izvzem iz davčne osnove za posameznega napotenega delavca mogoč le za dohodke, izplačane v največ 60 mesecih v obdobju 10 let od prve napotitve.

V zvezi z omenjeno omejitvijo je bil spremenjen tudi 19. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16 in 69/17; v nadaljevanju
ZDavp-2), na podlagi katerega sme FURS delodajalcu razkriti:

• podatke o številu mesecev za izplačila, v katerih je za posameznega zavezanca, ki je zaposlen pri njem, že bila uveljavljena posebna davčna osnova, ter
• podatek o času začetka prve napotitve, za katero je bila uveljavljena posebna davčna osnova.

Davčni organ sme podatke razkriti za obdobje desetih let od prve napotitve na čezmejno opravljanje dela.

3.3. Vsebinska omejitev

Skladno s petim odst. 45.a čl. ZDoh-2 se posebna davčna osnova iz 45.a čl. ZDoh-2 ne uporablja:

• za dohodke, za katere je že določena posebna davčna osnova po prvem in drugem odst. 42. člena ZDoh-2 (javni uslužbenci, funkcionarji ter pomorci);
• za zavezance, ki uveljavljajo davčne ugodnosti na podlagi mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila ali je k njim pristopila Slovenija, razen na podlagi mednarodnih pogodb o izogibanju dvojnega obdavčenja.

3.4. Prava in neprava napotitev

Za presojo upravičenosti do posebne davčne osnove ZDoh-2 v 45.a čl. določa nadaljnje pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da sploh govorimo o napotitvi:

• delavec je napoten na delo zunaj države sedeža delodajalca;
• napotitev na delo se opravi na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi po pravu države, iz katere se delavec napotuje na delo zunaj te države;
• pogodba o zaposlitvi je sklenjena med delodajalcem s sedežem v državi, iz katere se napotuje na delo, ki dejansko opravlja svojo dejavnost tudi v državi sedeža, in delavcem, ki običajno dela za delodajalca v državi sedeža delodajalca;
• pogodba o zaposlitvi je sklenjena za opravljanje dela v okviru dejavnosti delodajalca v državi napotitve na delo v imenu in za račun delodajalca iz prejšnje točke na podlagi pogodbe delodajalca z naročnikom storitve;
• delavec ves čas napotitve dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga napotuje na delo.

Le če so poleg pogojev iz prvega odst. 45.a čl. ZDoh-2 izpolnjeni tudi ti pogoji, govorimo o t. i. pravi napotitvi, katere bistvo je ohranjanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem v času napotitve in za katero se lahko uporabi posebna davčna osnova.

Vendar pa ZDoh-2 v tretjem odst. 45.a čl. možnost uporabe posebne davčne osnove predvideva tudi za primer t. i. neprave napotitve, in sicer v primeru:

• raziskovalnega dela raziskovalca na izvajanju raziskovalnih programov raziskovalne organizacije, ki se izvajajo kot javna služba na področju raziskovalne dejavnosti, na izvajanju raziskovalnih projektov raziskovalne organizacije, ki se (so)financirajo iz državnega proračuna Slovenije, ali na izvajanju raziskovalnih programov ali projektov, ki se izvajajo v okviru mednarodnega sodelovanja Slovenije in so (so)financirani iz državnega proračuna Slovenije ali iz evropskih programov ali skladov. Za raziskovalca in raziskovalno organizacijo se po ZDoh-2 štejeta raziskovalec in raziskovalna organizacija, kot sta določena z zakonom, ki ureja raziskovalno in razvojno dejavnost;
• napotitve na delo na podlagi akta o napotitvi na delo med povezanima družbama po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, razen v medsebojno povezane družbe s podjetniškimi pogodbami, ali med družbo in njegovo poslovno enoto, pri čemer se tudi za opredelitev poslovne enote rezidenta smiselno uporablja poslovna enota nerezidenta, določena z zakonom, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.

4. POROČANJE FURS-u

Vzporedno s spremembami ZDoh-2 je bil glede sporočanja podatkov FURS-u spremenjen oziroma dopolnjen tudi Pravilnik o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu. Uvedeno je dodatno poročanje v zvezi z delavci, napotenimi na delo v tujino. Bistvena novost je ločeno poročanje o povračilih stroškov službene poti in o povračilih stroškov delavcem, napotenim na delo v tujino. O izplačilih povračil stroškov in posebne davčne osnove, izvedenih v januarju, februarju in marcu 2018, se bo prvič poročalo v aprilu 2018 najkasneje do 30. aprila 2018, in sicer ločeno po mesecih (januar, februar, marec), na katere se izplačila nanašajo.

5. VIDIK SOCIALNE VARNOSTI NAPOTENIH DELAVCEV

5.1. Splošno

Čeprav vključitev napotenih delavcev v sistem socialne varnosti ni neposredna tematika, obravnavana v tem članku, pa je treba ta vidik napotitev vseeno vsaj na kratko omeniti, saj prihaja v praksi na tem področju do velikih težav.

Do 31. 12. 2017 je podlago za določitev zakonodaje, ki velja za napotenega delavca, urejala le zakonodaja na ravni Evropske unije, in sicer Uredba št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki se v Sloveniji uporablja prednostno in neposredno, natančnejša navodila za njeno uporabo pa določa Uredba št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Vendar pa se je 1. 1. 2018 hkrati z opisano davčno reformo začel uporabljati tudi Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (v nadaljevanju: ZČmIS), s katerim se v nacionalno zakonodajo prenaša predvsem Direktiva 2014/67/EU o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg ter delno tudi zgoraj omenjeni uredbi.

Od 1. 1. 2018 tako v Sloveniji ZČmIS določa pogoje, ob izpolnjevanju katerih lahko delodajalec čezmejno izvaja storitve oziroma za svojega napotenega delavca pridobi obrazec A1, tj. dokument, ki potrjuje, da se za napotenega delavca času čezmejnega izvajanja storitve oziroma napotitve še naprej uporabljajo predpisi o socialni varnosti države članice EU, v kateri ima delodajalec sedež.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Dida Volk, vir: revija Odvetnik, številka 2(85)/2018

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) iz leta 1998, ki je bil ob sprejetju pravzaprav novela takratnega skupnega jugoslovanskega Zakona o izvršilnem postopku, je bil v letih od uveljavitve že enajstkrat noveliran. Nekatere novele ZIZ so bile obsežnejše in so korenito posegle v ureditev izvršilnega postopka ter nekaterih institutov, druge (med njimi tudi novela ZIZ-K) pa so vsebovale le manjše popravke in dopolnitve. Dvanajsta sprememba in dopolnitev ZIZ (novela ZIZ-L) je začela veljati 25. marca 2018.

Temeljni cilji, ki jih zakonodajalec želi doseči z novelo ZIZ-L, so:

• spremembe in dopolnitve na področju učinkovitega izvajanja uredb in drugih pravnih aktov Evropske unije (EU), ki se v Republiki Sloveniji (RS) uporabljajo neposredno,
• opredelitev izvajanja (v novem poglavju) Uredbe o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba 655/2014/EU),
• uvedba spletnih dražb prodaje premičnin in nepremičnin,
• varstvo dolžnika pri izvršbi na premičnine in na nepremičnine,
• izboljšanje instituta seznama dolžnikovega premoženja,
• pospešitev in hitrejše končanje izvršilnih postopkov,
• prenova registra neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin.

Vendar tudi za tokratno novelo lahko ugotovim, da ne prinaša bistvenih sprememb in dopolnitev v tistem delu zakona (oziroma izvršilnega postopka), kjer so rešitve zakona izrazito pomanjkljive in nedosledne, tj. pri postopku na podlagi verodostojne listine ter v izvršilnem delu zakona.

Tudi tokrat je namreč Ministrstvo za pravosodje kot predlagatelj zakona uporabilo zelo podoben način priprave sprememb in dopolnitev kot pri prejšnjih novelah; možnost za predloge in pripombe so tako imeli mnogi, ki jih zakon zadeva. Zato so tudi prejšnje novele dostikrat vsebovale spremembe in novosti, ki so bile bodisi z naslednjo novelo popravljene, odpravljene ali spremenjene bodisi so končale v razveljavitvenih odločbah Ustavnega sodišča RS. Slednje je na primer v letu 2014 z dvema odločbama razveljavilo »alarmantne « rešitve kar dveh novel – novele ZIZ-H in novele ZIZ-I.

Menim, da ima izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine številne pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki jih, glede na to, da je vsako leto vloženih več kakor 100.000 predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, merimo v visokih številkah pri (nepotrebnih) stroških, nastalih tako strankam kot tudi sodiščem. Zakon še vedno ne ureja situacije plačila dolžnika na podlagi sklepa o izvršbi. Ker mnogi dolžniki plačajo terjatev (šele) po prejemu sklepa o izvršbi, se je v zadnjem času oblikovala pogosta praksa upnikov, da za znesek plačila umikajo predlog za izvršbo. Takšna praksa vodi k velikemu številu izdanih sklepov o umiku in seveda nepotrebnim stroškom strank in tudi sodišča ter s tem k večji obremenjenosti slednjega z nepotrebnimi sklepi. Prav tako v primeru vloženega obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine še vedno obstaja »avtomatizem « odstopa zadev v pravdo, ki pa se pogosto niti ne začne oziroma se postopek konča z umikom tožbe zaradi neplačane takse za redni postopek. Mnogi upniki namreč ne želijo pravdnega postopka, zato bi bila primernejša ureditev, da bi bil vsak upnik ob izdaji sklepa po vloženem ugovoru poučen in napoten, da v določenem roku vloži tožbo z vsemi sestavinami, ki jih mora imeti vsaka tožba (in v istem roku plača takso v skladu s priloženim nalogom), ter o vloženi tožbi obvesti Centralni oddelek za verodostojno listino, ki bi le v tem primeru zadevo odstopil v pravdo. Tako bi pravdna sodišča prejela le tiste zadeve, v katerih bi upniki želeli nadaljevati postopek v pravdi. Pravdna sodišča bi tako prejela manj zadev, v vseh zadevah bi bila že plačana taksa in vložene bi bile že popolne tožbe, kar pomeni, da bi odpadla številna procesna dejanja, s katerimi so sicer (vedno) obremenjena pravdna sodišča.

Zakon je v delu izvršbe, tj. v izvršilnem delu, še bolj pomanjkljiv, zastarel, predvsem pa neučinkovit in postopek pogosto traja (pre)dolgo.

Pogrešamo tudi ureditev in uskladitev izvršilnih sredstev s temeljno zakonodajo področij, ki se jih posamezno sredstvo izvršbe dotika: plačilnega prometa, delovne zakonodaje, nematerializiranih vrednostnih papirjev, zemljiške knjige ipd., pa tudi ureditev druge faze izvršilnega postopka – faze oprave izvršbe. To fazo izvršilnega postopka bi bilo treba urediti tako, da bi nekdo skrbel za opravo izvršbe, imel pregled nad dolžnikovim premoženjem, izvrševanjem sklepa o izvršbi in tudi končnim poplačilom upnika. Načeloma je za to fazo postopka sicer »odgovorno« izvršilno sodišče, vendar je zaradi zakonske pomanjkljivosti in nedoslednosti ureditve postopka ter posameznih izvršilnih sredstev vloga sodišča v tej fazi postopka relativno neučinkovita. Posamezni sklep o izvršbi lahko prejme vrsta izvrševalcev sklepa: organizacija za plačilni promet, delodajalec, izvršitelj, klirinško-depotna družba ipd. Vsak izvrševalec sklepa ga mora izvršiti v celoti (če je le mogoče), nikomur od izvrševalcev sklepa (izjema je zgolj organizacija za plačilni promet) ni treba obvestiti sodišča o izvršitvi sklepa, zato nihče nima natančnega pregleda, kako in koliko je bil sklep o izvršbi že izvršen. Upnik lahko torej prejme večkratno poplačilo, kar se v praksi pogosto dogaja, kadar je hkrati izdan sklep o izvršbi na dolžnikovo plačo in na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Poleg tega tem izvrševalcem sklepa ni treba opraviti obračuna in izračuna, kako so izvršili sklep, in upnik tako nima možnosti pregleda nad pravilnostjo izvršitve sklepa o izvršbi.

Zato menim, da bi bilo treba zakon v izvršilnem delu spremeniti tako, da bi nad izvršitvijo sklepa o izvršbi dejansko bdel le en organ oziroma uradna oseba, ki bi sklep o izvršbi (s sodelovanjem posameznih izvrševalcev sklepa: bank, delodajalcev itd.) dejansko tudi izvršila. Ta organ ali uradna oseba bi imela tudi vsa pooblastila in dostope do vseh evidenc podatkov o dolžniku in njegovem premoženju.

Povsem neprimerna je danes veljavna ureditev, da se upnik ukvarja tudi s pridobivanjem podatkov o dolžniku in njegovem premoženju. Prav tako je neprimerno, da je upnik tisti, ki predlaga izvršilna sredstva, ki jih lahko izbira po svoji želji. Pri izbiri izvršilnih sredstev in morebitni sočasnosti več izvršilnih sredstev, kot ju poznamo zdaj, bi morala biti pomembna tudi višina terjatve. Tako se ne sme zgoditi, da lahko upnik za terjatev v znesku sto evrov predlaga izvršbo na nepremičnine. Res je, da do prodaje nepremičnine v tem primeru navadno ne pride, saj dolžnik plača terjatev ali predlaga, da sodišče dovoli izvršbo z drugim izvršilnim sredstvom, vendar sodišča ves ta postopek povsem po nepotrebnem obremenjuje, povzroča dodatne stroške in povečuje zaostanke.

Ob neustrezni zakonski ureditvi druge faze izvršilnega postopka in posledično »invalidni« vlogi sodišča v tej najpomembnejši fazi izvršilnega postopka bi kazalo razmisliti o tem, da bi izvršbo opravljal drug organ, ne pa sodišča. Menim, da bi bilo drugo fazo izvršilnega postopka, tj. opravo izvršbe, smiselno prenesti na izvršitelje, seveda ob hkratnih obsežnejših zakonskih spremembah ZIZ in spremljajočih podzakonskih predpisov, in povsem na novo urediti tudi službo izvršiteljev. Pri tem bi se lahko smiselno zgledovali tudi po ureditvi upraviteljev v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in po nekaterih sistemih, ki so jih že uspešno vpeljale druge države.

Pregled sprememb in dopolnitev novele ZIZ-L

1. Odprava pomanjkljivosti veljavne ureditve, povezane s pravnim redom EU, in uskladitev z določbami novih pravnih aktov EU, ki se v RS uporabljajo neposredno

Spremenjena in dopolnjena je ureditev glede priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe oziroma javne listine, kadar je treba pred dovolitvijo in opravo izvršbe na podlagi tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine izvesti postopek priznanja in izvršitve (tj. eksekvaturo). Dosedanji 42.b člen se je razdelil tako, da je njegova vsebina urejena v dveh členih: dosedanjem 42.b členu in novem a42.b členu. V spremenjenem 42.b členu sta urejena pristojnost (okrožnega sodišča) in postopek za priznanje in izvršitev tuje odločbe, poravnave ali javne listine po določbah pravnega akta EU, ki se v RS uporablja neposredno, kadar je treba pred dovolitvijo in opravo izvršbe na podlagi tuje odločbe, tuje poravnave oziroma tuje javne listine izvesti postopek priznanja in izvršitve (tj. eksekvaturo). Novi a42.b člen ureja delibacijski postopek priznanja in izvršitve po uredbah 1215/2012/EU in 606/2013/ EU, v katerih podelitev eksekvature (tj. razglasitev izvršljivosti) ni pogoj za dovolitev in opravo izvršbe na podlagi tujega izvršilnega naslova (tj. sodne odločbe, sodne poravnave ali tuje javne listine), vendar ima dolžnik oziroma zainteresirana stranka v državi izvršbe pravico vložiti predlog za zavrnitev priznanja, predlog za odločitev, da ni razlogov za zavrnitev priznanja, ali predlog za zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine. O tem predlogu odloča okrožno sodišče in postopek je že od začetka kontradiktoren, saj sodišče še pred izdajo sklepa vroči nasprotni stranki izvod popolnega, dovoljenega in obrazloženega predloga, da ta nanj odgovori v 30 dneh. O predlogu odloča sodišče v senatu treh sodnikov. Zoper sklep sodišča je dovoljena pritožba, o kateri odloči Vrhovno sodišče RS.

Sprememba je predvidena tudi pri popravi in razveljavitvi potrdil o evropskem izvršilnem naslovu, ki ga je izdal notar, saj je za popravo in razveljavitev potrdila pristojno okrajno sodišče, in ne notar.

Za učinkovito izvajanje Uredbe o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba 655/2014/EU) se z novim 25.a poglavjem določajo uporaba določb postopka o začasnih odredbah, pristojnost za izdajo naloga za zamrznitev bančnih računov, pristojnost za pridobivanje informacij po 14. členu Uredbe 655/2014/EU, preklic naloga za zamrznitev ali ustavitev njegovega izvrševanja, pristojnost za izvršitev tujega naloga za zamrznitev, izvršitev naloga za zamrznitev in pristojnost za odločitev o pravnih sredstvih.

2. Uvedba spletnih dražb premičnin in nepremičnin

Urejena je zakonska podlaga za spletne oziroma elektronske dražbe premičnin in nepremičnin, spletni iskalnik prodaj premičnin in nepremičnin, vendar se bodo te določbe začele uporabljati takrat, ko bodo zagotovljeni tehnični pogoji za začetek izvajanja spletnih dražb, kar bo minister za pravosodje ugotovil z odredbo, objavljeno v Uradnem listu RS. V spletnem iskalniku prodaj bo možno iskanje glede na vrsto stvari, glede na vrsto rabe nepremičnine, glede na čas in kraj dražbe oziroma spletni naslov, na katerem poteka spletna javna dražba, ali glede na pristojno sodišče.

Pri izvršbi na premičnine bo način prodaje tako kot do zdaj izbral izvršitelj. Če se bodo stvari prodajale na javni dražbi, izvršitelj razglasi javno dražbo z oklicem na sodni deski in v spletnem iskalniku najmanj osem dni pred začetkom javne dražbe. Na spletni javni dražbi premičnin bo lahko sodeloval tisti, ki se prijavi 24 ur pred začetkom spletne dražbe, medtem ko se lahko spletne javne dražbe nepremičnin udeleži le tisti, ki se prijavi najpozneje tri delovne dni pred dražbo. Po prijavi pridobi enolični znak, s katerim anonimno sodeluje na dražbi.

3. Varstvo dolžnika pri izvršbi na premičnine in nepremičnine

Po novem je predvideno, da izvršilno sodišče o začetku izvršbe na dolžnikovo stanovanje ali stanovanjsko hišo obvesti center za socialno delo. Sodišče sme odložiti izvršbo na nepremičnino na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti, če dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenje centra za socialno delo, iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila eksistenco dolžnika ali njegovih družinskih članov. Odlog lahko traja največ šest mesecev in izvršbo je mogočo odložiti le enkrat.

V luči odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vaskrsić proti RS bo lahko sodišče samo po uradni dolžnosti določilo drugo, bolj sorazmerno sredstvo ali predmet izvršbe, kot pa je dolžnikova nepremičnina.

4. Pospešitev in hitrejši zaključek izvršilnih postopkov

Po novem lahko sodišče prve stopnje po vloženi pritožbi, za katero meni, da je utemeljena, samo popravi svojo lastno napako, in sicer tako, da z novim sklepom razveljavi ali nadomesti sklep, ki se izpodbija s pritožbo. Te možnosti sodišče prve stopnje nima, kadar je s sklepom odločilo o vlogi, ki jo je pred izdajo sklepa, ki se izpodbija s pritožbo, vročilo nasprotni stranki. Rešitev je zelo dobrodošla za (pogoste) primere, ko na primer sodišče vlogo (predlog za izvršbo, ugovor, pritožbo) šteje za umaknjeno, ker je napačno ugotovilo, da taksa za vlogo ni bila plačana, ali pa za primere napačnih odločitev o stroških, napačno upoštevanih delnih umikov ipd. V vseh teh primerih je do zdaj odločalo višje sodišče, kar je bilo izrazito neekonomično za vse primere, ko je šlo za očitne napake sodišča prve stopnje.

Razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti morajo dolžniki po novem predlagati v subjektivnem roku 30 dni.

Določena je tudi nova možnost, da sodišče na predlog stranke za ugotovitev tržne vrednosti nepremičnine ne postavi sodnega cenilca, temveč uporabi cenitev iz drugega sodnega postopka, ki ni starejša od dveh let in jo predloži stranka. To je mogoče, če (ponovne) cenitve na svoje stroške ne zahtevajo stranke ali osebe, ki imajo pravico biti poplačane iz zneska, dobljenega s prodajo nepremičnine.

Celoten članek je dostopen za naročnike!