TFL Glasnik:
Celotno kariero ste zvesti delovanju v kulturi – od režiserke do programske direktorice, najprej Lutkovnega in od leta 2007 Mestnega gledališča ljubljanskega. Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?

Barbara Hieng Samobor:
Tam kjer sem, postavim šotor svojega entuziazma in delam. Časi v Lutkovnem gledališču so bili silno lepi in nekatere predstave zelo dobre, uspešnice takorekoč. Trenutno pa sem seveda najbolj ponosna na vzdušje in ustvarjalno energijo v Mestnem gledališču. Na odkrito in prijateljsko vzdušje. Na nekaj najboljših predstav. Pa na kondicijo in konstitucijo igralskega ansambla. Ponosna sem tudi na velikansko število gledalcev.

TFL Glasnik:
Kje je vaše srce? Prehodili ste pot od režiserke do programske direktorice, kjer ste se dnevno ukvarjali z vsebino – kulturo in gledališčem na eni strani – do sedaj direktorice Mestnega gledališča, kjer vendarle lahko posegate tudi v organizacijsko - upravljalsko sfero gledališča.

Barbara Hieng Samobor:
Če bi me kdo hipnotiziral, bi najbrž prišlo na dan, da je moje srce vendarle na odru. Torej pri delu z igralci. A življenje se je tako zasukalo, da sem zdaj že dolga leta programski vodja ali celo direktorica. Pridobivam prakso, a hkrati z njo na srečo tudi elan, navdih. Nekaj morate vedeti: edini pogoj za gledališki dogodek so igralci. Vsi ostali, vključno z direkcijo, tvorimo 'suport'. Center mojega poslovnega zanimanja so po čisto naravni logiki torej predvsem igralci, režiserji in njih izdelki.

TFL Glasnik:
Pa razumete ta suport, to funkcijo kot, če lahko tako rečem, napredovanje v vaši karieri?

Barbara Hieng Samobor:
Da, seveda. Tudi s formalnega stališča je to napredovanje, biti direktorica tako velikega, drugega največjega slovenskega gledališča, z zavidljivo velikim številom gledalcev in predstav. Intimno pa sem najbolj srečna, kadar imam občutek, da sem kot producentka sodelovala pri nastanku in rojevanju dobre predstave. Kar vključuje izbor teksta, izbor režiserja, soustvarjanje zasedbe, pripombe med vajami, ustvarjanje vzdušja in pogojev, pod katerimi te predstave nastajajo. V seštevku je to ustvarjalno delo, ki ponuja satisfakcijo. Če bi ne bilo tako, če bi bilo delo omejeno na golo upravljalsko funkcijo, ne bi mogla biti uspešna.

TFL Glasnik:
Kaj menite, da je v slovenskem gledališču dobro in kaj bi bilo potrebno spremeniti?

Barbara Hieng Samobor:
Slovensko gledališče je dokazljivo na zelo visoki ravni. In to kar nasplošno. Mislim, da imamo nekaj čudovitih režiserjev. Dalje imamo celo plejado fantastičnih igralcev. Tako veliko število kvalitetnih umetnikov je za tako majhen narod redkost. Želim si, da prihajajoči ukrepi, redukcije, reforme ... ne bi bistveno poškodovali ali celo uničili tistega, kar je dobro. Dobri so namreč mnogi do sedaj doseženi standardi. Tako v institucionalni kot v neinstitucionalni kulturi. Če se vsemu temu nenadoma poreže bistvo, torej korenine, drevo zlepa ne bo več pognalo. Zdravljenje pa bo drago in dolgotrajno.

TFL Glasnik:
Kaj pa vaš pogled na kulturo sicer v Sloveniji – menite, da jo je dovolj? Kakšna je njena kvaliteta?

Barbara Hieng Samobor:
Kulture je ogromno, veliko je visoko kakovostne, precej pa je take, ki bi jo lahko označili kot šund. To dvoje živi drugo ob drugem. Gorje, ča bi prevladala ta druga, pogrošna plat. Vendar je ponudba kvalitetne kulture vsaj v večjih mestih tako razkošna, da se lahko primerja z mnogo večjimi in gmotno bolj podprtimi mesti, kot je, recimo, Dunaj. Gre za neko posebno razkošje, zlasti, ko so prireditve polne, je lep občutek. To je sicer fraza, če rečem, da je kultura nekaj, kar bistveno konstituira narod. A sem vseeno izrekla. Ker je res in še enkrat res. Če bomo to zmanjševali, če bomo rezali pri tej unikatnosti, ne bo dobro. Vem, iz mojih ust zveni kot tista: vsak berač svojo malho hvali, vendar to pošteno in zares mislim tudi kot državljanka.

TFL Glasnik:
Temu je namenjeno tudi moje naslednje vprašanje o financiranju kulture in njene organiziranosti. Sta primerni, se je kaj spremenilo z izgubo ministrstva? Kaj bi vi spremenili?

Barbara Hieng Samobor:
Zaenkrat delujemo po ustaljenih modelih, s tem, da so se sredstva dovolj uravnano vsem naenkrat nekoliko zmanjšala, v smislu štednje. Kar v organizacijskem smislu ne pomeni še nobenih bistvenih sprememb. Trenutno na tem združenem ministrstvu ustanavljajo komisije, ki bodo nadaljevale procese, ki so se začeli že v času ministrice Širce, procesi z naslovi kot so, recimo, modernizacija in reforma javnega sektorja in vseh organizacij tudi v kulturi. Te spremembe bodo v veliki meri odvisne od dela teh komisij, torej je to dokaj usodno delo in upam, da se člani teh komisij tega zavedajo. Če bodo spremembe velike, bo prišlo do velikih rošad in tudi do popolnoma drugačnih načinov dela, združevanja in financiranja. Če pa bodo stvari korekturne, najbrž ne bodo veliko spremenile. Na vsak način je bila praksa v zadnjih petih ali desetih letih, da je nevladna kultura kot nekakšen pandan institucionalni kulturi, dosegla neke modele sodelovanja, oziroma sozvočja. Da so inštitucije s svojimi 'privilegiji' ponudile organizirano pomoč nevladnemu snovanju, da je zaradi nekih nujnosti prišlo do modelov sodelovanja, ki so se mi zdeli dobri in bi jih veljalo nadaljevati. Bomo videli, če bodo uradne iztočnice za nadaljevanje takih reči. Gladina denarja pa je nekaj, o čemer pa danes ne bi govorila.

TFL Glasnik:
Komisije, ki so ustanovljene na ministrstvu bi naj skrbele za modernizacijo in reformo tudi v kulturi. Občutek imam, da vas tu določene stvari skrbijo. Nam lahko pojasnite kaj več?

Barbara Hieng Samobor:
Skrbi me, da bodo komisije sestavljene tako, da v njih ne bo članov, ki bi zastopali posamezno stroko, resor. V tem primeru bo sklepom in ukrepom botrovala le neka splošna usmeritev k racionalizaciji, reorganizaciji. Splošna rešitev pa je v praksi uporabna le tedaj, kadar upošteva posameznosti.

TFL Glasnik:
Za konec bi prepustila vam prostor za komentar ali mnenje glede na to, da celo kariero delate v kulturi in glede na vaš širok pogled na kulturo.

Barbara Hieng Samobor:
Ne verjamem, da bom znala odgovoriti neprizadeto, torej objektivno. Ker je vprašanje široko zastavljeno, bom v istem duhu poskusila tudi sama. In sicer z željo: želim si, da kriza ne bi dokončno sprla ljudi med seboj. Želim si, da politika ne bi soustvarjala klime medsebojnih nestrpnosti. Te dni vpisujemo abonma za naslednjo sezono in k sreči opažamo, da nas imajo ljudje radi (trkam na les, ha). To je pomembno. To je bistveno.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar